VSL sodba III Cp 2902/2010

Pritožba se zavrne in se potrdi vmesna sodba sodišča prve stopnje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Z uvodoma navedeno vmesno sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je pravna podlaga v tožbi uveljavljenega tožbenega zahtevka v celoti utemeljena.

Zoper takšno odločitev se pritožuje tožena stranka zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in vmeseno sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, s stroškovno posledico, podrejeno pa, da sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Glede vezanosti na kazensko sodbo opozarja, da je bil v konkretnem primeru tožencu izrečen vzgojni ukrep, v postopku za izdajo vzgojnega ukrepa pa sodišče ne ugotavlja, ali je mladoletni storilec kriv ali ne. Zato sodišče prve stopnje nima prav, ko se glede obstoja kazenske odgovornosti sklicuje na pravnomočno kazensko odločbo oziroma nima prav ko navaja, da je moralo upoštevati, da je bil toženec spoznan za krivega storitve kaznivih dejanj. Nesprejemljivo in brez podlage v izvedenih dokazih je nadalje razzlogovanje sodišča, da je toženec sam odgovoren, da se je znašel v stanju emocionalne in nevrotične motenosti, v katerem ni zmogel povsem obvladovati svojih impulzov ter da je odgovoren, ker ni pravočasno poiskal pomoči, s katero bi se izvlekel iz tega stanja. Sodišče tudi ni pojasnilo, zakaj je toženec sam odgovoren, da se je znašel v stanju emocionalnih in nevrotičnih motenj. Enako velja za očitek, da je toženec sam odgovoren, ker ni poiskal strokovne pomoči. Sprašuje se, kako je mogoče od 17 letnika pričakovati in zahtevati, da bo prepoznal stanje, v katerem je, da se bo zavedal, da to stanje ni normalno ter da bo vedel, da mora poiskati strokovno pomoč za ozdravitev stanja, ko pa tega niso prepoznali niti se zavedali njegovi starši, sorodniki, šola in osebni zdravnik. Meni, da je z izvedenskim mnenjem dokazno, da toženec ni po svoji krivdi prišel v stanje, v katerem in zaradi katerega je storil škodno dejanje. Kar pomeni, da gre v konkretnem primeru za situacijo, ki jo ureja 2. odstavek 159. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 29/78 in nasl., v nadaljevanju ZOR). Toženec v kazenskem postopku ni bil spoznan za krivega kaznivega dejanja požiga, zato se sodišče glede obstoja krivde napačno sklicuje na kazensko odločbo. Ker drugih razlogov o krivdi sodba ne vsebuje, je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 15. točki 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl., v nadaljevanju ZPP). Priglaša pritožbene stroške.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Tožeča stranka v tem postopku zahteva plačilo odškodnine za premoženjsko škodo, ki ji je nastala v škodnem dogodku dne 3. 8. 2001, ko je toženec zanetil požar na kozolcu, ki je bil last sedaj že pokojnega prvotnega tožnika V. G.. Med pravdnima strankama ni bilo sporno, da je dejanje požiga storil toženec, sporno pa je bilo, ali je bil toženec v trenutku storitve škodnega dejanja prišteven. Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe, je sodišče prve stopnje navedeno sporno pravno relevantno okoliščino ugotavljalo s pomočjo izvedenca psihiatrične stroke dr. A. P., pri čemer je tudi upoštevalo, da je bil toženec v kazenskem postopku spoznan za krivega storitve kaznivih dejanj požiga (med drugim tudi požiga kozolca prvotnega tožnika), ki jih je storil v stanju, ko so bile zaradi čustvenih in nevrotičnih motenj sposobnosti njegovega obvladovanja bistveno zmanjšane. Pritožbeno sodišče se strinja s pritožnikom, da sodišče prve stopnje v konkretnem primeru odločitve o odškodninski odgovornosti toženca ne bi smelo opreti na kazensko odločbo, ki je bila izdana v kazenskega postopku, ki je tekel zoper toženca. Tožencu namreč ni bila izrečena kazenska obsodilna sodba, temveč mu je bil s sklepom, kot je ugotovilo že sodišče prve stopnje, izrečen vzgojni ukrep. Na izrek o vzgojnem ukrepu, ki ima učinek pravnomočnosti, pa pravdno sodišče glede na določbo 14. člena ZPP, v kateri je jasno določeno, da je pravdno sodišče, kadar temelji tožbeni zahtevek na istem dejanskem stanju, na podlagi katerega je bilo že odločeno v kazenskem postopku, vezano le na pravnomočno obsodilno sodbo, glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti, ni vezano.

Kljub nepravilni uporabi 14. člena ZPP pa je odločitev sodišča prve stopnje o odškodninski odgovornosti toženca pravilna, čeprav (deloma) iz drugih razlogov, kot jih je navedlo sodišče prve stopnje stopnje. Kot je bilo že navedeno, je sodišče prve stopnje kljub temu, da je štelo, da je vezano na kazensko odločbo, postavilo v tej pravdi izvedenca psihiatrične stroke. Iz izvedenskega mnenja, ki ga je sodišče prve stopnje v celoti sprejelo in tudi povzelo v izpodbijani sodbi, izhaja, da so bile vzrok za dejanja požiga emocionalne in nevrotične motnje, nastale v procesu formiranja osebnostne strukture toženca; toženec se je svojih dejanj zavedal, ni pa zmogel povsem obvladati svojih impulzov. Izvedenec je zato ocenil, da je bila v času storitve škodnega dogodka 3. 8. 2001 toženčeva sposobnost razumeti pomen svojega dejanja zmanjšana, a ne bistveno, njegova zmožnost imeti v oblasti svoje ravnanje pa je bila bistveno zmanjšana. Iz navedenega je mogoče povzeti, da je bil toženec v času škodnega dogodka (le) bistveno zmanjšano prišteven, kar je smiselno ugotovilo tudi sodišče prve stopnje. To pa pomeni, da toženčeva civilna odgovornost ni izključena niti na podlagi 1. odstavka niti 2. odstavka 159. člena ZOR, na katera se toženec sklicuje v pritožbi. Po 1. odstavku 159. člena ZOR namreč za škodo ne odgovarja samo tisti, ki jo je povzročil v stanju (popolne) nerazsodnosti. Uporaba 2. odstavka 159. člena ZOR, ki določa, da je tisti, ki povzroči škodo drugemu s stanju prehodne nerazsodnosti, zanjo odgovoren, razen če dokaže, da ni po svoji krivdi prišel v takšno stanje, pa pride prav tako v poštev le takrat, ko je ugotovljena popolna, sicer prehodna, nerazsodnost oškodovalca.

Sodišče prve stopnje je sicer ugotavljalo, ali je toženec odgovoren za to, da se je znašel v stanju, v katerem ni zmogel povsem obvladovati svojih impulzov, vendar je bilo to, upoštevaje dejstvo, da toženec v času škodnega dogodka ni bil neprišteven, nepotrebno. Posledično se pritožbenemu sodišču ni bilo treba opredeljevati do pritožbenih navedb, s katerimi toženec izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, na podlagi katerih je zaključilo, da se je toženec po svoji krivdi znašel v stanju, v katerem in zaradi katerega je storil škodno dejanje.

Ker je bil torej toženec v času škodnega dogodka bistveno zmanjšano prišteven, to pa zadošča za obstoj civilne odškodninske odgovornosti, in ker obstoj ostalih treh elementov odškodninskega delikta (nedopustno ravnanje, vzročna zveza in škoda) ni bil sporen niti postopku pred sodiščem prve stopnje, niti v pritožbenem postopku, pritožbeno sodišče zaključuje, da je odločitev sodišča prve stopnje o utemeljenosti tožbenega zahtevka po temelju pravilna.

K pritožbenim navedbam v zvezi s krivdo pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da se krivda povzročitelja škode v našem pravu domneva, kar pomeni, da povzročitelj škode velja za krivega, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. Gre za pravilo o obrnjenem dokaznem bremenu, pri čemer oblika krivda ni pomembna za nastanek odškodninske odgovornosti. Glede na navedeno in ker je toženec trdil (le), da ni kriv za povzročeno škodo, zato ker ni bil zmožen razsojati, se sodišču prve stopnje ni bilo treba posebej ukvarjati z obliko krivde, kot zmotno meni pritožnik, temveč je bilo dovolj, da se je opredelilo do tega, ali so podani pogoji za izključitev odškodninske odgovornosti toženca po 159. členu ZOR.

Glede na navedeno in ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora na podlagi 2. odstavka 350. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo toženca kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo vmesno sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Stroški tega pritožbenega postopka so sestavni del pravdnih stroškov, zato bo tudi o njihovi povrnitvi odločeno z odločbo, s katero se bo postopek končal (3. odstavek 165. člena ZPP).

Višje sodišče v Ljubljani je o zadevi odločalo na podlagi sklepa začasne predsednice Vrhovnega sodišča RS, št. Su 72/2010-63 z dne 26. 7. 2010, o prenosu pristojnosti z Višjega sodišča v Celju na Višje sodišče v Ljubljani.