VSK Sklep PRp 16/2017

I. Pritožbi prekrškovnega organa se ugodi in izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločitev.

1Okrajno sodišče v Novi Gorici je z izpodbijano sodbo ugodilo zahtevi storilk - pravne in odgovorne osebe za sodno varstvo in odločbo o prekršku prekrškovnega organa na podlagi tretjega odstavka 65. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju: ZP-1) spremenilo tako, da se postopek o prekršku zoper storilki na podlagi 5. točke prvega odstavka 136. člena ZP-1 ustavi, ker ni dokazano, da sta storili prekršek. Sklenilo je še, da stroški postopka bremenijo proračun.

2Zoper sodbo vlaga prekrškovni organ pritožbo iz razloga bistvene kršitve določb postopka o prekršku ter kršitve materialnih določb Zakona o prekrških. Predlaga, da sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in potrdi odločitev prekrškovnega organa, izdano v hitrem postopku o prekršku, kot izhaja iz odločbe o prekršku št. DT 71011-365/2015-5 (11-560-03), izdane dne 20. aprila 2015.

3Zagovornik storilk je na pritožbo odgovoril ter predlaga, da drugostopenjsko sodišče pritožbo prekrškovnega organa kot neutemeljeno zavrne, potrdi izpodbijano sodbo naslovnega sodišča in kršiteljem povrne stroške pritožbenega postopka.

4Pritožba prekrškovnega organa je utemeljena.

5Kot je razvidno iz spisovnih podatkov, je prekrškovni organ Finančna uprava Republike Slovenije z odločbo o prekršku DT 71011-365/2015-5 (11-560-03) z dne 20. aprila 2015 storilcema, pravni osebi R. d.o.o. ter njeni odgovorni osebi direktorju F. M. za prekršek po 2. točki prvega odstavka 398.a člena Zakona o davčnem postopku - ZDAVP-2 izrekel globi in sicer pravni osebi v višini 50.000,00 EUR, odgovorni osebi pa v višini 2.000,00 EUR ter jima naložil plačilo stroškov postopka in sicer pravni osebi 5.000,00 EUR, odgovorni osebi pa 200,00 EUR. Glede na opis dejanskega stanja prekrška, sta storilca prekršek storila s tem, da pravna oseba ter njena odgovorna oseba nista poskrbeli, da bi pravna oseba kot zavezanka za davek v roku treh delovnih dni od vročitve zahtevka zagotovila izpis izvornih podatkov in vseh pozneje opravljenih sprememb teh podatkov za obdobje od 1.7.2013 do 12.7.2013, ki se nanašajo na gotovinsko poslovanje pravne osebe v P. in kar je pooblaščena uradna oseba Finančne uprave Republike Slovenije zahtevala z dopisom z dne 21.10.2014, kateri je bil pravni osebi vročen dne 23.10.2014, s čimer naj bi bila dne 29.10.2014 v kraju K. kršena določba osmega odstavka 38. člena ZDAVP-2 ter storjen prekršek po 2. točki prvega odstavka 398.a člena ZDAVP-2.

6Sodišče prve stopnje je po proučitvi navedb storilk v vloženi enotni zahtevi za sodno varstvo v kateri sta navedli, da sta davčnemu organu na njegovo zahtevo, za predložitev izpisa podatkov izdanih računov pri gotovinskem poslovanju za obdobje od 1.7.2013 do 12.7.2013, od 1.3.2014 do 31.3.2014 in od 1.6.2014 do 31.7.2014, skupaj za 276 dni, predložili vse zahtevane podatke razen za obdobje od 1.7.2013 do 12.7.2013 sledilo njuni obrambi, da teh podatkov nista predložili, ker je v maju mesecu 2014 prišlo do tehnične okvare računalnika oziroma blagajne kršitelja, zaradi katere je prišlo do izgube podatkov, ki so bili shranjeni v blagajni pred namestitvijo novega računalniškega programa dne 12.7.2013, ki je bil nameščen prav z namenom, da se poslovanje uskladi z novimi predpisi, ki so stopili v veljavo dne 1.1.2013.

7Kot utemeljuje sodišče prve stopnje svojo odločitev, ni sporno, da storilka pravna oseba R. ni zagotovila izpisa izvornih podatkov in vseh pozneje opravljenih sprememb teh podatkov za obdobje od 1.7.2013 do 12.7.2013, vendar je ob upoštevanju predložene listinske dokumentacije in sicer računa in delovnega naloga servisa, ki je opravil popravilo računalnika v kritičnem času, upoštevalo, da je pravna oseba zahtevane podatke za ostala obdobja davčnemu organu predložila in da predložitev ni bila podana le za 12 dni ter da sta storilki izkazali verjetnost da je do tehnične okvare pri njej dejansko prišlo. Sodišč prve stopnje je navajanje storilk štelo za prepričljivo in dokazno utemeljeno in menilo, da v tem primeru storilki ni mogoče očitati odgovornosti, saj je vzrok za nepodajo ustreznih zahtevanih podatkov objektivna okoliščina, na katero storilka ni mogla vplivati. Postavilo se je tudi na stališče, da očitek, prekrškovnega organa o nepravilnem hranjenju potrebnih podatkov na predpisan način, kot to zahteva četrti odstavek 38. člena ZDAVP-2, v tem primeru ne more biti predmet obravnave, saj je ta kršitev sankcionirana v 1. točki prvega odstavka 398.a člena ZDAVP-2.

8Po presoji pritožbenega sodišča temelji odločitev sodišča prve stopnje na napačni uporabi pravil o dokaznem bremenu, zaradi česar sodba tudi nima razlogov o odločilnih dejstvih (8. točka prvega odstavka 155. člena ZP-1). V obravnavani zadevi se je sodišče prve stopnje, ob tudi za pritožnici nespornem dejstvu, da obdolžena pravna oseba za obdobje od 1.7. do 12.7.2013 ni zagotovila izpisa izvornih podatkov, s čimer je bil izpolnjen objektivni znak prekrška, postavilo na stališče, da storilki ni mogoče očitati odgovornosti, češ da je vzrok, da ni dala ustreznih zahtevanih podatkov, objektivna okoliščina na katero storilka ni mogla vplivati. Takšen zaključek je sodišče prve stopnje sprejelo na podlagi navedb vlagateljic zahteve za sodno varstvo, ki jih sicer res podpira račun in delovni nalog servisa, ki je opravil popravilo računalnika, ne da bi se glede odgovornosti storilk opredelilo do očitkov, ki so razvidni tudi iz obrazložitve odločbe prekrškovnega organa in jih prekrškovni organ v pritožbi ponavlja. Še več, sodišče prve stopnje je opravilo z očitkom o nepravilni hrambi podatkov (glede na določbo četrtega odstavka 38. člena ZDAVP-2) z navedbo, da ta očitek ne more biti predmet obravnave, saj je ta kršitev sankcionirana v 1. točki prvega odstavka 398.a člena ZDAVP-2, spregledalo pa je, da se storilkama v izreku odločbe o prekršku prekrškovnega organa samostojno ta kršitev kot prekršek niti ne očita, pač pa prekrškovni organ z navajanjem, da mora zavezanec podatke zavarovati pred izgubo in poskrbeti za njihovo ustrezno hranjenje in arhiviranje, utemeljuje subjektivni element prekrška - odgovornost storilk. Breme dokazovanja, da je zavezanka poskrbela za ustrezno hranjenje podatkov, da bi lahko v vsakem trenutku zadostila zahtevam inšpekcijskega nadzora, je v tem primeru na storilki. Po mnenju pritožbenega sodišča namreč že okoliščina, ko naj bi do okvare računalnika prišlo šele v letu 2014, kaže, da ravnanje zavezanke za davek vse do tedaj ni bilo ustrezno, oziroma je bilo najmanj malomarno, glede na to, da ni poskrbela za ustrezno hrambo podatkov, ki bi jih morala redno arhivirati v primerni obliki, kar zavezancu nalaga Zakon o varstvu dokumentarnega in arhivskega gradiva ter arhivih kot tudi Uredba o varstvu dokumentarnega gradiva in arhivskega gradiva. Če bi namreč za to poskrbela, do izgube podatkov ne bi moglo priti. Kot skrben gospodar bi namreč morala poskrbeti za sprotno zavarovanje podatkov ter poskrbeti za njihovo ustrezno hranjenje in arhiviranje, s čimer bi se preprečila izguba ali poškodba podatkov ob morebitnih tako predvidljivih kot tudi nepredvidljivih situacijah. Zgolj na rob navedenemu pritožbeno sodišče dodaja, da okvara računalnika, ki naj bi bila v obravnavani zadevi vzrok za izgubo podatkov, niti ni nepredvidljiva, saj je uporabnikom znano, da se računalniki tudi kvarijo.

9Ker se je sodišče prve stopnje do navedb prekrškovnega organa, ki kažejo na obliko odgovornosti storilk, ni opredelilo, sodba o odločilnih dejstvih nima razlogov in jo je zato, ob uporabi petega odstavka 163. člena ZP-1, treba razveljaviti. Ob ponovnem odločanju bo tako treba storilcema očitana prekrška presojati tudi glede očitkov prekrškovnega organa o odgovornosti, po pretehtanju vseh okoliščin pa o zadevi ponovno razsoditi, pri čemer bo morala ta presoja vključevati tudi oceno utemeljenosti višine globe in stroškov postopka določenih v izpodbijani odločbi prekrškovnega organa, v kolikor bo sodišče spoznalo, da sta storilki odgovorni za očitana prekrška.