VSK sodba Cp 1151/2010

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da ji je tožena stranka dolžna plačati znesek odškodnine v višini 33.800,70 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi po izdaji sodbe do plačila, v roku 15 dni pod izvršbo in zavrnilo tudi stroškovni zahtevek tožeče stranke. Iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrnilo zato, ker je po izpeljanem dokaznem postopku zaključilo, da toženi stranki ni moč očitati ne krivdne niti objektivne odgovornosti v smislu pravila iz prvega in drugega odstavka 154. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR).

Zoper takšno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožeča stranka, ki pritožbenemu sodišču predlaga, naj njeni pritožbi ugodi in v celoti sprejme njeno tožbo in zahtevek, tako po temelju kot tudi po višini, podrejeno izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno obravnavanje drugemu senatu. Sodišče prve stopnje sodbo opira na edini dokaz – mnenje izvedenca dr. J.H. iz področja varstva pri delu. V primerjavi s prvo sodbo, ki je bila kasneje razveljavljena na pritožbenem sodišču, je v novi zavrnilni sodbi sodišče prve stopnje pokazalo nove, nerazumljive in nelogične ocene dogodka poškodbe in krivdo vrglo na ubogo čistilko. V zadevi je bilo pomembno odgovoriti na vprašanje glede varnosti parketa v času poškodbe tožnice. V novem postopku bi bilo potrebno dobiti tudi odgovor na kakšen način je potrebno zavarovancu tožene stranke očitati njegovo malomarnost, da ni poskrbel za sanacijo parketa v zdravstvenem domu v sejni sobi, kjer se je poškodovala ne samo tožnica, ampak tudi njena sodelavka, priča D. Stanje izvedenca bi lahko ugotovil tudi drugi strokovnjak oziroma izvedenec katerega specialnost so podi, ne pa izvedenec za varstvo pri delu. Izvedencu J.H. je sodišče zastavilo vprašanja, vendar ni strokovnjak s tega področja. S čudno razlago sodišče v napadeni sodbi zanika malomarnost tožene stranke in kljub kontradiktorno izvedenim dokazom verjame mnenju izvedenca H. in na to mnenje nima nobenih pomislekov. Dosedanje razlage in navedbe sodišča kažejo na očitane kršitve 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), vse kaže na napačne zaključke sodišča. V primerjavi z razlogi iz prejšnjih sodb so razlogi v napadeni sodbi kontradiktorni. V zadevi je sodišče tudi zmotno uporabilo materialno pravo v posledici napačno ugotovljenega dejanskega stanja, saj je nepravilno ocenilo, da je za nesrečo kriva sama tožnica, kot da se je želela poškodovati in od podjetja zahtevala plačilo škode. Ko je povzelo izjave tožnice, je sodišče zaključilo, da je bil parket v sejni sobi ali na kraju, kjer se je tožnica poškodovala, močno lakiran in sam po sebi spolzek. Glede parketa sodišče ni podalo odgovora ali gre za nevarno stvar ali nevarno dejavnost. Pritožnici je znano tudi določilo 154. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) po katerem je tisti, ki povzroči drugemu škodo, to dolžan povrniti, razen če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde in tožnica je dokazala, da je sporni parket last zavarovanke tožene stranke, da je bil v času poškodbe močno lakiran in da se je nesreča zgodila nepričakovano. Na vprašanje, ali obstaja pri delodajalcu kakšen poseben pravilnik za čistilke, tožnica ni dobila odgovora. Sodišče zato ne more trditi, da je kot čistilka ravnala v nasprotju s pravilnikom. Zaradi dokaznega gradiva so v zadevi uporabe določil o subjektivni krivdni odgovornosti tožeče stranke izključene. Za opredelitev pojma povečane nevarnosti namreč niso pomembne le značilnosti stvari ampak tudi vrsta same dejavnosti. Sporni parket je tožnica obdelovala vrsto let in če se ji naenkrat zgodi nesreča in pri čiščenju spodrsne in pade, tega ni moč pripisati njej. Ena od glavnih zmot je mnenje dr. J.H., ki je polno neresničnih podatkov. Tako je na primer napisal, da je toženka opravljala sanacijo spornega parketa 2005, namesto pravilno v letu 2008. Podobno je s predlogom o zaslišanju predstavnike firme H. d.o.o. ali firme, ki je izvajala sanacijo parketa. Iz fotografij se vidi, da je bil po sanaciji mat barve. Ni dovolj ugotovitev sodišča, da nobena stranka ni predlagala izvedenca gradbene stroke. Izvedenca bi moralo postaviti sodišče samo, saj bi moralo videti, da je potrebno na to vprašanje odgovoriti s strokovnjakom. Pritožnici tudi ni jasno, kako je izvedenec podatke pribavljal, izvedenec sam pa ne navede, kje jih je pridobil. Da je bil parket star in v uporabi več let je napisal samo zato, da bi lažje naredil svoje zaključke. Tako kot on je tudi sodišče pozabilo na izjave tožnice in priče D.. Spreneveda se v sodbi, ko zaključuje, da D. ni rekla na kakšnem parketu je padla, na suhem ali mokrem. Že samo dejstvo, da je uprava zdravstvenega doma prepovedala mazanje parketa, zgovorno kaže, da do padca ni prišlo po njeni krivdi. Dokler pa uprava ni naročila sanacije parketa, ni storila ničesar. Nasprotno novi trditvi sodišča je tožnica v dveh prilikah svojih sodb dokazala temelj odgovornosti. Uprava je bila nedvomno dolžna na viden način opozoriti na zdrslost parketa. Tožena stranka tudi z ničemer ni dokazala, da je tožnica svoje delo opravljala na neprimeren način. Celo sama je v pritožbi z dne 19.1.2009 glede temelja izjavila, da ob dani situaciji njena krivda znaša vsaj 90%, se pravi, da je priznala vso krivdo do 10%. Sodišče je s sklepom zavrnilo zahtevek tožeče stranke na izločitev izvedenca dr. J.H. in zoper takšen sklep ni imela možnosti pritožbe. Sodišču se predlaga, naj vlogo, v kateri je predlagala njegovo izločitev, prebere in oceni. Parketa sploh ni mogel pregledati, ker je bila takrat v sejni sobi konferenca z ljudmi, tega pa ni hotel dati v pripombe izvedeniškega mnenja. Tožnico pa je zaslišal v prostorih uprave in ne v sejni sobi. Pritožnica v tem vidi formalen razlog kršitve določil ZPP in okoliščino iz 6. točke 70. člena ZPP v zvezi z 247. členom ZPP in sodišče bi moralo izvedenca izločiti, ker je imelo dovolj razlogov, da je dvomilo v njegovo nepristranost. V obrazložitvi sklepa, s katerim ga je imenovalo, je sodišče tudi napisalo, da se od izvedenca zahteva strokovno znanje. Sama pričakuje odgovor Ministrstva za pravosodje, ali to znanje izvedenec ima. Sporen je podatek, kdaj je bil parket saniran. Prav tako se je potrebno vprašati, od kod je izvedenec dobil podatke o kvaliteti lesa parketa. Sploh ni mogel odgovoriti na zastavljena vprašanja.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče obravnava pritožbo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa pazi po uradni dolžnosti na bistvene kršitve pravil pravdnega postopka, ki so naštete v drugem odstavku 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Predvsem ne drži pritožbena trditev, da je izpodbijana sodba obremenjena z bistveno postopkovno kršitvijo iz 14. točke iz drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP. Pritožnica to kršitev utemeljuje z opravo primerjave izdane sodbe s prejšnjima sodbama, ki sta bili razveljavljeni, okoliščina, da je sedaj odločeno drugače pa sama po sebi nikakor ne pomeni, da je izpodbijana sodba obremenjena z bistveno postopkovno kršitvijo iz 14. točke iz drugega odstavka 339. člena ZPP.

Tudi dejansko stanje je v zadevi sodišče prve stopnje popolno ugotovilo in na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo. Sodišče prve stopnje je v okviru trditev presojalo, ali je tožena stranka objektivno odškodninsko odgovorna za nastalo škodo, kot tudi, ali je podana njena krivdna odgovornost. Pritožbeno sodišče se pridružuje materialnopravnemu zaključku sodišča prve stopnje, da tožena stranka po nobeni podlagi ni odgovorna za nastalo škodo.

Hoja po standardno lakiranemu parketu ni nevarna, zato tako lakiran parket ne predstavlja nevarne stvari, zaradi katere bi bila podana objektivna odgovornost tožene stranke. Iz smisla objektivne odgovornosti je jasno razbrati, da zakon (drugi odstavek 154. člena Zakona o obligacijskih razmerjih – ZOR, ki ga je v obravnavani zadevi potrebno uporabiti glede na določilo 1060. člena Obligacijskega zakonika – OZ, sedaj enako drugi odstavek 131. člena OZ) pri presoji o tem, kaj je nevarna stvar, nima v mislih običajne, vsakdanje nevarnosti. Ko definira objektivno odgovornost, zakon to obliko odgovornosti pogojuje z virom povečane nevarnosti. Običajna nevarnost, katerim je izpostavljen človek tako rekoč na vsakem koraku, ne pomeni objektivne odgovornosti. Ob definiranju kaj je nevarna stvar oziroma nevarna dejavnost, upoštevaje vse okoliščine primera, gre za takšno nevarnost, kjer obstaja neobičajno velika možnost, da tretjim osebam ali njihovemu premoženju nastane škoda in je pri tem ob normalnem teku dogodkov pričakovati, da tako nastala škoda ne bo majhna. Tožnici ni uspelo dokazati, da je bil parket v času škodnega dogodka (pre)močno lakiran in zato sam po sebi spolzek in da bi bil to vzrok njenega padca. Ni res, da bi to potrdila priča R.D., ki tožničinega padca sploh ni videla. Ne drži niti, da bi ta priča potrdila, da bi bil parket sam po sebi drseč, tožnica sama pa je celo izpovedala, da še sama ne ve zakaj ji je zdrsnilo. Tudi v postopku imenovani izvedenec J.H. je ugotovil le, da je bil parket v času, ko ga je tožnica čistila, že več let v uporabi in da ni verjetno, da bi bil spolzek in sodišče prve stopnje je lahko na podlagi izvedenih dokazov napravilo zanesljiv zaključek, da ni predstavljal nevarne stvari v smislu zgoraj obrazloženega.

Pravilen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da toženi stranki v obravnavanem primeru k nastanku škode ni mogoče očitati nikakršne krivde (primerjaj 158. člen ZOR), čim je temu tako, pa ni niti njene krivdne podlage za dolžnost povrnitve škode (primerjaj prvi odstavek 154. člena ZOR). Ker parket ni bil drsen, ne drži pritožbena trditev, da bi tožena stranka morala opozarjati na nevarnost drsnosti in da je, ker tega ni storila ravnala malomarno. Povsem nerelevantno za obravnavani primer je kdaj je bil parket zamenjan, ker je v postopku zanesljivo ugotovljeno, da v času ko se je tožnica poškodovala ni bil spolzek, sicer pa je ugotovljeno tudi, da je bil sicer res kasneje zamenjan, vendar ne zaradi zdrsljivosti, pač pa zato ker ga je zamočilo. Pritožbene navedbe so torej tudi v tem delu neutemeljene in z ničemer ne morejo omajati dejanskih in pravnih zaključkov sodišča prve stopnje, ki jih sprejema tudi pritožbeno sodišče.

Tožena stranka je že v odgovoru na tožbo predlagala dokaz s postavitvijo izvedenca s področja varstva pri delu, pritožbene navedbe, da lahko v pravdnem postopku sodišče izvaja tudi dokaze, ki jih stranke niso predlagale, in da bi zato moralo sodišče v postopku postaviti novega izvedenca drugačne stroke, nimajo opore v procesnih pravilih (primerjaj 7. člen ZPP). Pritožbena trditev, da je tekom postopka tožena stranka priznala 10% soodgovornost k nastanku škode ni spisovno podprta, navedbe ki se nanašajo na sklep s katerim je sodišče prve stopnje zavrnilo izločitev izvedenca pa so neutemeljene. Nestrinjanje z izvedeniškim mnenjem ni razlog za izločitev izvedenca, na vse navedbe, ki jih pritožnica v tej zvezi v pritožbi ponavlja, pa je podalo pravilne razloge že sodišče prve stopnje v sklepu z dne 30. 3. 2010, ki jim pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje in se v izogib ponavljanju nanje sklicuje.

Na podlagi obrazloženega je pritožbeno sodišče, ki ob reševanju pritožbe ni našlo kakšno od kršitev, na katere ob reševanju pritožbe pazi po uradni dolžnosti, pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).