VSL sklep I Cp 369/2009

Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (to je v točki B/3) spremeni tako, da se za dedinjo zadnje 1/3 zapuščine razglasi zapustnikova hči J. J., rojena ..., tako da njen dedni delež skupaj znaša 2/3.
Pritožnica sama krije stroške pritožbenega postopka.

Z izpodbijanim sklepom o dedovanju je sodišče prve stopnje:

A/ ugotovilo, da zapuščina po F. J. obsega odškodnino po odločbi o višini odškodnine Slovenske odškodninske družbe št. ... s 7.7.2006 in

da je po zapustniku nastopilo zakonito dedovanje,

B/ za dediče proglasilo:

1zapustnikovo hčer J. J. do 1/3,

2zapustnikova vnuka B. P. in M. P. ter vnukinjo M. D., vsakega do 1/9 zapuščine,

3za zapustnikovo hčer I. H., ki je umrla 6.12.1993, pa do 1/3 ustanovilo dedno pravico.

Zoper takšno odločitev se iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pritožuje dedinja J. J.. Izpodbija odločitev sodišča prve stopnje o ustanovitvi dedne pravice za I. H.. Poudarja, da bi moralo sodišče določiti dedinjo in sicer pritožnico, saj je oporočna dedinja I. H.

Pritožba je bila vročena preostalim dedičem, ki nanjo niso odgovorili.

Pritožba je utemeljena.

V skladu z določbo 1. odstavka 125. člena Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD) je lahko dedič le tisti, ki je živ ob uvedbi dedovanja. Če je dedič, ki je bil ob uvedbi dedovanja (torej ob zapustnikovi smrti) živ, pred izdajo sklepa o dedovanju umrl, ga ni mogoče razglasiti za dediča, ampak pride do dedne transmisije (134. člen ZD). Zakon ne pozna instituta ustanovitve dedne pravice za pokojnega dediča, ki je bil ob uvedbi dedovanja živ, pa je umrl med zapuščinskim postopkom. Tudi sodna praksa je glede ustanovitve dedne pravice odklonilna (prim. sklepe Višjega sodišča v Ljubljani, I Cp 2975/2008 in II Cp 78/2002 ter Višjega sodišča v Mariboru I Cp 485/2006). Namesto dediča, ki je preživel zapustnika, umrl pa je pred zaključkom zapuščinskega postopka, vstopijo njegovi dediči. Takšna rešitev je bolj sprejemljiva od izpodbijane zato, ker z ustanovitvijo dedne pravice vprašanje dedovanja zapustnikovega premoženja ni dokončno rešeno, pa tudi zato, ker je treba dedičevim dedičem omogočiti sodelovanje v postopku.

Še posebej pritožbeno sodišče opozarja, da je v tej zadevi sodišče prve stopnje dedno transmisijo izvedlo po dedinji F. P.. Nobenega utemeljenega razloga zato ni, da bi drugače ravnalo glede dedinje I. H.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je slednja sestavila oporoko in da je bila s sklepom o dedovanju I D 127/94 z dne 23.3.2000 za njeno dedinjo na podlagi oporočnega dedovanja proglašena njena sestra J. J..

V skladu z določbo 1. odstavka 221. člena ZD opravi sodišče novo zapuščinsko obravnavo, če se po pravnomočnosti sklepa o dedovanju najde premoženje, za katero se ob izdaji sklepa ni vedelo, da pripada zapuščini, le kadar najdeno premoženje predstavljajo nepremičnine, ali kadar prizadete osebe to predlagajo, sicer pa se premoženje z novim sklepom razdeli na podlagi prejšnjega sklepa o dedovanju. V tej zapuščinski zadevi novo najdeno premoženje predstavlja odškodnina (torej denar) in nihče ni predlagal oprave zapuščinske obravnave po I. H., zato je treba novo najdeno premoženje razdeliti na podlagi prejšnjega sklepa o dedovanju. Sodišče prve stopnje je pravilno razumelo prejšnji sklep o dedovanju, torej da je J. J. edina dedinja I. H. je za edino dedinjo "prav vsega kar za njo ostane" določila pritožnico. Nobenega razloga ni za to, da bi glede premoženja, ki ga je I. H. dedovala po F. J., nastopilo zakonito dedovanje.

Zaradi opisanega je višje sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo tako, da je za dedinjo zadnje 1/3 zapuščine razglasilo pritožnico, tako da njen dedni delež skupaj znaša 2/3.

V skladu z določbo 1. odstavka 174. člena ZD in ker ne gre za situacijo iz 3. odstavka istega člena, pritožnica sama krije stroške pritožbenega postopka.