VSM sodba I Cp 780/2005

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem obsodilnem delu p
o t r d i sodba sodišča prve stopnje.
Tožena stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega
postopka.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavezalo toženo

stranko, da plača tožnici 892.180,00 SIT z zakonskimi

zamudnimi obrestmi od 23.07.2001 do plačila in ji povrne

pravdne stroške v znesku 225.950,00 SIT z zakonskimi

zamudnimi obrestmi od 08.12.2004 do plačila. V presežku do

vtoževanih 938.076,00 SIT je tožbeni zahtevek zavrnilo.

Tožena stranka izpodbija takšno sodbo v njenem obsodilnem

delu, delno, glede glavnice 642.538,60 SIT s pripadajočimi

zakonskimi zamudnimi obrestmi in glede zakonskih zamudnih

obresti od 267.659,00 SIT od 23.07.2001 do 08.12.2004.

Predlaga spremembo, podrejeno pa razveljavitev izpodbijane

sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovljen

postopek.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Tožena stranka v postopku na prvi stopnji in tudi v

pritožbenem postopku uveljavlja soodgovornost pokojne hčerke

tožnice za nastalo škodo zaradi neuporabe varnostnega pasu

in vožnje z alkoholiziranim voznikom. Tožena stranka je, kar

izhaja tudi iz pritožbe, za ugotovitev soodgovornosti

predlagala naslednje dokaze:

- kazensko ovadbo zoper voznika,

- analizo krvi voznika v kazenskem postopku,

- zaslišanje policistov,

- zaslišanje tožeče stranke.

Sodišče prve stopnje je zaslišalo tožečo stranko, ostalih

dokazov pa ni izvedlo in je ravnalo pravilno, saj predlagani

dokazi soodgovornosti za škodo v prometni nesreči ne morejo

dokazati. Za ugotovitev soodgovornosti zaradi vožnje z

vinjenim voznikom ni pomembna le stopnja njegove

alkoholiziranosti temveč še vrsta okoliščin, ki bi jih bilo

potrebno v zvezi s tem ugotoviti, kot na primer, ali je

pokojna bila skupaj z voznikom že pred vožnjo ali sta skupaj

uživala alkohol in je tako vedela, da je vinjen, ali pa ji

je voznik zgolj nudil prevoz, pri čemer pa ni nujno, da je

za njegovo vinjenost vedela. Niti teh niti kakšnih drugih

okoliščin, ki bi kazale na sokrivdo, pa tožena stranka ni

niti zatrjevala niti zanje predlagala izvedbe kakšnega

dokaza, na primer ustreznega izvedenca in zaslišanje

voznika.

Prav tako za ugotovitev soodgovornosti zaradi vožnje brez

varnostnega pasu ni dovolj zgolj trditev, da hčerka tožnice

ni bila privezana, ampak je potrebno ugotoviti tudi, koliko

je to vplivalo na nastanek škode. Tega pa ni mogoče

ugotoviti, niti z zaslišanjem policistov niti s kazensko

ovadbo in analizo krvi, kar s tem nima prav nobene zveze,

prav tako pa na to vprašanje tudi ne more odgovoriti

tožnica. Za ugotovitev soprispevka bi bilo potrebno

postaviti ustreznega izvedenca, saj sodišče s takšnim

znanjem ne razpolaga. Tožena stranka pa tega ni predlagala.

Tožena stranka je svoje ugovore navedla pravočasno, ni pa

predlagala ustreznih dokazov. Pritožbeno sodišče tako

zaključuje, da je sodišče prve stopnje temelj odškodninske

odgovornosti povsem pravilno ugotovilo (212. člen Zakona o

pravdnem postopku - ZPP).

Očitek tožene stranke, da tožnica ni želela odgovarjati na

vprašanje v zvezi s temeljem odškodninske odgovornosti, ni

utemeljen, saj tožnica pri sami nesreči ni bila prisotna in

o škodnem dogodku iz lastnega ne ve nič, zaradi česar o tem

tudi ne more pričati. Kaj je hčerka počela ob dvanajstih

ponoči izven kraja bivališča in s kom je bila, pa ni

okoliščina, ki bi razrešila spor o soodgovornosti med

pravdnima strankama.

Dejstvo, da sodišče prve stopnje v obrazložitvi ni navedlo

pravne podlage, ne pomeni absolutne bistvene kršitve določb

pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP, kakor

zmotno meni pritožba.

Na podlagi določila prvega odstavka 193. člena Zakona o

obligacijskih razmerjih - ZOR mora tisti, ki povzroči, da

kdo umre, povrniti običajne stroške za njegov pogreb.

Tožeči stranki je sodišče prisodilo znesek za nagrobni

spomenik v višini, kot izhaja iz računa K-95/2000 z dne

21.12.2000. S tem je tožnica izkazala dejanske stroške, ki

so ji nastali s postavitvijo nagrobnega spomenika, saj ne

gre za predračun, ampak za račun za že opravljene storitve.

Zmotno je stališče pritožbe, da bi lahko le izvedenec

gradbene stroke povedal, kakšna je cena za krajevno običajen

spomenik. Določilo prvega odstavka 193. člena ZOR namreč ne

govori o krajevno običajnem spomeniku, temveč o običajnih

stroških za pogreb, to pa je povsem drug pravni standard.

Krajevno običajne stroške bi lahko res mogoče ugotovil

izvedenec gradbene stroke, pa tudi sodišče z ogledom

pokopališča, kakor je predlagala tožena stranka, vendar s

tem ne bi zadostili pravnemu standardu običajnih stroškov za

pogreb, saj je pri tem potrebno uporabiti poleg krajevnih

običajev še druge okoliščine, kot so starost pokojnega,

njegovo razmerje do osebe, ki je urejala vse v zvezi s

pogrebom, dejstvo ali je bil grob že predhodno urejen in je

tam že stal spomenik ali ne. Sodišče prve stopnje je svojo

odločitev sprejelo prav na osnovi teh okoliščin in je svojo

odločitev tudi skrbno in obširno obrazložilo, zato

pritožbeno sodišče v tem delu v celoti povzema razloge

sodišča prve stopnje, h katerim pravzaprav ni kaj dodati.

Tožnica je pravočasno do konca prvega naroka za glavno

obravnavo ponudila dokaz s fotografijami, kar je v skladu z

določilom prvega odstavka 286. člena ZPP. Samo dejstvo, da

kopije fotografij niso bile izročene toženi stranki, pa ne

pomeni takšne kršitve določb postopka, ki bi lahko vplivala

na pravilnost in zakonitost sodbe (prvi odstavek 339. člena

ZPP), poleg tega pa je imela tožena stranka možnost

fotografije videti na obravnavi, ko so bile predložene,

dokazu s fotografijami pa se je tako ali tako uprla, ker je

menila, da se iz njih ne vidi kaj je krajevno običajno.

Tožnica je toženi stranki predložila račun z dne 21.12.2000

z dopisom z dne 06.07.2001 in je v zamudi po 14 dneh

(23.07.2001), saj je organizacija, ki ima strokovnjake,

kateri so usposobljeni oceniti koliko znašajo običajni

stroški za pogreb.

Pritožba pa tudi nima prav, da tožnici ne gredo stroški v

višini 300 točk za predpravdni zahtevek, saj takšno storitev

predvideva Odvetniška tarifa - OT in ta strošek sodi med

pravdne stroške.

Pritožbeni razlogi niso podani, pritožbeno sodišče pa ob

uradnem pregledu zadeve tudi ni našlo tistih bistvenih

kršitev določb postopka, na katere mora paziti po uradni

dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je na

podlagi določila 353. člena ZPP pritožbo tožene stranke

zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

Izrek o stroških temelji na določilu prvega odstavka 154. in

prvega odstavka 165. člena ZPP.

Določbe ZOR so bile uporabljene v skladu z določilom 1060.

člena ZPP.