80. člen SPZ

Dejstvo, da je bil tožnik v opravičljivi zmoti, da sporno zemljišče poleg betoniranega dvorišča obsega tudi ozek pas zelenice, kaže na njegovo dobrovernost in ne na nedobrovernost.

Zakonska domneva iz prvega odstavka 80. člen SPZ, po kateri se domneva, da so mejne ograde, pregrade, drevesa, jarki in druge stvari, ki so namenjene označitvi meje skupna lastnina lastnikov sosednjih nepremičnin, je izpodbojna. Z določitvijo katastrske meje po sredini spornega zidu, sporni zid nima več pravnega značaja mejnega znamenja in ne predstavlja skupne lastnine lastnikov sosednjih nepremičnin.

V obravnavanem primeru je treba tehtati in presojati sorazmernost zahtevanega stvarnopravnega varstva in javne koristi na drugi strani. Ob poskusih ureditve medsebojnih premoženjskopravnih razmerij, ki jih napoveduje toženka, in ugotovljenem minimalnem posegu javne ceste v svet tožeče stranke, tožbeni zahtevek na odstranitev dela javne ceste v konkretnih okoliščinah primera ni utemeljen. V konkretnih okoliščinah primera gre bolj kot za položaj protipravne dejanske razlastitve, za položaj ureditve in uporabe meje med sosednjima zemljiščema.

Za konkretni primer je neprepričljivo poudarjanje nasprotnega udeleženca, da sme v skladu z 79. členom SPZ lastnik nepremičnine do polovice širine s svoje strani uporabljati mejno ograjo, oziroma njegovo sklicevanje na domnevo iz 80. člena SPZ, v skladu s katero so mejne ograje skupna lastnina lastnikov sosednjih nepremičnin. V konkretnem primeru je bilo namreč ugotovljeno, da so ograjo z obeh strani uživali (vzdrževali, uporabljali) le predlagateljica in njeni pravni predniki.

SPZ sicer omogoča prestavitev/spremembo obstoječe nujne poti, a le lastniku nepremičnine, ki je z njo obremenjena (90. člen SPZ), pod pogojem, da dokaže, da nova pot bolj ustreza kriterijem za ustanovitev nujne poti od prvotne. Nima pa te pravice lastnik tiste nepremičnine, v korist katere je nujna pot ustanovljena.

Za zaključek o zadnji mirni posesti zadošča ugotovitev, da je predlagatelj neovirano užival zemljišče do ograje oz. je bila posest mirna, to je, da sta stanje oba mejaša videla in ga upoštevala. Zmotno je stališče, da bi morala biti posest dobroverna, saj se kvalificirana posest ne zahteva. Zgolj najdba mejnika ne potrjuje dejstev glede uživanja nepremičnin, zadnje mirne posesti ali poteka meje. Potek meje po podatkih katastra ni odločilen, če meja ni dokončno urejena in se ureja v sodnem postopku.

Sporni mejni prostor pripada mejašu, ki je dokazal, da je imel na tem prostoru zadnjo mirno posest. Če je temu mejašu zaradi ravnanja drugega mejaša posest odvzeta, mora prikrajšani mejaš v mejnem sporu zatrjevati in dokazati, da takšnega spremenjenega posestnega stanja ni sprejel in dopuščal oziroma da se je spremenjenemu posestnemu stanju uprl (upiral) ter na kakšen način. Če sta namreč mejaša novo posestno stanje sprejela, ga daljše časovno obdobje upoštevala, potem je novi posestnik v mejnem sporu pridobil upravičenje do tega mejnega prostora, razen v primeru, če je izkazana viciozna posest.

Sodišče mora presoditi, ali je nujna pot na način, kot jo predlagatelji predlagajo, dopustna in pri tem upošteva ne le določila SPZ o nujni poti, temveč tudi druge specialne zakone, kadar nujna pot poteka po zemljiščih, za katere velja poseben režim. V konkretnem primeru gre za vodotoke oziroma zemljišča, za katera veljajo posebnosti ureditve teh zemljišč po 37. členu ZV-1. Ob dejstvu, da obstaja še druga pot, ki ni obremenjena z vodotoki, bo ta pot bolj primerna.

Zgolj zaradi dejstva, da mejaši občasno obrezujejo bršljan, ki se vzpenja po tej steni, nasprotni udeleženci pa to dopuščajo, jim še ni mogoče priznati soposesti na delu stavbe. Če je meja zid, in so mejaši uživali mirno posest do zidu, se meja določi po njegovi sredini, saj notranjosti zidu ni mogoče imeti v posesti.

Iz obrazložitve jasno izhaja, da gre za tako imenovane separatne stroške. To so stroški, ki se povrnejo ne glede na izid postopka, nastanejo pa po krivdi ali po naključju, ki se primeri eni od strank postopka. Krivda je neločljivo povezana z dolžnostjo stranke in je o tej mogoče govoriti takrat, ko ta prekrši kakšno svojo obveznost.