Organizatorka oziroma organizator shoda oziroma prireditve

Začasne omejitve pravice do svobodne gospodarske pobude, do katere je prišlo v posledicah izvrševanja Odloka/174 oziroma njegovih posameznih določb, ki jih tožeča stranke označuje za protipravne, ni mogoče označiti za hudo oziroma najhujšo kršitev ustavnih določb ali temeljnih civilizacijskih standardov, posledično pa ravnanjem tožene stranke oziroma Vlade RS tudi ni mogoče pripisati kvalificirane protipravnosti v smislu 26. člena Ustave RS. Institut odškodninske odgovornosti države je izjemno sredstvo (t. i. ultima ratio), tovrsten zahtevek morebitnega oškodovanca pa mogoč samo, kadar ta nima in tudi ni imel na voljo drugih sredstev, s katerimi bi v postopku, ki je za to predviden, preprečil ali zmanjšal vzrok škode.

Glede na dikcijo določb ZJZ in okoliščine konkretnega primera, se sodišče druge stopnje pridružuje pritožbenemu stališču, da predmetni shod ni bil javni shod, omejen je bil le na ozek, interesno povezan krog ljudi, torej na lastnika hiše, kot tak tudi ni bil prijavljen. Sodišče prve stopnje je srečanje (zbor) lastnikov in stanovalcev večstanovanjske hiše na danem naslovu, pravno zmotno štelo za javni shod in temu posledično, ker je ocenilo, da naj bi šlo za kaznivo dejanje žaljive obdolžitve po drugem v zvezi s prvim odstavkom 160. člena KZ-1, zmotno odločilo o stvarni nepristojnosti okrajnega sodišča.

Za presojo obravnavane zadeve je tako treba presoditi, ali storilec ustreza definiciji organizatorja kot osebe, ki se javno razglaša za organizatorja; ali osebe, ki kot taka nastopa pred državnim organom. V prvem primeru iz zakonskega besedila 7. točke 4. člena Zakona o javnih zbiranjih izhaja, da za zaključek, da je osebo mogoče šteti za organizatorja, ne zadošča, da oseba ravna oziroma deluje kot organizator, temveč zakon terja aktivnost posameznika v smeri, da se sam navzven razkrije oziroma deklarira kot tak, torej javno in nedvoumno trdi, da je organizator določenega shoda; besedilo „ki kot organizator nastopa pred državnim organom“ pa terja, da se posameznik kot tak predstavlja oziroma nastopa v nekem upravnem postopku pred državnim organom.