VSRS Sklep II DoR 214/2025

Tožnik je s pravno prednico toženke 24. 8. 2007 sklenil hipotekarno devizno kreditno pogodbo za stanovanjski kredit v višini 200.000 CHF, z rokom vračila v 300-ih mesečnih obrokih. Tožnica je pri pogodbi sodelovala kot zastaviteljica nepremičnine. S tožbo sta zahtevala ugotovitev ničnosti te pogodbe in njenega notarskega zapisa, plačilo 28.225,33 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od plačila vsakega posameznega mesečnega obroka kredita od 19. 5. 2020 (dan, ko so njuna plačila dosegla znesek črpanega kredita v EUR) dalje, ter uveljavljala izbrisno tožbo. Sodišče prve stopnje je odločilo, da (1) se dovoli sprememba tožbe, (2) se postopek ustavi glede plačila 1.814,76 EUR, (3) sta kreditna pogodba in sporazum o zavarovanju denarne terjatve nična, (4) je toženka dolžna tožnikoma plačati 28.225,33 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 2. 2024 dalje, (5) je vknjižba hipoteke neveljavna in se izbriše, (6) se tožbeni zahtevek v presežku (glede zakonskih zamudnih obresti za čas do 27. 2. 2024) zavrne, in (7) je toženka dolžna tožnikoma povrniti njune pravdne stroške.

Sodišče druge stopnje je pritožbi obeh strank zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

V zvezi s sodbo drugostopenjskega sodišča toženka predlaga dopustitev revizije glede sledečih vprašanj:

"1. Ali je bila pravilna presoja nižjih sodišč, da pojasnilna dolžnost tožene stranke ni bila ustrezno opravljena?

2. Ali je mogoče 6. člen Zakona o potrošniških kreditih razlagati na način, da je pojasnilna dolžnost izpolnjena zgolj, če je potrošniku/tožeči stranki konkretno predstavljena informacija, "da sprejema neomejeno vezanost kredita na tujo valuto, ki ima lahko izjemno intenzivno negativne posledice zvišanja odplačil kredita v domači valuti" ob dejstvu, da se taka zahteva v normativnem predpisu ne nahaja?

3. Ali odločitev, da je lahko pojasnilna dolžnost izpolnjena zgolj, če je potrošniku/tožeči stranki konkretno predstavljena informacija "da sprejema neomejeno vezanost kredita na tujo valuto, ki ima lahko izjemno intenzivno negativne posledice zvišanja odplačil kredita v domači valuti", pomeni kršitev prepovedi retroaktivnosti in s tem kršitev načela pravne države iz 2. člena Ustave RS, kršitev enakosti pred zakonom iz 14. člena URS in kršitev enakega varstva pravic iz 22. člena URS, saj takšnih zahtev zakonodaja v času sklepanja kreditne pogodbe ni določala?

4. Ali je dopustno vsebino pojasnilne dolžnosti, kot jo je opredeljevala relevantna zakonodaja v času sklenitve kreditne pogodbe naknadno razširjati s pomočjo pravnih standardov, ki jih sodišča šele naknadno napolnijo v vsakem primeru posebej?

5. Ali je dopustno vsebino pojasnilne dolžnosti, kot jo je leta 2022 revidirala in nadgradila sodna praksa Ustavnega sodišča RS in Sodišča Evropske Unije, aplicirati na dejanski stan, ki je obstajal v trenutku sklenitve predmetne kreditne pogodbe leta 2007, ko do evolucije evropskega potrošniškega prava (in s tem tudi do razširitve vsebine pojasnilne dolžnosti) še ni prišlo?

6. Ali je bila presoja sodišč prve in druge stopnje glede slabe vere tožene stranke oz. ravnanja v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja materialnopravno pravilna?

7. Ali je bila presoja sodišča glede tega, da je pogodbeni pogoj nepošten na podlagi 4. točke prvega odstavka 24. člena ZVPot, materialnopravno pravilna?

8. Ali je mogoče 6. člen Zakona o potrošniških kreditih, ki določa obveznosti pred sklenitvijo pogodbe razlagati na način, da neizpolnitev pojasnilne dolžnosti avtomatično pomeni, da je tožena stranka ravnala v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja v skladu s 4. točko prvega odstavka 24. člena Zakona o varstvu potrošnikov, zaradi česar je izpodbijana kreditna pogodba nična?

9. Ali je mogoče drugi odstavek 6. člena Obligacijskega zakonika v zvezi s prvim odstavkom 24. člena ZVPot in 6. členom ZpotK razlagati na način, da se dolžnost profesionalne skrbnosti banke razteza tudi na dogodke, ki so nepričakovani, kot sta bila ukrepa Švicarske centralne banke v letih 2011 in 2015, ki sta bila povod za trditve tožeče stranke o ničnosti kreditne pogodbe?

10. Ali neupoštevanje okoliščin (nepredvidljivih, enostranskih ukrepov Švicarske centralne banke v letih 2011 in 2015, ki jih je tožena stranka zatrjevala kot nenapovedljive in izredne dogodke), predstavlja absolutno bistveno kršitev določb ZPP iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter kršitev temeljnih procesnih jamstev iz 14. in 22. člena Ustave Republike Slovenije?

11. Ali je pravilna odločitev sodišča, da sta kreditna pogodba št. 191068-001 in notarski zapis SV 1442/2007 z dne 24. 8. 2007 glede na okoliščine zadeve nična?

12. Ali je materialnopravno pravilna razlaga sodišča, da 5-letni zastaralni rok za uveljavljanje kondikcijskega zahtevka, ki je posledica ničnosti kreditne pogodbe v CHF, prične teči, ko potrošnik odide do odvetnika, ki mu pojasni, kakšne so njegove pravne možnosti glede kredita v CHF?

13. Ali je materialnopravno pravilna razlaga sodišča, da 5-letni zastaralni rok za uveljavljanje kondikcijskega zahtevka, ki je posledica ničnosti kreditne pogodbe v CHF, prične teči, ko je prišlo do spremembe sodne prakse VSRS v smeri, da so kreditne pogodbe v CHF nične?

14. Ali je materialnopravno pravilna razlaga sodišča, da je pričetek teka 5-letnega zastaralnega roka za uveljavljanje kondikcijskega zahtevka, ki je posledica ničnosti kreditne pogodbe v CHF, odvisen od tega, kako aktiven oz. pasiven je potrošnik pri seznanjanju s svojimi pravicami?

15. Ali je materialnopravno pravilna odločitev glede višine kondikcijskega zahtevka tožeče stranke, tj. da mora banka potrošniku vrniti celotno "preplačilo" nad vrednostjo najetega 2/3 kredita, kar se izračuna na način, da se od seštevka plačanih obrokov kredita, v evrski vrednosti na dan plačila posameznega obroka, odšteje zneske dobljenega kredita, v evrski vrednosti na dan nakazila na račun potrošnika?

16. Ali je materialnopravno pravilna odločitev, da tožena stranka, v posledici ugotovitve ničnosti kreditne pogodbe v CHF, ni upravičena do nadomestila za uporabo njenega denarja, čeprav se v skladu z 87. členom OZ v primeru ugotovitve ničnosti vrača tisto, kar je bilo dano, dano pa je bilo obrestno posojilo?

17. Ali je sodišče prve stopnje materialnopravno pravilno izračunalo višino koristi tožene stranke, glede na zatrjevanje tožene stranke, da za tako visok znesek ni bila okoriščena in glede na to, da pri pravilih vračanja velja obogatitveno in ne vrnitveno načelo?"

Predlog ni utemeljen.

Vrhovno sodišče dopusti revizijo, če je od njegove odločitve mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, pomembnem za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava prek sodne prakse (prvi odstavek 367.a člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP)). Sodišče dopusti revizijo zlasti v naslednjih primerih: če gre za pravno vprašanje, glede katerega odločitev sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča, če gre za pravno vprašanje, glede katerega sodne prakse vrhovnega sodišča ni, še zlasti, če sodna praksa višjih sodišč ni enotna, ali če gre za pravno vprašanje, glede katerega sodna praksa vrhovnega sodišča ni enotna.

Vrhovno sodišče je ocenilo, da v obravnavani zadevi zahteve iz prvega odstavka 367.c člena ZPP niso izpolnjene, zato je predlog za dopustitev revizije zavrnilo (drugi odstavek 367.c člena ZPP).

Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, navedenem v uvodu sklepa. Odločitev je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).