21. člen ZJZ

Prepoved arbitrarnosti izhaja iz določila 22. člena URS, po katerem je vsakomur zagotovljeno enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodiščem in pred drugimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil, ki odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. Arbitrarnost pri sprejemanju odločitev pomeni samovoljno odločanje, ki je očitno napačno in brez razumnih pravnih argumentov. Odločba sodišča ali upravnega organa je samovoljna, če bi že na prvi pogled iz nje razbrali, da je bilo o nečem odločeno v očitnem nasprotju z zakonom ali celo brez zakonske podlage ali brez vsakih (razumnih) razlogov. Vsaka napačna razlaga oziroma uporaba zakonske norme sama po sebi ni arbitrarna. Prag za ugotovitev arbitrarnosti mora biti visok, saj bi bila sicer vsaka nezakonita odločba sodišča oziroma upravnega organa, ki je obremenjena s postopkovnimi kršitvami v smislu nejasnih, pomanjkljivih razlogov ali nepravilno uporabo materialnega prava, lahko označena za arbitrarno in kot takšna podlaga za odškodninsko odgovornost države.

Državno odvetništvo je lahko tožnik tudi na lastno iniciativo, kadar oceni, da je treba zaradi kršitve javnega interesa izpodbijati upravni akt, s katerim je bilo sicer v upravnem postopku dokončno odločeno o pravici oziroma koristi posameznika ali druge osebe. Ker stranka z interesom o spremembi časa obravnavane prireditve ni (pravočasno) obvestila, je izpodbijana odločba prenehala pravno učinkovati. Tožnik si zato svojega položaja, to je zatrjevanega varovanja javnega interesa, v okviru katerega je želel doseči varstvo javne varnosti in človekovega dostojanstva, ne more več spremeniti oziroma izboljšati. Pravnega interesa pa ni mogoče utemeljiti s hipotetičnim razpravljanjem o bodočem morebitnem ravnanju (oziroma opustitvah) policije. Iz 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 je namreč razvidno, da je pravni interes podan, če je poseg storjen z upravnim aktom, ki se izpodbija s tožbo. To pomeni, da bodoče negotove pravne situacije ne morejo biti predmet pravnega varstva v upravnem sporu.

Učinkovita pritožba zoper prepoved izvedbe koncerta pomeni, da pritožniku ne zagotavlja le možnosti, da doseže spremenjeno odločitev (odpravo prepovedi), ampak tudi to, da ta zanj ugodna odločitev ne bo brez pomena, ker bo sprejeta po datumu načrtovanega dogodka in zato brezpredmetna, ker koncerta ne bi bilo več mogoče izvesti. V upravnih sporih, v katerih se presoja ustavnost in zakonitost dejanja javne oblasti, je sodišče prve stopnje tisto, ki na podlagi vložene tožbe sploh prvič ugotavlja in obravnava dejansko stanje. Zato je glavno obravnavo mogoče opustiti le izjemoma tedaj, kadar je že na podlagi pisnih vlog strank upravnega spora (tožbe in odgovora na tožbo) mogoče očitno ugotoviti, da dejansko stanje, ki je pomembno za odločitev v zadevi, med strankami v svojih bistvenih značilnostih ni sporno.

Pravica do pritožbe vsakomur zagotavlja tudi pravico do učinkovitega pravnega varstva, kar izhaja tudi iz 13. člena EKČP. Poseg v to pravico je zato treba presojati po t.i. strogem testu sorazmernosti, kar pomeni, da je poseg dopusten le v primeru, ko je nujen za varstvo pravic drugih, poseg pa tudi ne sme biti prekomeren.

Pritožnik je v tožbi nasprotoval ravnanju upravnega organa druge stopnje v postopku odločanja o pritožbi, ki bi po njegovem mnenju bil dolžan odločiti pred dnem prepovedanega koncerta. Gre torej za opustitev, ki ni povezana z razlogi za izdajo odločbe, zato njenih posledic v pravnih sredstvih zoper odločbo ne bo mogoče učinkovito uveljavljati. Glede na navedeno bi moralo sodišče prve stopnje s tem povezano tožbo šteti za tožbo po prvem odstavku 4. člena ZUS-1. Vložena tožba, s katero se zahteva sodno varstvo v upravnem sporu, je predpostavka za odločanje o začasni odredbi, pod nadaljnjim pogojem, da so za vsebinsko obravnavanje tožbe izpolnjene procesne predpostavke. Če tožba in s tem upravni spor nista dopustna, ni dopustno vsebinsko obravnavati niti predloga za izdajo začasne odredbe.