VSM sodba I Cp 440/2012

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem zavrnilnem delu (II. in III. točka izreka) ter v odločitvi o pravdnih stroških (IV. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da obstoji terjatev tožnice do stečajne mase nad prvo toženko, ki se vodi pred Okrajnim sodiščem (sedaj Okrožnim) v Murski Soboti, opr. št. St 248/2009 v višini 639,89 EUR (I. točka izreka), v presežku pa je zahtevek zoper prvo toženko zavrnilo (II. točka izreka). Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek, da sta druga toženka in tretja toženka solidarno dolžni plačati tožnici znesek 18.669,25 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 6. 2005 dalje do plačila ter ji povrniti stroške pravdnega postopka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka). Nadalje je odločilo, da je tožnica dolžna v roku 15 dni toženkam povrniti pravdne stroške skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer prvi toženki v višini 386,55 EUR ter drugi in tretji toženki v višini 1.339,00 EUR (IV. točka izreka).

2Zoper zavrnilni del prvostopne sodbe se iz vseh pritožbenih razlogov pravočasno pritožuje tožnica. Sodišču prve stopnje očita zmotno ugotovitev dejanskega stanja, v posledici česar naj bi bilo tudi materialno pravo napačno uporabljeno. Navaja, da je z dnem smrti J. G. starejšega zapuščina prešla na zakonite dediče, ker pa je njegov zakoniti dedič J. G. mlajši med zapuščinskim postopkom umrl, sta po vstopni pravici postali dedinji druga in tretja toženka. Slednji sta kljub nepreklicnosti dedne izjave od prvotno postavljenega zahtevka do nujnega deleža po pokojnem dedku J. G. st. odstopili, njuna pravica do nujnega deleža pa je po prepričanju tožnice prešla na oporočno dedinjo A.G., ki naj bi s sprejemom odstopljenega dednega deleža prevzela tudi pravice in obveznosti zapustnika. Ker sta se druga in tretja toženka prijavili k dedovanju zakonitega dednega deleža po A.G., sta po prepričanju tožnice dejansko prišli do svojega dednega deleža, ki sta ga v prvotnem zapuščinskem postopku odstopili. Materialnopravno napačen naj bi bil zato prvostopni zaključek, da druga in tretja toženka ne odgovarjata za zapustnikove dolgove. Razlogi prvostopne sodbe, da je iz zapuščinskega postopka razvidno, da druga in tretja toženka nista dedovali na podlagi vstopne pravice, se po prepričanju pritožnice ne dajo preizkusiti, s čimer uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Sodišče prve stopnje se je ukvarjalo tudi z višino vrednosti dednega deleža po pokojnem zapustniku, kar bi morali pravočasno ugovarjati druga in tretja toženka, tudi tovrstni ugovor prve toženke, podan po prvem naroku za glavno obravnavo, naj bi bil po mnenju tožnice prepozen. Z zavrnitvijo pravočasno predlaganega dokaza z izvedencem gradbene stroke naj bi sodišče prve stopnje zagrešilo relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Tožnica predlaga spremembo izpodbijanega dela prvostopne sodbe ter ugoditev njenemu tožbenemu zahtevku v celoti, „vključno s stroški postopka“.

3V odgovoru na pritožbo se druga in tretja toženka zavzemata za zavrnitev pritožbe in potrditev (izpodbijanega dela) prvostopne sodbe.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče druge stopnje ob uradnem preizkusu zadeve po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter v okviru v pritožbi uveljavljanih pritožbenih razlogov ugotavlja in zaključuje, da sodišče prve stopnje v izpodbijanem delu sodbe ni zagrešilo po uradni dolžnosti upoštevnih niti v pritožbi uveljavljanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Svojo odločitev je prvostopno sodišče natančno in skrbno obrazložilo, zato so neutemeljeni pritožbeni očitki o nezmožnosti preizkusa razlogov posameznih delov sodbe. Dejansko stanje je bilo v postopku na prvi stopnji pravilno ugotovljeno, na njegovi podlagi pa tudi pravilno uporabljeno materialno pravo.

6Sodišče druge stopnje najprej zgolj na kratko povzema v tem delu v pritožbi negrajano dejansko podlago prvostopne sodbe, ki je ključna za razumevanje v nadaljevanju obrazložene drugostopne odločitve. J.G. mlajši, za katerega dolgove do tožnice naj bi toženke kot njegove dedinje v obravnavani zadevi odgovarjale, je umrl za svojim očetom J.G. starejšim in pred svojo materjo A.G.. Zapuščinski postopek po njem je bil ustavljen, ker ni bilo premoženja, ki bi spadalo v zapuščino. Kot dedinje po pokojnem J.G. starejšem sta dedovali A.G. do 17/18 zapuščine in prva toženka do 1/18 zapuščine, dedinje po A.G. pa so med drugim tudi vse tri toženke, vsaka do 1/6 zapuščine (kot vse izhaja iz 13. točke obrazložitve prvostopne sodbe).

7Neutemeljena je pritožbena graja zmotne uporabe materialnega prava, ki jo tožnica očita prvostopnemu zaključku, da druga in tretja toženka ne odgovarjata za dolgove pokojnega očeta J.G. ml. Pritožnica sicer pravilno citira pravno pravilo, da pokojnikova zapuščina preide na njegove dediče v trenutku njegove smrti (132. člen Zakona o dedovanju, v nadaljevanju ZD), vendar pa to velja le za dediče in concreto, torej dediče, ki dejansko dedujejo, ne pa za dediče, ki bi bili zgolj poklicani k dedovanju, pa iz kakršnegakoli razloga (npr. ker dediščine ne sprejmejo, ker ne uveljavljajo nujnega deleža,...) ne dedujejo. Nepravilno je tudi stališče pritožbe, da naj bi druga in tretja toženka po J.G. st. dedovali na podlagi vstopne pravice, po kateri dedujejo potomci prej umrlega dediča (12. člen ZD), v času smrti J.G. st. pa je bil J.G. ml. še živ. Ker pa je umrl pred koncem zapuščinske obravnave in se dediščini ni odpovedal, je njegova dedna pravica prešla na njegove dediče, toženke v tej pravdi, kar je primer tako imenovane dedne transmisije. Tako je na toženke prešla pravica J.G. ml. do odpovedi dediščini po njegovem očetu J.G. st. (134. člen ZD), kakor tudi možnost neuveljavljanja nujnega deleža po njem v primeru oporočnega dedovanja, kar ima dejansko enake posledice. Sodišče prve stopnje je iz pravnomočnega sklepa o dedovanju D 545/2008 z dne 20. 10. 2008 pravilno razbralo, da sta druga in tretja toženka navedeno možnost izkoristili, saj kot dedinja po J.G. st. od toženk nastopa le prva toženka. Pravilen je zato prvostopni zaključek (podrobneje obrazložen v 15. točki obrazložitve prvostopne sodbe), da druga in tretja toženka po pokojnem J.G. ml. nista podedovali nobenega premoženja niti na podlagi dedne transmisije (prehoda dedne pravice po njegovem očetu J.G. st.), drugega premoženja pa, kot že zgoraj navedeno, v času smrti ni imel. Tako druge in tretje toženke ni mogoče šteti kot dedinji po prvotnem dolžniku J.G. ml., s čimer je izključena tudi njuna odgovornost za dolgove tega zapustnika.

8Ni mogoče slediti pritožbenemu zavzemanju, ki poskuša odgovornost druge in tretje toženke za dolgove njunega očeta J.G. ml. vzpostaviti na podlagi dedovanja teh toženk po babici A.G., ki je umrla za očetom. Pravilen je prvostopni zaključek, da sta druga in tretja toženka po tej zapustnici dedovali neposredno na podlagi vstopne pravice, torej po svojem pravu (iure proprio), neodvisno od pravice prednika (pokojnega očeta), zato za dolgove prej umrlega prednika, na mesto katerega sta pri dedovanju vstopili, tudi na tej podlagi ne odgovarjata (kot vse izhaja iz 16. točke obrazložitve prvostopne sodbe). Na pravilnost opisanega zaključka nima nobenega vpliva v pritožbi izpostavljeno, da je A.G. dedovala kot oporočna dedinja v zapuščinskem postopku po J.G. st., v katerem, kot že zgoraj opisano, druga in tretja toženka nista uveljavljali nujnega deleža. S tako svojo odločitvijo navedeni toženki sploh nista postali dedinji po J.G. st., zato tudi nista mogli, kot nepravilno izpostavlja pritožba, svojega dednega deleža odstopiti oporočni dedinji. Pred delitvijo sme sicer dedič odstopiti svoj dedni delež sodediču (prvi odstavek 146. člena ZD), kar pa pomeni, da mora najprej sploh postati dedič, torej sprejeti dediščino oziroma uveljavljati nujni delež, kar pa se v obravnavni zadevi ni zgodilo. Glede pritožbenih zatrjevanj o spreminjanju dednih izjav druge in tretje toženke v zapuščinskem postopku pa sodišče druge stopnje zgolj pripominja, da je sklep o dedovanju D 545/2008 z dne 20. 10. 2008 pravnomočen, zato je sodišče nanj vezano. Iz njega pa izhaja, da druga in tretja toženka po J.G. st. nista dedovali.

9Za prvo toženko, ki je dedovala 1/18 zapuščine po pokojnem J.G. st., je sodišče prve stopnje zaključilo, da v tem obsegu odgovarja za dolgove J.G. ml., česar tožnica v pritožbi izrecno ne graja. Glede višine vrednosti dednega deleža, do katere odgovarja prva toženka, je prvostopno sodišče na podlagi poteka celotnega dokaznega postopka pravilno štelo, da je bila med strankama (tožnico in prvo toženko) vse do zadnje pripravljalne vloge tožnice vrednost zapuščine nesporna. Na ocenjeno vrednost zapuščine v pravnomočnem sklepu o dedovanju se je namreč tožnica v postopku na prvi stopnji celo izrecno sklicevala (pripravljalna vloga z dne 4. 11. 2009), prva toženka pa jo je v pripravljalni vlogi z dne 17. 1. 2012 izrecno povzela, medtem ko je že ves čas postopka ugovarjala, da lahko za dolgove prvotnega dolžnika odgovarja zgolj do višine vrednosti podedovanega premoženja. Šele v zadnji pripravljalni vlogi tožnice izpostavljen dvom v navedeno vrednost zapuščine in predlagan vpogled v cenilne zapisnike kakor tudi na zadnji glavni obravnavi podani dokazni predlogi za ugotavljanje drugačne vrednosti zapuščine so tudi po prepričanju sodišča druge stopnje prepozni, zato jih je sodišče prve stopnje povsem utemeljeno zavrnilo (286. člen ZPP) in s tako odločitvijo ni zagrešilo v pritožbi izpostavljene relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Zavrnitev tožbenega zahtevka zoper prvo tožnico nad na opisan način ugotovljeno vrednostjo podedovanega premoženja je po vsem obrazloženem pravilna.

10Vse navedeno je narekovalo zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanega zavrnilnega dela prvostopne sodbe, posledično pa tudi potrditev sicer v pritožbi negrajane in zato zgolj v okviru pravilne uporabe materialnega prava preizkušene stroškovne odločitve (353. člen ZPP).

11Tožnica s pritožbo ni uspela, zato krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Druga in tretja toženka stroškov odgovora na pritožbo nista priglasili.