VSMB Sodba VII Kp 90443/2024

Okrožno sodišče na Ptuju (v nadaljevanju sodišče prve stopnje) je obdolženo A. A. po 358. členu Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) oprostilo obtožbe, da bi naj storila kaznivo dejanje goljufije po prvem odstavku 211. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Na temelju tretjega odstavka 105. člena ZKP je oškodovano B. B. s celotnim priglašenim premoženjskopravnim zahtevkom v znesku 24.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 29. 5. 2025 do plačila napotilo na pravdo. Po prvem odstavku 96. člena ZKP pa je odločilo, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP obremenjujejo proračun.

Sodbo sodišča prve stopnje s pritožbo izpodbija okrožna državna tožilka (v nadaljevanju ODT) iz razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kot navaja uvodoma. Pritožbenemu sodišču predlaga, da prvostopenjsko sodbo spremeni in obdolženo spozna za krivo kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1 ter ji na tej podlagi izreče kazen 9 (devet) mesecev zapora oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje.

Na pritožbo je podala odgovor obdolžena A. A., ki predlaga zavrnitev pritožbe državnega tožilstva kot neutemeljene in potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Bistvo pritožbenih navedb predstavlja stališče ODT, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje glede obstoja goljufivega namena pri obdolženki. Po njenem mnenju je obtožbeni očitek razumelo nepravilno in je presojalo zgolj vprašanje, ali si je obdolženka dejansko urejala kredit v tujini, pri tem pa je prezrlo odločilno okoliščino, tj. da je oškodovanki večkrat zatrjevala, da ji bo izposojeni denar vrnila takoj po izplačilu kredita, čeprav je glede na svoje premoženjsko stanje vedela, da tega ne bo mogla storiti.

Nima prav. Sodišče prve stopnje je po skrbno izvedenem dokaznem postopku in prepričljivi dokazni oceni pravilno zaključilo, da obdolženi očitano kaznivo dejanje ni dokazano s stopnjo gotovosti, ki je potrebna za izrek obsodilne sodbe. Pri tem ni prezrlo nobene od okoliščin, na katere opozarja pritožba, temveč jih je prepričljivo ovrednotilo v medsebojni in smiselni povezavi z ostalimi izvedenimi dokazi. Iz razlogov izpodbijane sodbe namreč jasno izhaja, da se sodišče prve stopnje ni omejilo zgolj na presojo vprašanja, ali je obdolžena dejansko urejala kredit v tujini, temveč je presojalo tudi obstoj zatrjevanega lažnivega prikazovanja okoliščin in goljufivega namena v času izročanja ji posameznih zneskov s strani oškodovane. Pri tem je kot odločilno ugotovilo, da celostno izvedeni dokazni postopek ni potrdil obtožbene teze, da je obdolžena oškodovanko z lažnivim prikazovanjem in s prikrivanjem dejanskih okoliščin spravila v zmoto glede vračila denarja. Nasprotno, zanesljivo je bilo ugotovljeno in izčrpno pojasnjeno, da je bila oškodovana že ob prvi izročitvi denarja seznanjena z obdolženkino finančno situacijo, z obstojem drugih dolgov in upnikov ter tudi z okoliščino, da obdolženo bremenijo obveznosti iz naslova kredita. Prav tako je bila že od začetka seznanjena z razlogom izposoje denarja, saj ji je obdolžena pojasnila, da sredstva potrebuje zaradi postopka pridobitve kredita v tujini, vračilo izposojenega denarja pa je ves čas povezovala prav z njegovim izplačilom.

Zato ne gre pritrditi pritožbeni tezi, da je sodišče prve stopnje iz presoje neutemeljeno izključilo okoliščine, povezane z obdolženkinim premoženjskim stanjem. Iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja ravno nasprotno, in sicer da je bila oškodovanka z bistvenimi elementi tega stanja seznanjena že v času sklepanja posameznih posojilnih dogovorov. Ob takšnih ugotovitvah pa ni mogoče z gotovostjo sklepati, da je bila prav zaradi zamolčanja določenih okoliščin spravljena v zmoto glede obdolženkine sposobnosti vračila denarja, kot to zatrjuje pritožba.

Pravilnosti prvostopenjske dokazne ocene ne omaje niti pritožbeno vztrajanje, da je obdolžena lažnivo prikazovala in prikrivala dejanske okoliščine v zvezi z urejanjem kredita v tujini. Sodišče prve stopnje je utemeljeno izpostavilo, da obstoj aktivnosti v smeri pridobitve kredita potrjuje tudi obsežna listinska dokumentacija, med drugim dokazila o izvršenih nakazilih različnim tujim naslovnikom ter elektronska komunikacija z osebami, ki naj bi sodelovale pri postopku odobritve kredita. Iz vsebine te dokumentacije izhaja, da je obdolžena dejansko izvajala posamezna plačila in komunicirala z osebami, od katerih je pričakovala odobritev oziroma izplačilo kredita. Pri tem ni nepomembno, da verodostojnost navedene listinske dokumentacije v okviru postopka dokazovanja ni bila omajana, niti je obtožba ni uspela ovreči z nasprotnimi dokazi. V posledici ugotovljenega je zatorej prvostopenjsko sodišče utemeljeno podvomilo v pravilnost obtožbene teze, da je v danem primeru dejansko šlo za lažnivo prikazovanje in prikrivanje dejanskih okoliščin zato, da bi obdolžena sebi pridobila protipravno premoženjsko korist.

Da je bila oškodovanka z relevantnimi okoliščinami glede možnosti in pogojev za pridobitev kredita v tujini sproti seznanjena, nenazadnje potrjuje tudi njena lastna izpovedba. Sama je namreč povedala, da ji je obdolžena pojasnjevala zahteve domnevne kreditne institucije po dodatnih nakazilih ter razloge, zaradi katerih naj bi bilo treba posamezne zneske nakazovati postopoma. S tem pa je oškodovana v bistvenem potrdila zagovor obdolžene, da je denar od nje pridobivala zaradi nadaljnjih plačil v postopku pridobitve kredita in ne z namenom, da bi jo že od vsega začetka preslepila.

Obenem pritožba nekritično zanemarja dejstvo, da tudi zagovor obdolžene ni ostal osamljen, temveč je v ključnih delih našel oporo v izvedenih dokazih. Obdolžena ni zanikala prejema denarja niti obstoja finančnih težav, temveč je tehtno pojasnila, da je zaradi obstoječih dolgov in drugih finančnih obveznosti skušala pridobiti kredit pri tuji finančni instituciji, v posledici česar je na podlagi prejetih navodil izvajala različna plačila. Da je bila sama prepričana v uspešnost postopka pridobitve kredita, nenazadnje potrjuje tudi okoliščina, da je po ugotovitvi, da je bila zavedena, zadevo prijavila policiji.

Neutemeljena pa je tudi pritožbena graja dokazne ocene sodišča prve stopnje glede pomena obdolženkinega finančnega stanja, prezadolženosti in obveznosti do drugih upnikov. ODT vztraja, da je sodišče prve stopnje navedene okoliščine, skupaj s predhodno obsodbo zaradi kaznivega dejanja goljufije, nepravilno ocenilo kot pravno nerelevantne. Vendar takšnemu stališču ne gre pritrditi. Iz razlogov izpodbijane sodbe ne izhaja, da bi sodišče prve stopnje te okoliščine prezrlo, temveč jih je razumno presodilo v okviru celotne dokazne ocene. Zanesljivo je namreč ugotovilo, da je bila oškodovanka z bistvenimi elementi obdolženkinega finančnega položaja seznanjena že v času izročanja denarja. Sama je potrdila, da ji je obdolžena pojasnila obstoj drugih upnikov, obveznosti iz naslova kredita ter finančne težave, zaradi katerih je iskala možnost pridobitve kredita v tujini. Prav tako je vedela, zakaj obdolžena denar potrebuje, saj je ta vračilo posojenih zneskov ves čas povezovala z izplačilom pričakovanega kredita. Zato ni mogoče zaključiti, da je obdolžena oškodovanki zamolčala bistvene okoliščine svojega finančnega položaja in jo na ta način spravila v zmoto.

Prav tako pa pritožba ne more uspeti z zatrjevanjem, da že sama prezadolženost obdolžene dokazuje njen goljufivi namen. Za obstoj kaznivega dejanja goljufije namreč ne zadostuje ugotovitev, da dolžnik kasneje svoje obveznosti ni izpolnil oziroma da je bil v času zadolževanja v slabem finančnem položaju, temveč mora biti z gotovostjo dokazano, da že ob prevzemu obveznosti ni imel namena izpolnitve oziroma da je drugega z lažnim prikazovanjem ali prikrivanjem okoliščin namenoma spravil v zmoto. Takšnega zaključka pa izvedeni postopek dokazovanja ni potrdil. Nasprotno, sodišče prve stopnje je utemeljeno upoštevalo, da je obdolžena pričakovala pridobitev kredita v tujini, pri čemer so bile njene aktivnosti v tej smeri potrjene z listinsko dokumentacijo in izpovedbo oškodovanke. Poleg tega je razpolagala tudi z določenimi premoženjskimi in dohodkovnimi viri, kar potrjujejo podatki o prodaji nepremičnine in opravljanju dodatnega dela tudi po upokojitvi. Zato zgolj iz okoliščine, da je bila obdolžena zadolžena, ne gre z zahtevano stopnjo gotovosti sklepati, da je že ob posameznih izposojah vedela, da oškodovanki posojenega denarja ne bo vrnila.

V tej zvezi pritožba neutemeljeno izhaja iz predpostavke, da bi bil morebitni kredit namenjen izključno poplačilu drugih obveznosti obdolžene, zaradi česar ta oškodovanki izposojenega denarja ne bi mogla vrniti. A tosmerno sklepanje predstavlja zgolj pritožbeno domnevo, ki v izvedenih dokazih nima zanesljive opore. Iz zagovora obdolžene in izpovedbe oškodovanke namreč izhaja, da je obdolžena vračilo posojenega denarja ves čas povezovala z izplačilom pričakovanega kredita, zato ne gre zanesljivo zaključiti, da že ob prevzemu posameznih zneskov ni nameravala izpolniti svoje obveznosti. Dejstvo, da je imela tudi druge dolgove, pa samo po sebi ne dokazuje, da sredstev iz morebitnega kredita ne bi namenila tudi za vračilo oškodovanki. Takšen zaključek bi temeljil na ugibanju o njenem prihodnjem ravnanju in ne na dejstvih, ugotovljenih v dokaznem postopku, zato pritožba tudi v tem delu ne omaje pravilnosti prvostopenjskih dejanskih zaključkov.

Končno pa pritožba prevelik pomen pripisuje tudi okoliščini predhodne obsodbe obdolženke zaradi kaznivega dejanja goljufije. Navedena okoliščina sama po sebi ne more predstavljati dokaza, da je obdolženka z goljufivim namenom ravnala tudi v obravnavanem primeru. Predmet presoje je izključno konkretno očitano ravnanje in dokazi, izvedeni v tem kazenskem postopku, ti pa tudi po presoji pritožbenega sodišča ne omogočajo zanesljivega zaključka o obstoju vseh zakonskih znakov očitanega kaznivega dejanja.

Pritožba tako ne izpostavlja merodajnih okoliščin, ki bi omajale pravilnost dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, temveč ponuja zgolj drugačno presojo izvedenih dokazov. Takšna pritožbena polemika pa ne zadošča za sklep o zmotno ali nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju. Ker tudi pritožbeno sodišče ne najde podlage za zanesljiv zaključek, da je obdolžena že ob posameznih izročitvah denarja ravnala z goljufivim namenom oziroma da je oškodovanko z lažnivim prikazovanjem in s prikrivanjem dejanskih okoliščin spravila v zmoto, se prvostopenjska meritorna odločitev pokaže kot pravilna in zakonita.

Po obrazloženem, in ker ODT v pritožbi glede odločilnih dejstev ne navaja ničesar takšnega, kar bi terjalo dodatno presojo pritožbenega sodišča, slednje pa pri uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je bilo treba pritožbo kot neutemeljeno zavrniti (391. člen ZKP).

Ker ODT s pritožbo ni uspela, je odločanje o stroških pritožbenega dela postopka odpadlo.