VSL Sodba I Cpg 530/2016

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem prvem odstavku I. točke izreka in v II. točki izreka potrdi.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek 6.702,42 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 3. 2013 dalje do plačila. V presežku, za plačilo zneska 172,70 EUR in zakonskih zamudnih obresti od 14. 2. 2013 do 22. 3. 2013, pa je tožbeni zahtevek zavrnilo (I. točka izreka).

Ob tem je odločilo, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki pravdne stroške v višini 822,50 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude, ki začne teči naslednji dan po poteku 15-dnevnega paricijskega roka, z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2Proti tej sodbi se je pravočasno pritožila tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava, zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in kršitev določb pravdnega postopka. Pritožbeno sodišče je štelo, da jo izpodbija v tistem delu, v katerem ni zmagala v sporu (prim. prvi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, v obeh primerih s stroškovno posledico. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

3Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala zavrnitev pritožbe kot neutemeljene. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

4Pritožba ni utemeljena.

5V obravnavani zadevi je tožeča stranka (zavarovanec) od tožene stranke (zavarovalnice) uveljavljala plačilo odškodnine na podlagi avtomobilskega kasko zavarovanja zaradi škode na zavarovanem vozilu, nastale v škodnem dogodku dne 14. 2. 2013. Trdila je, da je zavarovano vozilo pri pluženju snega najprej zdrsnilo v škarpo, nato pa je začelo drseti bočno proti spodnji cesti, ko se je nagnilo v levo stran in padlo nazaj na vsa kolesa. Pri tem so nastale poškodbe oljnega korita motorja ter zobnikov in ležajev traktorja. Tožena stranka je ugovarjala, da se zavarovalni primer ni zgodil tako, kot je zatrjevala tožeča stranka, ter da poškodbe zobnikov menjalnika in ležajev traktorja ne izvirajo iz tega škodnega dogodka. Sodišče prve stopnje je, upoštevaje izvedensko mnenje, to obrambo tožene stranke zavrnilo. Tožbenemu zahtevku je ugodilo v višini 6.702,42 EUR, v presežku pa ga je zavrnilo.

6Zavarovalnica je dolžna plačati odškodnino, če se zgodi dogodek, ki pomeni zavarovalni primer (921. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ), in če je zatrjevana škoda njegova posledica (prvi odstavek 131. člena OZ). Zavarovalni primer pomeni realizacijo rizika, glede katerega je bila sklenjena zavarovalna pogodba, torej, da je nastopil bodoč, negotov in od izključne volje pogodbenikov neodvisen dogodek, glede na katerega je bilo sklenjeno zavarovanje (prvi odstavek 922. člena OZ). Trditveno in dokazno breme glede nastanka zavarovalnega primera in iz njega izvirajoče škode je na tožeči stranki.¹

7Pritožnik vztraja, da do škodnega dogodka ni prišlo na način, kot ga je opisala tožeča stranka. Ob tem pa zavajajoče in napačno poudarja, da je izvedenec ugotovil, da vsa vtoževana škoda ni mogla nastati v spornem škodnem dogodku. Izvedenec je res navedel, da so okoliščine nezgode nekoliko nenavadne. Vendar je v nadaljevanju mnenja potrdil možnost nastanka spornih poškodb na zatrjevan način. Ocenil je, da gre v konkretnem primeru za dve, po karakterju in načinu nastanka različni poškodbi. Logično je pojasnil, kako je lahko v konkretnem primeru prišlo tako do 1) poškodbe oljnega korita motorja, in sicer zaradi udarca in delovanja reakcijskih sil, kot tudi do 2) poškodbe zobnikov menjalnika ter ležajev, to pa zaradi premika ročice mehanskega inverterja med gibanjem vozila v vzvratni položaj. Zgolj dejstvo, da sosledja nastalih poškodb izvedenec ni izrecno povezal, še ne pomeni, da te ne izvirajo iz istega škodnega dogodka, saj je povsem jasno obrazložil možne načine nastanka spornih poškodb, ki so skladne s trditvami tožeče stranke.

8Pritožnik navaja, da tožeča stranka ni zatrjevala nobenega od zgoraj opisanih možnih načinov nastanka poškodb, zaradi česar naj bi sodišče prve stopnje prekoračilo okvir podane trditvene podlage. Poudarja, da je voznik traktorja šele na zaslišanju izpovedal, da je v paniki in v poskušanju reševanja nastale situacije ročico menjalnika prestavljal v višjo in nižjo prestavo ter da je bila ta v trenutku, ko je traktor padel, očitno v takšnem položaju, da menjalniku ni ustrezalo, zaradi česar je prišlo do poškodb.

9Pritožbeno sodišče pritrjuje stališču pritožnika, da se z izvajanjem dokazov trditvene podlage ne more nadomestiti (prim. 7. in 212. člen ZPP). Vendar v konkretnem primeru zaslišanje voznika traktorja ni pomenilo izvedbe informativnega dokaza, s katerim bi bile šele podane trditve glede nastanka zavarovalnega primera. Izvedba tega dokaza je namreč omogočila konkretizacijo pravotvornih dejstev, ki jih je tožeča stranka pravočasno zatrjevala. Že v tožbi kot nadalje v prvi pripravljalni vlogi je tožeča stranka v zadostnem obsegu opisala potek škodnega dogodka in takrat nastale poškodbe zavarovanega vozila. S tem je toženi stranki omogočila, da se seznani, na kateri historični dogodek se trditve nanašajo, in ji tako omogočila preverjanje resničnosti zatrjevanih dejstev. Ugotovitve sodišča prve stopnje o načinu nastanka spornih poškodb traktorja tako ne pomenijo prekoračitve trditvene podlage tožeče stranke, temveč le konkretizacijo že zatrjevanih dejstev.²

10Pravilnosti izpodbijane odločitve ne uspejo omajati niti pritožbene navedbe, da ravnanje voznika traktorja v smislu premikanja prestavne ročice ni imelo vpliva na nastanek poškodb zobnikov menjalnika in ležajev,³ ker je izvedenec dopustil možnost nastanka takih poškodb le, če bi voznik premaknil ročico inverterja v vzvratni položaj. Voznik traktorja je v tem kontekstu izpovedal, da je skušal v paniki rešiti kritično situacijo in da je imel v trenutku, ko je traktor padel na tla, v roki ročico. Četudi je izpovedal, da je imel v roki ročico menjalnika, pritožbeno sodišče dopušča možnost, da je šlo za ročico inverterja, upoštevajoč, da priča ni strokovnjak na strojnem področju. Takšno sklepanje potrjuje tudi s pritožbo neizpodbijana ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bilo zavarovano vozilo pred prometno nesrečo v voznem stanju, ko pa je padlo nazaj na vsa kolesa, ga voznik ni mogel več dati v prestavo. Zato je presoja sodišča prve stopnje, da so tudi sporne poškodbe menjalnika in ležajev vozila v vzročni zvezi s prometno nesrečo, pravilna.

11Iz obrazloženega sledi, da je sodišče prve stopnje razsodilo v okviru trditvene podlage tožeče stranke ter pravilno upoštevalo razporeditev dokaznega bremena. Prvostopenjska dokazna ocena je logična, življenjska in prepričljiva, pritožnik pa je s pritožbenimi navedbami ni uspel izpodbiti.

12Glede na navedeno pritožba ni utemeljena. Ker pritožbeno sodišče niti ob uradnem preizkusu izpodbijanega dela sodbe ni zasledilo nobenih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v tem delu potrdilo (353. člen ZPP).

13Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Prav tako krije svoje stroške odgovora na pritožbo tožeča stranka sama, saj ti stroški za postopek niso bili potrebni (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP). V odgovoru na pritožbo namreč ni navedla nobenega pomembnega dejstva, s katerim bi pripomogla k rešitvi pritožbe.

¹ Prim. odločbi VSRS II Ips 145/2011 in II Ips 327/2014.
² Prim. sodbo VSRS II Ips 152/2013.
³ Stroškov popravila poškodbe sklopke tožeča stranka ni vtoževala, zato pritožbene navedbe, ki se nanašajo na to poškodbo, niso relevantne.