VSL Sodba I Cp 1105/2018

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

1Sodišče prve stopnje (prvo sodišče) je z izpodbijano sodbo naložilo toženki, da je dolžna plačati tožnici 373.957,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 1. 2016 do plačila, poleg tega pa ji je dolžna povrniti še pravdne stroške v znesku 8.695,33 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2Zoper sodbo se pritožuje toženka, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena ZPP ter predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijano sodbo tako, da zavrne tožbeni zahtevek, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in vrne zadevo prvemu sodišču v novo sojenje. Navaja, da je napačno stališče prvega sodišča, da gre v tem primeru za trasirano lastno menico. Sodišče je spregledalo, da je ime toženke na mestu v menici, kjer je naveden trasat, vpisala tožnica. Tožnica je bila sicer v skladu s pooblastilom pooblaščena izpolniti ostale sestavine menice, vendar pa menični remitent ni pooblaščen določiti, za kakšno vrsto menice gre. Prvo sodišče je spregledalo, da je iz meničnega pooblastila razvidno, da je toženka izročila tožnici menice za zavarovanje njene poroštvene obveznosti po 24-tih posojilnih pogodbah med tožnico in družbo D. d. o. o., ne pa za zavarovanje obveznosti te družbe. Poroštvena obveznost toženke po teh pogodbah sploh ne obstaja. Izrek sodbe je v nasprotju z obrazložitvijo, poleg tega pa so razlogi sodbe med seboj v nasprotju. Ugovor toženke, da je bila menica izpolnjena v nasprotju s pooblastilom, je utemeljen, saj toženka tožnici iz naslova poroštva ne dolguje ničesar. Razen tega bi moralo prvo sodišče dopustiti tudi ugovore iz temeljnega posla. V odločbah, na kateri se sklicuje prvo sodišče, je šlo za drugačen položaj, kjer je šlo res za abstraktnost menične zaveze, v danem primeru pa je podana zelo močna kavzalnost zaveze, saj je bila menica dana za zavarovanje obveznosti družbe D. d. o. o. Toženka je natančno opredelila, zakaj obveznost omenjene družbe ne znaša toliko, kot zatrjuje tožnica in za kolikor je izpolnila menico. Prvo sodišče se ni spuščalo v presojo teh ugovorov, ker ugovorov iz temeljnega posla ni dovolilo, po prepričanju toženke pa bi to moralo storiti. Toženka je trdila, da je menično izjavo podpisala v zmoti in da je bila zavedena v podpis, s tem v zvezi pa je napačno stališče prvega sodišča, da gre za napake volje, ki bi jih toženka morala uveljavljati s posebno oblikovalno tožbo. Menica, ki je pridobljena nepošteno na način, kot je to opisano v 16. členu ZM, je nična, zato je mogoče neutemeljenost zahtevka iz menice uveljavljati tudi z ugovorom.

3Tožnica ni odgovorila na vročeno pritožbo.

4Pritožba ni utemeljena.

5Prvo sodišče je ugotovilo, da je toženka izročila tožnici tri bianco menice z izjavo "brez protesta" in menično izjavo s pooblastilom za izpolnitev menice, to pa za zavarovanje terjatev tožnice do družbe D. d. o. o. iz naslova večih posojilnih pogodb, navedenih v menični izjavi. Nesporno med pravdnima strankama je, da toženka v teh posojilnih pogodbah ni bila udeležena ne kot dolžnik ne kot porok. Okoliščina, da je na menični izjavi navedeno, da je toženka izročila tožnici menice za zavarovanje njene poroštvene obveznosti po posojilnih pogodbah, zato nima nobenega pomena, saj je šlo v tem delu za neprecizen oziroma napačen zapis na tipskem obrazcu menične izjave (prim. drugi odstavek 82. člena OZ), glede na nesporno dejstvo, da se toženka ni zavezala kot porok pri teh posojilnih pogodbah. Pomen listine je treba presojati predvsem po njeni vsebini. Glede na vsebino menične izjave in izročene bianco menice sta pravdni stranki očitno sklenili dogovor o zavarovanju terjatev tožnice do družbe D. d. o. o. iz naslova teh posojilnih pogodb na ta način, da je toženka izročila tožnici podpisane bianco menice in menično izjavo s pooblastilom za izpolnitev menice. To navsezadnje toženka priznava tudi v pritožbi (tretja stran), saj trdi, da je izročila menico za zavarovanje obveznosti družbe D. d. o. o. Tudi v odgovoru na tožbo je trdila, da je menice z menično izjavo izročila za zavarovanje posojil (ki jih je tožnica dala družbi D. d. o. o.). Toženkin očitek o zmotno oziroma nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju ter bistveni kršitvi določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP je zato neutemeljen. Enako velja za toženkin očitek, da je tožnica izpolnila bianco menico v nasprotju s toženkinim pooblastilom.

6Prvo sodišče je pravilno ugotovilo, da gre za trasirano lastno menico. Na podlagi toženkine menične izjave s pooblastilom za izpolnitev je tožnica veljavno izpolnila bianco menico glede vseh bistvenih sestavin, v skladu s toženkinim pooblastilom za izpolnitev. V skladu s tem pooblastilom in določili ZM (drugi odstavek 3. člena) je tožnica lahko izpolnila bianco menico tudi tako, da je menico trasirala na toženko kot trasanta.

7Pravilno je stališče prvega sodišča, da toženka ne more uveljavljati ugovorov iz temeljnega posla (posojilnih pogodb), saj pravdni stranki kot menična upnica (tožnica) in menična dolžnica (toženka) nista tudi upnica in dolžnica iz temeljnih razmerij (posojilne pogodbe so bile sklenjene med tožnico kot posojilodajalko in družbo D. d. o. o. kot posojilojemalko). V izogib ponavljanju se pritožbeno sodišče v tem delu sklicuje na pravilne razloge prvega sodišča (17., 18. in 19. točka obrazložitve), v katerih je zajet tudi odgovor na pritožbeno kritiko izpodbijane sodbe v tem delu (v drugem odstavku na tretji strani pritožbe). Ker toženka ni dolžnica (porok) iz temeljnega razmerja, je njena menična obveznost abstraktna, kar pomeni, da je njena menična obveznost neodvisna od temeljnega posla.

8Neutemeljen je pritožbeni očitek, da glede menične vsote (višine dolga) menica ni bila izpolnjena v skladu z menično izjavo in pooblastilom. Toženka v pritožbi pavšalno trdi, da obveznost posojilojemalke ne dosega zneska, ki je naveden v menici, zato je njena trditev neupoštevna, pri čemer je bilo dokazno breme o domnevni neutemeljeni višini menične vsote na toženki. Prvo sodišče je v 23. in 24. točki obrazložitve pojasnilo, zakaj znaša dolgovana menična vsota 373.957,32 EUR, zato je neutemeljen smiselno uveljavljani pritožbeni očitek, da izpodbijana sodba v tem delu nima razlogov o odločilnih dejstvih. Prvo sodišče je pravilno pojasnilo, da toženka ni več konkretizirano ugovarjala tožničinemu izračunu, potem ko je tožnica obrazložila višino menične vsote, zato mu je prvo sodišče utemeljeno sledilo.

9Prvo sodišče je pravilno ugotovilo, da so toženkine trditve o podpisu menične izjave v zmoti oziroma, da je bila pri tem zavedena, lahko pomenile le domnevno napako volje in da pri tem ne gre za vprašanje nepoštene pridobitve menice v smislu drugega odstavka 16. člena ZM. Zatrjevane napake volje bi toženka morala uveljavljati z oblikovalno tožbo, zato njeni ugovori v tej smeri ne predstavljajo upoštevnega procesnega dejanja.

10Ker uveljavljani in uradoma upoštevni pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno ter potrdilo sodbo prvega sodišča (353. člen ZPP).