VDSS Sodba Pdp 118/2026

1. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

2. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, reparacijo, denarno povračilo in plačilo stroškov postopka. Odločilo je, da toženka krije svoje stroške postopka.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnica zaradi vseh pritožbenih razlogov. Predlaga spremembo sodbe tako, da se zahtevku ugodi oziroma razveljavitev in vrnitev zadeve v nov postopek. Uveljavlja, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev nepravilno oprlo na zvočni posnetek izpovedi A. A. z dne 3. 11. 2023, ki ne more biti dokaz, ampak lahko predstavlja le trditveno podlago. Tožnici je bila kršena pravica do obrambe in kontradiktorne obravnave. Sodišče bi moralo A. A. zaslišati, da bi se preverila njegova verodostojnost, poleg tega gre za nezakonit dokaz. Ni jasno, v kakšnem zdravstvenem stanju je bil A. A. ob podaji izjave, ali je toženka nanj vplivala, tožnica pa dvomi v verodostojnost prepisa. Sodišče prve stopnje bi moralo pridobiti avdio posnetek izjave, da bi se preverila verodostojnost prepisa. Tožnica ob njegovi izpovedi dne 3. 11. 2023 ni bila prisotna, odpoved pa v celoti temelji na njegovi izpovedi. Toženka ni dokazala, da se je A. A. strinjal s snemanjem in je bil to zmožen razumeti. Zaslišanje A. A. je sodišče prve stopnje nadomestilo z zaslišanjem B. B., C. C. in D. D. S posrednim izvajanjem dokazov je kršilo načelo kontradiktornosti. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo Pravilnika o internem strokovnem nadzoru v bolnišnici E. z dne 13. 10. 2010 (Pravilnik), obenem pa zaključuje, da je bil nadzor izveden zakonito in v skladu s Pravilnikom, zato je podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Ni preverilo nezakonitosti sestave komisije, odločitev o izredni odpovedi pa temelji na postopku in ugotovitvah te komisije. Pravilnik bi morala v spis predložiti toženka ali pa bi ji to moralo naložiti sodišče prve stopnje. Odpoved je bila podana po izteku subjektivnega roka iz drugega odstavka 109. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1). Sodišče prve stopnje napačno meni, da je bila v. d. direktorice seznanjena z očitanimi kršitvami z dnem osnutka poročila oziroma najkasneje z dnem izdaje poročila 1. 12. 2023, sodba pa nima razlogov o tem, kdaj je bil osnutek sploh sestavljen. Rok za podajo odpovedi je pričel teči 3. 11. 2023, ko je pacient povedal B. B. o dogajanju, saj toženka po tem datumu ni izvedla pomembnejšega dejanja, tega ne navaja niti sodišče, tožnica pa tudi ni mogla podati zagovora pred komisijo. Zmotno in nepopolno je ugotovljeno dejansko stanje, saj sodišče v celoti sledi izpovedi pacienta z dne 3. 11. 2023, čeprav je bil do zaposlenih sovražno nastrojen, ob sprejemu je lagal in ima psihične težave. Ni izkazano niti, da ni bilo mogoče nadaljevanje delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Odpoved je posledica tega, da tožnica ni podala izjave, ki bi bremenila F. F. Noben očitek ni izkazan, tudi sicer pa ne gre za kršitve, ki bi lahko vplivale na zaupanje med delavcem in delodajalcem. Priglaša stroške pritožbe.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo prereka navedbe tožnice in predlaga, da se pritožba zavrne ter priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je presojalo zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je toženka podala tožnici iz razlogov po 1. in 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Ugotovilo je, da je toženka dokazala, da je tožnica izpolnila vse zakonske znake kaznivega dejanja pomoči storilcu po storitvi kaznivega dejanja (prvi v zvezi s petim odstavkom 282. člena Kazenskega zakonika), in sicer je pomagala F. F., ki je dne 9. 10. 2023 ob njeni prisotnosti v jedilnici fizično napadel in poškodoval pacienta A. A., s tem ko je z izdelavo neresnične dokumentacije prikrivala resnični potek dogodkov in ni celovito poročala o dogajanju naslednji izmeni, pacienta pa so zato obravnavali na podlagi neresničnih podatkov. Nadalje je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnica huje kršila delovne obveznosti s tem, ko ni celovito in po resnici poročala o neželenem dogodku dne 10. 9. 2023;¹ ker dne 10. 9. 2023 ni korektno in celovito predala delo naslednji izmeni; ker je 10. 9. 2023, ko ni bila več v službi, nepooblaščeno in neresnično izpolnila poročilo o padcu A. A. in pogovor o varnosti, ki ni bil izveden; in ker je dokumentacijo Ocena tveganja za padec pacienta A. A. namesto 9. 9. 2023 ob njegovi hospitalizaciji izpolnila 10. 9. 2023 po njegovem padcu.² Ugotovilo je, da je vsaka od navedenih kršitev dovolj huda, da predstavlja odpovedni razlog po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 in da je toženka dokazala, da je zaradi ravnanja tožnice izgubila zaupanje, zato ni bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Pritožbeno sodišče se strinja z razlogi sodišča prve stopnje in jih ne ponavlja, v nadaljevanju pa se opredeljuje do bistvenih pritožbenih navedb tožnice.

6. Neutemeljen je očitek o kršitvi pravice do obrambe in kontradiktornosti, ker sodišče prve stopnje ni zaslišalo A. A. in ni pridobilo zvočnega posnetka njegove izjave, posnete dne 3. 11. 2023. Tožnica ni predlagala ne zaslišanja A. A. ne pridobitve posnetka izjave z dne 3. 11. 2023, zato ne more utemeljevati kršitev pravice do obrambe in kontradiktornosti s tem, da sodišče prve stopnje ni izvedlo dokaznih predlogov toženke. Očitana kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP tako ni podana.

7. Tožnica v postopku pred sodiščem prve stopnje ni oporekala avtentičnosti prepisa posnetka pogovora z dne 3. 11. 2023, niti ni prerekala navedbe toženke, da je A. A. vedel, da se pogovor snema in se je s tem strinjal. Vse pritožbene navedbe o neverodostojnosti prepisa in nezakonitosti tega dokaza, ker ni znano, ali je A. A. vedel, da se pogovor snema in ali je bil zmožen razumeti, da se pogovor snema, o morebitnem vplivanju toženke, tako predstavljajo nedovoljeno pritožbeno novoto, saj tožnica ne navede nobenega razloga, zakaj te ugovore podaja šele v pritožbi (prvi odstavek 337. člena ZPP). Ker so ostale trditve toženke, da je A. A. vedel, da se pogovor dne 3. 11. 2023 snema in se je s tem strinjal neprerekane (drugi odstavek 214. člena ZPP), je neutemeljen ugovor, da prestavlja prepis pogovora z dne 3. 11. 2023 nezakonit dokaz. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da bi lahko prepis pogovora predstavljal le trditveno podlago, ne pa dokaza. Prepis pogovora zaposlenih pri toženki s pacientom že po logiki stvari ne more predstavljati trditvene podlage toženke, ampak zgolj dokaz. Trditve namreč stranke podajo v svojih vlogah, tj. tožbi, odgovoru na tožbo, pripravljalnih vlogah ipd. (prvi odstavek 105. člena ZPP), ki jih predložijo sodišču, nedopustno pa je, da se stranka sklicuje na listine, ki jih prilaga svojim vlogam kot dokaz, za del svoje trditvene podlage. Toženka je glede očitanih kršitev in dogajanja dne 10. 9. 2023 tudi sicer podala zadostno trditveno podlago, sodišče prve stopnje je odločalo v okviru podanih trditev obeh strank, prepis izjave A. A. pa utemeljeno upoštevalo kot dokaz.

8. Sodišče prve stopnje je zaključek o zakonitosti izredne odpovedi sprejelo na podlagi izvedbe vrste dokazov (listin, ki jih je izpolnila tožnica, zdravstvene dokumentacije A. A. iz bolnišnice G. po dogodku dne 10. 9. 2023, zaslišanju tožnice in prič) in ni izhajalo zgolj iz prepisa pogovora z dne 3. 11. 2023 ali zaslišanja prisotnih ob pogovoru, tj. B. B., C. C. in D. D. Svoje zaključke je izčrpno in temeljito obrazložilo (20. do 28. in 30. točka obrazložitve), zato je neutemeljen očitek, da se sodbe ne da preizkusiti. Ugotovitev, da je tožnica pomagala storilcu kaznivega dejanja F. F. pri skrivanju sledov,³ temelji tudi na izpovedi tožnice, F. F. in I. I., ki so bili vsi prisotni ob dogajanju dne 10. 9. 2023, zato pritožba neutemeljeno uveljavlja, da so bili izvedeni le posredni dokazi oziroma da temeljijo ugotovitve le na izpovedi B. B., C. C. in D. D. Sodišče prve stopnje pa je utemeljeno preverilo resničnost očitkov iz izredne odpovedi, ki temeljijo tudi na pogovoru toženke s pacientom A. A. z dne 3. 11. 2023, tudi z zaslišanjem vseh prisotnih ob tem pogovoru, kot je to predlagala toženka.

9. Tožnica v pritožbi navaja, da ni imela možnosti, da bi bila prisotna ob pogovoru z A. A. dne 3. 11. 2023, vendar slednje ne more vplivati na pravilnost odločitve. Tožnica je imela več možnosti, da se opredeli do navedb A. A. Dne 7. 11. in 14. 11. 2023 je bila vabljena na pogovor k takratni v. d. direktorice toženke B. B., prav tako je bila trikrat vabljena na pogovor s strani komisije, ki je izvajala interni izredni notranji nadzor, pri čemer ob prvem vabljenju ni bila na bolniškem staležu. Do očitkov iz izredne odpovedi se je lahko opredelila tudi v okviri zagovora pred izredno odpovedjo kot tudi v sodnem postopku, pri čemer ni predlagala, da se zasliši A. A. in se ji na ta način omogoči, da mu postavlja vprašanja.

10. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da je podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi bilo podano nasprotje v razlogih sodbe glede nepomembnosti Pravilnika in pravilnosti in skladnosti postopka internega izrednega notranjega nadzora. Sodišče prve stopnje utemeljeno ni presojalo in se opredeljevalo do pravilnosti internega izrednega notranjega nadzora glede dogodka 10. 9. 2023, in tudi ni zaključilo, da je bil nadzor izveden pravilno in skladno z določbami Pravilnika. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da notranji postopek ugotavljanja kršitve delovnih obveznosti pri delodajalcu ni formaliziran, predmet sodne presoje je le pravilnost postopka izredne odpovedi in utemeljenost očitkov iz odpovedi. Sodišče prve stopnje je (pravilno) zaključilo, da je toženka postopek izredne odpovedi izvedla v skladu z določbami ZDR-1 in ne, da je bil postopek internega izrednega notranjega nadzora izveden pravilno in skladno z določbami Pravilnika, kar jasno izhaja tako iz 6. kot iz 17. točke obrazložitve, na katero se sklicuje pritožba.

11. Izredno odpoved je podala v. d. direktorice toženke B. B. in ne komisija, ki je izvajala interni izredni notranji nadzor, zato se pritožbeno sodišče strinja s sodiščem prve stopnje, da je nepomembno, ali je bila komisija pravilno sestavljena. Čeprav se je v. d. direktorice na podlagi ugotovitev komisije odločila za podajo izredne odpovedi, je predmet sodne presoje v tem sporu le izredna odpoved in očitane kršitve navedene v odpovedi. Sodišče prve stopnje zato utemeljeno ni upoštevalo Pravilnika, ki ga je tožnica predložila na zadnjem naroku za glavno obravnavo, pri čemer deli Pravilnika niso berljivi. Tožnica ni predlagala, da toženka v spis vloži Pravilnik, zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče toženki naložiti, da to stori v okviru edicijske dolžnosti (prvi odstavek 227. člena ZPP).

12. Pritožbeno sodišče se strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da je bila izredna odpoved, ki jo je toženka podala tožnici dne 13. 12. 2023, podana znotraj 30 dnevnega subjektivnega roka iz drugega odstavka 109. člena ZDR-1. B. B. je bila prisotna ob pogovoru z A. A. dne 3. 11. 2023, vendar je bila takrat seznanjena le z očitki pacienta, da ga je napadel in poškodoval F. F., tožnica pa je bila ob tem dogodku prisotna. Očitki iz izredne odpovedi so bistveno širši oziroma drugačni. Tožnici se očita pomoč F. F. pri prikrivanju storjenega dejanja, prirejanje in nepravilno izpolnjevanje dokumentacije, zamolčanje pomembnih podatkov, nepravilna predaja izmene, s čimer v. d. direktorice ni bila seznanjena dne 3. 11. 2023. Katere dokumente je tožnica nepravilno in tudi nepooblaščeno izpolnila, da bi pomagala prikriti dejanje F. F., kako je predala izmeno, kaj vse je zamolčala, je bila v. d. direktorice seznanjena najprej s prejemom osnutka poročila komisije, zato je rok za podajo izredne odpovedi lahko pričel teči šele takrat. Vse to je že v odgovoru na tožbo zatrjevala toženka, tudi iz izpodbijane sodbe pa izhaja, da B. B. zgolj ob poslušanju izjave pacienta ni mogla ugotoviti razlogov za izredno odpoved pogodbe tožnici, ampak šele po ugotovitvi vseh zgoraj navedenih pomembnih okoliščin o ravnanju tožnice. Sodišče prve stopnje v sodbi sicer res ni navedlo datuma osnutka poročila komisije, vendar tožnica ni prerekala navedbe toženke iz odgovora na tožbo, da je komisija sestavila osnutek poročila dne 27. 11. 2023, kar pomeni, da je bila odpoved dne 13. 12. 2023 podana znotraj roka iz drugega odstavka 109. člena ZDR-1.

13. Pritožbeno sodišče se strinja z dokaznimi zaključki sodišča prve stopnje. Tožnica je zaslišana potrdila, da je v zapis o neželenem dogodku dne 10. 9. 2023 navedla podatke, ki ne držijo (da je bil A. A. ob tem dogodku poškodovan in da je o tem obvestila policijo). J. J. je potrdil, da ga tožnica ni obvestila, da naj bi jo A. A. potisnil ob steno in ji ukradel telefon, kot tudi ne, da je zjutraj dobil dodatno terapijo zdravil in da naj bi bile opravljene deeskalacijske metode. Tožnica je prav tako potrdila, da o tem dogodku ni pisno poročala ne na jutranjem raportu, niti ga ni oddala v tajništvo, službi za kakovost oziroma kadrovski službi. H. H. je potrdila, da ji tožnica ob predaji izmene ni poročala o neželenem dogodku in padcu ter poškodbah A. A., o izgubljenem telefonu in ključu od sefa narkotikov. Tožnica je potrdila tudi, da je poročilo o padcu pacienta A. A. izpolnila dne 10. 9. 2023, ko se je njena izmena že končala, čeprav naj bi do padca prišlo v drugi izmeni, v poročilu pa ni navedla, da je pacient obtožil zaposlene, da so ga udarili, prav tako o poškodbah ni obvestila vodje naslednje izmene. K. K. je potrdila, da je bil A. A. zjutraj pred zajtrkom miren, zato ga je skupaj z ostalimi pacienti napotila v jedilnico, tožnica in F. F. pa sta izpovedala, da so vse ostale paciente napotili iz jedilnice zaradi vznemirjenosti A. A. I. I., ki je bil 10. 9. 2023 skupaj s tožnico, F. F. in A. A. v jedilnici, je potrdil izjavo A. A., kje sta stala tožnica in F. F. Prav tako medicinska dokumentacija bolnišnice G. potrjuje, da je A. A. zadobil tako poškodbe ledvenega dela hrbta kot obraza, kar se sklada z njegovo izjavo, da ga je F. F. najprej brcnil, da je padel s stola, nato pa mu dvignil glavo in ga s pestjo udaril v obraz, in izključuje možnost, da bi obe poškodbi dobil ob padcu. Sodišče prve stopnje je utemeljeno upoštevalo tudi neverodostojnost pojasnil tožnice in F. F., da naj bi v jedilnici iskali telefon in poskušali pomiriti A. A., glede na to, da noben od njiju, kot tudi ne I. I., naj ne bi gledal A. A., katerega naj bi vsi trije želeli umiriti. Tožnica v pritožbi tako neutemeljeno izpodbija pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja z navedbo, da ima A. A. psihične težave in je lagal tudi ob sprejemu dne 9. 9. 2023 ter bil nanašalen na F. F., saj je bilo tudi z izvedbo ostalih dokazov ugotovljeno, da dne 10. 9. 2023 A. A. ni padel, kar pomeni, da je njegova prijava o napadu s strani F. F. resnična.

14. Zgoraj opisane kršitve delovnih obveznosti s strani tožnice tudi po presoji pritožbenega sodišča utemeljujejo podajo izredne odpovedi, saj gre nedvomno za hujše naklepne kršitve. Dokazno breme glede obstoja utemeljenega odpovednega razloga je bilo na toženki, ki je temu bremenu tudi zadostila, nasprotne pritožbene navedbe pa so neutemeljene. Prav tako je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je zaradi takega ravnanja tožnice toženka utemeljeno izgubila zaupanje v njeno delo in z njo ni mogla nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Ta zaključek temelji na naravi dela pri toženki (stik s posebej ranljivo skupino pacientov) in ne na okoliščini, da se tožnica ni udeležila zagovora pred komisijo. Kot že rečeno, je postopek odpovedi ločen od izrednega internega notranjega nadzora, toženka pa je v izredni odpovedi in sodnem postopku izgubo zaupanja utemeljila z delom tožnice kot dežurno vodjo zdravstvene nege, ki je v času dežurstva samostojno odgovorna za zdravstveno nego, ugotovljeno pa je bilo, da prikriva resne incidente ter poškodbe pacientov in predaja netočne informacije. Tožnica posledično neutemeljeno uveljavlja, da je odpoved posledica njene neudeležbe razgovora pri komisiji in ker ni želela podati obremenilne izjave zoper F. F.

15. Na podlagi vsega navedenega pritožbeno sodišče ugotavlja, da niso podani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, zato je pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16. Vsaka stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (prva odstavka 154. in 165. člena ZPP). Tožnica s pritožbo ni uspela, toženka pa kot delodajalec v sporu glede prenehanja delovnega razmerja krije sama svoje stroške postopka ne glede na njegov izid (peti odstavek 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih).

-------------------------------
¹ Ko naj bi jo pacient A. A. ob približno 5:30 uri potisnil ob zid in odvzel službeni telefon s ključem od sefa narkotikov.
² Tožnici se je očitalo še, da se dne 15. 11. 2023 neupravičeno ni udeležila razgovora pri komisiji za izredni notranji nadzor; da je neupravičeno in brez dovoljenja zapustila delo 15. 11. 2023 pred iztekom delovnega časa; da se je dne 10. 3. 2023 brez utemeljenega razloga in odobritve nadrejenih nahajala v prostorih delodajalca po zaključku delovne izmene. Za navedene očitke je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so neutemeljeni oziroma ne zadostujejo za podajo izredne odpovedi.
³ Glede ostalih, utemeljeno očitanih kršitev, pa predvsem na podlagi izpovedi tožnice, H. H. in vpogledu v sporne listine.