VSK sodba in sklep I Cp 825/2006

Pritožbi tožečih strank se delno ugodi, tako da se izpodbijana sodba
I.
v delu, v katerem je zavrnjen zahtevek za mesečno rento iz naslova izgube preživljanja, in v stroškovnem delu r a z v e l j a v i in v tem delu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.
II.
v delu, v katerem je odločeno o negmotni škodi in o premoženjski škodi v zvezi s stroški pogreba in groba s p r e m e n i tako, da je
? prva tožena stranka dolžna iz naslova nepremoženjske škode plačati prvim trem tožečim strankam vsakemu po 6.259,39 EUR (kar je do 1.1.2007 predstavljalo 1.500.000,00 SIT), četrto tožeči stranki pa 5.007,51 EUR (kar je pred 1.1.2007 predstavljalo 1.400.000,00 SIT), vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 4.6.2002 do 27.6.2003 v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero, od 28.6.2003 dalje pa v višini predpisane obrestne mere. Višji zahtevek zoper prvo toženo stranko za odškodnino za nepremoženjsko škodo se zavrne.
? druga tožena stranka dolžna iz naslova nepremoženjske škode plačati prvim trem tožečim strankam vsakemu po 6.259,39 EUR (kar je do 1.1.2007 predstavljalo 1.500.000,00 SIT), četrto tožeči stranki pa 5.007,51 EUR (kar je pred 1.1.2007 predstavljalo 1.400.000,00 SIT), vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 4.6.2002 do 27.6.2003 v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero, od 28.6.2003 dalje pa v višini predpisane obrestne mere. Višji zahtevek zoper drugo toženo stranko za odškodnino za nepremoženjsko škodo se zavrne.
? druga tožena stranka dolžna povrniti prvi tožeči stranki iz naslova stroškov za pogreb, postavitev in vzdrževanje groba, poleg že prisojenih 336.000,00 SIT še 938,45 EUR (kar je do 31.12.2006 predstavljalo 224.889,00 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29.10.2000 dalje.
III.
V preostalem delu se pritožbe tožečih strank, pritožba tožene stranke pa v celoti, zavrnejo in se v izpodbijanem, a ne razveljavljenem ali spremenjenem delu p o t r d i sodba sodišča prve stopnje.
IV.
Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v N. obsodilo prvotoženo stranko, da mora plačati prvi tožnici 1.760.889,00 SIT (1.200.000,00 SIT za nepremoženjsko in 560.889,00 SIT za premoženjsko škodo), drugemu tožniku 2.090.540,00 SIT (1.200.000,00 SIT za nepremoženjsko in 890.540,00 SIT za premoženjsko škodo), tretji tožnici 1.200.000,00 SIT za nepremoženjsko škodo in četrti tožnici 1.100.000,00 SIT za nepremoženjsko škodo. Drugotožena stranka pa je dolžna plačati prvi tožnici 1.760.889,00 SIT (1.200.000,00 SIT za nepremoženjsko in 336.000,00 SIT za premoženjsko škodo), drugemu in tretji tožnici po 1.200.000,00 SIT, četrti tožnici pa 1.100.000,00 SIT, vse za nepremoženjsko škodo za duševne bolečine zaradi izgube bližnjega. Višji zahtevek in zahtevek drugega in tretje tožnice za plačilo rente pa je zavrnilo. Zahtevek za rento je zavrnilo iz razloga, ker pokojnina, ki jo tožnika prejemata, že presega preživljanje, ki jima ga je nudil pokojni oče.

Zoper sodbo se pritožujejo tožeče stranke in prvotožena stranka.

Vse štiri tožeče stranke v pritožbi navajajo, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ko je odmerilo prenizko odškodnino za duševne bolečine zaradi smrti bližnjega. Pogled na sodno prakso v podobnih primerih pokaže, da znašajo prisojene odškodnine iz tega naslova vsaj po 20 povprečnih plač, prisojena odškodnina prvim trem tožnikom pa znaša 13,3 povprečne plače, četrti tožnici pa samo 11,6 povprečne plače. Taka odškodnina zato bistveno odstopa od odškodnine, ki jo slovenska sodišča prisojajo v podobnih primerih. Sodišče pri odmeri odškodnine ni v zadostni meri upoštevalo vseh okoliščin, ki vplivajo na odmero odškodnine. Prva tožnica je izgubila partnerja, s katerim sta v veliki slogi in ljubezni živela več kot 18 let, imela dva otroka, skupaj ustvarjala. Tožnica je bila ob smrti partnerja še zelo mlada, izgube še ni prebolela in je še vedno sama. Drugi tožnik je bil ob smrti očeta star 14 let, torej v občutljivi fazi odraščanja. Pokojni je bil njegov vzornik, trener, mehanik in sponzor. Zaradi duševne stiske v šoli ni dosegal pričakovanih uspehov, moral je iskati pomoč pri psihiatru, če ne bi izgubil očeta, bi se povsem obrnila njegova poklicna in športna pot, saj bi imel zagotovljeno eksistenco z nadaljevanjem očetove dejavnosti. Trpel je še zaradi materialnega prikrajšanja. Tretja tožnica je bila ob smrti očeta res stara šele pet let, vendar je odreagirala letom primerno in se zaprla vase. Bila je očetova ljubljenka, zato se njegove izgube še vedno zaveda in jo občuti. Tožnica odrašča in šele z leti spoznava obseg vsega prikrajšanja. Med četrto tožnico in pokojnim je obstajala velika čustvena navezanost, globoki in stalni stiki, saj je pokojni delal v delavnici, ki je bila na domu staršev, bil je njen edini sin. Deset dni po njegovi smrti ji je umrl še mož, kar je četrta tožnica ves čas povezovala. Zaradi izgube sina je imela težave z zdravjem in obiskovala zdravnika. Tožba je bila potrebna, ker sta toženi stranki neutemeljeno izpodbijali temelj, kar bi sodišče prav tako moralo upoštevati.

Drugi tožnik in tretja tožnica se pritožujeta zoper odločitev o zavrnitvi zahtevka za povrnitev škode zaradi izgubljenega preživljanja. Sodišče je sicer pravilno ugotovilo dejstvo, da je pokojni razpolagal z bistveno višjih prihodkom kot ga je prikazoval v uradnih podatkih, kljub temu pa zmotno ocenilo, da je lahko prispeval največ 40.000,00 SIT za oba otroka skupaj na mesec. Takšna ugotovitev nima podlage v izvedenih dokazih, standard družine in način življenja kažeta, da je za otroka prispeval bistveno več. Pokojni je uspešno vodil svojo dejavnost, pripravljal se je na modernizacijo, ki bi pomenila še višje dohodke, zato indeks rasti cen ni primeren pokazatelj. Sredstva za preživljanje otrok so imela prednost pred sredstvi za pokojnikove hobije.

Prva tožnica izpodbija odločitev sodišča, da ji iz naslova pogrebnih stroškov dolguje zgolj 336.000,00 SIT, namesto zneska 560.889,00 SIT, ki je še vedno nižji od maksimalno določenega zavarovalnega kritja (672.000,00 SIT).

Vse tožeče stranke se pritožujejo tudi zoper odločitev o stroških postopka, ki je neobrazložena in napačna. Sodišče ni upoštevalo, da sta toženi stranki še v odgovoru na tožbo ugovarjali temelju. Takoj, ko sta odločitev glede temelja spremenili, so tožniki zahtevek prilagodili. Opozoriti je, da so bile tožeče stranke prisiljeni vložiti tožbo, ker toženi stranki zaradi nepriznavanja temelja nista hoteli izplačati ničesar.

Prvotožena stranka se pritožuje zoper višini odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki jo je utrpela četrto tožena stranka. V pritožbi navaja, da je sodišče napačno uporabilo materialno pravo, ko je odmerilo previsoko odškodnino (več kot 750.000,00 SIT). Pokojnik je bil namreč odrasla oseba, ki je dolgo pred nesrečo živel ločeno od staršev, dejstvo, da je imel v hiši staršev delavnico, pa ni odločilno za ugotavljanje čustvene navezanosti. Tožničine psihične težave so tudi neločljivo povezane s smrtjo njenega moža, za katero pa tožena stranka ne odgovarja.

Pritožba tožečih strank je v večjem delu utemeljena, pritožba prvotožene stranke pa neutemeljena.

Glede odškodnine za negmotno škodo:

Pritožbeno sodišče bo v nadaljevanju najprej obravnavalo vse pritožbe v zvezi z višino nepremoženjske škode za duševne bolečine zaradi smrti bližnjega. Pravna podlaga tej odškodnini so določbe 200. člena in 201. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR, ki se v tej zadevi uporablja na podlagi določbe 1060. člena Obligacijskega zakonika. Pri odmeri odškodnine mora sodišče na eni strani upoštevati specifični položaj konkretnega oškodovanca, po drugi strani pa razpon odškodnin v podobnih sodnih primerih (načeli individualizacije in objektivne pogojenosti višine odškodnine). V zvezi z načelom individualizacije je treba pri odškodnini za duševne bolečine zaradi smrti bližnjega upoštevati, v kakšnem razmerju sta bila posredni in neposredni oškodovanec, v kakšnem obdobju življenja je v to razmerje posegla nezgoda ter kakšne so bile njune družinske razmere. Vsa odločilna dejstva glede naštetega in tudi vsa, na katera se sklicuje pritožba tožečih strank, je prvostopno sodišče pri svoji odločitvi upoštevalo. Kar se tiče pritožbe prvotožene stranke se pritožbeno sodišče strinja s prvostopnim, da je izguba edinega sina hud udarec za vsako mater. Ker je praktično hkrati izgubila tudi moža, je njena bolečina upravičeno še toliko bolj intenzivna. Obeh bolečin dejansko ni mogoče ločiti, posebej še, ker četrta tožnica smrt moža povezuje z izgubo sina. V zvezi z načelom objektivne pogojenosti odškodnin je ugotoviti, da trajanje postopka ni eden od kriterijev za določitev višine odškodnine, posebej še v zvezi z načelnim pravnim mnenjem Vrhovnega sodišča z dne 26.6.2002 (objavljeno v Načelna pravna mnenja in pravna mnenja I/2002), po katerem od nastanka zamude oškodovancu pripadajo zamudne obresti. Povprečna plača, na katero se sklicuje pritožba tožnikov, je res eno od možnih meril za primerjavo prisojenih odškodnin v različnih časovnih obdobjih, v sodni praksi pa se uporabljajo tudi druga merila, npr. absolutni zneski v zvezi z inflacijo, trendi v prisojanju odškodnin in podobno. Ob pregledu sodne prakse, zlasti iz zadnjega obdobja, se pokaže, da je prisojena odškodnina za negmotno škodo na spodnjem robu razpona odškodnin, ki se prisojajo za škodo za duševne bolečine zaradi smrti bližnjega. Ugotovljene dejanske okoliščine (zlasti tesna navezanost med vsemi družinskimi člani, izguba moralne opore in pomoči pri vzgoji otrok za ženo, izguba očeta v za razvoj občutljivih letih za otroka in izguba edinega sina, s katerim je bila v vsakodnevnih stikih, za mater) pa so take, da kažejo na večji obseg škode, zato je prisojena odškodnina iz naslova negmotne škode ob upoštevanju obeh kriterijev prenizka. Pritožbeno sodišče je zato odločitev sodišča prve stopnje spremenilo tako, da znaša celotna odškodnina za prve tri tožnike 3.000.000,00 SIT, za četrto tožnico pa 2.800.000,00 SIT, oziroma 12.518,78 EUR in 11.684,19 (v zvezi z Zakonom o uvedbi Eura, UL RS, št. 114/2006). Ob upoštevanju tožbenega zahtevka to pomeni, da mora vsaka od toženih strank plačati polovico prisojenih zneskov, višji zahtevek pa je bilo treba zavrniti. Pritožba tožečih strank zoper prisojeno višino odškodnine za negmotno škodo je torej delno utemeljena, pritožba prve tožene stranke pa je neutemeljena.

Glede odškodnine zaradi izgubljenega preživljanja:

Pritožba drugo in tretje tožeče stranke utemeljeno opozarja, da je prvostopno sodišče napačno ugotovilo dejansko stanje v zvezi z zahtevkom iz naslova izgubljenega preživljanja. Po določbi 194. člena ZOR, ki je pravna podlaga zahtevku, ima oseba, ki jo je umrli preživljal, pravico do povračila škode, ki jo trpi zaradi izgubljenega preživljanja. Povedano pomeni, da bi moralo sodišče ugotoviti, kolikšna sredstva je pokojni namenjal za preživljanje otrok. Prvostopno sodišče je izhajalo iz prihodkov, ki naj bi jih tožnik imel, kar sicer je eden od indicev, ki kažejo na višino sredstev, namenjenih za preživljanje, ni pa najpomembnejši. Sodišče bi namreč ob ugotovitvi, da so dohodki pokojnega bistveno presegali dohodke iz uradnih evidenc, moralo izhajati iz življenjskega standarda, ki sta ga otroka v času, ko je bil še živ njun oče, imela, nato pa ocenjevati, koliko sredstev je tak način življenja zahteval in kako je bilo preživljanje porazdeljeno med oba starša. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča, je zato zaključek, da je pokojni za vsakega od otrok prispeval samo po 20.000,00 SIT (ob siceršnjih ugotovitvah o visokem standardu družine in relativno nizkem prihodku matere) najmanj preuranjen. Nobene podlage v izvedenem dokaznem postopku nima zaključek, da se je pokojni ukvarjal s svojimi hobiji na račun preživljanja otrok. Ker dejansko stanje ni bilo popolno ugotovljeno, je bilo treba sodbo v delu, v katerem je bil zavrnjen zahtevek za rento, razveljaviti in vrniti v novo odločanje (355. člen Zakon o pravdnem postopku - ZPP). V ponovljenem postopku bo sodišče moralo najprej raziskati, katere potrebe sta drugo in tretje tožeča stranka zadovoljevala v času, ko je bil še živ njun oče in kakšna materialna sredstva je tak način življenja zahteval, v nadaljevanju pa bo moralo ugotoviti, kako je bilo breme teh stroškov razdeljeno med oba starša in na tej podlagi ugotoviti znesek, ki ga je za preživljanje otrok prispeval njun pokojni oče.

Glede odškodnine za stroške v zvezi s pogrebom:

Utemeljena je tudi pritožba prve tožeče stranke glede pogrebnih stroškov ter stroškov za ureditev groba, vključno s postavitvijo nagrobnika in vzdrževanje groba. Pokojni je sklenil z drugotoženo stranko zavarovalno pogodbo za zavarovanje voznika za škodo zaradi telesnih poškodb (AO-plus). Ne gre torej za klasično odškodnino po splošnih predpisih o civilni odgovornosti, ampak višina odškodnine temelji na določbah zavarovalne pogodbe. Druga tožena stranka je po tej pogodbi zavezana za izplačilo celotne škode (v vnaprej dogovorjeni višini 672.000,00 SIT), ne glede na prispevek zavarovanca k nastali škodi. Prva tožeča stranka zahteva 560.889,00 SIT (ni uveljavljala povrnitev 50 % škode, ampak absolutni znesek), torej manj kot bi po določilih zavarovalne pogodbe lahko. Njen zahtevek iz tega naslova je zato v celoti utemeljen, saj tudi ne bo prejela več kot je dejanska škoda. Pritožbeno sodišče je na podlagi povedanega sodbo v tem delu spremenilo, tako da je drugotožena stranka dolžna plačati prvi tožnici poleg že prisojenega zneska 336.000,00 SIT še 224.889,00 SIT (skupaj 560.889,00 SIT), oziroma v zvezi z Zakonom o uvedbi eura še 938,45 EUR.

Pritožbeno sodišče je sodbo preverilo še z vidika kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP) Teh kršitev ni našlo, zato je sodbo v izpodbijanem, a ne razveljavljenem ali spremenjenem delu, potrdilo.

Glede stroškov:

Ker je pritožbeno sodišče sodbo delno razveljavilo, je moralo razveljaviti tudi odločitev o stroških, zato se ni posebej spuščalo v pritožbene navedbe tožeče stranke. Omeniti je le, da sta toženi stranki dejansko vse do prvega naroka ugovarjali temelju zahtevka.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 165. člena ZPP.