VSL Sodba I Cp 2098/2023

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, s katerim je zahteval, da se ugotovi, da ima dedno pravico po zapustnici A. A., rojeni ... 1947, nazadnje stanujoči B., iz naslova zunajzakonske zveze z zapustnico. Odločilo je tudi, da je tožnik dolžan toženkama povrniti 100% njunih potrebnih stroškov, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom.

2Zoper to sodbo se je pritožil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da sodišče ni ugotavljalo vseh pravno relevantnih okoliščin, to je medsebojne čustvene navezanosti, intimnosti, skupnega gospodinjstva, notornosti skupnosti, niti se do teh okoliščin ni opredelilo, zaradi česar se sodbe ne da preizkusiti. Ni dvoma, da sta tožnik in zapustnica ob njeni smrti živela v dalj časa trajajoči življenjski skupnosti. Sodišče po nepotrebnem nameni večji del obrazložitve vprašanju, kolikšne prihodke je imel tožnik v času trajanja življenjske skupnosti in koliko zapustnica. Ugotovitev sodišča, da tožnik in zapustnica nista bila v ekonomski skupnosti, je v nasprotju z lastnimi ugotovitvami sodišča (zapustnica je v določenem obdobju tožnika celo preživljala, oba sta delala na vrtu, tožnik je pomagal pri delih).

Nepravilen je tudi zaključek sodišča, da tožnik in zapustnica nista bila medsebojno čustveno navezana, da nista bila intimna. Tožnik je jasno izpovedal, da sta se imela rada, da sta se objemala, da sta hodila naokoli, na dopuste, da sta kdaj pa kdaj tudi kakšnega spila (vendar ne prekomerno, kot to zmotno zaključuje sodišče na podlagi izpovedi tretjih oseb, ki niso imele vpogleda v njuno življenje). Oba sta si nudila oporo in pomoč, kar se je izkazalo in dokazalo s tem, da je tožnik za zapustnico skrbel v bolezni, kar je nesporno. Zaključek sodišča, da naj bi se stroški "prevoza" zapustnice na zdravljenje črpali iz zapustničinih denarnih sredstev, je popolnoma neizkazan. Sodišče spregleda dejansko skrb tožnika za zapustnico, da ji je stal ob strani, jo negoval, skrbel zanjo in za njene potrebe, kar je neprecenljivo. To počne zgolj in samo zunajzakonski partner oziroma mož.

Nepravilen je tudi zaključek sodišča, da naj bi tako tožnik kot zapustnica prekomerno uživala alkohol. Odločitev utemelji na izpovedbi oseb, ki niso imele vpogleda v notranji odnos tožnika in zapustnice. Vsakdo kdaj spije kakšen kozarec ali dva in vsak par se kdaj pa kdaj skrega. Zaključek sodišča, da se ob prisotnosti alkohola pove tisto, kar je na stvari, ni splošno znano dejstvo in tudi ni resnično. Presoja posameznika ob alkoholiziranosti je bistveno zmanjšana oziroma je sposobnost izražanja prave in resnične volje močno okrnjena.

Tudi o intimnosti lahko govori le tožnik in nihče drug. To, kar je povedal tožnik, je več kot dovolj za zaključek, da sta bila tožnik in zapustnica medsebojno čustveno navezana kot mož in žena, da sta bila intimna. Sodišče ne more pričakovati, da bo posameznik ob svojem zaslišanju izpovedoval, na kakšen konkreten način se je ta intimnost izvrševala (npr. v postelji ipd.).

Sodišče nobenih razlogov ne nameni notornosti zveze tožnika in zapustnice. Iz izvedenega dokaznega postopka izhaja, da so vsi, ki so poznali tožnika in zapustnico, imeli oba ves čas za par, za moža in ženo, ki sta bila skupaj povsod. Pri tem je odločilno, da skupnost temelji na svobodni odločitvi obeh partnerjev za skupno življenje, na spoštovanju, zaupanju in medsebojni pomoči. Vsi elementi zunajzakonske skupnosti med tožnikom in zapustnico so izpolnjeni. Skoraj dvajsetletnega njunega skupnega življenja si tudi ni mogoče drugače razlagati, kot da gre za zunajzakonsko skupnost. Glede na navedeno ni nobenega dvoma, da ima tožnik dedno pravico po zapustnici, saj je bil ob njeni smrti njen zunajzakonski partner.

3Toženki sta na pritožbo odgovorili in predlagali zavrnitev pritožbe.

4Pritožba ni utemeljena.

5Pravno podlago za presojo v obravnavani zadevi predstavlja 10. člen v povezavi s 4.a členom Zakona o dedovanju (ZD), skladno s katerim sodi v krog zakonitih (nujnih) dedičev po zapustniku tudi oseba, ki je z njim v času smrti živela v zunajzakonski skupnosti. Kot slednjo zakon opredeljuje dalj časa trajajočo življenjsko skupnost moškega in ženske, ki nista sklenila zakonske zveze, ob tem pa hkrati na njuni strani niso podani razlogi, zaradi katerih bi bila zakonska zveza med njima neveljavna. Gre za smiselno enako definicijo, kot je vsebovana v 12. členu Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR).

6Za presojo, ali je med dvema osebama obstajala zunajzakonska skupnost, je potrebno napraviti celovito in kritično analizo vseh relevantnih okoliščin posameznega primera. Po sodni praksi govorijo v prid obstoja zunajzakonske skupnosti predvsem okoliščine, kot so obstoj skupnega gospodinjstva, obstoj ekonomske skupnosti in dejstvo, da osebi v očeh okolice veljata za zunajzakonska partnerja (t.im. notornost skupnosti). Ob tem pa je bistveno, da gre pri navedenih okoliščinah zgolj za zunanje indikatorje, ki le nakazujejo na obstoj morebitne zunajzakonske skupnosti med dvema osebama. Da je določeni skupnosti mogoče pripisati to kvaliteto, je odločilna predvsem notranja komponenta, to je kako vsak od "partnerjev" dojema svoj odnos do drugega "partnerja". In nadalje, ali se njuna pogleda oziroma volji ujemata. Skladno z zahtevo 17. člena ZZZDR je potrebno tudi pri presoji obstoja zunajzakonske skupnosti prvenstveno izhajati iz posameznikove avtonomije. Vsak ima namreč popolno svobodo pri izbiri partnerja, s katerim želi vzpostaviti skupnost, ki je po vsebini enakovredna tisti, ki obstoji med zakoncema.¹

7Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje ugotovilo vsa pravno odločilna dejstva in o njih navedlo zadostne razloge v obrazložitvi sodbe. Sodbo se da preizkusiti, zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni podana.

8Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe ugotovilo, da sta tožnik in zapustnica živela na vikendu v B. najmanj od leta 2002 in vse do zapustničine smrti v letu 2017. Od tam ga je sicer zapustnica večkrat spodila. Tožnik je zato občasno prespal v svojem stanovanju na C. Tožnik pa je sicer vse do zapustničine smrti prebival pri zapustnici.

9Glede ekonomske skupnosti je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik prispeval k skupnim stroškom bivanja. Tožnik je pomagal delati na vrtu in pri hišnih opravilih, imela pa sta tudi skupno gospodinjstvo. V času od leta 2002 do sredine leta 2009 je zapustnica tožnika preživljala. Skupnega premoženja nista ustvarila. Na podlagi navedenih ugotovitev pa je sodišče prve stopnje naredilo zmoten materialnopravni zaključek, da med tožnikom in zapustnico ni obstajala ekonomska skupnost, ker naj tožnik ne bi dokazal, da so se denarni in nedenarni prispevki prelivali do te mere, da bi lahko govorili o ekonomski skupnosti, kakršna je tipična za zunajzakonsko zvezo. Predhodne gornje ugotovitve utemeljujejo sklep, da je med zapustnico in tožnikom neka manjša stopnja ekonomske skupnosti vendarle obstajala.

10Ne drži pritožbena trditev, da sodišče prve stopnje nobenih razlogov ne nameni notornosti zveze tožnika in zapustnice. V točki 40 obrazložitve sodbe sodišče ugotovi, da sta oba navzven delovala kot par, zaslišane priče pa so tako sklepale na podlagi vizualnega zaznavanja njunega obnašanja. Vendar pa te priče niso znale izpovedati, kako sta funkcionirala za vrati doma. Prav tako ju nobena od prič ni videla objemati se, poljubljati in sicer izkazovati naklonjenost z besedami ali dejanji.

11Kot je bilo že povedano, pa je odločilna za zaključek o obstoju zunajzakonske skupnosti notranja komponenta, torej volja vsakega od partnerjev po vzpostavitvi oziroma ohranitvi skupnosti. Sodišče prve stopnje je glede tega verjelo toženkama, ki sta izpovedovali o tožniku kot o prijatelju, s katerim zapustnica ni imela intimne povezave. Obe sta tudi izpovedali, da se je zapustnica želela "znebiti" tožnika in ju je prosila za pomoč. Zapustnica je tožnika večkrat spodila, to pa se je dogajalo od leta 2010, če ne vsak teden, pa vsak drug teden. Zapustnica je izrazila željo, da tožnika noče videti v svojem življenju, tožnik pa se je vedno vrnil in se je vse vrtelo v začaranem krogu. Tožnik in zapustnica sta po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje tudi prekomerno pila alkohol, v to ugotovitev pa pritožbeno sodišče ne dvomi, saj sta o tem izpovedali tako toženki kot tudi priče, prav tako ne dvomi o ugotovitvah glede čustvenega odnosa zapustnice do tožnika. Res je, kar pravi pritožba, da je tožnik vse do smrti zapustnice ostal v B., vendar pa slabo zdravstveno stanje zapustnice ni trajalo dolgo (diagnoza je bila postavljena sredi julija 2017, umrla pa je 2017) oziroma je ta obležala šele zadnjih pet dni pred smrtjo. Tožnik jo je na njene stroške (pritožba te ugotovitve zgolj s trditvijo o neizkazanosti ne uspe izpodbiti) sicer vozil k zdravnikom na preglede in terapije, vendar pa to dejstvo ne spremeni tega, da je zapustnica v zadnjem obdobju v resnici želela, da bi tožnik odšel iz njenega življenja. Ker je zapustnica hčerkama tudi v treznem stanju večkrat izrazila željo, da tožnik odide (za odločitev sodišča torej ni bil odločilen zgolj dogodek v marcu 2017, ko je zapustnica to svojo voljo izrazila in bila takrat pod vplivom alkohola), to potrjuje pravilnost ocene sodišča prve stopnje, da takšna skupnost vsaj v zadnjem obdobju ni imela kvalitete zunajzakonske skupnosti. Vsaj zadnjih nekaj let je zapustnica prekomerno uživala alkohol, prav tako tožnik, zapustničine čustvene navezanosti na tožnika niti volje po skupnem bivanju pa pri zapustnici ni bilo več. Čeprav se tožnik do zapustničine smrti od nje dejansko ni odselil, zapustnica resnične volje po skupnem bivanju z njim (kot partnerjem) ni več imela. Če bi šlo samo za običajna občasna nesoglasja med partnerjema, zapustnica svojima hčerkama v treznem stanju ne bi razlagala, da želi, da tožnik odide iz njenega življenja. Zato poudarjanje pritožbe, da je presoja posameznika ob alkoholiziranosti bistveno zmanjšana oziroma je sposobnost izražanja prave in resnične volje močno okrnjena, pritožbenega sodišča ne prepriča v to, da zapustnica ni imela resnične želje, da tožnik odide iz njenega življenja in da je šlo samo za to, da se vsak par kdaj skrega, kot to ocenjuje pritožba. Ne drži tudi trditev pritožbe, da sta edina, ki bi lahko kaj vedela o čustveni navezanosti in intimnosti, tožnik in zapustnica. Iz izpovedi toženk izhaja, da sta bili z zapustnico - svojo materjo dobro povezani in sta imeli z njo pogovore osebne narave, sodišče prve stopnje jima je verjelo, pritožbeno sodišče pa v to dokazno oceno ne dvomi. Čeprav je skupno bivanje tožnika in zapustnice trajalo 15 let, pa tožnik ni dokazal, da bi imelo takšno kvaliteto, ki se zahteva za zunajzakonsko skupnost, vse do zapustničine smrti. Pri tem tudi ne drži trditev pritožbe, da sodišče ne more pričakovati, da bo posameznik ob zaslišanju izpovedoval, kako se je intimnost izvrševala. Na tožniku je namreč bilo dokazno breme, da dokaže, da je bila njegova skupnost z zapustnico takšne kvalitete, kot je pri zakoncih (medsebojna čustvena navezanost, bližina, medsebojno zaupanje, kot je pri zakoncih). Tožnik tega ni uspel dokazati.

12Glede na navedeno in ker ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje pritožbene stroške (1. odst. 154. člena ZPP), toženki pa z odgovorom na pritožbo nista prispevali k odločitvi pritožbenega sodišča, zato te stroške krijeta sami (1. odst. 155. člena ZPP).

¹ Materialnopravno stališče je povzeto po odločbi VSRS II Ips 361/2017