VSRS Sodba in sklep II Ips 1053/2007

Reviziji se ugodi in se sodbi sodišč druge in prve stopnje v delu odločitve o tožbenem zahtevku po tožbi spremenita tako, da se tožbeni zahtevek zavrne, v delu odločitve o zavrnitvi zahtevka iz nasprotne tožbe in o stroških postopka pa se sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavita in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku. Ugotovilo je, da je začasna kupoprodajna pogodba, na podlagi katere je tožnik prodal toženki poslovni prostor na B. s pripadajočimi skupnimi deli objekta in skupno pravico poslovnemu prostoru pripadajočega zemljišča, razdrta. Toženki je naložilo, da – ob istočasni izročitvi prejete kupnine v znesku 97.000 EUR v tolarski protivrednosti po sedanjem tečaju BS na dan plačila s strani tožnika toženki – ta poslovni prostor izprazni ter ga praznega oseb in stvari izroči oz. vrne v last in posest tožniku. Tožbeni zahtevek toženke po nasprotni tožbi, da je prej omenjena kupoprodajna pogodba med strankama veljavna in da je toženka lastnica tega poslovnega prostora ter njen zahtevek na izstavitev zemljiškoknjižne listine, je sodišče zavrnilo. Toženki je naložilo, da mora tožniku povrniti njegove pravdne stroške.

2Sodišče druge stopnje je pritožbo toženke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Navedbe revidentke

3Zoper sodbo sodišča druge stopnje je toženka vložila revizijo iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Meni, da je sodišče napačno štelo, da je lahko tožnik po sprejetju drugega obroka kupnine enostransko določal pogodbena razmerja in pogodbene obveznosti toženki ter si izbral najstrožjo sankcijo sebi v prid (avtomatično razveljavitev pogodbe), kar nasprotuje 126. členu ZOR. Zmotna je tudi ugotovitev sodišča, da je tožnik ravnal v skladu s 317. členom ZOR, saj ni določil nobenega roka za plačilo. Tudi sicer ta določba ureja drugačne situacije. Zmotno je šteti, da obvestilo o razdrtju pogodbe velja za poziv na plačilo preostanka kupnine. Ključno pa je, da tožnik ni navedel računa, kamor naj bi se preostanek kupnine nakazal. Sodišče tudi ni upoštevalo načela sočasnosti izpolnitev (122. člen ZOR), saj tožnik ni zagotovil obratovanja lokala. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka pa je podana, ker je sodišče s svojo odločitvijo prekoračilo dejansko tožbeno podlago, saj se je zatrjevala razveljavitev pogodbe z dnem 1. 12. 2001, kasneje pa je tožnik zatrjeval sklenitev nove pogodbe. Nadalje meni, da bi moral tožnik namesto ugotovitvenega postaviti oblikovalni zahtevek (ki pa tudi ne bi bil upravičen). Protispisnost naj bi bila podana v tem, da je sodišče listino pooblaščenca tožnika z dne 11. 8. 2003 štelo za obvestilo o postavitvi primernega roka za izpolnitev po 126. členu ZOR, kar pa je v nasprotju z naziranjem sodišča, da bi revidentka morala po dopisu tožnika z dne 8. 9. 2003 plačati preostanek kupnine. Iz odločbe sodišč tudi ni razvidno, kdaj naj bi obveznost revidentke sploh zapadla. Sodišče je listino z dne 11. 8. 2003 interpretiralo v nasprotju z njeno vsebino, kar revidentka dodatno pojasni. Tudi tožnikove trditve, da sta se stranki 17. 6. 2003 dogovorili za višjo kupnino in kar je sodišče sprejelo, je v nasprotju z nadaljnjimi ravnanji tožnika, kar revidentka dodatno argumentira. Revidentka ponovno poudari, da tožnik med 1. 12. 2001 in 17. 6. 2003 kupnine ni hotel sprejeti. Predlaga, da vrhovno sodišče zahtevek tožnika zavrne, podrejeno pa, da sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavi in vrne zadevo sodišču druge oziroma prve stopnje v novo odločanje.

4Sodišče je revizijo vročilo nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

5Revizija je utemeljena.

6Relevantno dejansko stanje v tej zadevi, ki ga na revizijski stopnji ni več dovoljeno izpodbijati (tretji odstavek 370. člena ZPP), je naslednje: Tožnik je s pogodbo dne 20. 3. 1996 od H. pridobil v last poslovni prostor v naravi poslovni lokal B., dne 28. 3. 2001 pa v najem še sanitarije in teraso. Dne 18. 6. 2001 je s toženko za isti poslovni prostor sklenil začasno kupoprodajno pogodbo do notarske overitve, za plačilo 225.000 DEM, zadnji obrok plačila v višini 100.000 DEM naj bi bil plačan do 1. 12. 2001. Že pred podpisom pogodbe je tožnik 1. 6. 2001 pooblastil toženko za zastopanje v vseh upravnih postopkih, potrebnih za pridobitev soglasij za izvedbo del in drugih potrebnih dovoljenj za gostinski objekt. V času od maja 2001 do junija 2002 je toženka v lokal vlagala. 14. 6. 2002 sta toženkina pravna oseba G. d. o. o. in tožnik sklenila najemno pogodbo za poslovni prostor. Upravna enota Piran je 20. 6. 2002 obrtno dovoljenje za sporni prostor izdala na ime tožnika in H. 26. 6. 2002 sta tožnik in G. P. sklenila še pogodbo o opravljanju dejavnosti, s katero je bilo ugotovljeno, da sta stranki sovlagatelja v objekt in dogovorjeno, da bo prevzemnik (G. P.) za naročnika (tožnika) v njegovem imenu opravljal gostinsko dejavnost. Dne 9. 7. 2002 so H. vložili pritožbo na upravno dovoljenje, ki tako ni postalo pravnomočno ter naslednji dan s tožnikom sklenili pismo o nameri, da vstopijo v soinvestiranje prenove lokala B. na ta način, da bodo tožniku omogočili izplačilo vlaganj oziroma odškodnine dosedanjemu soinvestitorju v lokal. Dne 17. 6. 2003 je tožnik na izvod začasne kupoprodajne pogodbe zapisal „prejel 2. obrok 34.500 EUR“ (od toženke) in se podpisal. Ob tej priložnosti sta se s toženko dogovorila, da bo tožnik odprl s. p. in na ta način toženki omogočil delo v lokalu. Tožnik je s. p. odjavil septembra istega leta. Dne 11. 8. 2003 je takratni pooblaščenec tožnika toženki poslal dopis, v katerem navaja, da začasna kupoprodajna pogodba ni bila realizirana in se zaradi neplačila celotne kupnine v skladu s 10. členom pogodbe šteje za razvezano. V nadaljevanju je toženko pozval, da sporoči kam ji naj nakaže prejeto kupnino in izrazil željo po dogovoru o odplačilu vlaganj ter poziv na izpraznitev poslovnega prostora in izročitev v posest. Sledila so pogajanja, vendar do dogovora glede vlaganj ni prišlo. Dne 23. 9. 2003 sta tožnik in H. sklenila dogovor o razvezi najemne pogodbe za sanitarije in teraso. Dne 15. 10. 2003 je toženka pri Probanki odprla račun, na katerega je nakazala še preostanek dolgovane kupnine in za dvig denarja pooblastila tožnika, o čemer je njen pooblaščenec tožnika obvestil tri dni kasneje. Že 15. 10. 2003 pa je tožnik vložil predmetno tožbo in 23. 10. 2003 toženki sporočil, da šteje njen dopis z dne 18. 10. 2003 za brezpredmeten.

7Glede na zgoraj povzeto relevantno dejansko stanje je pritrditi zaključku sodišča prve stopnje, da sta stranki pogodbo po 1. 12. 2001 še obdržali v veljavi, se pa zastavlja vprašanje ali je bilo dopis z dne 11. 8. 2003 res mogoče šteti kot poziv na plačilo v smislu 126. člena ZOR. Pogodbi zvesta stranka mora namreč storiti vse potrebne korake za prenehanje pogodbe, če zaradi zamude z izpolnitvijo pojenjuje njen interes, da prejme izpolnitev od nasprotne stranke. V skladu z drugim odstavkom 126. člena ZOR mora pogodbi zvesta stranka enostransko določiti primeren dodatni rok za izpolnitev obveznosti.

8Ker dopis tožnika z dne 11. 8. 2003 ni vseboval dodatnega roka temveč samo obvestilo, da šteje pogodbo za razdrto, je zmotno materialnopravno stališče sodišč druge in prve stopnje, da je tožnik z omenjenim dopisom toženki ponudil dodaten rok za izpolnitev obveznosti.

9Upoštevaje, da tožnik toženki ni postavil dodatnega roka za izpolnitev obveznosti v smislu določbe 126. člena ZOR, da je toženka dolgovala le manjši del kupnine, da je toženka tožnika pooblastila tudi za dvig in poplačilo preostanka dolgovane kupnine, je revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 380. člena ZPP sodbi sodišč druge in prve stopnje v delu, ki se nanaša na ugoditev tožbenemu zahtevku, spremenilo tako, da se tožbeni zahtevek zavrne. Ob taki revizijski odločitvi je ostal neizčrpan zahtevek po nasprotni tožbi, zato je revizijsko sodišče na podlagi drugega odstavka 380. člena ZPP odločitev sodišč v tem delu razveljavilo in zadevo vrnilo v novo odločanje sodišču prve stopnje.

10Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbi četrtega v zvezi s tretjim odstavkom 165. člena ZPP.