Oseba, ki ji je priznana mednarodna zaščita

Tožba iz prvega odstavka 70. člena ZMZ -1 se lahko nanaša le na odločbe pristojnega organa. To pa so odločbe, ki jih, upoštevaje 7. točko 2. člena ZMZ-1, izda ministrstvo, pristojno za notranje zadeve, ki po tem zakonu vodi in odloča v postopkih mednarodne zaščite, in se zanj v zakonu uporablja poimenovanje "pristojni organ". Pritožba iz četrtega odstavka 70. člena ZMZ-1 je zato dovoljena le zoper sodbo, sprejeto v zvezi z odločbo navedenega ministrstva, s katero je to odločilo v enem od postopkov po tem zakonu, ki se nanašajo na status begunca ali status subsidiarne zaščite.

Široka razlaga pojma politično prepričanje kot razloga za preganjanje v smislu točke (e) prvega odstavka 10. člena Kvalifikacijske direktive 2011/95 pomeni, da morajo pristojni organi držav članic pri ugotavljanju obstoja takih prepričanj ter vzročne zveze med njimi in dejanji preganjanja "upoštevati splošni okvir izvorne države prosilca za status begunca, zlasti njegovo politično, pravno, sodno, zgodovinsko in družbeno‑kulturno komponento." Zadnje navedeno pomeni, da mora pristojni organ v oceni (ne)verodostojnosti nujno uporabiti informacije o stanju v izvorni državi. Ustaljeno stališče upravno sodne prakse je, da je treba v dokazno oceno (ne)verodostojnosti vključiti tako negativne kot tudi pozitivne elemente ocene, poleg tega je treba razlikovati med pomembnimi in nepomembnimi nekonsistentnostmi, pri čemer se prve povezujejo s pogoji za mednarodno zaščito, druge pa s postranskimi elementi, ki se neposredno ne vežejo na pogoje za mednarodno zaščito. Ne drži premisa toženke, da je izjavo mogoče sprejeti za resnično zgolj, če oseba o nekem dogodku ob dveh različnih priložnostih izpove povsem identično in predvsem brez izpuščanja in dodajanja. Povsem verjetno in živl

Izraz "izredno hudo" pomeni kaznivo dejanje, "katerega posebne značilnosti omogočajo, da se za to dejanje šteje, da je izjemno resno, ker spada med kazniva dejanja, ki najbolj ogrožajo pravni red zadevne skupnosti", pri njegovi presoji pa je treba upoštevati zlasti zagroženo kazen in - "a fortiori" - kazen, ki je bila izrečena za to kaznivo dejanje, njegovo naravo, morebitne obteževalne ali olajševalne okoliščine, naklepnost ali nenaklepnost navedenega kaznivega dejanja, vrsto in obseg škode, povzročene z istim kaznivim dejanjem, ter postopek, ki se uporabi za kaznovanje tega dejanja. Med strankama ni sporno, da tožnik izpolnjuje materialne pogoje iz drugega odstavka 20. člena ZMZ-1 oziroma točke (d) 2. člena Kvalifikacijske direktive. Tožniku je zato sodišče priznalo status begunca, in sicer od dneva vložitve druge prošnje za mednarodno zaščito naprej, tj. od 20. 12. 2019 dalje in ne od dneva izdaje izpodbijanega akta, saj ima po stališču SEU begunec pravico do priznanja statusa begunca od datuma svoje prošnje za priznanje tega statusa.