VSRS Sodba in sklep II Ips 723/2007

Revizija tožeče stranke se zavrže.

Revizija tožene stranke se zavrne.

1Sodišče prve stopnje je razsodilo, da morata toženca tožniku solidarno plačati 45.000 DEM v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan 31. 12. 2001 z zamudnimi obrestmi v višini obrestne mere za vloge v DEM, vezane nad eno leto brez posebnega namena pri poslovnih bankah v kraju izpolnitve, in sicer od 20.000 DEM od 10. 12. 1990 do 31. 12. 2001, od 25.000 DEM pa od 31. 12. 1990 do 31. 12. 2001 ter z zamudnimi obrestmi v višini predpisane obrestne mere zamudnih obresti od zneska tolarske protivrednosti 45.000 DEM po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan 31. 12. 2001 od 1. 1. 2002 do plačila. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo in odločilo o pravdnih stroških. Ocenilo je, da je bil namen pogodbenih strank prenos tožnikovega poslovnega deleža v skladu z določbo 107. člena Zakona o podjetjih (Ur. l. SFRJ, št. 77/88, 40/90, 46/90 in 61/90, ZP). S pogodbo z dne 1. 12. 1990, ki je bila veljavno sklenjena, je tožnik prenehal biti družbenik podjetja, zato so pogodbene stranke dolžne izpolniti svojo obveznost, kot se glasi.

2Sodišče druge stopnje je pritožbi pravdnih strank zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3Zoper to sodbo v zvezi s prvostopenjsko sodbo sta obe pravdni stranki vložili revizijo. Tožeča stranka izpodbija zavrnilni del obrestnega tožbenega zahtevka in uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava s predlogom, naj Vrhovno sodišče Republike Slovenije reviziji ugodi in sodbi sodišč prve in druge stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Tožena stranka uveljavlja vse revizijske razloge in predlaga, naj Vrhovno sodišče Republike Slovenije reviziji ugodi in sodbi sodišč prve in druge stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4Tožeča stranka v reviziji navaja, da so bila določila o višini zamudnih obresti, veljavna v času sklenitve pogodbe v decembru 1990, dispozitivna, zato so se lahko stranke dogovorile tudi za višjo obrestno mero zamudnih obresti od predpisane. Edino omejitev glede dopustne obrestne mere je takrat veljavni Zakon o obligacijskih razmerjih (ZOR) vseboval v 399. členu, nanašala pa se je na zgornjo mejo pogodbene obrestne mere med posamezniki.

5Tožena stranka v reviziji navaja, da sodišče v zadevi ni zavzelo jasnega stališča, kakšna je pravna narava dogovora z dne 1. 12. 1990. Ne more biti sicer dvoma, da so se deleži v družbi P. d.o.o. prosto prenašali, pravno nemogoča pa je ugotovitev sodišča druge stopnje, da se je delež prenesel na toženca, zavezanec za plačilo iz tega pravnega posla pa je družba sama. Če je šlo res za prenos deleža na toženca, potem bi bilo treba dati zavezi družbe neko pravno kvalifikacijo. Ni jasno, ali se je zavezala kot porok, prevzela tuj dolg, pristopila k tujemu dolgu ali sklenila posel v korist tretjega. Sodišče druge stopnje je pritrdilo pritožbenemu ugovoru, da ni podana odgovornost tožencev za obveznosti izbrisane družbe po 27. členu Zakona o finančnem poslovanju podjetij (ZFPPod), pri čemer pa ni navedlo, katera naj bi bila tista pravna podlaga, ki vseeno utemeljuje zavezo tožencev.

6Reviziji sta bili vročeni Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in nasprotnima strankama, ki nanjo nista odgovorili.

7Revizija tožeče stranke ni dovoljena, revizija tožene stranke pa ni utemeljena.

O nedovoljenosti revizije tožeče stranke

8Tožeča stranka z revizijo izpodbija le zavrnilni del obrestnega tožbenega zahtevka. Ker se kot vrednost spornega predmeta vzame samo vrednost glavnega zahtevka in postranske terjatve nimajo vpliva na vrednost spornega predmeta (drugi odstavek 39. člena Zakona o pravdnem postopku), tožnikova revizija ni dovoljena.

9Revizijsko sodišče je nedovoljeno revizijo zavrglo (377. člen ZPP).

O neutemeljenosti revizije tožene stranke

10Tožeča stranka s tožbo zahteva plačilo vrednosti svojega poslovnega deleža v družbi P. d.o.o. Najprej je plačilo uveljavljala zoper družbo, ker pa je bila ta izbrisana iz sodnega registra na podlagi prvega odstavka 37. člena ZFPPod brez likvidacije (ni se uskladila s prvim in drugim odstavkom 580. člena Zakona o gospodarskih družbah, ZGD), je po prenehanju subjekta zahtevek naperila zoper osebno odgovorna družbenika – toženca.

11Na revizijski stopnji neizpodbojne ugotovitve sodišč prve in druge stopnje so, da so bile pravdne stranke družbeniki družbe z omejeno odgovornostjo P.,d.o.o. Dne 1. 12. 1990 so, skupaj z družbo, ki jo je zastopal prvi toženec M. M., sklenile „Pogodbo o prenosu odgovornosti ter izplačilu deleža soustanovitelja družbe z omejeno odgovornostjo A. A.“. Z njo so ugotovile vrednost tožnikovega poslovnega deleža (45.000 DEM) ter pogoje in način izplačila deleža družbeniku. Dogovorile so se, da se „delež in odgovornosti tožnika prenesejo na toženca, ki ga izplačata v vrednosti vloženega materiala in potenciala firme“ in da „za izplačilo jamči P. d.o.o. s svojim imetjem ter toženca, vsak z lastnim imetjem do 10.000 DEM do končnega izplačila“. Do vpisa spremembe družbenikov v sodnem registru ni prišlo.

12Nobenega dvoma ne more biti, da je temelj obveznosti tožencev, ki sta osebno odgovorna za obveznosti izbrisane družbe, veljavno sklenjena pogodba z dne 1. 12. 1990. Le ta je bila sklenjena v času veljavnosti ZP, ko so bile družbene razmere bistveno drugačne od sedanjih. ZP je v pravni sistem ponovno uvedel koncept statusnega prava gospodarskih subjektov, ki temelji na trgovinskih družbah, in izenačil tržni pravni položaj tako imenovanih družbenih podjetij in trgovinskih družb. Ne glede na omenjeni nesporni dosežek tega zakona je šlo za podnormiran predpis, sprejet v času, ko sta soobstajali zasebna in in družbena lastnina. Številni instituti, ki so sestavni del gospodarskega statusnega prava, ki ga danes ureja ZGD-1, v ZP niso bili predvideni. Tako ta zakon ni poznal instituta izstopa družbenika v pomenu in z vsebino, kot izhaja iz ZGD-1, vendar pa to ne pomeni, da družbeniki tega vprašanja ne bi mogli avtonomno urediti, kot so to storili v konkretnem primeru. Sporazum, da toženca postaneta edina družbenika družbe P. d.o.o., ne pomeni nič drugega kot to, da družbenik izstopi iz družbe, s čimer preneha njegov poslovni delež in vse z deležem povezane pravice in obveznosti. Pri posledicah izstopa je treba razlikovati dve razmerji: razmerje v obstoječi družbi po izstopu družbenika in razmerje med družbo in izstopajočim družbenikom. Rešitev razmerij v obstoječi družbi po izstopu družbenika za ureditev razmerja z nekdanjim družbenikom ni pomembna niti ni to vprašanje predmet te pravde. Kar zadeva razmerje med družbo in izstopajočim družbenikom, pa mora družba družbeniku (tožniku) izplačati vrednost njegovega poslovnega deleža, ki je v konkretnem primeru tolikšna, za kolikršno so se pravdne stranke dogovorile s pogodbo z dne 1. 12. 1990. V odsotnosti določb v ZP, ki bi urejale izstop družbenika, je treba temelj za možnost, da sme družbenik iz družbe izstopiti, iskati v 358. členu ZOR, ki predvideva odpoved trajnega dolžniškega razmerja. Tudi družbena pogodba je namreč eno od „trajnih dolžniških razmerij“, ki po ZOR prenehajo (če trajanje ni vnaprej določeno) z odpovedjo.

13ZGD je že ob sprejetju izrecno dopustil izstop in izključitev družbenika. Sedaj veljavni ZGD-1 to vprašanje razmerja med družbo in družbeniki podrobno ureja v 501. in 502. členu, in sicer na način, ki konceptualno ne odstopa od dogovora iz pogodbe z dne 1. 12. 1990. Družbena pogodba lahko določi, da sme družbenik iz družbe izstopiti (prvi odstavek 501. člena ZGD-1). Z izstopom družbenika preneha njegov poslovni delež in vse s tem deležem povezane pravice in obveznosti (prvi odstavek 502. člena ZGD-1). Ker preneha poslovni delež kot skupnost pravic in obveznosti, preneha obstajati tudi osnovni vložek, na katerem temelji poslovni delež. Kar zadeva vprašanje urejanja odnosov z nekdanjim družbenikom, ki je relevantno v sporni pravdi, peti odstavek 502. člena ZGD-1 določa, da ima družbenik, ki je izstopil iz družbe, pravico do izplačila ocenjene vrednosti svojega poslovnega deleža po stanju ob izstopu. Zavezanec za plačilo ocenjene vrednosti poslovnega deleža je družba (peti odstavek 502. člena ZGD-1).

14V konkretnem primeru so se pravdne stranke dogovorile, da tožnik kot izstopajoči družbenik svoj poslovni delež po izstopu iz družbe s pogodbo prenese na toženca, ki sta ostala v družbi. Iz doslej povedanega izhaja, da ta dogovor ne more vplivati na tožnikovo pravico do izplačila vrednosti deleža, ki ga mora opraviti družba, in je zato za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka nepomemben. Vsi revizijski ugovori v tej smeri so zato neutemeljeni.

15Neutemeljen je tudi ugovor, da „sodišče druge stopnje ni ugotovilo vseh ključnih dejanskih elementov za zaključek, da je podana odgovornost tožencev po 27. členu ZFPPod“. Sodišče druge stopnje je natančno in konsistentno pojasnilo, da odgovornost tožencev temelji na šestem odstavku 580. člena ZGD, to pa zato, ker je bila družba P. d.o.o. izbrisana iz sodnega registra na podlagi določbe prvega odstavka 37. člena ZFPPod brez likvidacije, ker se v zakonsko določenem roku ni uskladila s prvim in drugim odstavkom 580. člena ZGD.

16Revizijsko sodišče je neutemeljeno revizijo tožencev zavrnilo (378. člen ZPP).