UPRS Sodba I U 394/2024-25

1. Tožbi se ugodi, odločba Občinske uprave Občine Ribnica št. 354-0124/2023-2 z dne 10. 11. 2023 se odpravi in se zadeva vrne prvostopenjskemu organu v ponoven postopek.

2. Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti stroške tega postopka v znesku 469,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Kar je tožeča stranka zahtevala več, se zavrne.

1. Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo tožniku po uradni dolžnosti odmeril komunalni prispevek zaradi izboljšanja opremljenosti stavbnega zemljišča s komunalno opremo na parc. št. 2228/2 k. o. ..., na kateri stoji enostanovanjska stavba št. 1186, v višini 1.623,81 EUR (1. točka izreka), določil rok in način plačila komunalnega prispevka (2. točka izreka) ter ugotovil, da stroški postopka niso nastali (3. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe je razvidno, da je Občina Ribnica (tožena stranka) v naselju ... izvedla investicijo v izgradnjo kanalizacijskega omrežja, za katero je 12. 11. 2021 od Upravne enote Ribnica pridobila uporabno dovoljenje št. 351-235/2021-9. Ker je bilo s tem dodatno komunalno opremljeno tudi zemljišče - parc. št. 2228/2 k. o. ... - v lasti tožnika, gre po presoji prvostopenjskega organa za izboljšanje opremljenosti tožnikovega stavbnega zemljišča s komunalno opremo. Kot pravno podlago za odmero komunalnega prispevka prvostopenjski organ navaja Zakon o urejanju prostora (v nadaljevanju ZUreP-2),¹ ki je veljal v času izgradnje komunalnega omrežja, ter Zakon o urejanju prostora (v nadaljevanju ZUreP-3),² pri čemer še pojasnjuje, da je v takem primeru komunalni prispevek treba odmeriti po uradni dolžnosti. Višino komunalnega prispevka je prvostopenjski organ izračunal na podlagi Odloka o podlagah za odmero komunalnega prispevka za obstoječo komunalno opremo za območje občine Ribnica (v nadaljevanju Odlok) in Uredbe o programu opremljanja stavbnih zemljišč in odloku o podlagah za odmero komunalnega prispevka za obstoječo komunalno opremo ter o izračunu in odmeri komunalnega prispevka (v nadaljevanju Uredba). Prvostopenjski organ je z dopisom z dne 30. 10. 2023 tožnika obvestil o informativnem izračunu višine komunalnega prispevka, nato pa je tožnik v odgovoru skupaj z več drugimi zavezanci višini in samemu komunalnemu prispevku nasprotoval.

3. Organ druge stopnje je pritožbo tožnika zoper izpodbijano odločbo zavrnil in potrdil odločitev prvostopenjskega organa. Ugotovil je, da so bili podani pogoji za vodenje skrajšanega ugotovitvenega postopka po 2. točki prvega odstavka 144. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ker je dejansko stanje v zadevi izhajalo iz uradnih evidenc in drugih organu znanih podatkov, zato izjava tožnika v postopku pred prvostopenjskim organom ni bila potrebna, dopis z dne 30. 10. 2023 pa je bil samo obvestilne narave. S tem je zavrnil pritožbeno navedbo tožnika, da v tej zadevi niso bili izpolnjeni pogoji za vodenje skrajšanega ugotovitvenega postopka. Ob ugotovitvi, da je izrek prvostopenjske odločbe pravilen, je organ druge stopnje v skladu s tretjim odstavkom 248. člena ZUP dopolnil obrazložitev odločbe prvostopenjskega organa z dodatnimi razlogi za sprejeto odločitev. Pri tem je navedel, da je podlaga za odmero 234. člen v zvezi s 161. členom ZUreP-3, pogoj zgrajene komunalne opreme pa je izpolnjen že s pridobitvijo uporabnega dovoljenja za novozgrajeno infrastrukturo, ne glede na datum predaje le-te v upravljanje. Možnost priključitve tožnikovega objekta na kanalizacijsko omrežje je drugostopenjski organ utemeljil s sklicevanjem na projektno dokumentacijo izvedenih del (v nadaljevanju PID) in na seznam lastnikov, ki ga je pripravila A., d. o. o. (v nadaljevanju Seznam). Drugostopenjski organ je poudaril, da za odmero komunalnega prispevka zadošča že možnost priklopa na komunalno infrastrukturo oziroma na kanalizacijsko omrežje, dejanski priklop pa ni pogoj za plačilo komunalnega prispevka. Drugostopenjski organ je pojasnil, da je Odlok zakonita podlaga za odmero komunalnega prispevka v obravnavani zadevi, in s tem zavrnil tožnikovo trditev o nezakonitosti Odloka.

Tožba

1. Tožnik se ne strinja z odločitvijo tožene stranke (prvostopenjsko in drugostopenjsko odločbo) in je zoper njeno odločitev vložil tožbo v upravnem sporu. Tožnik izpodbija prvostopenjsko in drugostopenjsko odločbo iz vseh tožbenih razlogov po 27. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) in predlaga, da sodišče tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in toženi stranki naloži povrnitev stroškov postopka. Uveljavlja bistvene kršitve pravil postopka, napačno uporabo materialnega prava in zmotno ugotovitev dejanskega stanja v tej zadevi.

2. Glede očitanih kršitev pravil postopka tožnik navaja, da bi moral organ voditi posebni ugotovitveni postopek in ne skrajšanega ugotovitvenega postopka, saj se prvostopenjski organ v odločbi niti ni skliceval na 144. člen ZUP, ki določa pogoje za vodenje skrajšanega ugotovitvenega postopka. Prvostopenjski organ je s pozivom z dne 30. 10. 2023 po njegovem mnenju dejansko že začel izvajati posebni ugotovitveni postopek. Tretji odstavek 234. člena ZUreP-3 namreč daje zavezancu za plačilo komunalnega prispevka pravico dokazati drugačno površino objekta, ki se uporabi za izračun višine komunalnega prispevka, kar po tožnikovem mnenju izključuje vodenje skrajšanega postopka v zadevah komunalnega prispevka. Nadalje opozarja, da se prvostopenjski organ o tožnikovem pravočasno vloženem skupinskem ugovoru zoper informativni izračun komunalnega prispevka v izpodbijani odločbi sploh ni izrekel. Drugostopenjskemu organu tožnik očita, da se je pri ugotovitvi o možnosti priključitve na kanalizacijsko omrežje šele v drugostopenjski odločbi prvič oprl na PID in Seznam, ne da bi ga s temi listinami predhodno seznanil in mu dal možnost izjave, s čimer mu je kršil pravico do izjave iz 9. in 146. člena ZUP ter pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava).

3. Glede napačne uporabe materialnega prava tožnik trdi, da bi se organ moral sklicevati izključno na ZUreP-3, ki je veljal ob uvedbi postopka, ne pa tudi na ZUreP-2. Po ZUreP-3 (161. in 234. člen) je možnost priključitve objekta na komunalno opremo samostojen tretji pogoj za odmero, ki ga mora organ izkazati. Tega organ ni storil. Možnost priključitve je po tožnikovem stališču mogoče izkazati le s soglasjem upravljavca za priključitev, ki ni bilo izdano niti se to ni ugotavljalo. Tožnik se sklicuje na sodbo Upravnega sodišča Republike Slovenije I U 2161/2017 z dne 4. 9. 2018, iz katere naj bi izhajalo, da je treba pri ugotovitvi obveznosti plačila komunalnega prispevka izhajati iz pravnomočnega soglasja za priklop na komunalno omrežje. Sklicevanje na splošno gradbeno dokumentacijo (PID) in Seznam upravljavca komunalne infrastrukture, ki nima narave uradne evidence, za to ne zadošča za dokazovanje dejstva o možnosti priklopa na komunalno infrastrukturo. Tožnik pri tem opozarja na kontradiktornost izpodbijane odločbe, saj je v njej najprej navedeno, da je bilo kanalizacijsko omrežje 31. 12. 2022 predano v upravljanje A., d. o. o., nato pa, da iz Seznama in PID izhaja, da naj bi bil tožnikov objekt že v letu 2021 priključen na kanalizacijsko omrežje - kar je dejansko in pravno nemogoče, ker tedaj, v letu 2021, nova kanalizacija še ni bila v javnem upravljanju oziroma ni bila izročena v upravljanje javnemu podjetju A.

4. Odlok je po tožnikovem mnenju nezakonit, ker ne vsebuje podlag in meril za odmero komunalnega prispevka zaradi izboljšanja opremljenosti ter se glede formule sklicuje na Uredbo, pri čemer ne določa, da se prispevek lahko odmeri po uradni dolžnosti. Tožnik se sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije X Ips 26/2019 z dne 22. 1. 2020 in na sodbo Upravnega sodišča Republike Slovenije I U 1401/2020-15 z dne 5. 4. 2022, iz katerih naj bi izhajalo, da odmera komunalnega prispevka po uradni dolžnosti brez sprejetih podlag z odlokom ni dopustna. Pomanjkljivost Odloka iz leta 2020 je po tožnikovem stališču tožena stranka konkludentno priznala s sprejetjem novega Odloka decembra 2023, v katerem je manjkajoča merila šele naknadno določila. Tožnik še uveljavlja, da je bil s strani tožene stranke obravnavan neenakopravno in arbitrarno, ker tožena stranka številnim zavezancem na istem območju komunalnega prispevka ni odmerila, trem zavezancem pa je odločbe odpremila šele 14. 12. 2023, torej po izteku dvoletnega zakonsko določenega roka za odmero komunalnega prispevka. Konkretno opozarja na primere stavb ID znak ...-153, ...-332, ...-737, ...-1071, ...-1641, ...-1056, ...-4 in ...-389 v naselju ... ter na novogradnjo na parc. št. 2271/2 k. o. ..., mimo katere je bila zgrajena nova kanalizacija, lastniku pa komunalni prispevek ni bil odmerjen.

Odgovor na tožbo

1. Tožena stranka v odgovoru na tožbo predlaga zavrnitev tožbe kot neutemeljene. Uvodoma uveljavlja ugovor nesklepčnosti, ker tožnik z nobeno trditvijo ne izkaže, da podatki, ki vplivajo na odmero, niso pravilni. Vztraja, da je na prvi stopnji zakonito odločala v skrajšanem ugotovitvenem postopku po 2. točki prvega odstavka 144. člena ZUP, saj je bilo dejansko stanje ugotovljeno na podlagi uradnih evidenc in drugih organu znanih podatkov, dopis z dne 30. 10. 2023 pa je bil samo obvestilne narave, zato izjava tožnika kot zavezanca za plačilo komunalnega prispevka v postopku pred toženo stranko po 146. členu ZUP ni bila potrebna. Glede Seznama navaja, da ta ni bil ključni podatek za odločitev tožene stranke in da je možnost priključitve tožnikovega objekta na kanalizacijsko omrežje preverjala predvsem na podlagi podatkov iz PID. Pojasnjuje, da plačilo komunalnega prispevka ni vezano na soglasje za priključitev, ki ga izda upravljavec javne komunalne infrastrukture, saj gre za dve različni zadevi in da se presoja samo možnost priklopa na kanalizacijsko omrežje kot podlaga za plačilo komunalnega prispevka. Vztraja, da je za komunalno opremo pridobila uporabno dovoljenje, zato datum predaje le-te v upravljanje ni bistven, ter da je Odlok v zvezi z Uredbo in Elaboratom zakonita podlaga za odmero komunalnega prispevka. Zavrača očitek o neenakem obravnavanju tožnika glede na druge zavezance za plačilo komunalnega prispevka z navedbo, da komunalnega prispevka ni odmerila le tistim, ki so bili na staro kanalizacijo priključeni že pred novogradnjo, pri drugih navedenih objektih pa je šlo za vzdrževanje oziroma obnovo obstoječega omrežja.

Pripravljalne vloge strank

1. Tožena stranka se je v pripravljalni vlogi z dne 26. 5. 2026 sklicevala na pravnomočno sodbo Upravnega sodišča Republike Slovenije I U 250/2024 z dne 7. 1. 2026, za katero meni, da obravnava bistveno primerljivo dejansko in pravno stanje, to je odmero komunalnega prispevka zaradi izboljšanja komunalne opremljenosti s kanalizacijskim omrežjem. Iz navedene sodbe po njenem stališču izhajajo naslednja pravna stališča, ki jih uveljavlja v svojo korist: za odmero komunalnega prispevka je odločilna možnost priključitve, ne pa dejanska priključitev; komunalni prispevek se lahko odmeri po uradni dolžnosti; podlaga za odmero so lahko uradne evidence in projektna dokumentacija; soglasje za priključitev ni pogoj za odmero, saj gre za ločen pravni institut; morebitne procesne pomanjkljivosti same po sebi ne vodijo do nezakonitosti odločbe, če niso vplivale na pravilnost in zakonitost odločitve.

2. Tožnik je v pripravljalni vlogi z dne 9. 6. 2026 v celoti prerekal navedbe tožene stranke iz odgovora na tožbo in pripravljalne vloge. Pripomnil je, da posamična sodba ne predstavlja ustaljene sodne prakse in vztraja, da možnost priklopa tožnikovega objekta na novo kanalizacijsko infrastrukturo v času izdaje izpodbijane odločbe objektivno ni obstajala - v naselju ... sočasno obstajata in se prepletata stara in nova kanalizacijska infrastruktura, tožnikov objekt pa je bil priključen na kanalizacijo že v letu 2021, ko nova kanalizacija še ni bila predana v upravljanje (kar je bilo storjeno šele 31. 12. 2022). Glede sklicevanja tožene stranke na PID in Seznam tožnik navaja, da teh listin tožena stranka ni predložila niti v upravnem postopku niti v pritožbenem postopku, zato sanacija takšne pomanjkljivosti v upravnem sporu po njegovem mnenju ni dopustna. Sklicuje se na sklepa Vrhovnega sodišča Republike Slovenije X Ips 45/2019 in X Ips 118/2020 ter na sodbo Upravnega sodišča Republike Slovenije IV U 113/2022 z dne 25. 5. 2022. Glede dokaznih novot se sklicuje na 52. člen ZUS-1, ki dopušča navajanje novot le tožniku, ne pa tudi toženi stranki. Glede nezakonitosti Odloka iz leta 2020 dodatno opozarja, da Odlok nima pravil oziroma meril za odmero komunalnega prispevka po uradni dolžnosti zaradi izboljšanja opremljenosti in da manjkajočih meril ni dopustno nadomestiti z elaboratom, ki ni predpis. Pomanjkljivost je po njegovem mnenju tožena stranka konkludentno priznala s sprejetjem novega odloka v decembru 2023.

3. Dne 11. 6. 2026, neposredno pred narokom za glavno obravnavo, je sodišče prejelo še pripravljalno vlogo tožene stranke, s katero je ta odgovarjala na navedbe tožnika v pripravljalni vlogi z dne 9. 6. 2026. Sodišče je navedeno vlogo tožene stranke tožniku vročilo na glavni obravnavi dne 15. 6. 2026 in mu omogočilo, da je na prejeto pripravljalno vlogo tožene stranke neposredno odgovoril na sami glavni obravnavi.

Glavna obravnava

1. Sodišče je v tej zadevi dne 15. 6. 2026 opravilo narok za glavno obravnavo. Naroka sta se udeležila tožnik in tožena stranka po svojih pooblaščencih. V dokaznem postopku je sodišče vpogledalo in prebralo listine sodnega in upravnega spisa. Dokazne predloge tožnika, ki se nanašajo na odmero komunalnega prispevka glede objektov in parcel, ki niso v lasti tožnika in niso predmet tega upravnega spora, je sodišče zavrnilo kot nepotrebne, saj se očitek o neenakem obravnavanju glede drugih lastnikov stavb na istem območju obravnava v okviru materialnopravne sodne presoje in ne dejanske presoje. Označitev poteka komunalnega voda kanalizacije je sodišče štelo za nesporno, ker nobena stranka ni oporekala poteku tega voda, zato je kot nepotreben zavrnilo izvedbo dokaza o poteku kanalizacijskega voda.

2. Sodišče je glede na navedbe tožnika o kršitvi pravice do izjave na glavni obravnavi tožniku vročilo Seznam in izsek iz PID (tisti del, ki se nanaša na njegov objekt - dve listini), ki se nahajata v upravnem spisu, in mu s tem omogočilo, da se o njiju izjavi.

K I. točki izreka

1. Tožba je utemeljena.

2. Predmet tega upravnega spora je pravilnost in zakonitost odločbe Občinske uprave Občine Ribnica št. 354-0124/2023-2 z dne 10. 11. 2023 v zvezi z odločbo Župana Občine Ribnica št. 354-0124/2023-6 z dne 11. 1. 2024, s katero je bil tožniku po uradni dolžnosti odmerjen komunalni prispevek zaradi izboljšanja opremljenosti stavbnega zemljišča s kanalizacijskim omrežjem na parc. št. 2228/2, k. o. ..., v višini 1.623,81 EUR.

3. Med strankama ni sporno, da je Občina Ribnica v naselju ... zgradila novo kanalizacijsko omrežje, za katero je 12. 11. 2021 pridobila uporabno dovoljenje. Prav tako med strankama ni sporna višina obračunskih podatkov (bruto tlorisna površina stavbe in površina gradbene parcele), pridobljenih iz uradnih evidenc, saj tožnik v tožbi ne zatrjuje, da ti podatki ne ustrezajo dejanskemu stanju. Nesporno je tudi, da je tožena stranka novo kanalizacijsko omrežje predala v upravljanje A., d. o. o. dne 31. 12. 2022 ter da je iz Seznama, ki ga je organu posredovala A., d. o. o., razvidno, da je tožnikov objekt priključen na kanalizacijsko omrežje že od leta 2021.

4. Sporno pa je, ali je bil tožnikov objekt v letu 2021 priključen na obstoječo (staro) kanalizacijsko opremo ali na novo kanalizacijsko opremo, ki je predmet odmere komunalnega prispevka v tej zadevi. Tako je tudi sporno, ali so v tožnikovem primeru izpolnjeni zakonski pogoji za odmero komunalnega prispevka zaradi izboljšanja opremljenosti tožnikovega zemljišča s komunalno opremo. Sporno je tudi, ali je bila tožniku v upravnem postopku zagotovljena pravica do izjave glede relevantnih dejstev in dokazov, na katere se opira izpodbijana odločba, ter, ali je Odlok zakonita podlaga za odmero komunalnega prispevka in ali je bil tožnik obravnavan neenakopravno glede na druge zavezance za plačilo komunalnega prispevka.

Pravica stranke do izjave v upravnem postopku

1. Iz 22. člena Ustave, ki zagotavlja enako varstvo pravic posameznika tudi pred državnimi organi, med drugim izhaja pravica stranke do izjavljanja v postopku, kar je bistvo poštenega postopka. Za pošten postopek je bistveno, da ima oseba, katere pravice, dolžnosti in interesi so predmet postopka, ustrezne in zadostne možnosti, da zavzame stališče tako glede dejanskih kakor tudi glede pravnih vidikov zadeve. To pravico pa lahko uveljavi le, če je akt v upravnem postopku ustrezno obrazložen, saj je v nasprotnem primeru posamezniku kršena pravica do pravnega varstva iz 25. člena Ustave. Pravica do izjave izhaja tudi iz 9. člena ZUP, ki določa, da je treba pred izdajo odločbe stranki dati možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembni za odločbo, organ pa svoje odločbe ne sme opreti na dejstva, glede katerih stranki ni bila dana možnost, da se o njih izjavi.

2. Bistvo načela zaslišanja stranke in pravice do izjave ni samo v navzočnosti stranke v postopku izdaje odločbe, temveč predvsem v možnosti, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločitev, da uveljavlja svoje pravice oziroma brani svoje koristi ter da se seznani s celotnim potekom in rezultatom ugotovitvenega in dokaznega postopka. Pravica do izjave se ne nanaša le na dejanske, temveč tudi na pravne vidike zadeve.³

Glede vodenja skrajšanega ugotovitvenega postopka

1. Prvostopenjski organ je tožniku komunalni prispevek odmeril po uradni dolžnosti v skrajšanem ugotovitvenem postopku. Pri tem sodišče ugotavlja, da prvostopenjski organ v izpodbijani odločbi sploh ni navedel pravne podlage in razlogov za vodenje skrajšanega ugotovitvenega postopka. Sodišče nadalje ugotavlja, da je kvalifikacijo vodenja postopka kot skrajšanega ugotovitvenega postopka po 2. točki prvega odstavka 144. člena ZUP izrecno zatrjeval šele drugostopenjski organ, ki je na podlagi te ugotovitve tudi štel, da izjava tožnika v postopku pred prvostopenjskim organom ni bila potrebna, dopis z informativnim izračunom z dne 30. 10. 2023 pa naj bi bil samo obvestilne narave. Po stališču drugostopenjskega organa se zato prvostopenjski organ ni bil dolžan opredeliti niti do tožnikovega skupinskega ugovora zoper informativni izračun. S takšnim razlogovanjem tožene stranke se sodišče ne strinja.

2. Skladno s prvim odstavkom 144. člena ZUP lahko organ po skrajšanem postopku takoj odloči o zadevi: prvič, če se lahko dejansko stanje v celoti ugotovi na podlagi dejstev in dokazov, ki jih je navedla oziroma predložila stranka v svoji zahtevi, ali na podlagi splošno znanih dejstev oziroma dejstev, ki so organu znana; drugič, če se da ugotoviti stanje stvari na podlagi uradnih podatkov, ki jih ima organ in samo za to ni treba posebej zaslišati stranke za zavarovanje njenih pravic oziroma pravnih koristi; tretjič, če je s predpisom določeno, da se zadeva lahko reši na podlagi dejstev ali okoliščin, ki niso popolnoma dokazane ali se z dokazi le posredno dokazujejo, in so dejstva oziroma okoliščine verjetno izkazane, iz vseh okoliščin pa izhaja, da je treba zahtevku stranke ugoditi; in četrtič, če gre za nujne ukrepe v javnem interesu, ki jih ni mogoče odlagati, pa so dejstva, na katera se mora opirati odločba, ugotovljena ali vsaj verjetno izkazana.

3. Po presoji sodišča v obravnavani zadevi niso bili podani zakonski pogoji iz prvega odstavka 144. člena ZUP za odločanje v skrajšanem ugotovitvenem postopku, saj je organ komunalni prispevek odmeril po uradni dolžnosti, ne na zahtevo stranke, prav tako pa ne gre za nujne ukrepe v javnem interesu, ki jih ne bi bilo mogoče odložiti. Določba 2. točke prvega odstavka 144. člena ZUP v primeru odmere komunalnega prispevka, kakršen je obravnavani, prav tako ne pride v poštev, saj ima stranka po določbi tretjega odstavka 234. člena ZUreP-3, ki predstavlja pravno podlago za odločitev v tej zadevi, pravico dokazovati drugačno površino objekta in s tem tudi drugačno površino gradbene parcele, kot izhaja iz uradnih evidenc.

4. Kadar organ izda odločbo po skrajšanem postopku, mora v obrazložitvi odločbe navesti, na katero točko prvega odstavka 144. člena ZUP opira vodenje skrajšanega ugotovitvenega postopka in obrazložiti, kako je konkretno določbo glede vodenja skrajšanega ugotovitvenega postopka uporabil, pri čemer izpodbijana odločba takšne utemeljitve ne vsebuje. K drugačnemu zaključku sodišča ne more pripeljati niti dejstvo, da je drugostopenjski organ, ko je zavrnil pritožbo tožnika zoper prvostopenjsko odločbo, zatrjeval, da naj bi prvostopenjski organ izpeljal skrajšani ugotovitveni postopek na podlagi 144. člena ZUP. Sodišče ob tem še ugotavlja, da drugostopenjski organ pri sprejemu svoje odločitve o zavrnitvi tožnikove pritožbe ni dopolnil postopka v skladu z 244. členom ZUP na način, da bi izvedel celoten ugotovitveni postopek, vključno z zaslišanjem stranke oziroma s pridobitvijo njene izjave (9. člen ZUP), čeprav je bil po presoji sodišča poseben ugotovitveni postopek v tej zadevi potreben.

5. Sodišče k temu dodaja, da je prvostopenjski organ tožniku z dopisom z dne 30. 10. 2023 poslal informativni izračun komunalnega prispevka in ga pozval, naj morebitne pripombe sporoči do 7. 11. 2023, s čimer je sam izkazal, da dejansko stanje v zadevi ni bilo nesporno do te mere, da zaslišanje stranke ali pridobitev njene izjave ne bi bilo potrebno. Tožnik je skupaj z drugimi zavezanci pravočasno podal skupinski ugovor zoper informativni izračun, v katerem so nekateri zavezanci uveljavljali neenakopravno obravnavo zavezancev, zastaranje odmere komunalnega prispevka in to, da je treba v zadevi uporabiti ZUreP-2, ne ZUreP-3. Prvostopenjski organ se v izpodbijani odločbi do navedb iz tega ugovora ni opredelil. Prav tako iz izpodbijane odločbe ni razvidno, na podlagi katerih dejstev je prvostopenjski organ ugotovil, da se lahko tožnikov objekt priklopi na novo zgrajeno javno kanalizacijsko omrežje. Šele drugostopenjski organ je izpolnjenost pogoja možnosti priključitve tožnikovega objekta na kanalizacijsko omrežje oprl na projektno dokumentacijo izvedenih del (PID) in na Seznam izvajalca javne komunalne službe, torej na listini, ki ju prvostopenjski organ v odločbi sploh ni omenil in s katerima tožnik pred izdajo odločbe ni bil seznanjen.

6. S tem, ko je tožena stranka (njen drugostopenjski organ) odločbo oprla na dejstva, glede katerih tožniku ni bila dana možnost izjave, in s tem, ko drugostopenjski organ ni ravnal v skladu s prvim odstavkom 244. člena ZUP in ustrezno dopolnil postopka, je bila po presoji sodišča kršena tožnikova pravica do izjave iz 9. člena ZUP, kakor utemeljeno zatrjuje tožnik v tožbi. Iz navedenega izhaja, da je drugostopenjski organ ugotavljal relevantna dejstva (možnost priklopa tožnikovega objekta na novo zgrajeno kanalizacijo) na podlagi novih dokazov, ki jih prvostopenjska odločba ni navajala, pri tem pa ni postopal v skladu s prvim odstavkom 244. člena ZUP, saj po lastni navedbi ni izvedel posebnega ugotovitvenega postopka v tej zadevi. Tudi v drugostopenjski odločbi je izrecno vztrajal, da naj bi bili podani pogoji za skrajšani ugotovitveni postopek po 144. členu ZUP. Sodišče sodi, da je drugostopenjski organ dopolnjeval postopek prav v delu, ko je ugotavljal možnost priklopa tožnikovega objekta na kanalizacijsko omrežje tožene stranke na podlagi PID in Seznama.

7. Načelo zaslišanja stranke daje stranki tri temeljne procesne pravice: pravico udeleževati se ugotovitvenega postopka, pravico izjaviti se o vseh dejstvih in okoliščinah ter pravico izpodbijati ugotovitve in navedbe organa, nasprotnih strank in drugih udeležencev postopka. Tako organ ne sme izdati odločbe, preden ne da stranki možnosti, da se izreče o dejstvih in okoliščinah, na katere se mora opirati odločba (146. člen ZUP). Ta možnost se lahko da stranki na obravnavi ali izven nje ustno na zapisnik ali v pisni obliki. Bistvo tega načela ni samo v navzočnosti stranke v postopku izdajanja odločbe, pač pa predvsem v možnosti, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločitev, da uveljavlja svoje pravice oziroma brani svoje koristi ter da se seznani s celotnim potekom in rezultatom ugotovitvenega in dokaznega postopka.⁴

8. V primeru, kadar drugostopenjski organ dopolnjuje dokazni postopek, kakor ga je v tej zadevi drugostopenjski organ tožene stranke s svojimi ugotovitvami glede PID in Seznama, ima stranka postopka enako pravico do izjave (9. člen ZUP), kakor bi jo imela v postopku pred prvostopenjskim organom. Takšna pravica do izjave tožniku v postopku pred drugostopenjskim organom ni bila dana.

9. Navedenega zaključka sodišča ne more spremeniti niti sklicevanje tožene stranke v odgovoru na tožbo, da naj bi bili v tej zadevi podani pogoji za izvedbo skrajšanega ugotovitvenega postopka po 144. členu ZUP. Sodišče je predhodno pojasnilo, zakaj v tej zadevi pogoji za izvedbo skrajšanega ugotovitvenega postopka niso bili podani.

10. Sodišče je sicer na glavni obravnavi tožniku vročilo Seznam in izsek PID ter mu omogočilo, da se o njima izjavi. Vendar po presoji sodišča v okoliščinah obravnavane zadeve sanacija opisane kršitve v upravnem sporu ni mogoča. Drugostopenjski organ namreč ni izvedel posebnega ugotovitvenega postopka po 244. členu ZUP, temveč je vztrajal pri stališču, da gre za skrajšani ugotovitveni postopek. Sodišče v upravnem sporu ne more nadomestiti manjkajočega ugotovitvenega postopka pred upravnim organom, ki bi obsegal celovito zaslišanje stranke in ugotavljanje pravno upoštevnih dejstev v zvezi s pogoji za odmero komunalnega prispevka, zlasti glede izjave, ki jo tožnikova pooblaščenka podala na sami glavni obravnavi, da je tožnikov objekt priključen na prej obstoječo, staro kanalizacijo in ne na novo izgrajeno kanalizacijo. Vročitev navedenih listin tožniku na glavni obravnavi je torej samo omogočila izjavo o teh listinah, ne more pa odpraviti nepravilnosti, ki obremenjuje predhodni upravni postopek. Sodišče s tem zavrača tudi navedbo pooblaščenca tožene stranke, da naj bi bila tožeča stranka glede na navedbe prekludirana. Sodišče pojasnjuje, da tožena stranka PID in Seznama ni priložila odgovoru na tožbo, v odgovoru na tožbo se je sklicevala na to, da so te listine v upravnem spisu. Vendar sodišče upravnega spisa ne vroča tožniku. Zato je lahko tožnik, prek svoje pooblaščenke, podal odgovor glede PID in Seznama šele na glavni obravnavi in pri tem dodatno pojasnil, da je njegov objekt priključen na prej obstoječo kanalizacijo.

11. Na podlagi navedenega sodišče ugotavlja, da je v tem postopku podana bistvena kršitev določb postopka iz 3. točke drugega odstavka 237. člena ZUP, ki se na podlagi drugega odstavka istega člena ZUP šteje za absolutno bistveno kršitev pravil postopka, v povezavi s tretjim odstavkom 27. člena ZUS-1, ki določa, da je kršitev določb postopka vselej podana, ko gre za absolutno bistveno kršitev pravil postopka, ki jo določa ZUP ali drug zakon, ki ureja postopek. Navedena kršitev pravice do izjave tožnika je samostojen in zadosten razlog za odpravo izpodbijane odločbe.

12. Ker je sodišče izpodbijano odločbo odpravilo že iz navedenega razloga kršitve pravil postopka, drugih tožbenih ugovorov ni bilo treba podrobno presojati. Zaradi izčrpnosti te sodne obrazložitve in kot napotek organu za ponoven postopek se sodišče v nadaljevanju opredeljuje še do nekaterih materialnopravnih vprašanj, ki jih je tožnik navedel v tožbi.

Glede uporabe materialnega prava - časovna veljavnost predpisa

1. Tožnik kot sporno uveljavlja nepravilno uporabo materialnega prava, ko trdi, da je tožena stranka napačno uporabila ZUreP-2 in ZUreP-3 ter da bi smela pri izdaji izpodbijane odločbe upoštevati le ZUreP-3. Ta očitek ni utemeljen. Tožena stranka je odločala na podlagi ZUreP-3, prvostopenjski organ pa je samo pojasnil, da je bila pravna ureditev v času investicije, ko je veljal ZUreP-2, enaka ureditvi po ZUreP-3. Organ druge stopnje je v svoji odločbi tudi izrecno pojasnil, da je zakonska podlaga za odmero komunalnega prispevka 234. člen v zvezi s 161. členom ZUreP-3, kar je tudi po presoji sodišča pravilno.

2. Med ureditvama po ZUreP-2 in ZUreP-3 glede komunalnega prispevka zaradi izboljšanja opremljenosti po presoji sodišča tudi sicer ni razlike, ki bi vplivala na odločitev o dolžnosti plačila komunalnega prispevka. Da je bila možnost priključitve na komunalno opremo pogoj za obračun komunalnega prispevka že pred uveljavitvijo ZUreP-3, izhaja med drugim iz 155. člena ZUreP-2, po katerem je obračunsko območje posamezne vrste komunalne opreme območje, na katerem se zagotavlja priključevanje na to vrsto opreme oziroma območje njene uporabe. Gre torej za možnost, da se objekt z izgradnjo priključka priključi na komunalno omrežje, kar je tudi ustaljeno stališče sodne prakse iz časa veljavnosti Zakona o prostorskem načrtovanju (v nadaljevanju ZPNačrt).⁵

Glede zakonskega pogoja možnosti priključitve na komunalno opremo

1. Komunalni prispevek za obstoječo komunalno opremo se odmeri med drugim zaradi izboljšanja opremljenosti s komunalno opremo (peti odstavek 232. člena ZUreP-3). Za izboljšanje komunalne opremljenosti se šteje, če se zemljišče dodatno opremi s komunalno opremo, ki je prej ni bilo (prvi odstavek 161. člena ZUreP-3), pri čemer je komunalna oprema za izboljšanje opremljenosti tista, na katero se obstoječi objekt do tedaj ni mogel priključiti oziroma uporaba katere mu ni bila omogočena (drugi odstavek 161. člena ZUreP-3). Skladno s prvim odstavkom 234. člena ZUreP-3 se tak prispevek odmeri, če se zemljišče opremi z dodatno vrsto komunalne opreme, na katero se obstoječi objekt do tedaj ni mogel priključiti, po drugem odstavku istega člena pa se odmeri po uradni dolžnosti kot komunalni prispevek za obstoječo komunalno opremo, če so izpolnjeni pogoji iz četrtega odstavka 161. člena tega zakona, in sicer: prvič, da je komunalna oprema zgrajena, drugič, da je zanjo pridobljeno uporabno dovoljenje, in tretjič, da je mogoče izvesti priključitev objekta nanjo.

2. Iz navedenih določb izhaja, da je za nastanek obveznosti plačila komunalnega prispevka zaradi izboljšanja opremljenosti odločilno, ali se obstoječi objekt zavezanca pred dodatno opremitvijo zemljišča s komunalno opremo na to opremo (vrsto opreme) ni mogel priključiti oziroma uporaba te opreme zanj ni bila omogočena. Šesti odstavek 29. člena Uredbe k temu izrecno določa, da se za izboljšanje opremljenosti stavbnega zemljišča ne štejejo izboljšave, ki so posledica napredka tehnike, vzdrževanje, obnavljanje ali nadomeščanje obstoječe komunalne opreme, prilagajanje obstoječe komunalne opreme oskrbnim, tehničnim in okoljskim standardom ter odpravljanje pomanjkljivosti na obstoječi komunalni opremi. Občina lahko torej odmeri komunalni prispevek zaradi izboljšanja opremljenosti samo takrat, kadar na nekem območju prvič zgradi novo, dodatno vrsto komunalne opreme. Če pa občina zaradi zagotavljanja višjega standarda obstoječo komunalno opremo dogradi ali zamenja oziroma posameznim delom obstoječe opreme to opremo nadomesti ali prilagodi, komunalnega prispevka zaradi izboljšanja opremljenosti ni mogoče odmeriti, saj v navedenih primerih izboljšanje opremljenosti v smislu navedenih določb ne nastopi.

3. Iz navedenega izhaja, da je za pravilno odmero komunalnega prispevka zaradi izboljšanja opremljenosti najprej odločilno vprašanje, ali se obstoječi objekt do dodatne opremitve zemljišča na ustrezno vrsto komunalne opreme dejansko ni mogel priključiti oziroma mu uporaba te vrste komunalne opreme ni bila omogočena. Šele če je odgovor na to vprašanje pritrdilen, pridejo v poštev kumulativno določeni pogoji iz četrtega odstavka 161. člena ZUreP-3, med katerimi je tretji pogoj možnost izvedbe priključitve objekta na komunalno opremo.

4. V obravnavani zadevi je tožena stranka po lastni navedbi novo kanalizacijsko omrežje v naselju ... predala v upravljanje izvajalcu javne službe (A., d. o. o.) 31. 12. 2022, čemur tožena stranka ne nasprotuje in kar izhaja tudi iz Aneksa št. 5 k Pogodbi o najemu javne infrastrukture. Iz Seznama, ki ga je v upravnem postopku posredovala A., d. o. o., izhaja, da je bil tožnikov objekt na kanalizacijsko omrežje priključen že v letu 2021, kar tožena stranka v odgovoru na tožbo (str. 7) izrecno povzema. Tožena stranka v odgovoru na tožbo (str. 10) prav tako navaja, da komunalnega prispevka ni odmerila tistim lastnikom, ki so bili priključeni na staro kanalizacijo še pred izvedbo novogradnje, ker so to možnost drugače kot drugi zavezanci že imeli.

5. Tožnik je že v tožbi opozoril na časovno neskladje v trditvi tožene stranke o priklopu njegovega objekta na novo zgrajeno kanalizacijsko omrežje v letu 2021, kar naj bi izhajalo iz Seznama, in dejstvom, da je bilo novo kanalizacijsko omrežje predano v upravljanje izvajalcu javne službe (A., d. o. o.) šele 31. 12. 2022. V tožbi je izrecno navedel, da je drugostopenjska odločba v tem delu kontradiktorna in da so navedbe tožene stranke o priključitvi tožnikovega objekta v letu 2021 zato neizkazane in sporne. V pripravljalni vlogi z dne 9. 6. 2026 je to izhodišče dodatno pojasnil z navedbo, da v naselju ... vzporedno obstajata stara in nova kanalizacijska infrastruktura in da se tožnikov objekt v letu 2021 še ni mogel priključiti na novo kanalizacijo, saj nova kanalizacija tedaj še ni bila predana v upravljanje izvajalcu javne službe. Na glavni obravnavi dne 15. 6. 2026 je tožnik po svoji pooblaščenki dodal, da bi morebitni priklop njegovega objekta v letu 2021 lahko bil le priklop na obstoječo (staro) kanalizacijo, saj nova kanalizacija tedaj še ni delovala kot javno komunalno omrežje.

6. Glede pravne narave Seznama in njegove dokazne vrednosti v tem postopku, na katerega tožena stranka opira svojo trditev o priklopu tožnikovega objekta na novo zgrajeno kanalizacijo v letu 2021, sodišče pripominja, da se v upravnem spisu nahaja excel tabela, ki jo je dne 7. 11. 2023 (z roko napisan datum zgoraj levo na dokumentu) po navedbi tožene stranke sestavila A., d. o. o. V zvezi s Seznamom in njegovo uporabo v upravnem postopku sodišče pojasnjuje, da je pogoj za vodenje skrajšanega ugotovitvenega postopka po 2. točki prvega odstavka 144. člena ZUP, da organ stanje stvari ugotovi na podlagi uradnih podatkov, ki jih ima sam organ. Uradni podatek v smislu te določbe je torej podatek iz uradne evidence, ki jo vodi organ sam. Seznam A., d. o. o. tem zahtevam ne ustreza: ne gre za evidenco, ki bi jo vodila tožena stranka, temveč za interno tabelo gospodarske družbe, ki v tem postopku ni stranka in katere evidence niso uradne evidence tožene stranke. Seznam zato ni uradni podatek, ki bi ga imel organ in na podlagi katerega bi smel ugotoviti stanje stvari v skrajšanem ugotovitvenem postopku. Sodišče po vpogledu v Seznam, ki ga je tožniku vročilo v vpogled na sami glavni obravnavi, ugotavlja, da je pri tožnikovem objektu kot edina časovna opredelitev priklopa navedeno "Priključen 2021", brez navedbe meseca ali konkretnega datuma priklopa, medtem ko so pri nekaterih drugih zavezancih v istem Seznamu navedene natančnejše časovne opredelitve priklopa (na primer "november 2021", "december 2021", "julij 2022"). Pri imenu tožnika torej tudi sam Seznam ne ponuja podatka, ki bi konkretno opredeljeval, kdaj v letu 2021 naj bi do priklopa tožnikovega objekta na novo kanalizacijo sploh prišlo, zaradi česar časovne opredelitve "v letu 2021" iz Seznama same po sebi ni mogoče natančno preveriti in zato ni na podlagi Seznama tudi ni mogoče ugotoviti, da bi bil tožnikov objekt priključen v času po pridobitvi uporabnega dovoljenja za novo zgrajeno kanalizacijo (...) dne 12. 11. 2021⁶. Kljub tem pomanjkljivostim Seznama je tožena stranka prav nanj oprla ugotovitev drugostopenjske odločbe o priklopu tožnikovega objekta v letu 2021 in se nanj sklicevala tudi v odgovoru na tožbo, pri čemer je sodišče Seznam presojalo samo kot dokaz, ki ga je za svoje navedbe predložila tožena stranka in ne kot javno listino.

7. Tožena stranka neskladja med datumom domnevnega priklopa (leto 2021) in datumom predaje novega kanalizacijskega omrežja v upravljanje (31. 12. 2022) ni pojasnila niti v upravnem postopku, niti v tem upravnem sporu, ko je tudi v odgovoru na tožbo trdila, da je bil priklop tožnikovega objekta na novo kanalizacijo opravljen v letu 2021. Pri presoji izpolnjenosti zakonskih pogojev za odmero komunalnega prispevka sodišče ne prezre, da je tožena stranka za novo kanalizacijsko omrežje uporabno dovoljenje res pridobila že 12. 11. 2021. Po 2. točki četrtega odstavka 161. člena ZUreP-3 je pridobitev uporabnega dovoljenja zakonski pogoj za odmero komunalnega prispevka zaradi izboljšanja opremljenosti, datum predaje omrežja v upravljanje izvajalcu javne službe pa po zakonu ni zahtevan pogoj za odmero komunalnega prispevka. Pravno upoštevni datum izpolnitve pogoja zgrajenosti novega kanalizacijskega omrežja je torej 12. 11. 2021. Vendar to ne odpravlja spornega vprašanja, ali je bil tožnikov objekt priključen na staro kanalizacijo in ne novo zgrajeno kanalizacijo. Tožena stranka namreč ne trdi, da je tožnikov objekt na omrežje priklopila ona sama, niti, da je do možnosti priklopa tožnikovega objekta na novo zgrajeno kanalizacijo prišlo zaradi same pridobitve uporabnega dovoljenja dne 12. 11. 2021. Trdi le, da je bil priklop tožnikovega objekta opravljen v letu 2021, pri čemer se pri tem izrecno opira na Seznam A., d. o. o. — torej izvajalca javne službe, ki praviloma nadzira priključke na javno kanalizacijsko omrežje z izdajanjem soglasij za priklop. Iz spisa pa izhaja, kar je tudi nesporno med strankama, da je A., d. o. o. novo kanalizacijsko omrežje prevzela v upravljanje šele 31. 12. 2022 (Aneks št. 5 k Pogodbi o najemu javne infrastrukture z dne 27. 12. 2022, katere predmet je kanalizacija ...). Posledično ostaja nepojasnjeno, kako bi mogel biti tožnikov objekt na novo kanalizacijsko omrežje priključen že v letu 2021, ko izvajalec javne službe, ki je s svojim Seznamom edini vir te trditve in posledično ugotovitve tožene stranke v upravnem postopku, novega omrežja kanalizacije (...) tedaj še ni niti upravljal in zato priklopov nanj ni mogel niti dovoliti (soglašati) niti evidentirati.

8. Tožena stranka se v upravnem postopku do vprašanja, ali je bila tožnikovemu objektu uporaba kanalizacijske opreme omogočena že pred izgradnjo nove kanalizacije, ni opredelila, čeprav je to vprašanje odločilno za pravilno uporabo prvega odstavka 234. člena ZUreP-3 v zvezi z drugim odstavkom 161. člena ZUreP-3 in šestim odstavkom 29. člena Uredbe. Prvostopenjska odločba o tem ne vsebuje nikakršne ugotovitve, ampak izhaja samo iz tega, da je zaradi izgradnje novega segmenta kanalizacije komunalna oprema na tožnikovem zemljišču izboljšana. Drugostopenjski organ je sicer Seznam in PID uporabil kot dokaz, da se tožnikov objekt lahko priklopi na (novo) kanalizacijsko omrežje, vendar se ni opredelil do očitnega neskladja, ki izhaja iz njegove obrazložitve in iz samega upravnega spisa: na eni strani tožena stranka navaja, da je bilo novo omrežje predano v upravljanje izvajalcu javne službe šele 31. 12. 2022, na drugi strani pa, da je bil tožnikov objekt na kanalizacijsko omrežje priključen že v letu 2021. Kot je sodišče pojasnilo predhodno v obrazložitvi te sodbe, navedenega neskladja ni mogoče odpraviti niti s pojasnilom tožene stranke, da je uporabno dovoljenje za novo kanalizacijo pridobila 12. 11. 2021, saj pridobitev uporabnega dovoljenja sama po sebi ne pomeni, da je upravljavec omrežja A., d. o. o., ki je glede na Seznam edini vir trditve o priklopu tožnikovega objekta na kanalizacijsko omrežje, v letu 2021 že lahko dajal soglasje za izvedbo priklopov na to (novo) kanalizacijsko omrežje. Navedeno prej kaže na to, da je bil tožnikov objekt v letu 2021 priključen na obstoječo (staro) in ne na novo zgrajeno kanalizacijsko infrastrukturo, kar bi pomenilo, da pogoj iz prvega odstavka 234. člena ZUreP-3 v tožnikovem primeru ne bi bil izpolnjen, saj v takem primeru ne bi šlo za izboljšanje komunalne opremljenosti v smislu drugega odstavka 161. člena ZUreP-3 in šestega odstavka 29. člena Uredbe, ker bi bil tožnikov objekt priključen na prej obstoječo (staro) kanalizacijo.

9. V obravnavani zadevi, še pred presojo obstoja tretjega pogoja iz 3. točke četrtega odstavka 161. člena ZureP-3, ostaja odprto vprašanje izpolnjenosti pogoja iz prvega odstavka 234. člena ZUreP-3 v zvezi z drugim odstavkom 161. člena ZUreP-3, torej vprašanje, ali se objekt tožnika do izgradnje novega omrežja na javno kanalizacijsko omrežje sploh ni mogel priključiti oziroma mu uporaba te opreme ni bila omogočena in je dobil možnost priključitve na javno kanalizacijsko omrežje šele z izgradnjo novega dela tega omrežja. Tožnik namreč trdi, da naj bi bil priključen na prej obstoječe (staro) kanalizacijsko omrežje. Da takšni priklopi obstajajo oziroma so obstajali, izhaja tudi iz Seznama, saj je pri nekaterih osebah navedeno, da so priključeni na staro kanalizacijsko omrežje. To vprašanje bo moral organ razrešiti v ponovnem postopku, potem ko bo tožnika seznanil z dejstvi in dokazi, na katera se opirajo relevantne ugotovitve organa, ter mu v zvezi s tem omogočil izjavo v upravnem postopku.

Glede zakonitosti Odloka

1. Tožnik v tožbi zatrjuje še nezakonitost Odloka, ker naj v njem ne bi bilo podlag oziroma meril za odmero komunalnega prispevka zaradi izboljšanja opremljenosti, kar naj bi bilo v nasprotju z 234. členom ZUreP-3 in 21. členom Uredbe, ter ker Odlok ne določa formule za izračun komunalnega prispevka, temveč se glede tega sklicuje na Uredbo. Pomanjkljivost Odloka naj bi tožena stranka tudi konkludentno priznala s sprejetjem novega odloka v decembru 2023.

2. Po enajstem odstavku 230. člena ZUreP-3 podlage za odmero komunalnega prispevka za obstoječo komunalno opremo - stroške obstoječe komunalne opreme, stroške na enoto mere in merila za odmero - sprejme občina. To je tožena stranka storila z Odlokom. V 5. členu Odloka so določeni stroški obstoječe komunalne opreme in stroški na enoto mere, merila pa so določena v 3., 6., 7. in 8. členu, in sicer razmerje med deležem gradbene parcele in deležem površine objekta (0,5 : 0,5), faktor namembnosti objekta (7. člen), računski faktor površine (8. člen, 3,5) in prispevna stopnja zavezanca (9. člen, 100 %). Čeprav v Odloku ni izrecno navedeno, da med merila sodita tudi površina gradbene parcele in bruto tlorisna površina objekta, sta ti dve merili določeni že v šestem odstavku 230. člena ZUreP-3.

3. Po petnajstem odstavku 230. člena ZUreP-3 je Vlada RS pooblaščena, da podrobneje predpiše vsebino, obliko in način priprave podlag za odmero, kar je storila z Uredbo. Bistveno je, da občina v Odloku določi tista merila, pri katerih ni vezana na že z zakonom določeno merilo, kar je tožena stranka storila. Okoliščina, da v 3. členu Odloka nista posebej navedeni površina gradbene parcele in bruto tlorisna površina stavbe, zato ne pomeni nezakonitosti Odloka, saj ti merili izhajata že iz zakona, smiselno pa tudi iz 10. člena Odloka, ki glede formule za izračun in postopka odmere napotuje na Uredbo. Sodišče zato zavrača tožnikovo trditev, da je napotitev na Uredbo netransparentna, nenatančna in nedoločna. Formula iz 30. člena Uredbe je določna in jo je organ tudi uporabil. Na podlagi programa opremljanja temeljijo le podlage za odmero komunalnega prispevka za novo komunalno opremo, ne pa tudi za obstoječo komunalno opremo;⁷ ker je bil v obravnavani zadevi odmerjen komunalni prispevek za obstoječo komunalno opremo zaradi izboljšanja opremljenosti, sprejem programa opremljanja ni bil pogoj za odmero.

4. Ne drži niti, da Odlok ne more biti podlaga za odmero po uradni dolžnosti, ker naj odmera po uradni dolžnosti v njem ne bi bila izrecno navedena. Iz sodne prakse, na katero se sklicuje tožnik, izhaja le, da je določba odloka, ki odmero po uradni dolžnosti izrecno dopušča, pravilna podlaga za tako odmero, ne pa tudi, da je taka izrecna določba pogoj za dopustnost odmere. Odmero komunalnega prispevka po uradni dolžnosti v primeru izboljšanja opremljenosti namreč predvideva že zakon (drugi odstavek 234. člena ZUreP-3), zato ni potrebe, da bi enako določal še Odlok, ki tudi ne sme biti v nasprotju z zakonom (tretji odstavek 153. člena Ustave).

5. Položaj v obravnavani zadevi je tudi bistveno drugačen od tistega, ki ga je obravnavalo Vrhovno sodišče v zadevi, na katero se sklicuje tožnik (X Ips 26/2019 z dne 22. 1. 2020). Bistvo tam zavzetega stališča je, da obračunskih stroškov ni mogoče ugotavljati za vsak posamezen postopek odmere posebej, temveč se komunalni prispevek lahko odmeri le na podlagi z zakonom skladnega splošnega akta, ki velja v času uvedbe postopka. V obravnavani zadevi pa se nobena od podlag za odmero ni ugotavljala posebej za tožnika, temveč izhaja iz Odloka. ZUreP-3 Odloka ni razveljavil; v četrtem odstavku 296. člena ZUreP-3 je določeno, da občinski predpisi, izdani na podlagi ZUreP-2, ostanejo v veljavi, če niso v nasprotju s tem zakonom, v sedmem odstavku istega člena pa je izrecno določeno, da odloki o podlagah za odmero komunalnega prispevka za obstoječo komunalno opremo, sprejeti na podlagi ZUreP-2, še naprej veljajo kot odloki o podlagah za odmero po ZUreP-3.

6. Tudi okoliščina, da je tožena stranka decembra 2023 sprejela nov odlok, sama po sebi ne pomeni, da je bil prejšnji Odlok nezakonit. Občina je v okviru svoje normativne pristojnosti upravičena odlok spremeniti ali nadomestiti, kar pa ne pomeni, da je predhodni predpis, ki je veljal v času uvedbe postopka in v času izdaje izpodbijane odločbe, kakor koli izgubil pravno veljavo ali postal nezakonit. Trditev o "konkludentnem priznanju nezakonitosti" prejšnjega Odloka v zakonsko predpisanem postopku sprejemanja občinskih predpisov nima podlage.

Glede očitka o neenakem obravnavanju

1. Tožnik toženi stranki očita neenako obravnavanje, ker v dvoletnem roku iz sedmega odstavka 234. člena ZUreP-3 ni vsem zavezancem odmerila komunalnega prispevka. Ta določba določa, da se prispevek iz prvega odstavka odmeri najpozneje v dveh letih od izboljšanja opremljenosti zemljišča, pri čemer začne rok za odmero teči, ko je komunalna oprema zgrajena, je zanjo pridobljeno uporabno dovoljenje in je predana v upravljanje. Rok je tako začel teči z dnem predaje novo zgrajene komunalne opreme v upravljanej in so bili s tem izpolnjeni pogoji iz sedmega odstavka 234. člena ZureP-3 za odmero komunalnega prispevka. Izpodbijana odločba je bila izdana 10. 11. 2023, torej pred iztekom dveletnega roka⁸.

2. Ali je tožena stranka v tem roku vsem zavezancem odmerila komunalni prispevek, za odločitev v zadevah odmere komunalnega prispevka za posameznega zavezanca samo po sebi ni pravno relevantno. Po 14. členu Ustave so vsakomur zagotovljene enake pravice ne glede na osebne okoliščine. Če občina nekaterim zavezancem komunalnega prispevka ne bi (pravočasno) odmerila, to samo po sebi ne pomeni, da so tudi drugi pridobili pravico, da se jim komunalni prispevek ne obračuna. Morebitna nezakonita opustitev upravnih organov pri odmeri na odločitev v tem upravnem sporu ne more vplivati, saj se na enakost v nepravu ni mogoče uspešno sklicevati.

3. Glede na ugotovljeno bistveno kršitev določb postopka (3. točka drugega odstavka 237. člena ZUP v povezavi s tretjim odstavkom 27. člena ZUS-1⁹) je sodišče tožbi na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 ugodilo, izpodbijani upravni akt odpravilo in v skladu s četrtim odstavkom istega člena zadevo vrnilo organu prve stopnje v ponoven postopek.

4. V ponovnem postopku bo moral upravni organ tožniku pred izdajo odločbe omogočiti, da se izjasni o vseh upoštevnih okoliščinah, ki zadevajo odmero komunalnega prispevka, zlasti o vsebini PID in Seznama, na katera je drugostopenjski organ oprl ugotovitev o možnosti priključitve tožnikovega objekta na kanalizacijsko omrežje. Pred odmero komunalnega prispevka zaradi izboljšanja opremljenosti bo moral organ ugotoviti in obrazložiti, ali je bil tožnikov objekt pred izboljšavo opremljenosti zemljišča (oziroma pred izgradnjo novega kanalizacijskega omrežja v naselju ... v letu 2021) že priključen na obstoječo (staro) kanalizacijsko opremo oziroma ali mu je bila uporaba te opreme tedaj že omogočena. Če bo organ ugotovil, da je bil tožnikov objekt že priključen na obstoječo (staro) kanalizacijo oziroma, da mu je bila njena uporaba že omogočena, potem pogoj iz prvega odstavka 234. člena ZUreP-3 v zvezi z drugim odstavkom 161. člena ZUreP-3 ni izpolnjen in komunalnega prispevka zaradi izboljšanja opremljenosti tožniku ne bo mogoče odmeriti, saj v takem primeru ne gre za izboljšanje opremljenosti v zakonskem smislu, temveč le za nadomeščanje, prilagajanje ali nadgradnjo obstoječe komunalne opreme (šesti odstavek 29. člena Uredbe). Šele, če bo organ ugotovil, da je pogoj iz prvega odstavka 234. člena ZUreP-3 izpolnjen, bo treba ugotoviti še izpolnjenost pogojev iz četrtega odstavka 161. člena ZureP-3. Pri tem je upravni organ na podlagi petega odstavka 64. člena ZUS-1 vezan na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in njegova stališča, ki se tičejo postopka.

K II. točki izreka

1. Ker je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani upravni akt odpravilo, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 upravičen do povračila stroškov tega postopka. Tožnika je v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik. Sodišče je tožniku na podlagi četrtega odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju: Pravilnik) priznalo pavšalni znesek v višini 385,00 EUR, povečan za 22 % DDV v višini 84,70 EUR, kar skupaj znaša 469,70 EUR. O zakonskih zamudnih obrestih je sodišče odločilo na podlagi prvega odstavka 299. člena Obligacijskega zakonika, po katerem začnejo teči od poteka roka za prostovoljno plačilo. Kar je tožnik uveljavljal več, je sodišče zavrnilo kot neutemeljeno, ker za višji zahtevek ni podlage v ZUS-1 in Pravilniku.
   -------------------------------
   ¹ Ur. l. RS, št. 61/17, 199/21 - ZUreP-3 in 20/22 - odl. US.
   ² Ur. l. RS, št. 199/21, 18/23 - ZDU-10, 78/23 - ZUNPEOVE, 95/23 - ZIUOPZP, 23/24, 109/24 in 25/25 - odl. US.
   ³ Sodba Vrhovnega sodišča RS X Ips 1/2020 z dne 2. 9. 2020, točka 8 obrazložitve.
   ⁴ Komentar Zakona o splošnem upravnem postopku, Ur. list Slovenije in Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, 2022, stran 130 - 131.
   ⁵ Primerjaj sodbe Upravnega sodišča RS I U 397/2014 z dne 5. 6. 2014, I U 277/2017 z dne 21. 2. 2019, I U 907/2011 z dne 12. 1. 2012, II U 462/2013 z dne 2. 7. 2014 in I U 410/2016 z dne 21. 2. 2017.
   ⁶ To je datum (12. 11. 2021) uporabnega dovoljenja za Izgradnja komunalne infrastrukture - kanalizacija in druga infrastruktura v naselju ... št. 351-235/2021-9, ki ga je izdala Upravna enota Ribnica. Dokument je del upravnega spisa (brez listovne številke in brez številke dokumenta).
   ⁷ Tako tudi sodna praksa Upravnega sodišča RS (prim. III U 3/2022 in druge).
   ⁸ Ta rok je zakonodajalec z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o urejanju prostora (ZureP-3C), Ur. List RS 75-2619/2025, podaljšal na štiri leta.
   ⁹ Ta določa, da je bistvena kršitev določb postopka vselej podana v primerih, ko gre za absolutno bistveno kršitev pravil postopka, ki jo določa ZUP ali drug zakon, ki ureja postopek izdaje upravnega akta.