20. člen ZOdv

Izhodišče toženke, da je priglašene storitve, ki so bile opravljene do 3. 6. 2022, treba vrednotiti ob upoštevanju OT/2015, tiste po 4. 6. 2022 pa ob upoštevanju OT/2022, je pravilno. Z Družinskim zakonikom (v nadaljevanju DZ) in Zakonom o nepravdnem postopku (v nadaljevanju ZNP-1) je bila spremenjena prejšnja materialnopravna in procesna zakonska ureditev, s čimer pa določbe OT tedaj (še) niso bile usklajene. OT/2015 je posebej urejala plačilo za odvetniške storitve, opravljene v sporih zaradi razveze, razveljavitve ter obstoja ali neobstoja zakonske zveze, o varstvu in vzgoji otrok, zakonitem preživljanju in o stikih z otroki, in sicer v peti do osmi alineji tar. št. 18/2 za tožbe v teh zadevah, ter skladno s tem za sestavljanje vlog v tar. št. 19 in za zastopanje v tar. št. 20. V IX. poglavju Posebnega dela OT/2015 pa so bile določene postavke za odvetniške storitve za nepravdne postopke, med drugim v tar. št. 23 za t.i. druge nepravdne postopke med katere pa se po navedenem niso uvrščali spori zaradi razveze, razveljavitve ter obstoja ali neobstoja zakonske zveze, o varstvu in vzgoji ter preživljanju in stikih z otroki. OT torej ob uveljavitvi oziroma začetku upo

ZOdv-G, ki je začel veljati dne 26. 10. 2022, v prehodni določbi določa uporabo spremenjenega petega odstavka 17. člena ZOdv na 6 mesecev po uveljavitvi novele ZOdv-G, torej na 26. 4. 2023. Glede na to, da je v času odločanja sodišča prve stopnje ta določba že bila v veljavi in se je tudi že uporabljala, jo je bilo dolžno uporabiti tudi sodišče v konkretni zadevi. Res sodna praksa glede tega vprašanja ni enotna, večinska praksa pa vendarle zavzema stališče, da je z vidika odmere stroškov bistven trenutek, ko je sodišče o njih odločilo.

Za odvetniške storitve, ki so bile opravljene pred spremembo OT dne 4. 6. 2022, ki je zvišala zgornjo mejo vrednosti odvetniške storitve na 9000 točk, je treba upoštevati kot odmerno osnovo za storitev tedaj veljavno zgornjo mejo vrednosti odvetniške storitve v gospodarskih sporih 3000 točk, za pozneje opravljene odvetniške storitve pa v konkretnem primeru izhodiščno osnovo glede na vrednost spornega predmeta (7400 točk), saj ta ni presegala novo določene zgornje meje (9000 točk). ZOdv v 20. členu določa, da se plačila in stroški obračunavajo po odvetniški tarifi, ki velja na dan odločanja, če ni za posamezne primere z odvetniško tarifo drugače določeno. V konkretnem primeru pa je z odvetniško tarifo drugače določeno, in sicer z drugim odstavkom 12. člena OT, skladno s katerim je stranka dolžna plačati odvetniku storitev po tarifi, veljavni v času, ko je odvetnik delo opravil. Če sta upravičenca do povračila (pritožbenih) stroškov sospornika, tega 161. člen ZPP ne ureja. V teh primerih je treba uporabiti določbe OZ glede obveznosti z več upniki pri deljivi denarni terjatvi. Po OZ se solidarnost na upniški strani ne domneva (406. člen OZ).

Upravni organ mora praviloma uporabiti tisti predpis, ki velja v trenutku odločanja. V konkretnem primeru zakonodajalec izjeme v prehodnih določbah ZOdv-G ni določil, zato je za uporabo spremenjenega petega odstavka 17. člena ZOdv odločilno, kdaj je o priglašenih stroških odločal organ, in ne kdaj je odvetnik opravil posamezne storitve, za katere uveljavlja nagrado. V času izdaje izpodbijanega sklepa je ZOdv-G že veljal in se je tudi uporabljal, zato bi morala tožena stranka uporabiti spremenjeni peti odstavek 17. člena ZOdv, ki je veljal v času odločanja o priglašenih stroških, torej svojo odločitev opreti na določbe ZOdv-G. To izhaja tudi iz drugega odstavka 20. člena ZOdv, ki določa, da se plačilo in stroški obračunavajo po odvetniški tarifi, ki velja na dan odločanja, če ni drugače določeno. Upravno sodišče je v sodbah III U 291/2010 z dne 11. 3. 2011, III U 145/2021 z dne 24. 6. 2024, III U 297/2019 z dne 16. 9. 2024 in I U 342/2020 z dne 18. 1. 2022 že sprejelo stališče, da BPP, odobrena za pravno svetovanje in zastopanje na prvi stopnji, ne vključuje tudi nadaljevanja postopka s sestavo ustavne pritožbe, pa četudi se ta nanaša na sklepe o odreditvi oziroma podaljšan

Pri odmeri stroškov postopka je treba uporabiti Odvetniško tarifo, kot je veljala v času odločanja sodišča oziroma ob koncu postopka, in ne v času oprave posameznih procesnih dejanj.

Ob upoštevanju določb 10. člena in 12. člena OT je po presoji sodišča očitno, da so prevozni stroški vezani na delo, ki ga odvetnik opravi za stranko, pri čemer že po naravi stvari tovrstni stroški nastanejo na dan, ko je bilo delo opravljeno. Namen priznanja prevoznih stroškov je namreč v tem, da se odvetniku povrnejo nastali izdatki v neposredni povezavi z delom, zaradi česar so neutemeljene tožbene navedbe o (kasnejšem) povišanju cen bencina, saj je na dan naroka 24. 5. 2022 Uredba (v povezavi s tretjim odstavkom 10. člena OT) predvidevala povračilo kilometrine v višini 0,37 EUR/kilometer.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je za nastalo škodo, ki je posledica delovne nesreče, odgovorna toženka. Ugotovilo je, da je bila USB plošča, ki jo je tožnik odmaknil po predlogu A. A., med delom moteča. Delo je tožnik na tem gradbišču opravljal prvi dan in ni bilo nobenih indicev, da je pod ploščo odprtina. Toženka tem ugotovitvam v pritožbi ne oporeka, zato neutemeljeno ponavlja, da je vzrok za nesrečo neskrbno ravnanje tožnika. Do nesreče je prišlo, ker toženka ni ustrezno označila nevarnega kraja in ni namestila trdnega pokrova, ki se ga ne bi moglo premakniti, čeprav je bila kot delodajalec dolžna zagotoviti varnost in zdravje pri delu (5. člen Zakona o varnosti in zdravju pri delu). Sodišče prve stopnje je svojo odločitev o tem, kolikšen delež posledic iz naslova telesnih bolečin je treba pripisati poškodbi pri delu, koliko pa poškodbi izven dela, pravilno oprlo na mnenje sodnega izvedenca medicinske stroke. Za razmejitev posledic med obe poškodbi je namreč potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga. Tožnik ugotovitvi izvedenca medicinske stroke, da je najmanj 80 % težav oziroma bolečin posledica nesreče pri delu, 20 % pa padca izven del

Sodišče mora obrazloženo pojasniti, zakaj določenih stroškov, ki jih je stranka priglasila, ni priznalo kot potrebnih. Sestava stroškovnika, s katerim stranka priglasi stroške opravljenih procesnih dejanj (sestavljanja vlog in zastopanja na narokih), je logično povezana s samimi temi dejanji in je že zajeta v tarifnih številkah, s katerimi so ovrednotena ta dejanja.

Sodišče pri odločanju o določitvi plačila in povračilu stroškov odvetniškega zastopanja uporablja odvetniško tarifo. Plačilo in stroški se obračunavajo po odvetniški tarifi, ki velja na dan odločanja, če ni za posamezne primere z Odvetniško tarifo drugače določeno (20. člen ZOdv). Razlika med vrednotenjem storitve ob uvedbi postopka (1300 točk pri vrednosti točk 0,459 EUR) in v času odločanja (1200 točk pri vrednosti točk 0,6 EUR) ni nižja za več kot 10 %. Pogoji iz tretjega odstavka 12. člena OT za uporabo storitve po tarifi, veljavni ob uvedbi postopka za odmero odvetniških stroškov tožeče stranke niso izpolnjeni.

Glede na to, da spremenjena določba petega odstavka 17. člena ZOdv v času odločanja sodišča še ni veljala, je sodišče prve stopnje utemeljeno ni upoštevalo oziroma je upoštevalo takrat veljavno določbo.

Vrednost odvetniške točke pravilno znaša 0,60 EUR (prvi odstavek 13. člena veljavne OT).

Podlaga za obveznost plačila odvetniških stroškov s strani zavarovalnice ni podana. Pravilo, da sodišča ali drugi organi pri odločanju o določitvi plačila in povračilu stroškov odvetniškega zastopanja v postopkih uporabljajo OT, samo po sebi ne daje podlage za zavarovalničino obveznost plačila stroškov postopka, ki so nastali v izvensodnem postopku uveljavljanja zavarovalnine. Ni pravno pomembno, kakšne poslovne prakse in pogoje za izplačilo odvetniških stroškov imajo v posameznih primerih druge zavarovalnice, ampak je odločilna vsebina razmerja med pravdnima strankama.

Sodna praksa se je v primerljivih zadevah že jasno izrekla, da povečanje iz 7. člena OT ne vključuje priznanih nagrad, ki so časovno ovrednotene, saj bi v tem primeru prišlo do neupravičenega podvajanja nagrad. Skladno z določbo 7. člena OT se namreč povišujejo samo storitve iz tarifnega dela OT, ne pa tudi postavka porabljenega časa (urnina), ki ne predstavlja odvetniške storitve v smislu OT, temveč jo odvetnik lahko obračuna le poleg plačila za zastopanje.

Tožniku do izpolnitve pogojev za starostno upokojitev manjka do pet let pokojninske dobe, če se upošteva znižanje starostne meje za šest mesecev zaradi skrbi za otroka. Toženka v pritožbi neutemeljeno vztraja pri svojih navedbah, da te okoliščine sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati, češ da gre za subjektivno okoliščino na strani delavca. Vrhovno sodišče RS je v več zadevah zavzelo stališče, da se pri ugotavljanju, ali delavcu do izpolnitve pogojev za starostno upokojitev manjka do pet let pokojninske dobe, upošteva znižanje starostne meje po 28. členu ZPIZ-2.

Glede na pritožbena izvajanja sodišče druge stopnje zgolj še dodaja, da v predmetnem postopku ni mogoče uporabiti 88. člena OZ, saj je namen celotne pogodbe bilo prav plačilo odškodnine zato, da se tožencu zagotovi varnost oziroma da bo tožnik poskrbel za njegovo neogroženost oziroma da se bo počutil neogroženega. Tako iz predmetne pogodbe ni mogoče črtati (izreči za nično) samo IV. člena pogodbe, v veljavi pa bi ostalo določilo o plačilu odškodnine v višini 9.960,00 EUR, saj je slednje plačilo, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, bilo plačilo za zagotovitev toženčeve varnosti.

Določba petega odstavka 17. člena ZOdv se nanaša na vse odvetnike, ki so v sodnih postopkih postavljeni po uradni dolžnosti, torej tudi za odvetnika, ki je v postopku po ZVEtL-1 po uradni dolžnosti postavljen za skrbnika za poseben primer neznanim naslednikom osebe, ki je umrla ali prenehala. Ker OT ne določa posebne tarife za nepravdni postopek po ZVEtL-1 niti ta ni izrecno zajet v tar. št. 22, 24 in 25, je sodišče prve stopnje pri odmeri odvetniške nagrade pravilno uporabilo tar. št. 23. Pojasnil in obveznih razlag odvetniške tarife, ki jih sprejme le Odvetniška zbornica brez soglasja ministra in ki niso objavljena v Uradnem listu, sodišče niti drugi državni organi niso dolžni upoštevati.

Drugi odstavek 84. člena ZIZ glede obsega rubeža določa, da se zarubijo predvsem stvari, glede katerih ni pripomb o obstoju kakšne pravice, ki bi preprečevala izvršbo, in stvari, ki se dajo najlaže vnovčiti. Pri tem je treba upoštevati tudi izjave navzočih strank in drugih oseb. Tudi 76. člen Pravilnika o opravljanju službe izvršitelja, dodatno predpisuje, da se rubež takih stvari opravi samo, če ni mogoče zarubiti dovolj drugih stvari enake vrste, ki bi zadoščale za poplačilo upnika. Sodišče prve stopnje je s tem, ko ni presojalo okoliščin opravljenega rubeža, izhajajočih iz rubežnega in cenilnega zapisnika, nepopolno ugotovilo dejansko stanje, zaradi česar je v nadaljevanju eventualno zmotno uporabilo materialno pravo.

V konkurenci med pridobitvijo lastninske pravice na podlagi nakupa nepremičnine na javni dražbi v postopku izvršbe in predhodno pridobitvijo lastninske pravice z gradnjo na tujem svetu ima prednost prva. Zaradi originarne pridobitve lastninske pravice kupca v izvršbi in njegovega varstva, v skladu z določbo 168. člena ZIP, zunajknjižna lastnika z lastninskim zahtevkom po pridobitvi lastninske pravice kupca ne moreta več uspeti.

Med tožnico in tožencem ni bilo notranje, čustvene povezanosti, ne spoštovanja, naklonjenosti, medsebojnega zaupanja in pogovora, niti nista imela intimnih odnosov oz. skupne postelje. Njuno fizično sobivanje je bilo (lahko) sicer navzven zaznavno dejstvo (notornost), a brez kvalitete partnerskega odnosa v smislu zunajzakonske skupnosti. Ni bilo stalnosti, predvidljivosti in kontinuiranosti. Skupno bivanje je bilo nevzdržno in posledica dejstva, da tožnica (s sinom) ni imela kam iti. Z njune strani ni bilo zavestne, voljne, intimne partnerske odločitve za kontinuiran obstoj zakonski zvezi vsebinsko primerljive življenjske skupnosti.

"Prepoznavnosti" ni mogoče utemeljiti s posplošenim sklepanjem o časovnem zaporedju registracije znamke in časom, ko so se odvili dogodki, to je v smislu, da če je bila znamka registrirana pred številnimi dogodki, ki so se odvili kasneje, je bilo to prav zaradi prepoznavnosti znamke tožeče stranke. Sodišča so vezana na ustavo in zakon (prvi odstavek 125. člena Ustave RS in prvi odstavek 3. člena ZS). V zakonu je predpisana uporaba odvetniške tarife, in sicer v prvem odstavku 20. člena ZOdv, ki določa, da sodišča in drugi organi uporabljajo pri odločanju o določitvi plačila in povračilu stroškov odvetniškega zastopanja v postopkih odvetniško tarifo. Podobno določilo vsebuje drugi odstavek 155. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je z uporabo OT zakonske določbe upoštevalo. Ni pa bilo dolžno upoštevati obvezne razlage UO OZS, saj to ni z zakonom ali z ustavo določeno. Stranka ni upravičena do ločene nagrade za poravnalni narok, če je temu sledil narok za glavno obravnavo.