VSL sodba in sklep III Cp 1220/2009

1. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba v izpodbijanem obsodilnem delu za premoženjsko škodo glede posameznih glavnic in obresti (v 1. vrstici točke 1. ter v 2. do 4. alinejah točke 1. izreka) spremeni tako, da glasi:
"1. Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki 425,92 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov:
- 2.740,00 SIT oziroma 11,43 EUR od 19.3.2001 naprej v znesku 11,43 EUR,
- 87.600,00 SIT oziroma 365,50 EUR od 29.5.1999 naprej v znesku 365,55 EUR,
- 5.400,00 SIT oziroma 23,53 EUR od 14.6.2001 naprej v znesku 22,53 EUR,
- 26,40 EUR od 27.12.2007 naprej do plačila;
vse v 15 dneh pod izvršbo."
V ostalem se pritožba tožene in v celoti pritožba tožeče stranke glede premoženjske škode s pripadki zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.
2. Pritožbama se delno ugodi in se sodba v izpodbijanem delu glede nepremoženjske škode z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.1.2002 naprej (1. prva vrstica 1. odstavka in 1. alineja 1. odstavka točke 1. ter prva vrstica točke 2. izreka) ter glede pravdnih stroškov (1. vrstica 2. odstavka 1. točke izreka) razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.
3. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločitev.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje delno ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo premoženjske in nepremoženjske škode iz škodnega dogodka z dne 29.5.1999, v katerem se je tožnik telesno poškodoval kot tedaj 18-letni voznik motornega kolesa in ki ga je po njegovih trditvah povzročil zavarovanec tožene stranke z osebnim vozilom, ki je bilo obvezno zavarovano pri toženi stranki.

Dosodilo mu je 5.575,38 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov in 331,29 EUR pravdnih stroškov. V presežku, za 14.128,85 EUR s pripadki in za presežni obrestni del od glavnice in stroškov, je tožbeni zahtevek zavrnilo. Tako je odločilo po ugotovitvi, da znaša odgovornost tožene stranke za njenega v nesreči udeleženega zavarovanca 80%, delež tožnikove soodgovornosti pa 20%.

Proti taki odločitvi vlagata pritožbo obe pravdni stranki.

Tožeča stranka se pritožuje proti zavrnilnemu delu (v točki 2. izreka) za zavrnjeni znesek 14.128,85 EUR z obrestmi in proti odločitvi o pravdnih stroških. Uveljavlja vse z zakonom predvidene pritožbene razloge in predlaga spremembo sodbe tako, da se tožniku prizna še 14.128,85 EUR s pripadajočimi obrestmi, plačilom vseh pravdnih stroškov in nadaljnjih pritožbenih stroškov. Kot dejansko in pravno zmotno graja odločitev o tožnikovem 20% prispevku k nezgodi. Navaja, da se je le umikal nepravilno vključujočemu se osebnemu vozilu zavarovanca tožene stranke na prednostno cesto in da je bil tožnikov manever prehitevanja, ko je zavarovanec brez nakazane spremembe smeri vožnje s Kidričeve ceste zavil še na Jakčevo ulico, zgolj manever izmikanja. Tudi po ugotovitvi prvega sodišča je šlo za logično reakcijo tožnika. Zavarovanec je pri zavijanju na Jenkovo ulico sekal normalno pot smeri vožnje iz prednostne ceste na Jenkovo ulico. Avtomobil je v primerjavi s kolesom z motorjem nevarna stvar. Prometne predpise je grobo kršil zavarovanec tožene stranke. Glede na težo in obseg njegovih kršitev tožniku ni mogoče očitati nikakršnega soprispevka k nastanku prometne nezgode.

Nadalje graja dosojeno odškodnino za nepremoženjsko škodo kot prenizko v celoti in pri vseh oblikah škode. Pri odškodnini za fizične bolečine graja nenatančno mnenje izvedencev dr. P. in dr. G., ki mu prvo sodišče zaradi ohlapnosti ne bi smelo popolnoma slediti. Ni opredeljeno trajanje in intenzivnost telesnih bolečin, ne da se natančno ugotoviti obsega nepremoženjske škode. Ni obrazloženo, zakaj sodišče ni upoštevalo mnenja prvega izvedenca - dr. C.. Odločitev o odškodnini za strah je nelogična in v nasprotju z mnenji izvedencev ter tožnikovo izpovedbo. Nerazumljiva ter dejansko in pravno zmotna je zavrnitev zahtevka za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Ni upoštevana tožnikova izpovedba in objektivne ugotovitve dr. C. o 10% splošnem zmanjšanju tožnikovih življenjskih aktivnosti. Ugotovitve obeh ostalih dveh izvedencev glede pretresa možganov in posledic so nasprotujoče si. Tožniku so ostale trajne posledice v smislu bolečin v ledvici, glavobola oziroma postkomocijskega sindroma. Zato je treba za dosego standarda pravične denarne odškodnine ugoditi njegovemu celotnemu zahtevku.

Zaradi procesnih kršitev izpodbija zavrnitev zahtevka v višini 667,67 EUR za popravilo motornega kolesa Suzuki, last podjetja P., d.o.o.. Izrek sodbe v tem delu nasprotuje njenim razlogom, ker je zahtevek zavrnjen, čeprav je sodišče verjelo priči Z. K., da je moral tožnik z delom odslužiti nastalo škodo.

Končno izpodbija še stroškovni del sodbe. Priznati bi mu bilo treba tudi zavrnjenih 50 točk za prošnjo za razpis obravnave in za dokazne predloge, ki so namesto s 50 točkami napačno ovrednoteni kot kratki dopisi s po 20 točkami. Ni pojasnjeno, za katere dopise gre. Odločitve o stroških se ne da preizkusiti. Zmotna je odločitev o ugotovljenem uspehu strank v pravdi, ker ni upoštevan uspeh po temelju in po višini.

Tožena stranka izpodbija sodbo v celotnem obsodilnem delu iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo sodbe z zavrnitvijo zahtevka s stroškovno posledico za tožečo stranko. Ocenjuje, da je za nezgodo v celoti kriv tožnik, ki je z nekoliko prehitro vožnjo in z nepravilnim prehitevanjem povzročil škodni dogodek, ne pa njen zavarovanec. Ob pričetku zavarovančevega vključevanja na prednostno cesto je bil tožnik oddaljen od njega 102,3 metra. Brez težav bi lahko zmanjšal svojo hitrost na tolikšno, kot jo je imel zavarovanec. Njegov način vključevanja na prednostno cesto je v naseljih običajen. Ne ogroža drugih udeležencev v prometu. Neutemeljen je nadaljnji očitek zavarovancu - zavijanje v levo s Kidričeve cesto na Jenkovo ulico. Povprečni voznik ne pričakuje prehitevanja drugega udeleženca ob neprekinjeni sredinski črti. Varuje ga načelo zaupanja iz 2. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (v nadaljevanju: ZVCP). Če bi tudi sodišče druge stopnje ugotovilo obojestransko krivdo, podrejeno ocenjuje razmerje krivdne odgovornosti glede na način vožnje in kršitev predpisov na vsaj 80% na strani tožnika in največ 20% na strani njenega zavarovanca.

Na vročeni pritožbi pravdni stranki nista odgovorili.

Pritožbi sta delno utemeljeni.

O odgovornosti udeležencev:

Iz trditvene in dokazne podlage strank in ugotovitev prvega sodišča izhaja, da je do škodnega dogodka prišlo 29.5.1999 ob 23.20 uri v Velenju v križišču Kidričeve ceste in Jenkove ulice ob udeležbi dveh motornih vozil: tožnika, ki je vozil motorno kolo Suzuki GN 250 po prednostni Kidričevi ulici, in zavarovanca tožene stranke, ki je vozil osebno vozilo Opel Vectra, in sicer tako, da se je najprej vključil s stranske ceste na prednostno Kidričevo cesto, po kateri je vozil tožnik, v nadaljevanju pa na razdalji 38 metrov od vključitve na prednostno cesto zavijal z nje v levo na Jenkovo cesto. Tožnik je ob zaviranju padel. Motorno kolo je ob drsenju po tleh trčilo v zadnji bočni del osebnega vozila.

Glede na trditveno in dokazno podlago pravdnih strank, ko je tožeča stranka trdila, da je za nezgodo v celoti odgovoren zavarovanec tožene stranke, ta pa je nasprotno krivdo za nezgodo v celoti pripisovala tožniku, je prvo sodišče pri odločanju izhajalo iz 178. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR; uporaba na podlagi člena 1060 Obligacijskega zakonika - OZ). Ugotovilo je, da je vzrok za nastanek tožnikove škode v nedopustnem ravnanju obeh udeležencev. Njuno krivdo je ocenilo na 80% na strani zavarovanca zaradi nepravilnega vključevanja s stranske na Kidričevo cesto in v nadaljevanju zaradi nepravilnega zavijanja levo s prednostno Kidričeve ceste na Jenkovo ulico. Tožniku pa je pripisalo 20% sokrivde zaradi kršitve cestno prometnih pravil o prepovedi prehitevanja preko neprekinjene bele sredinske črte, medtem ko je ocenilo, da njegova za 5,3 km prekoračena hitrost nad dovoljeno ni v vzročni zvezi s škodnim dogodkom.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvo sodišče ugotavljalo protipravnost vožnje obeh udeležencev glede na pravilno ugotovljeno dejansko stanje. Osnovo zanj je imelo v izvedenskem mnenju izvedenca cestno prometne stroke, ki sta ga obe stranki sprejeli in se nanj obe sklicujeta tudi v svojih pritožbah, ter pravilno ocenjenih izpovedbah obeh udeležencev. Vendar je na ugotovljeno dejansko stanje delno napačno uporabilo materialno pravo.

Zaključek, da tožnikova nekoliko večja hitrost od dovoljene (ugotovljena 55,3 km/h, dovoljena 50 km/h) ni v vzročni zvezi z nezgodo, je materialno pravno zmoten. Prvi odstavek člena 27 ZVCP, ki je veljal v času nastanka spornega razmerja (Ur. l. RS, št. 30/98 s spremembami) nalaga vozniku, da vozi s tako hitrostjo, da lahko vozilo stalno obvladuje in ustavi pred oviro, ki jo lahko pričakuje. Hitrost vožnje mora prilagoditi konkretnim okoliščinam: med drugim tudi gostoti prometa tako, da lahko v vidni razdalji vozilo ustavi. Po ugotovitvah prvega sodišča je imel tožnik imel vse možnosti, da bi svojo hitrost vožnje prilagodil pred sabo vozečemu zavarovancu tožene stranke. Njegovo vključevanje na prednostno cesto je zaznal na dovolj veliki razdalji, da bi brez težav svojo hitrost zmanjšal na tolikšno, ko jo je imelo zavarovančevo vozilo. Namesto tega pa se je ob večji hitrosti, kot je bila dovoljena (55 km/h) odločil za (napačno) prehitevanje na mestu, kjer to po ugotovitvah prvega sodišča ni bilo dovoljeno. Tako ni kršil le 1. odstavka 34. člena ZVCP, ampak tudi 1. odstavek 27. člena istega zakona, ker svoje hitrosti ni prilagodil stanju na cesti. Tudi to pa je bilo v vzročni zvezi z nastalo nezgodo. Kajti po ugotovitvah prvega sodišča bi tožnik z defenzivnejšo vožnjo (pravočasnim zmanjševanjem hitrosti in prilagoditvijo stanju na cestišču) nezgodo lahko preprečil. Bistvena je namreč nadaljnja dejanska ugotovitev prvega sodišča, da je že ob dohitevanju počasi vozečega zavarovančevega vozila, ki je pred njim s stranske ceste zapeljalo na Kidričevo cesto oziroma smerno vozišče, po katerem je vozil tožnik, ta pričel s prehitevanjem zavarovančevega vozila, torej da je že takrat zapeljal na levo smerno vozišče. Ko je bil že v fazi prehitevanja, pa je na zaznavo, da je zavarovančevo vozilo začelo zavijati na levo proti Jenkovi ulici, reagiral še z močnejšim zaviranjem in z izogibanjem proti levi, kar je povzročilo njegov padec. To pomeni, da njegova reakcija ni bila le manever izmikanja, kot logična reakcija na zavarovančevo napačno zavijanje v levo, kot zmotno trdi tožeča stranka v pritožbi, ampak tudi napačen manever prehitevanja, začet že ob vožnji za zavarovančevim (počasnejšim) vozilom od odcepa na Kidričevo cesto do odcepa z nje. Takega ravnanja, ki je bilo v vzročni zvezi z nezgodo, pa pravila v cestnem prometu o defenzivni vožnji tožniku niso dopuščala. Udeleženci v cestnem prometu morajo namreč ravnati tako, da ne ovirajo ali ogrožajo drugih udeležencev ali ne povzročajo škode (2. odstavek 20. člena ZVCP). To velja tudi za tiste udeležence, ki imajo v določenem položaju prednost, kot jo je imel v konkretnem primeru tožnik z vožnjo po prednostni cesti. Vendar nihče ne sme svoje prednosti uveljavljati za vsako ceno, zlasti ne s protipredpisno vožnjo. Ravnanje, s katerim je mogoče preprečiti škodo, pa predpisuje tudi eno od temeljnih načel ZOR, to je načelo prepovedi povzročanja škode (16. člen ZOR). Zato je treba pritožbo tožeče stranke, da sama ni soprispevala k nesreči, zavrniti.

Tudi pritožbeno naziranje tožene stranke o izključni ali vsaj bistveno večji odgovornosti tožeče stranke za nastalo škodo, je zmotno. Pri nesreči premikajočih se motornih vozil se odgovornost za nastalo škodo presoja po krivdnem načelu (178. člen ZOR). Za pretrpljeno škodo odgovarja vsak imetnik motornega vozila v sorazmerju s stopnjo svoje krivde. V obravnavanem primeru sta vozili obeh udeležencev sodili v kategorijo motornih vozil. Res pa je, da je motorno kolo manj varno in šibkejše od osebnega vozila, na kar opozarja tožeča stranka in kar je ugotovilo in ustrezno upoštevalo tudi prvo sodišče.

Na podlagi izvedenčevega mnenja in pravilno ocenjenih izpovedb udeležencev je ugotovilo, da se je zavarovanec tožene stranke premalo skrbno vključeval že s stranske ceste na Kidričevo cesto, to je na prednostno cesto, po kateri je vozil tožnik, da je v nadaljevanju svoje vožnje zavarovanec premalo skrbno in nepravilno zavijal s Kidričeve ceste v levo na Jenkovo ulico (ker se ni prepričal, če kdo vozi za njim) in da je poleg tega še sekal ovinek oziroma pri zavijanju v levo ni vozil po tistem delu cestišča, ki je bilo namenjeno njegovi vožnji. S temi dejanskimi ugotovitvami se pritožbeno sodišče strinja. Prav tako z njegovo dokazno oceno, da je bilo nepravilno že zavarovančevo vključevanje na Kidričevo cesto. Pritožbeno sklicevanje na razdaljo med zavarovancem in tožnikom v času zavijanja na Kidričevo cesto (102 metra) je ne more omajati. Prvo sodišče je namreč po zaslišanju zavarovanca in glede na objektivne podatke iz izvedeniškega mnenja zanesljivo in pravilno ugotovilo, da je bil poglavitni vzrok za nastalo prometno situacijo zavarovančeva premalo pozorna vožnja, kar velja tako za vključevanje na Kidričevo cesto kot za zavijanje z nje na Jenkovo ulico. V obeh primerih bi lahko s pozorno vožnjo in upoštevanjem prometnih predpisov zavarovanec nesrečo preprečil. Pri vključevanju na Kidričevo cesto bi moral dati prednost tožniku, ki je bil relativno blizu in bi ga, če bi bil pozoren na dogajanje na cesti, lahko videl že na bistveno daljši razdalji (270 metrov) kot je bil tožnik v trenutku njegovega vključevanja na prednostno cesto (102 metra). Če pa se je že vključil na prednostno cesto pred tožnikom, pa bi moral v nadaljevanju do naslednjega zavijanja (38 metrov stran) in glede na svojo nizko hitrost, ki jo je razvil na tem odseku (okrog 27 km/h) brez dvoma paziti na za njim prihajajočega tožnika, za katerega bi moral vedeti, da se mu približuje. Najmanj kar je, bi se moral pri spremembi smeri svoje vožnje torej prepričati, ali ga s tem morda ne ogroža. Pritožbeno sklicevanje na načelo zaupanja po 2. členu ZVCP njegove ugotovljene nepazljivosti pri vožnji ne opraviči.

Nevarno situacijo je zato povzročil zavarovanec že z neupoštevanjem pravila o prednosti (3. odstavek 41. člena ZVCP), in jo poglobil z nepazljivo spremembo smeri vožnje (1. odstavek 23. člena ZVCP).

Upoštevaje vse navedeno je ocena prvega sodišča, da je do škode prišlo zaradi krivdnega ravnanja obeh imetnikov vozil pravilna, saj je posledica napačne vožnje obeh udeležencev. Tudi po oceni pritožbenega sodišča je delež krivde zavarovanca tožene stranke večji. Prekršil je pravilo o prednosti in pravilo varnega menjavanja smeri vožnje. Obe zaradi premajhne zbranosti, ki ga nikakor ne opravičuje. Vse pa še ob dodatni okoliščini, ob upravljanju nevarnejšega vozila, kar mu narekuje dodatno pozornost na šibkejše udeležence v prometu.

Po drugi strani je tudi tožnikova kršitev nevarna in zato upoštevna. Prekoračil je prekomerno hitrost in prehiteval na prepovedanem območju. S tem je znatno soprispeval k nesreči. Bistvena je dejanska ugotovitev prvega sodišča, da bi že ob prilagoditvi hitrosti vožnje zavarovančevemu vozilu lahko preprečil nezgodo.

Takšno ravnanje obeh udeležencev v nesreči je po oceni pritožbenega sodišča podlaga za razmejitev njune krivde v razmerju 60% na strani zavarovanca tožene stranke in 40% na strani tožnika. Zavzemanje pritožnic za drugačno odgovornost udeležencev je neutemeljeno in ga je pritožbeno sodišče zavrnilo.

Zgornja ugotovitev je narekovala spremembo izpodbijane sodbe glede temelja odgovornosti tako, da znaša odgovornost tožene stranke 60%, soodgovornost tožnika pa 40%.

O premoženjski škodi z obrestmi:

Sprememba temelja je terjala spremembo odločitve o višini premoženjske škode, ki jo mora tožena stranka plačati tožniku. Sodišče prve stopnje mu je priznalo premoženjsko škodo v skupni višini 709,87 EUR. Glede na tedaj ugotovljeni uspeh mu je dosodilo 567,89 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov od zapadlosti naprej. Ker mora toženka tožniku po tej sodbi povrniti 60% navedene škode (ki je po višini pritožnici ne izpodbijata in ki je materialnopravno pravilno določena), mu je tako dolžna plačati 425,92 EUR, in sicer z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov od datumov izreka sodbe sodišča prve stopnje naprej. Pri tem je bilo treba upoštevati spremembo domače valute (Zakon o uvedbi EUR - ZUE; Ur. l. RS, št. 114/2006), ustavno odločbo U-I-300/04 z dne 2.3.1006 ter pravilo 376. člena OZ o prenehanju teka obresti, ko te dosežejo glavnico. Po obračunih obrestih, ki so sestavni del sodbe, so namreč zamudne obresti od dosojenih zneskov za prevoze (2.740,00 SIT oziroma 11,43 EUR od 19.3.2001 naprej), za uničeno obleko (87.600,00 SIT oziroma 365,55 EUR od 29.5.1999 naprej) in za nevrološki pregled (5.400,00 SIT oz. 22,53 EUR od 14.6.2001 naprej) do 22.5.2007, ko je navedeno pravilo prenehalo veljati (Zakon o spremembah in dopolnitvah Obligacijskega zakonika - OZ-A; Ur. l. RS, št. 40/2007), že presegle glavnico. To pa pomeni, da so prenehale teči po samem zakonu in z uveljavitvijo OZ-A ne morejo začeti teči znova (primerjaj odločbo US RS Up 33/05-21 z dne 6.3.2008, sodba Vrhovnega sodišča RS III Ips 191/2007 z dne 12.7.2008). Zato je pravilna uporaba materialnega prava narekovala omejitev teka obresti do višine navedenih glavnic in spremembo sodbe sodišča prve stopnje tudi v obrestnem delu za posamezne zneske premoženjske škode, razen za ultrazvočni pregled (26,40 EUR od 27.12.2007 naprej), kar je zapadlo v plačilo po uveljavitvi OZ-A.

V tem obsegu je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi tožene stranke in v izpodbijanem obsodilnem delu glede premoženjske škode in obresti zanjo spremenilo sodbo sodišča prve stopnje (4. točka 358. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP, Ur. l. RS, št. 73/07 - UPB-3, uporaba na podlagi 2. odstavka 130. člena ZPP - Ur. l. RS, št. 45/08). Glede premoženjske škode je v preostalem delu pritožbo tožene stranke in v celoti pritožbo tožeče stranke zavrnilo in v izpodbijanih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Podrobnejši odgovor v zvezi s premoženjsko škodo terja še pritožba tožeče stranke, ki izpodbija zavrnjeni zahtevek iz naslova škode na motornem kolesu. Odločitev prvega sodišča je materialnopravno pravilna in v njej ni očitanih absolutnih bistvenih kršitev pravil pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Ob pomanjkanju trditvene podlage, da bi bila terjatev tožniku cedirana s strani lastnika vozila (podjetja P. d.o.o., ki je po ugotovitvah prvega sodišča tudi plačalo škodo in jo knjigovodsko knjižilo kot svoj strošek) ter pisnih dokazil, da je tožnik to škodo poravnal lastniku vozila, je na strani 8 sodbe dovolj jasno in razumljivo pojasnjeno, zakaj sodišče ni upoštevalo v tej smeri podane izpovedbe tožnikove matere. Zahtevek je zaradi nedokazanosti utemeljeno zavrnjen.

O nepremoženjski škodi:

Za tožečo stranko je nesprejemljiva odmera višine za celotno dosojeno nepremoženjsko škodo in po vseh vrstah škode. Tožena stranka izpodbija ta del sodbe v okviru izpodbijanja deleža tožnikove sokrivde, ki vpliva na končni znesek odmerjene odškodnine.

Izpodbijanje prisojene denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo terja materialnopravni preizkus njene odmere. Temeljni načeli pri odmeri denarne odškodnine za nematerialno škodo sta načeli individualizacije in objektivizacije (200. člen ZOR). Prvo zahteva določitev pravične denarne odškodnine glede na intenzivnost (stopnjo) in trajanje telesnih ter duševnih bolečin in strahu glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu. Drugo pa zahteva umestitev oškodovančevega primera v širše družbene okvire zaradi primerjave med lažjimi in hujšimi škodnimi primeri in odškodninami zanje, da ne bi prišlo do nesorazmerja med njimi.

Odmera odškodnine za nepremoženjsko škodo je med drugim odvisna tudi od ugotovljenih poškodb, ki so osnova za ugotovitev obsega škode. Pritožbeno sodišče je skušalo v mejah pritožbenih navedb tožeče stranke in uradnega preizkusa materialnega prava preizkusiti dokazno oceno sodišča prve stopnje glede ugotovljenih poškodb v prometni nesreči z dne 29.5.1999. Vendar je ugotovilo, da ima sodba o tem nejasne razloge. Obremenjena je z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki je narekovala razveljavitev odločitve o nepremoženjski škodi tako v obsodilnem kot v zavrnilnem delu.

Tako na strani 6 sodbe sodišče navaja, da v pretežni meri sledi izvedenskemu mnenju komisije za fakultetna izvedenska mnenja, razen za strah, a se tudi pri tej obliki škode sklicuje nanj. Posamezne ugotovitve obeh izvedencev, ki sta navedeno mnenje izdelala, so le povzete. Enako velja za tožnikovo izpovedbo. Dokazne ocene in jasnih ugotovitev o tem, kaj sodišče šteje, da je tožnik utrpel v prometni nesreči, v sodbi ni. Zlasti ni jasnega odgovora, ali je utrpel pretres možganov ali ne in če je, kaj je z bolečinami (glavoboli, ki jih ugotavlja izvedeniško mnenje komisije) oziroma drugimi posledicami, ki jih zatrjuje tožnik in se sklicuje na bistveno drugačne ugotovitve prvega izvedenca dr. C.. Sodba nadalje nima razlogov o trajanju telesnih bolečin po udarcu v trebuh in levo ramo. Kot že rečeno, so tudi razlogi o strahu s sklicevanjem na vse tri izvedence nejasni in nerazumljivi. Ker iz obrazložitve sodbe ni mogoče povzeti zlasti kakšen obseg poškodb sodišče šteje za dokazan, posledično pa tudi obseg škode, sodbe ni mogoče preizkusiti ne po posameznih pravnih naslovih ne premoženjskih škod ne glede celotne dosojene odškodnine. Zato je bilo treba sodbo v tem delu razveljaviti in jo v tem obsegu vrniti v ponovno odločanje prvemu sodišču (1. odstavek 354. člena ZPP).

V nadaljevanju postopka naj prvo sodišče po potrebi z dopolnitvijo izvedeniškega mnenja komisije ali z zaslišanjem izvedencev dr. P. in dr. G. ugotovi, katere poškodbe je utrpel tožnik (zlasti glede pretresa možganov in zatrjevanjih posledic), intenzivnost in trajanje fizičnih bolečin, strahu in duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Nato naj o nepremoženjski škodi ponovno odloči. Pri odmeri odškodnine zanjo naj upošteva spremenjeni delež odgovornosti pravdnih strank za nezgodo. Svojo odločitev naj jasno in prepričljivo obrazloži.

Odločitev o delni razveljavitvi in spremembi sodbe je terjala tudi razveljavitev stroškovnega izreka sodbe sodišča prve stopnje. V odgovor pritožbi tožeče stranke glede zavrnjenih 50 točk za eno od vlog ter za priznanje zgolj 20 točk za posamezne dopise pritožbeno sodišče le pojasnjuje, da nima nikakršnih pomislekov o pravilnost odmere pravdnih stroškov, kot jo je opravilo prvo sodišče. Svojo odločitev je dovolj pregledno razložilo v razlogih na strani 8 in 9 sodbe. Odmera po posameznih postavkah pa je razvidna tudi iz stroškovnikov na list. št. 155 in 156. Vse to povsem omogoča njen vsebinski preizkus. Podrobno navajanje vseh procesnih dejanj in njihovo vrednotenje v razlogih sodbe ni potrebno. Zadošča vsebinska razlaga priznanih in zavrnjenih stroškov.

Pač pa naj prvo sodišče pri novem odločanju o pravdnih stroških ponovno pretehta uspeh pravdnih strank v pravdi glede na vse okoliščine primera (člen 154/2 ZPP): delni uspeh pravdnih strank v postopku in dejstvo, da je bil sporen tako temelj kot višina, pri čemer se je za oboje izvajal dokazni postopek z izvedenci. O stroških naj nato odloči upoštevaje navedeno pravno pravilo.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 4. odstavku 165. člena ZPP.