UPRS Sodba III U 136/2023-13

Tožbi se ugodi tako, da se sklep Okrožnega sodišča v Kopru, št. Bpp 594/2020 z dne 8. 6. 2023, odpravi v II. točki izreka in se v tem delu zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 285,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Z izpodbijanim sklepom, št. Bpp 594/2020 z dne 8. 6. 2023, je toženka sklenila, da se tožniku za opravljene storitve iz naslova brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju: BPP) na podlagi odločbe, št. Bpp 594/2020 z dne 30. 11. 2020, odmerijo nagrada in stroški v skupni višini 315,17 EUR (I. točka izreka); višji zahtevek pa je zavrnila (II. točka izreka). Sklenila je še, da se tožniku priznani znesek izplača iz proračunskih sredstev sodišča za BPP na njegov transakcijski račun v 30 dneh po prejemu računa (III. točka izreka).

Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa je razvidno, da je bila upravičenki A. A., ..., z odločbo, št. Bpp 594/2020 z dne 30. 11. 2020, dodeljena izredna BPP za pravno svetovanje in zastopanje na prvi stopnji v nepravdnem postopku zaradi razveze zakonske zveze in dodelitve mladoletnih otrok v varstvo in vzgojo, določitve stikov in preživnine v zadevi II N 127/2021 pred Okrožnim sodiščem v Kopru, in sicer od 24. 11. 2020 do prejema odločbe, s katero se postopek na prvi stopnji zaključi. Za izvajanje BPP je bil kot odvetnik določen tožnik, ki je 24. 3. 2023 pravočasno vrnil napotnico ter podal predlog za odmero nagrade in stroškov, nastalih z opravljanjem storitev BPP, skupaj s stroškovnikom. Toženka se sklicuje na določbe šestega odstavka 30. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju: ZBPP), petega odstavka 17. člena Zakona o odvetništvu (v nadaljevanju: ZOdv) ter Odvetniške tarife (v nadaljevanju: OT). Pojasni, da je skladno z drugim odstavkom 12. člena OT tiste storitve, ki so bile opravljene do 3. 6. 2022, obračunala po OT (Uradni list RS, št. 2-24/2015 z dne 6. 1. 2015, v nadaljevanju: OT/2015), veljavni v času, ko je tožnik storitve oziroma delo opravil. Za storitve, ki so bile opravljene po 4. 6. 2022, je nagrado in stroške obračunala po OT z vključenimi spremembami in dopolnitvami, objavljenimi v Uradnem listu RS, št. 70/22 (v nadaljevanju: OT/2022), ki je stopila v veljavo dne 4. 6. 2022. Na tej podlagi je predlogu delno ugodila tako, da je tožniku priznala: 200 točk za predlog za razvezo zakonske zveze in za odločitev o varstvu, vzgoji in stikih z mladoletnimi otroki z dne 29. 5. 2021 (po tar. št. 23/1 OT), 50 točk za vlogo z dne 10. 6. 2021 (po tar. št. 39/3 OT), 200 točk za prvo pripravljalno vlogo z dne 30. 9. 2021 (po drugi alineji tar. št. 23/1 OT), 320 točk za prvi narok z dne 22. 11. 2022 (po prvi alineji tar. št. 27/6 OT), 80 točk za odsotnost iz pisarne za prihod na narok dne 22. 11. 2022 (četrti odstavek 6. člena OT), skupaj 850 točk. Nagrado je toženka glede na določilo petega odstavka 17. člena (pred novelo ZOdv-G veljavnega) ZOdv prepolovila, tako da znaša 425 točk, k tako dobljenemu znesku pa prištela 17 točk za materialne stroške (2 % od polne vrednosti storitve 850 točk, 11. člen OT) in 49,97 EUR za kilometrino za prihod na narok dne 22. 11. 2022 (tretji odstavek 10. člena OT). Priznani skupni znesek nagrade in stroškov v višini 315,17 EUR se tožniku izplača iz proračunskih sredstev na podlagi odredbe toženke skladno z določbo 45. člena ZBPP.

V nadaljevanju izpodbijanega sklepa toženka navaja, zakaj je tožnikov zahtevek v višjem delu od priznanega zavrnila. Tožniku ni priznala nagrade za predlog za razvezo zakonske zveze v višini 160 točk po drugi alineji tar. št. 27/1 OT ter za predlog za odločitev o varstvu, vzgoji in stikih v višini 480 točk po peti alineji tar. št. 24/1 OT, ker sta bila vložena pred uveljavitvijo OT/2022. V tem delu je tožniku priznala nagrado v višini 200 točk po tar. št. 23/1 OT/2015. Nagrade za vlogo z dne 10. 6. 2021 tožniku ni priznala v uveljavljani višini 640 točk po prvi alineji tar. št. 27/5 OT, temveč v višini 50 točk za obrazloženo vlogo po tar. št. 39/3 OT, ker je z vpogledom v spis nepravdne zadeve ugotovila, da je tožnik s to vlogo zaprosil za podaljšanje roka in podal pojasnilo. Dalje tožniku ni priznala nagrade za vlogo z dne 23. 6. 2021 v višini 480 točk po tar. št. 27/5, ker je ugotovila, da ne gre za dopis, ki bi se nanašal na svetovanje in zastopanje v nepravdnem postopku, za katerega je bila upravičenki dodeljena BPP, temveč za dopis, ki ga je tožnik za upravičenko posredoval službi za BPP. Tudi nagrade za vlogo z dne 30. 9. 2021 tožniku ni priznala v priglašeni višini 320 točk po tar. št. 27/5 OT, pač pa v višini 200 točk po drugi alineji tar. št. 23/1 OT/2015, ker je bila vloga vložena pred uveljavitvijo OT/2022. Ker poročilo stranki ni samostojna storitev po tar. št. 43 OT, temveč gre za storitev, ki je vsebovana že v samem razmerju zastopanja, tožniku ni priznala nagrade v višini 50 točk po tej postavki.

Tožba in nadaljnji potek upravnega spora

Tožnik je zoper navedeni sklep vložil tožbo v upravnem sporu. Uvodoma navaja, da sklep izpodbija v I. in II. točki izreka ter pripadajoči obrazložitvi, ker ga je toženka prikrajšala pri odmeri nagrade zaradi napačne uporabe materialnega predpisa (OT). Sodišču predlaga, naj razsodi, da se tožniku iz naslova izvajanja BPP v predmetni zadevi, poleg že priznane odvetniške nagrade in stroškov v znesku 315,17 EUR, prizna še 382,50 EUR, kar naj toženka plača v roku 15 dni. Zahteva tudi, da mu toženka povrne stroške tega postopka v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

V tožbi pojasnjuje, da mu je toženka za sestavo predloga za razvezo zakonske zveze z dne 29. 5. 2021 priznala 200 točk po prvi alineji tar. št. 23/1 OT, namesto skupaj 640 točk za sestavo predloga za razvezo zakonske zveze po drugi alineji tar. št. 27/1 OT in za sestavo predloga za odločitev o varstvu, vzgoji, stikih in preživljanju mladoletnih otrok po peti alineji tar. št. 27/1 OT, oziroma namesto 260 točk po deveti alineji tar. št. 18/2 OT, če sodišče šteje, da je treba uporabiti OT/2015, veljavno v času oprave posamezne storitve. Za sestavo prve vloge z dne 10. 6. 2021 mu je priznala 50 točk namesto 640 točk po prvi alineji tar. št. 27/5 OT; za sestavo druge vloge z dne 23. 6. 2021 mu ni priznala nič točk namesto da bi mu priznala 480 točk po drugi alineji tar. št. 27/5 OT; za sestavo tretje vloge z dne 30. 9. 2021 pa mu je priznala 200 točk namesto 320 točk po tretji alineji tar. št. 27/5 OT. Tako ga je prikrajšala za 1250 točk, oziroma ob upoštevanju petega odstavka 17. člena ZOdv za 625 točk, in za 2 % materialnih izdatkov od tega, skupaj za 382,50 EUR. Glede na izdano napotnico za nepravdni postopek na prvi stopnji s področja sporov o varstvu, vzgoji, zakonitem preživljanju ter stikih z otroki je napačno uporabila tarifni del OT, ki se nanaša na t.i. neopredeljene - druge nepravdne postopke, ki niso zajeti v tar. št. 22, 24 in 25, namesto določb drugega odstavka tar. št. 18 OT ter tar. št. 27 veljavne OT, ki po vsebini in smislu urejajo tovrstne sodne postopke. Tožnik meni, da se z uvedbo Družinskega zakonika (v nadaljevanju: DZ), preimenovanjem tožbe v sporih glede vzgoje in varstva, stikov in preživljanja otrok v predlog in s tem, da se pravdni postopek po novem smatra za nepravdnega, ne spreminja smiselne uporabe določb tar. št. 18 OT, kjer so predpisane postavke za tovrstne spore, kakor tudi ne tar. št. 27 OT. V dokaznem smislu se sklicuje na izpodbijani sklep, odločbo z dne 30. 11. 2020, vrnjeno napotnico Bpp 594/2020 s stroškovnikom in spis zadeve Bpp 594/2020. Sklicuje se še na sodbo tukajšnjega sodišča III U 244/2020 z dne 14. 12. 2022.

Toženka, ki je sodišču predložila spis zadeve Bpp 594/2020, na tožbo ni odgovorila.

Sodišče je o tem upravnem sporu z vročitvijo tožbe seznanilo tudi A. A. kot upravičenko do BPP in s tem osebo iz drugega odstavka 19. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1), v katere pravice ali na zakon oprte neposredne koristi bi lahko posegla ureditev spornega razmerja, ki pa odgovora na tožbo ni podala, niti ni kakorkoli drugače uveljavljala svoje udeležbe v tem postopku.

Presoja sodišča

K I. točki izreka:

Tožba je utemeljena.

Predmet presoje v tem upravnem sporu je zakonitost s tožbo izpodbijanega dela sklepa. V tej zvezi sodišče pojasnjuje, da je tožnik v uvodu tožbe sicer navedel, da sklep izpodbija v I. in II. točki izreka. Vendar pa iz nadaljevanja tožbe, še zlasti iz tožbenega predloga, iz katerega je razvidno, da tožnik poleg že priznanega zneska 315,17 EUR uveljavlja še plačilo 382,50 EUR, dovolj jasno izhaja, da sklep izpodbija le v zavrnilnem delu, to je v II. točki izreka, izpodbija torej odločitev, da se njegov višji zahtevek (nad priznanim zneskom 315,17 EUR) zavrne.

V zadevi ni sporno, da je upravičenka prošnjo za BPP vložila 23. 11. 2020, da je bila odločba o dodelitvi BPP izdana 30. 11. 2020, da je tožnik odvetniške storitve opravil med 29. 5. 2021 in 15. 3. 2023, da je 24. 3. 2023 toženki pravočasno vrnil napotnico, s katero je uveljavljal nagrado in stroške za izvajanje BPP, ter da je toženka izpodbijani sklep izdala 8. 6. 2023. Kot je dalje razvidno iz izpodbijanega sklepa in med strankama ni sporno, je tožnik kot izvajalec BPP za upravičenko pri Okrožnem sodišču v Kopru v maju 2021 vložil predlog za razvezo zakonske zveze in za odločitev o varstvu, vzgoji, stikih in preživljanju mladoletnih otrok, po katerem je stekel nepravdni postopek, ki se je vodil in zaključil pod št. II N 127/2021 in v katerem je zastopal upravičenko. Sporno je, ali je toženka tožniku pravilno odmerila plačilo za storitve, ki jih je za upravičenko opravil na podlagi odločbe, št. Bpp 594/2020 z dne 30. 11. 2020, to je za pravno svetovanje in zastopanje na prvi stopnji v navedenem nepravdnem postopku. Pri tem gre v bistvenem za vprašanje razlage zakonskih določb ter določb drugega odstavka 12. člena OT in tretjega odstavka 16. člena OT, oziroma za vprašanje, katero OT je treba uporabiti pri odmeri nagrade in stroškov.

Sodišče ugotavlja, da je tožnik tako v stroškovniku kot tudi kasneje v tožbi vse opravljene storitve priglasil ob upoštevanju besedila OT/2022, kot je veljalo od 4. 6. 2022 naprej, kar je razvidno iz tarifnih številk, ki jih navaja pri posameznih odvetniških opravilih oziroma uveljavljanih postavkah. Meni torej, da bi mu morala toženka vse postavke priznati po OT/2022, veljavni v času izdaje izpodbijanega akta ter ugovarja njeni drugačni odločitvi. Toženka je namreč ob sklicevanju na drugi odstavek 12. člena OT tožniku priznala nagrado ob upoštevanju točk za posamezne postavke po OT, veljavni v času oprave posameznih storitev, torej za storitve, opravljene pred 4. 6. 2022, po prej veljavni OT/2015, za storitve, opravljene po tem, pa po spremenjeni OT/2022.

Materialnopravno izhodišče za odmero nagrade in stroškov odvetnika v zadevah BPP predstavlja ZBPP, ki v šestem odstavku 30. člena določa, da je za pravno pomoč po tem zakonu odvetnik upravičen do nagrade in do povračila stroškov v zvezi z opravljenim delom v višini, izračunani po odvetniški oziroma notarski tarifi in v obsegu dodeljene BPP. To pomeni, da ZBPP v šestem odstavku 30. člena glede višine nagrade in povračila stroškov, do katerih je odvetnik kot izvajalec BPP upravičen v zvezi z opravljenim delom, napotuje na odvetniško tarifo, odmera nagrade in stroškov pa je zamejena tudi z obsegom dodeljene BPP. Pri tem je odvetnik dolžan voditi stroškovnik o opravljenih storitvah pravne pomoči ter ga navesti na ali priložiti k napotnici zaradi obračuna in plačila opravljenih storitev pravne pomoči (osmi odstavek 30. člena ZBPP). Toženka je pri odločanju poleg določb OT/2015 in OT/2022 glede na čas, ko je tožnik opravil posamezne storitve, uporabila še določbo petega odstavka 17. člena ZOdv (kot je veljala do spremembe z ZDdv-G, ki se je začela uporabljati 26. 4. 2023), po kateri je odvetnik, ki izvaja storitve BPP, upravičen do plačila za svoje delo v višini polovice zneska, ki bi mu pripadal po odvetniški tarifi.

Prvi odstavek 20. člena ZOdv predpisuje, da sodišča in drugi organi uporabljajo pri odločanju o določitvi plačila in povračilu stroškov odvetniškega zastopanja v postopkih odvetniško tarifo. OT določa način vrednotenja, obračunavanje in plačilo odvetniških storitev in izdatkov, ki so jih stranke oziroma naročniki storitev dolžni plačati odvetnikom (prvi odstavek 1. člena OT).

Skladno z načelom zakonitosti (6. člen Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju: ZUP) je v pravni teoriji in sodni praksi ustaljeno stališče, da mora upravni organ praviloma uporabiti tisti predpis, ki velja v času odločanja (prim. sklep Vrhovega sodišča X Ips 55/2015 z dne 4. 11. 2015). Odstop od tega pravila je mogoč le izjemoma, če to terja varstvo pravic strank ali če to določa sam predpis. Tudi po drugem odstavku 20. člena ZOdv se plačilo in stroški obračunavajo po odvetniški tarifi, ki velja na dan odločanja, če ni za posamezne primere z odvetniško tarifo drugače določeno. Za izhodišče presoje o tem, katero OT uporabiti pri odmeri nagrade in stroškov odvetniku za opravljene storitve BPP, je po navedenem bistveno, kdaj je o tem odločal organ. Pri tem pa je dalje treba upoštevati, da OT, ki je veljala v času izdaje izpodbijanega sklepa (8. 6. 2023), v splošnem delu, in sicer v prvem odstavku 12. člena določa, da je cena storitve vsota točk za vsako posamezno storitev, pomnožena z vrednostjo točke; v drugem odstavku 12. člena pa določa, da je stranka dolžna plačati odvetniku storitev po tarifi, veljavni v času, ko je odvetnik delo opravil, pomnoženi z vrednostjo točke v času plačila, povečano za DDV, če je odvetnik zavezanec za plačilo v Republiki Sloveniji. Izjemoma je po tretjem odstavku 12. člena OT stranka dolžna odvetniku plačati storitve po tarifi, veljavni v času uvedbe postopka, če se med postopkom ni spreminjala vrednost obravnavanega predmeta, zaradi spremenjene tarife, veljavne v času plačila, pa je število točk za opravljeno storitev nižje za več kot 10 odstotkov.

Drugi odstavek 12. člena OT torej predpisuje, da se storitev odvetniku plača po tarifi, veljavni v času, ko je odvetnik delo opravil, pomnoženi z vrednostjo točke v času plačila. V zvezi z drugim odstavkom 20. člena ZOdv je tako treba upoštevati, da je v drugem odstavku 12. člena OT določeno, da je stranka dolžna plačati odvetniku storitev po tarifi, veljavni v času, ko je odvetnik delo opravil. Posledično ne drži, da zakon oziroma OT ne dopuščata uporabe več tarif (OT/2015 in OT/2022). Stališče, da je pri odločanju o odmeri nagrade in stroškov treba ugotoviti, katera tarifa je bila veljavna v času, ko je odvetnik delo opravil, oziroma kolikšna je bila takrat osnova za odmero stroškov, je to sodišče zavzelo že v sodbi I U 989/2022 z dne 22. 1. 2025.

Tudi iz tretjega odstavka 16. člena OT (ki določa, da se šteje, da je odvetniška storitev opravljena najkasneje, ko odvetnik v celoti izvrši vsa opravila, ki izhajajo iz pooblastilnega razmerja ali iz sklepa pristojnega organa) ter četrtega odstavka istega člena OT (po katerem lahko odvetnik od stranke pred zaključkom postopka zahteva plačilo predujma za naročeno storitev in izdatke) po presoji sodišča ne izhaja, da se celotna nagrada odmeri po tarifi, veljavni v času oprave zadnjega opravila oziroma izdaji sklepa, kot je izpodbijani. Pri razlagi je treba izhajati iz namena celotne OT in upoštevati še prvi odstavek 4. člena OT, ki določa, da je vrednost (vsake posamične) storitve določena s številom točk, kakor tudi definicijo odvetniških storitev iz prvega odstavka 2. člena OT. Drugačno stališče, ki bi pomenilo, da bi se že opravljena dejanja vrednotila po OT, ki v času oprave dejanj sploh še ni obstajala oziroma veljala, bi bilo tudi z vidika pravne varnosti strank po presoji sodišča nedopustno.

Sodišče torej glede na povedano pritrjuje izhodišču toženke, da je priglašene storitve, ki so bile opravljene do 3. 6. 2022, treba vrednotiti ob upoštevanju OT/2015, tiste po 4. 6. 2022 pa ob upoštevanju OT/2022. Vendar pa se z njeno uporabo določb OT v konkretnem primeru ne strinja v celoti, kar je pojasnjeno v nadaljevanju te obrazložitve.

Sodišče v zvezi z obravnavano zadevo ugotavlja, da se je 15. 4. 2019 začel uporabljati DZ, ki v okviru ureditve zakonske zveze ureja razvezo zakonske zveze, v okviru obveznosti in pravic staršev in otrok pa ureja varstvo in vzgojo ter preživljanje otrok in stike s starši, kot tudi Zakon o nepravdnem postopku (v nadaljevanju: ZNP-1), ki ureja postopke, v katerih se odloča o navedenih zadevah, pri čemer se ti postopki začnejo s predlogom. S tema predpisoma je bila spremenjena prejšnja materialnopravna in procesna zakonska ureditev, s čimer pa določbe OT tedaj (še) niso bile usklajene.

OT/2015 je posebej urejala plačilo za odvetniške storitve, opravljene v sporih zaradi razveze, razveljavitve ter obstoja ali neobstoja zakonske zveze, o varstvu in vzgoji otrok, zakonitem preživljanju in o stikih z otroki, in sicer v peti do osmi alineji tar. št. 18/2 za tožbe v teh zadevah, ter skladno s tem za sestavljanje vlog v tar. št. 19 in za zastopanje v tar. št. 20. Prezreti ne gre, kar izpostavlja tožnik, niti devete alineje tar. št. 18/2 OT, ki ureja primer, ko se zgoraj navedeni spori obravnavajo v istem postopku. Pri tem so bile v OT/2015 te postavke glede na zakonsko ureditev, kot je veljala pred DZ in ZNP-1, umeščene med postavke za pravdni postopek (VIII. poglavje Posebnega dela OT/2015). V IX. poglavju Posebnega dela OT/2015 pa so bile določene postavke za odvetniške storitve za nepravdne postopke, med drugim v tar. št. 23 za t.i. druge nepravdne postopke (ki niso zajeti v tar. št. 22, 24 in 25), med katere pa se po navedenem niso uvrščali spori zaradi razveze, razveljavitve ter obstoja ali neobstoja zakonske zveze, o varstvu in vzgoji ter preživljanju in stikih z otroki. OT torej ob uveljavitvi oziroma začetku uporabe DZ in ZNP-1 z njima ni bila usklajena, vendar pa navedeno podlage za sprejeto odločitev toženke v tem delu po presoji sodišča ne daje. Bistveno je, da je bil tožnik z odločbo z dne 30. 11. 2020, skladno s katero mu je bila izdana tudi napotnica, določen, da za upravičenko opravi odvetniške storitve pravnega svetovanja in zastopanja na prvi stopnji v postopku zaradi razveze zakonske zveze in dodelitve mladoletnih otrok v varstvo in vzgojo, določitve stikov in preživnine, kar je tudi storil, ter da je bilo plačilo za storitve v sporih s takšno vsebino v OT/2015 specialno urejeno. Na stališče, da zato pri odmeri odvetniške nagrade v primeru, kot je obravnavani, ni utemeljeno uporabiti postavk iz tar. št. 23 OT/2015, pač pa je treba uporabiti postavke iz tar. št. 18/2, 19 in 20 OT/2015, kaže tudi že oblikovana sodna praksa (prim. sodbo Upravnega sodišča III U 244/2020 z dne 14. 12. 2022, sklep Višjega sodišča v Ljubljani IV Cp 315/2021 z dne 24. 3. 2021, ter sklep Višjega sodišča v Mariboru III Cp 7/2021 z dne 19. 1. 2021).

Za konkretno zadevo to pomeni, da je glede števila priznanih točk za predlog za razvezo zakonske zveze in za odločitev o varstvu, vzgoji in stikih z mladoletnimi otroki z dne 29. 5. 2021 toženka, ko se je sklicevala na tar. št. 23/1 OT/2015, nepravilno uporabila materialno pravo, saj bi morala upoštevati deveto alinejo tar. št. 18/2 OT/2015. Tudi glede vloge z dne 30. 9. 2021 sodišče ugotavlja, da je toženka napačno uporabila materialno pravo, saj je nagrado odmerila po drugi alineji tar. št. 23/1, namesto pravilno po tar. št. 19/1 v zvezi z deveto alinejo tar. št. 18/2.

Iz povedanega sledi, da toženka v obravnavani zadevi ni v celoti pravilno uporabila materialnega prava (to je določb OT), svoje odločitve pa s tega vidika po presoji sodišča tudi ni v zadostni meri obrazložila (prim. prvi odstavek 214. člena v zvezi s 7. točko drugega odstavka 237. člena ZUP in drugim odstavkom 34. člena ZBPP). Sodišče je zato na podlagi 4. in 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo tako, da je izpodbijani sklep odpravilo v II. točki izreka in zadevo v tem delu skladno s četrtim odstavkom 64. člena ZUS-1 vrnilo toženki v ponovni postopek, da v tem delu v zadevi ponovno odloči ob upoštevanju stališč iz te sodbe (peti odstavek 64. člena ZUS-1).

V preostalem delu tožbe pa tožnik neutemeljeno ugovarja, da bi moral za sestavo prve vloge z dne 10. 6. 2021 prejeti 640 točk po prvi alineji tar. št. 27/5 OT/2022 namesto priznanih 50 točk. V zvezi s tem je toženka v obrazložitvi izpodbijanega sklepa pojasnila, da je z vpogledom v spis nepravdne zadeve ugotovila, da je tožnik s to vlogo zaprosil za podaljšanje roka in podal pojasnilo, za kar mu je priznala nagrado v višini 50 točk za obrazloženo vlogo po tar. št. 39/3 OT/2015. Opredelitvi vsebine vloge, kot jo je toženka podala v obrazložitvi izpodbijanega sklepa, tožnik v tožbi ni konkretizirano oporekal, prav tako ni priložil dokaza o drugačni naravi te vloge. Sklicevanje toženke na tar. št. 39/3 OT/2015 (ki ureja obrazložene dopise) bi sicer lahko bilo zmotno, vendar to na odločitev ne vpliva, saj do istega števila točk po tej postavki pripelje tudi uporaba tar. št. 19/4 OT/2015 (ki ureja dokazni predlog in druge vloge).

Po presoji sodišča je toženka pravilno odločila tudi glede nagrade za sestavo vloge z dne 23. 6. 2021, ko tožniku nagrade za to vlogo ni priznala. Toženka je namreč ugotovila, da ne gre za dopis oziroma vlogo, ki bi spadala v okvir pravnega svetovanja in zastopanja v nepravdnem postopku (kot je to opredeljeno v izreku odločbe o dodelitvi BPP), temveč za dopis, ki ga je tožnik v imenu upravičenke posredoval službi za BPP v postopku glede BPP. Sodišče presoji toženke v tem delu sledi, saj takšna vsebina vloge izhaja tudi iz listin spisa Bpp 594/2020, tožnik pa opisanim ugotovitvam v tožbi argumentirano ni nasprotoval. Glede na določbo šestega odstavka 30. člena ZBPP mu nagrada in stroški v tem delu ne morejo biti priznani, saj presegajo obseg dodeljene BPP.

Odločitev o tožbi je sodišče sprejelo brez glavne obravnave, ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega sklepa in upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi in izpodbijani sklep v II. točki izreka odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena ZUS-1, upravičenka do BPP kot potencialna udeleženka z nasprotnim interesom pa, čeprav ji je bila dana možnost za to, sodelovanja v tem postopku ni uveljavljala (prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1). Sodišče ni odločilo v sporu polne jurisdikcije, ker je takšno odločanje po prvem odstavku 65. člena ZUS-1 zgolj možnost, ki se uporabi izjemoma, kadar tožniku sicer ni mogoče zagotoviti varstva njegovih pravic, za kar v obravnavanem primeru ne gre, niti okoliščine zadeve takšnega odločanja ne terjajo. Temeljni namen upravnega spora je namreč kontrola nad zakonitostjo upravnih aktov in ne to, da bi Upravno sodišče prevzemalo odločanje o pravicah, obveznostih in pravnih koristih strank namesto organov, ki so pristojni za izdajanje upravnih aktov. Če toženka napotil iz te sodbe ne bi upoštevala, pa je to razlog, da lahko sodišče v morebitnem novem sodnem postopku odloči v sporu polne jurisdikcije po določbah 65. člena ZUS-1.

K II. točki izreka:

Glede na sprejeto odločitev o tožbi je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 upravičen do pavšalnega zneska povračila stroškov po Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Na tej podlagi je sodišče, ker je bila zadeva rešena brez glavne obravnave in je tožnika v upravnem sporu zastopala odvetniška družba, tožniku priznalo pavšalni znesek stroškov v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika). Ta znesek mu mora toženka plačati v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tako določenega paricijskega roka pa tečejo tudi zakonske zamudne obresti (313. člen Zakona o pravdnem postopku, ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 in prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika, OZ). S Pravilnikom določeni pavšalni znesek zajema vse stroške postopka v upravnem sporu na prvi stopnji, vključno z materialnimi izdatki, razen sodnih taks.

Plačano sodno takso za tožbo bo tožniku vrnilo sodišče po uradni dolžnosti (36. in 37. člen Zakona o sodnih taksah, ZST-1, ter opomba 6.1.c taksne tarife tega zakona).