193. člen ZOR

V regresnem sporu zavarovalnica dokazuje svoje ravnanje v skladu z zavarovalno pogodbo – da je oškodovancu utemeljeno izplačala odškodnino - in dejstvo (ravnanje), ki po splošnih pogojih pomeni (zavarovančevo) kršitev te pogodbe; glede odgovornosti oziroma njene razbremenitve pa je dokazno breme na strani zavarovanca – toženec se lahko razbremeni tako, da dokaže, da ni ravnal v nasprotju z zavarovalno pogodbo ali (in) da ni (v celoti) kriv za prometno nesrečo (nastanek škode).

Po ustaljeni sodni praksi je treba ločiti tisto vzdrževanje groba, ki je zaradi smrti določene osebe objektivna nujnost njegovih bližnjih, od tistega, ki ga bližnji izvršujejo zaradi ohranjanja spomina na umrlega. Za pravno priznano premoženjsko škodo je mogoče šteti le prvo obliko, in sicer v obsegu, ki zajema krajevnim razmeram primerne stroške ureditve groba po pokopu in v času žalovanja. S poravnavo pogodbene stranke odstranijo le negotovost v zvezi s posledicami, ki jih je v trenutku njene sklenitve mogoče pričakovati po običajnem, normalnem teku stvari. Ni pa z njo zajeto prikrajšanje, ki nastane, če se po njeni sklenitvi pomembneje spremenijo okoliščine, ki jih je imelo sodišče pred očmi ob izdaji prejšnje odločbe.

Ostali tožniki, bratje pokojnega, zahtevajo odškodnino za duševne bolečine zaradi smrti brata na podlagi 3. odstavka 201. člena ZOR. Takšno odškodnino je mogoče prisoditi bratom in sestram, če je med njimi in umrlim oziroma poškodovanim obstajala trajnejša življenjska skupnost. ZOR torej v tej določbi opredeljuje krog upravičencev do tovrstne odškodnine. V njem so tudi bratje in sestre pokojnega, vendar le ob izkazani predpostavki obstoja trajnejše življenjske skupnosti.

Z vidika vprašanja, kateri del stroškov vzdrževanja groba predstavlja pravno priznano premoženjsko škodo, je treba ločiti tisto vzdrževanje groba, ki je zaradi smrti določene osebe objektivna nujnost njegovih bližnjih, od tistega, ki ga bližnji izvršujejo zaradi ohranitve lastne duševne integritete. Povzročitelj škode je dolžan plačati le odškodnino za prvonavedeno obliko, in sicer v obsegu, ki zajema stroške ureditve groba po pokopu in največ za čas žalovanja. Ker med slednje že po naravi stvari lahko spadajo le stroški, ki so povezani s pogrebom, ne morejo zajemati tistih izdatkov, ki so sicer namenjeni obiskovanju in krasitvi groba, vendar so od njega časovno oddaljeni in se nadaljujejo po trenutku, ki zamejuje trajanje krajevno običajne pietete oziroma žalovanja.

Z vidika vprašanja, kateri del stroškov vzdrževanja groba predstavlja pravno priznano premoženjsko škodo, treba ločiti tisto vzdrževanje groba, ki je zaradi smrti določene osebe objektivna nujnost njegovih bližnjih, od tistega, ki ga bližnji izvršujejo zaradi ohranitve lastne duševne integritete (kot element oziroma sestavni del lastnega žalovanja in ohranjanja spomina na umrlega). Pri tem je za premoženjsko škodo, za katero je povzročitelj škode dolžan plačati odškodnino, šteti le prvo navedeno obliko, in sicer v obsegu, ki zajema stroške ureditve groba po pokopu in (ne vsakršne, ampak) krajevnim razmeram primerne dostojne krasitve, največ za čas žalovanja. Ker med slednje že po naravi stvari lahko spadajo le stroški, ki so povezani s pogrebom, ne morejo zajemati tistih izdatkov, ki so sicer namenjeni obiskovanju in krasitvi groba, vendar so od njega časovno oddaljeni in se nadaljujejo po trenutku, ki zamejuje trajanje krajevno običajne pietete oziroma žalovanja.

Pravico tožnika do odškodnine iz naslova stroškov za vzdrževanje groba umrlega svojca je treba razlagati skrajno omejevalno, saj v zakonu nima neposredne opore, temveč je izpeljana iz določbe prvega odstavka 193. člena ZOR. Ta pa oškodovancu ne zagotavlja kaj več kot pravice do „povrnitve običajnih stroškov za pogreb“ svojca, pri čemer tudi ni zanemarljivo v sistem odškodninskega prava povzeto načelo zaprtega kroga oblik pravno priznane škode, niti zakonska opredelitev pojma premoženjske škode iz določbe 155. člena ZOR kot „zmanjšanje nekega premoženja“, ki mora biti izkazano ob upoštevanju vseh okoliščin primera (torej tudi morebitne „koristi“, vulgarno zreducirane na njen zgolj premoženjski pomen). Redukcija z intimnimi vzgibi pogojenega manifestiranja odnosa naklonjenosti do pokojnega svojca na „materialni strošek“ je namreč posebej občutljiva tudi z vidika civilizacijsko splošno sprejetih etičnih vrednot; po teh bi sedaj pokojni tudi v primeru preživetja bil deležen izkazovanja naklonjenosti bližnjih, povezanega s „stroški“, ki bi praviloma utegnili biti kvečjemu večji. Na to pokaže že preprosta primerjava stroškov priložnostnih in običajnih daril živečim svojcem s stroški z

V zakonu predvidena podaljšljivost roka ne pomeni, da sodni rok za opravo procesnega dejanja stranke ni prekluzivne, pač pa samo instruktivne narave. Instruktivni roki so vsi tisti, katerih zamuda ne prepreči oprave procesnega dejanja. Taki so roki, ki so določeni za opravo procesnih dejanj sodišča, medtem ko so roki za opravo procesnih dejanj strank, tudi tisti, ki jih določi sodišče, praviloma prekluzivni. Če bi bil rok za opravo procesnega dejanja stranke le instruktiven, potem ne bi imela nobenega pomena določba tretjega odstavka 110. člena ZPP, da se mora podaljšanje roka predlagati pred njegovim iztekom, še več, predlog za podaljšanje sploh ne bi bil potreben. Če stranka po izteku določenega roka ne more predlagati njegovega podaljšanja, potem tega ne more doseči niti z drugimi dejanji, npr. s predlogom za oprostitev stroškov postopka, kot je bilo poskušano v tej zadevi. Ugoditev predlogu za oprostitev stroškov, in to z učinkom celo za čas pred vložitvijo predloga, bi pomenila obid določbe tretjega odstavka 110. člena ZPP.

Izjava o umiku tožbe je procesno dejanje tožeče stranke, ki ne more biti pogojna.

Za ugotovitev soodgovornosti zaradi vožnje z vinjenim voznikom ni pomembna le stopnja njegove alkoholiziranosti temveč še vrsta okoliščin, ki bi jih bilo potrebno v zvezi s tem ugotoviti, kot na primer, ali je pokojna bila skupaj z voznikom že pred vožnjo ali sta skupaj uživala alkohol in je tako vedela, da je vinjen, ali pa ji je voznik zgolj nudil prevoz, pri čemer pa ni nujno, da je za njegovo vinjenost vedela. Niti teh niti kakšnih drugih okoliščin, ki bi kazale na sokrivdo, pa tožena stranka ni niti zatrjevala niti zanje predlagala izvedbe kakšnega dokaza, na primer ustreznega izvedenca in zaslišanje voznika.

Sklicevanje na dva podobna nagrobnika ne zadošča za presojo vprašanja, kakšni so stroški postavitve krajevno običajnega nagrobnika, od odgovora na to vprašanje pa je odvisna tudi ocena, v kolikšni meri smejo stroški postavitve nagrobnika sina tožnikov pravno upoštevno presegati krajevno običajne stroške postavitve nagrobnih spomenikov.

Odškodnini za nagrobni spomenik in za vzdrževanje groba spadata v okvir odškodnine za pogreb. V obeh primerih se povrnejo le stroški, ki so v skladu s krajevnimi običaji in dolžno pieteto za umrlim. Stroški vzdrževanja groba so lahko le tisti, ki jih je treba plačati ob zagotovitvi grobnega prostora.

AO - plus zavarovanje je prostovoljno življenjsko zavarovanje, ki varuje voznika in je omejeno na pravno priznane škode, ki jih utrpi voznik zaradi telesnih poškodb s tem, da je odškodnina za strah izključena, saj je to izrecno navedeno v 3. odst. 3. člena.

Pravična denarna odškodnina za njune duševne bolečine zaradi izgube bližnjega (prvi odstavek 201. člena ZOR) znaša za vsakega 1,800.000,00 SIT.

Zastaranje pregona je predvideno v zakonu, zato ni nedopustno ravnanje. Potek zastaralnega roka je dogodek, ki je imel za tožnika ugodne posledice, saj mu je bil vrnjen odvzeti denar. Zato je pravilna utemeljitev sodbe, da zastaranje pregona ni nedopustno ravnanje

Odgovorno osebo je mogoče obremeniti le za takšne stroške za nagrobni spomenik, ki jih je mogoče šteti kot del pogrebnih stroškov. Zato zapade zahtevek za povrnitev stroškov za nagrobni spomenik hkrati z ostalimi pogrebnimi stroški, to je z dnem pogreba.

Stroški zahtevka so običajni stroški v zvezi s pogubom.

Pravni standard krajevno običajnih stroškov za postavitev nagrobnega spomenika vključuje tudi materialni status pokojnikove družine. To pomeni, da se ugodne gmotne razmere tožeče stranke v določeni meri in kolikor je to krajevno običajno, lahko odražajo tudi pri postavitivi nagrobnega spomenika ženi.

Višina odškodnine 2.250.000,00 SIT za duševne bolečine zaradi smrti matere je primerna. Za pogrebne stroške - pogostitev pogrebcev je utemeljena odškodnina v višini, ki je zadoščala za enkratno skromno pogostitev pogrebcev.

Druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka pa se upoštevajo samo, če jih revident izrečno uveljavlja. Toda zgolj revizijska navedba, da se uveljavljajo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1. in 2. točke prvega odstavka 385. člena ZPP, nima značaja konkretne opredelitve postopkovnih kršitev, ker je posplošena (saj je vrsta možnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz prvega ali drugega odstavka 354. člena ZPP). Do enake ugotovitve pripelje tudi vsebinska obravnava revizijskih izvajanj (ki se pavšalno sklicujejo na pritožbena izvajanja, ki že pojmovno ne morejo predstavljati revizijskih razlogov). Ta so dejansko naperjena zoper dokazno oceno sodišč druge in prve stopnje. Revident tako napada na nižjih stopnjah ugotovljeno dejansko stanje, kar pa v revizijskem postopku ni dopustno (tretji odstavek 385. člena ZPP).

Odškodnino za nagrobni spomenik je mogoče naložiti odgovorni osebi v obsegu in višini, ki je krajevno običajen.