VSM Sodba II Kp 82305/2010

I. Pritožba obsojenega D.G. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obsojeni D.G. se oprosti plačila sodne takse.

1Okrožno sodišče v Slovenj Gradcu je s sodbo II Kr 82305/2010 z dne 24. 3. 2017 na podlagi prvega odstavka 87. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi s šestim odstavkom 129.a člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) razsodilo, da se denarna kazen v znesku 30.000,00 EUR z določenim številom 300 dnevnih zneskov, pri čemer je višina enodnevnega zneska 100,00 EUR, ki je bila obsojenemu D.G. izrečena s sodbo Okrožnega sodišča v Slovenj Gradcu III K 82305/2010 z dne 11. 6. 2014 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru II Kp 82305/2010 z dne 10. 4. 2015 in je postala pravnomočna dne 20. 5. 2015, izvrši tako, da se obsojenemu za vsaka začeta dva dnevna zneska denarne kazni določi en dan zapora, skupno se mu torej določi 150 dni zapora.

2Proti tej sodbi se je pritožil obsojenec, pri čemer v pritožbi ne navaja pritožbenega razloga, pritožbenemu sodišču pa predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in jo nadomesti z odločbo o opravi dela v splošno korist po 4. točki 87. člena KZ-1.

3Pritožba ni utemeljena.

4Pritožnik nima prav, ko navaja, da je sodišče prve stopnje o načinu izvršitve denarne kazni po določbi prvega odstavka 87. člena KZ-1 odločilo preuranjeno, ker izvršilni postopek, v katerem je priglasilo terjatev zaradi prisilne izterjave denarne kazni, še ni pravnomočno zaključen in da izpodbijana sodba prejudicira njegov konec na osnovi nedokazanih predvidevanj. Razen tega pa je pritožnik mnenja, da bi bilo mogoče denarno kazen izterjati z izvršbo na njegovo pokojnino, ki je v letu 2016 znašala 31.162,19 EUR. Navedeno bi zadoščalo za poplačilo terjatev v nekem ugotovljenem časovnem obdobju, napadena sodba pa ne ponuja ugotovitve, v kakšnem časovnem obdobju bi bila predmetna terjatev poplačana.

5Navedena pritožbena izvajanja so v nasprotju s pravilnimi ugotovitvami sodišča prve stopnje, da se denarna kazen 30.000,00 EUR, ki je bila izrečena obsojencu s pravnomočno sodbo, ne da niti prisilno izterjati in so obrazložena v točkah 2, 3 in 4 napadene sodbe. V izvršilnem postopku na javni dražbi prodana premičnina z višino kupnine, potem ko so bili poplačani vsi stroški izvršilnega postopka, davki in prednostne terjatve, po ugotovitvah sodišča prve stopnje namreč ne zadošča za poplačilo oziroma prisilno izvršbo denarne kazni, izrečene obsojencu. Izvršba z rubežem obsojenčeve pokojnine pa glede na njeno višino mesečnih prejemkov in dejstvo, da je terjatev sodišča iz naslova denarne kazni šele na šestem mestu za izterjavo, prav tako ne dopušča zaključka, da je denarno kazen mogoče prisilno izterjati. Ob navedenem sodišče prve stopnje ugotavlja, da drugih sredstev, ki bi omogočala uspešno izvršbo, pritožnik nima. Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju je ugotovitev sodišča prve stopnje, da denarne kazni ni mogoče niti prisilno izterjati, pravilna in je pritožbena izvajanja obsojenca ne morejo omajati.

6Neutemeljen je tudi obsojenčev predlog, da se denarna kazen izvrši z delom v splošno korist v skladu z določbo 4. točke 87. člena KZ-1. Predlog za navedeni način izvršitve denarne kazni je namreč mogoče podati le v roku 15 dni po pravnomočnosti sodbe (drugi odstavek 129.a člena ZKP). Obsojenec je ta rok zamudil. Sodba, s katero mu je bila izrečena denarna kazen je namreč postala pravnomočna dne 20. 5. 2015. Pa tudi sicer je zmotno prepričanje obsojenca, da je delo v splošno korist mogoče opraviti v okviru prestajanja zaporne kazni, kot to sam v pritožbi predlaga. Naveden način izvršitve kazni zapora je mogoč le v primeru, ko je obsojenec na prostosti in zgolj takrat, ko poda predlog pravočasno in sodišče takemu predlogu ugodi. Nič od navedenega se v zvezi z obsojencu izrečeno denarno kaznijo v znesku 30.000,00 EUR ni zgodilo, pa so zato pritožbena izvajanja, da se obsojeni sedaj nahaja v neenakopravnem položaju, ker je na prestajanju kazni, neutemeljena.

7Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je o pritožbi obsojenca odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe (člen 391 ZKP).

8Pritožbeno sodišče je obsojenca oprostilo plačila sodne takse, ker je na prestajanju zaporne kazni in brez sredstev za njeno plačilo (četrti odstavek 95. člena v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP).