VSM sklep I Cp 452/2016

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v I. točki izreka razveljavi ter se tožba zavrže.

II. V preostalem delu (stroškovnem delu v II. točki izreka) se potrdi odločba sodišča prve stopnje.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, s katerim je zahteval, da toženka vrne denarna sredstva v višini 3.543,14 EUR v zapuščino po pokojni M. B., s pologom navedenega zneska na bančni račun zapustnice skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 10. 1. 2014 do vrnitve sredstev na račun, vse v roku 15 dni, ter povrne tožniku njegove pravdne stroške. (I točka izreka). Tožniku je naložilo povrniti toženki pravdne stroške v znesku 468,18 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2Zoper uvodoma navedeno sodbo se pritožuje tožnik iz vseh razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Opozarja, da iz razlogov sodbe sodišča prve stopnje ne izhaja, katere listinske dokaze je sodišče prve stopnje ocenilo, zaradi česar uveljavlja kršitve določbe 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Glede na razloge izpodbijane sodbe, pritožba meni, da bi bilo potrebno zahtevek tožnika zavreči in ne zavrniti, kot je to storilo sodišče prve stopnje. Nadalje pritožba očita zmotno uporabo materialnega prava s tem, ko je prvostopno sodišče zaključilo, da ni nobene podlage za vračanje denarja na račun zapustnice. Toženka je nedopustno razpolagala z denarjem brez soglasja dediča, zaradi česar bi moralo zapuščinsko sodišče upoštevati ugovor dediča in pravilno ugotoviti obseg zapuščine, torej vključujoč tudi denarna sredstva, ki jih je imela zapustnica na bančnem računu. Nadalje poudarja, da za začetek predmetnega pravdnega postopka tožnik kot dedič ne potrebuje napotitvenega sklepa zapuščinskega sodišča. Ker je bila zapuščina oškodovana v višini zneska, s katerim je razpolagala toženka, predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi tako, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje.

3Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4Pritožba je delno utemeljena.

5V skladu s 350. členom ZPP preizkusi sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu ter v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Uradni preizkus je pokazal, da ni podana nobena uradno upoštevna bistvena kršitev.

6Očitana bistvena kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana, ker je izpodbijana sodba v zadostni meri obrazložena in se jo da preizkusiti, sodišče prve stopnje je tudi v zadostni meri pojasnilo, na katere listinske dokaze je oprlo svojo odločitev, ko je zapisalo, da je vpogledalo v zapuščinski spis naslovnega sodišča D 16/2014, nato pa v nadaljevanju citiralo odločitev sodišča v zapuščinskem postopku, sprejeto na naroku dne 23. 1. 2015.

7Kot izhaja iz tožbenih navedb in navedenega zapuščinskega postopka sta tožnik in toženka dediča po pokojni zapustnici. Tožnik je v zapuščinskem postopku zatrjeval, da je bil po smrti zapustnice iz transakcijskega računa zapustnice dvignjen denarni znesek v skupni višini 3.543,14 EUR. O višini sredstev na računu na dan smrti pokojnice ni bilo spora, toženka je na naroku v zapuščinski zadevi prerekala zgolj dejstvo, da je ona opravila dvig, kar ji je očital in še zatrjuje v obravnavani pravdni zadevi.

8Zapuščina obsega tisto premoženje, ki ga je zapustnik imel v trenutku smrti (123. člen Zakona o dedovanju - v nadaljevanju ZD), kar pomeni, da se torej dedujejo denarna sredstva na računu, ki so obstajala na dan njegove smrti (torej sredstva v višini pred opravljenim dvigom). Čeprav iz podatka v spisu, ki ga je sodišče prve stopnje pridobilo med postopkom, izhaja, da je stanje na računu zapustnice nižje kot je bilo na dan njene smrti, to ni relevantno, saj na odločitev o tem, kdo je dedič in kaj ta deduje, ne vpliva. Spora o višini dvignjenega zneska namreč v zapuščinskem postopku med pravdnima strankama ni.

9Sklep o dedovanju je deklaratorna odločba zapuščinskega sodišča, s katero to ugotavlja obseg zapuščine, kdo so zapustnikovi dediči in kolikšni so njihovi dedni deleži ter na kakšni dednopravni podlagi temelji njihova pravica (214. člen ZD).

10Predmet sklepa o dedovanju ni delitev zapuščine (torej odločitev o tem, kateri del zapuščine pripada kateremu dediču). O delitvi zapuščine sodišče v zapuščinskem postopku torej ne odloča. Le v primeru, če so vsi dediči sporazumni o načinu delitve, sodišče tak sporazum navede v sklepu o dedovanju (tretji odstavek 214. člena ZD). Delitev zapuščine je torej stvar dedičev in je v zapuščinskem postopku možna, ni pa obligatorna. Tudi če je tak sporazum sklenjen in vsebovan v sklepu o dedovanju, je vedno rezultat pogodbene volje dedičev, kar pomeni, da je v sklepu o dedovanju le povzet, njegova vsebina pa ni rezultat sodne odločitve. Zato v kolikor ni sporazuma med dediči, do delitve dediščine v zapuščinskem postopku sploh ne pride.

11Glede na navedeno sodišče druge stopnje še pojasnjuje, da želi tožnik zmotno prikazati, da je zapuščina po pokojni prikrajšana zaradi dviga denarnega zneska po njeni smrti. O tem, ali je bil sporni denarni znesek dvignjen neutemeljeno, je preuranjeno ugotavljati. Za sam zapuščinski postopek tudi ni bistveno, ali je sporni denarni znesek na računu pokojne ali ne. V zapuščinskem postopku, ki je v teku, ni namreč sporno, kdo so dediči po pokojni, kakšni so njihovi deleži in da sporni denarni znesek predstavlja del zapuščine pokojne. Kakšna pa bo dejanska delitev zapuščine (torej tudi tega denarnega zneska), ugotovljene v predmetnem zapuščinskem postopku, pa je odvisno od dogovora med dediči. Delež tožnika kot nujnega dediča bo, ne glede na to, kje se sporna denarna sredstva nahajajo, vedno enak. Stvar delitvenega postopka pa bo, na kak način bo tožnik dobil svoj del zapuščine. Dedič pa lahko vedno zahteva delitev zapuščine, samo ne ob nepravem času (prvi odstavek 144. člena ZD). Zahteva jo lahko seveda šele tedaj, ko so znani dediči in njihov deleži, torej po zaključenem zapuščinskem postopku (v kolikor tekom zapuščinskega postopka ne pride do dednega dogovora).

12Dokler pa zapuščinski postopek ni končan, stranke ne morejo za reševanje vprašanj, ki so predmet zapuščinskega postopka, izbrati pravdnega postopka in se s tem izogniti odločanju v zapuščinskem postopku. Glede varstva in uveljavljanju pravic iz zapuščine, ne more biti dvoma, da je zakonodajalec namenil zapuščinskemu sodišču primarno pristojnost. Značilno zanj je načelo oficialnosti, ki omogoča globalno obravnavo zapuščine po določenem zapustniku, tako da se pretresejo vsa pravnorelevantna vprašanja. Dopuščanje možnosti sočasnega teka dveh vzporednih pravnih poti, zapuščinskega in pravdnega postopka ruši doslednost obstoječega sistema zapuščinskega postopka z ureditvijo napotitve na pravdo. Zato mora imeti v teh primerih primarno vlogo zapuščinski postopek. Pravdni postopek ima v tem sistemu pomožno vlogo. Stranka pa ne more sama izbrati bodisi zapuščinskega, bodisi pravdnega postopka. Vendar pa lahko vsak, ki ima pravni interes, v okviru predvidenih možnosti za vložitev tožbe po pravnomočnosti sklepa v pravdi uveljavlja korekcijo tega, o čemer meni, da je bilo v sklepu o dedovanju napačno ugotovljeno(1). Glede na to, je zahtevek tožnika, kot ga je postavil v predmetnem pravdnem postopku, preuranjen, ker zapuščinsko sodišče še ni odločalo o tem, kdo je dedič in kašen dedni delež mu pripada, pa tudi ko bo o tem odločeno, bo del zapuščine, ki jo bo dejansko dobil tožnik, stvar delitvenega postopka (ki ga lahko predlaga vsak dedič po 144. členu ZD). Ni nujno, da bo po delitvi tožniku pripadal prav sporni denarni znesek. V posledici preuranjenosti predmetnega postopka v času teka zapuščinskega postopka, je potrebno tožnikovo tožbo zavreči in ne, kot je to storilo sodišče prve stopnje, zavrniti. Le tako bo namreč imel tožnik možnost eventualnega uveljavljanje enakega zahtevka po zaključenem zapuščinskem postopku.

13Kot je bilo navedeno zgoraj, je sodišče druge stopnje delno ugodilo pritožbi tožnika in razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje v I. točki izreka ter tožbo zavrglo, v preostalem (stroškovnem) delu (II. točki izreka) pa pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo odločbo sodišča prve stopnje (peti odstavek 128. člena ZPP(2).

14Odločitev o stroških postopka s pritožbo je odpadla, ker jih tožnik ni priglasil.

---.---

Op. št. (1) : V. Rijavec: Dedovanje, Procesna ureditev, Gospodarski vestnik, Ljubljana 1999, str. 250 - 253.

Op. št. (2) : Odločba o stroških v sodbi se šteje za sklep.