VSMB Sklep II Kp 41535/2025

Senat za mladoletnike Okrožnega sodišča v Murski Soboti (v nadaljevanju sodišče prve stopnje) je mladoletnemu A. A. (v nadaljevanju mladoletnik) ob uporabi 77. člena Kazenskega zakonika (KZ-B) v zvezi s 1. členom Zakona o spremembi Kazenskega zakonika (sprememba 375. člena KZ-1) izreklo vzgojni ukrep navodila in prepovedi, in sicer navodilo, da je mladoletnik dolžan obiskovati vzgojno, poklicno, psihološko ali drugo podobno posvetovalnico, to pa v posledici ugotovitve, da je mladoletnik storil kaznivo dejanje spolnega napada na osebo, mlajšo od petnajst let po prvem odstavku 173. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Hkrati je odločilo, da bo izvrševanje vzgojnega ukrepa pripravil in vodil Center za socialno delo P., Enota G. (v nadaljevanju CSD), kot tudi, da obremenjujejo stroški postopka proračun.

Sklep sodišča prve stopnje izpodbija s pritožbo mladoletnik po zagovornici zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi in postopek zoper mladoletnika ustavi oziroma podrejeno, da zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje.

Pregled zadeve pokaže, da je pritožba mladoletnikove zagovornice utemeljena.

Jedro pritožbene graje predstavlja očitek, da je sodišče prve stopnje odločitev o izreku vzgojnega ukrepa oprlo skoraj izključno na dvomljivo, dokazno nepodprto priznanje mladoletnika, da je storil očitano kaznivo dejanje. Pri tem je zagovornica mnenja, da je prvostopenjsko sodišče mladoletnikovo priznanje presojalo nekritično in izolirano, saj ni ustrezno upoštevalo ključnih okoliščin, ki mečejo resen dvom na njegovo verodostojnost in na sam obstoj kaznivega dejanja. Opirajoč se na izpovedbo priče B. B. opozarja na prvostopenjski spregled izjemno pomembnega konteksta, v katerem je bilo podano priznanje, in sicer utemeljenega suma, da je bil mladoletnik žrtev hudega fizičnega nasilja s strani očima. Smatra, da je v posledici bivanja mladoletnika v okolju nasilja, njegova volja lahko bistveno omajana, zato poudarja, da bi moralo prvostopenjsko sodišče v skladu s 3. točko prvega odstavka 285.c člena ZKP presoditi, ali je podano priznanje podprto z drugimi dokazi v spisu, in ali je bilo dano prostovoljno. Izpostavi namreč obstoj velike verjetnosti, da je bilo t.i. lažno priznanje posledica strahu, pritiska ali celo manipulacije s strani očima, ki bi s tem lahko opravičeval lastno nasilje nad mladoletnikom.

V povzetih pritožbenih pomislekih gre zagovornici pritrditi. Čeprav je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je mladoletnik očitano kaznivo dejanje priznal ter da razume pomen priznanja, svojega zagovora in procesnih pravic, je njegova nadaljnja presoja, da je bil mladoletnik kot dijak srednje šole že dovolj zrel za razumevanje pomena svojih izjav in njihovih posledic, preuranjena in (pre)skopo obrazložena. Okoliščina, da iz poročil CSD, zapisnikov ter šolskega poročila ne izhajajo posebni učni ali intelektualni primanjkljaji, namreč sama po sebi še ne omogoča zaključka o zanesljivosti in prostovoljnosti podanega priznanja.

Pri presoji verodostojnosti priznanja mladoletnika bi moralo sodišče prve stopnje bistveno skrbneje upoštevati vse okoliščine, v katerih je bilo priznanje podano, torej tudi navedbe priče B. B. in spisovne podatke, ki kažejo na možnost, da je bil mladoletnik v domačem okolju izpostavljen fizičnemu nasilju očima. V položaju, ko gre za otroka oziroma mladoletno osebo, ki se morebiti nahaja v okolju strahu, kakršnihkoli pritiskov ali podrejenosti avtoriteti odraslega, je potrebna še posebej previdna in poglobljena dokazna ocena, ki pa v danem primeru umanjka. Pritožbeno sodišče poudarja, da priznanje obdolženca oziroma mladoletnika ne more biti obravnavano izolirano, temveč mora biti podprto tudi z drugimi dokazi v spisu. Prav zato ne gre zaobiti dolžnosti prvostopenjske presoje, ali je priznanje jasno, popolno, prostovoljno in podprto z drugimi izvedenimi dokazi. Te presoje pa sodišče prve stopnje ni opravilo s potrebno stopnjo skrbnosti. Razlogi izpodbijanega sklepa namreč ne vsebujejo celovite dokazne ocene vseh relevantnih okoliščin, ki bi omogočala zanesljiv zaključek, da je bilo priznanje inkriminiranega dejanja mladoletnika (predhodno podano materi (priloga A1) in na SKP PU Murska Sobota dne 3. 2. 2025) pred sodiščem prve stopnje dne 30. 1. 2026 dano brez vpliva morebitnih pritiskov ali strahu. Pritožbeno sodišče ne more nekritično zaobiti možnosti t. i. lažnega priznanja, na katerega je skozi pritožbeno izvajanje fokusirana zagovornica. V primerih mladoletnih storilcev, posebej kadar obstajajo indici o nasilju ali neustreznih družinskih razmerah, je namreč treba možnost prilagojenega oziroma izsiljenega priznanja presojati z večjo mero previdnosti. Sodišče prve stopnje pa se do teh okoliščin ni celovito opredelilo, prav tako pa ni jasno in zadovoljivo obrazložilo, kako jih umešča v skupno dokazno oceno vseh izvedenih dokazov.

Razlogi izpodbijanega sklepa ostajajo pomanjkljivi tudi glede pomena ugotovitev sodnega izvedenca klinične psihologije, ki pri mladoletni oškodovanki ni zaznal psiholoških posledic oziroma vedenjskih odzivov, značilnih za spolno viktimizacijo. Sodišče prve stopnje je navedeno dokazno okoliščino zmanjšalo zgolj z ugotovitvijo, da odsotnost posledic še ne pomeni, da do zlorabe ni prišlo, ni pa pojasnilo, kako takšno izvedensko ugotovitev umešča v celovito dokazno oceno in kakšen dokazni pomen ji pravzaprav pripisuje. Prav tako se ni ustrezno opredelilo do procesnega položaja, nastalega zaradi dejstva, da ml. oškodovanka kot edina neposredna priča očitanega ravnanja ni bila zaslišana, niti do vprašanja, ali preostali izvedeni dokazi ob odsotnosti njenega neposrednega izpovedovanja omogočajo zanesljiv preizkus obremenilnih navedb. Tozadevno na primer pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijanega sklepa pripominja, da v postopku ni bil zaslišan očim mladoletnika C. C. , čeprav vsebina spisovnih podatkov kaže, da je bil prav on neposredni naslovnik razkritja obravnavanega kaznivega dejanja. Iz zapisnika CSD je namreč razvidna izjava matere, da je ml. oškodovanka o ravnanju polbrata povedala svojemu očetu, torej očimu mladoletnika ter mu inkriminirani dogodek tudi zelo podrobno opisala. Navedena okoliščina po oceni pritožbenega sodišča kaže, da v procesni situaciji odsotnosti zaslišanja edine neposredne priče inkriminiranega dogajanja lahko C. C. predstavlja pomemben spoznavni dokazni vir pri presoji verodostojnosti in konsistentnosti obremenilnih očitkov zoper mladoletnika.

Ob preizkusu izpodbijanega sklepa pa je slediti zagovornici in dodatno ugotoviti nadaljnje pomanjkljivosti v razlogih glede presoje izpovedb prič, na katere se je sodišče prve stopnje sklicevalo v smislu potrditve mladoletnikovega priznanja. Iz razlogov izpodbijanega sklepa izhaja prvostopenjski zaključek, da se očitano dejanje mladoletniku, poleg njegovega priznanja, dokazuje tudi z izpovedbo pričeB. B. ter posredno z navedbami mladoletnikovih nekdanjih sošolcevE. E. in D. D. . Vendar pa ponujeni razlogi izpodbijanega prvostopenjskega sklepa ne vsebujejo zadostne presoje vsebine in dokaznega pomena teh izpovedb. Tako iz povzetka izpovedi priče B. B. v točki 7 obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je mladoletnika nagovorila, naj ji pove po resnici, ali je res, kar ji je povedala njegova mati, pri čemer mu ni omenila, kaj konkretno naj bi ji F. F. povedala, mladoletnik pa ji je odgovoril le, da je "res, ampak samo delno". V njuni medsebojni komunikaciji ml. oškodovanka torej niti ni bila omenjena, medtem ko je pričaB. B. pač predvidevala, da mladoletnik ve, o čem ga sprašuje. Zaključek sodišča prve stopnje, da takšna komunikacija potrjuje mladoletnikovo priznanje kaznivega dejanja spolnega napada na osebo, mlajšo od petnajst let, okvalificirano po prvem odstavku 173. člena KZ-1, zato ni zadostno obrazložen oziroma je vsaj preuranjen. Podobno velja tudi glede izpovedb mladoletnikovih nekdanjih sošolcev E. E. in D. D. , ki ju sodišče prve stopnje v točki 6 obrazložitve izpodbijanega sklepa najprej šteje za priči, s katerimi se dokazuje dejanje mladoletnika, nato pa jima v točki 9 obrazložitve izpodbijanega sklepa subtilno celo odreka kredibilnost s tem, ko smatra, da skušata prikazati, da "je bilo govora kar o nekom". Pri tem pa iz podatkov spisa izhaja premalo razčiščen obstoj print screen posnetkov skupinske komunikacije preko aplikacije Snapchat ter SMS sporočil (priloga A1), v katerih naj bi mladoletnik uporabljal izrazito seksualizirane in obremenjujoče izjave v zvezi s svojo ml. polsestro (da "jo je slato .. pa picko lizo in jo fuko"). Izpodbijani sklep tako nima jasnih in zadovoljivih razlogov o tem, na kakšni podlagi sodišče prve stopnje šteje njuni izpovedbi kot potrditev obremenilnih navedb. Tako tudi v tem delu razlogi izpodbijanega prvostopenjskega sklepa ne omogočajo zanesljivega preizkusa sprejete dokazne ocene in je vsekakor pritrditi zagovornici, ko izpostavlja nezanesljive posredne informacije, ki po njenem mnenju ne morejo predstavljati trdnega dokaza o storitvi kaznivega dejanja.

Po obrazloženem pritožbeno sodišče ugotavlja, da pomanjkljivi ponujeni razlogi o odločilnih dejstvih ne omogočajo ustrezne presoje, ali je grajana prvostopenjska odločitev pravilna in zakonita. Sodišče prve stopnje se namreč ni celovito in argumentirano opredelilo do okoliščin, ki jih je obramba izpostavljala kot bistvene za presojo verodostojnosti in dokazne vrednosti mladoletnikovega priznanja, zlasti ne do navedb o možnosti nezanesljivega oziroma prilagojenega priznanja, podanega v okoliščinah domnevnega nasilja in pritiskov v domačem okolju.

Ker torej izpodbijani prvostopenjski sklep nima razlogov o vseh odločilnih dejstvih oziroma so ti nejasni in nezadostni, je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, zaradi katere je bilo treba pritožbi zagovornice ugoditi in ga razveljaviti ter zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo odločanje. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ugotovljene pomanjkljivosti odpraviti ter sprejeto odločitev obrazložiti z jasno, celovito in medsebojno povezano presojo vseh izvedenih dokazov in za meritorno odločitev merodajnih okoliščin. Posebno pozornost bo namenilo presoji dokazne vrednosti mladoletnikovega priznanja v povezavi z vsemi ostalimi izvedenimi dokazi ter prepričljivo obrazložilo, na podlagi katerih konkretnih okoliščin šteje priznanje mladoletnika za prostovoljno, verodostojno in dokazno podprto. Ob tem se bo zanesljivo opredelilo tudi do obrambnih navedb o možnem vplivu družinskih razmer in zatrjevanega nasilja v mladoletnikovem domačem okolju na nastanek in vsebino podanega priznanja obravnavanega dejanja, kakor tudi do pomena ugotovitev sodnega izvedenca klinične psihologije ter procesnega položaja, nastalega zaradi nezaslišanja mladoletne oškodovanke kot edine neposredne priče očitanega ravnanja. Pritožbeno sodišče posebej poudarja, da navedene okoliščine same po sebi ne izključujejo možnosti, da je do spolno neprimernega oziroma pravno nevzdržnega ravnanja nad ml. oškodovanko prišlo, temveč narekujejo zgolj posebno skrbnost pri dokazni oceni in obrazložitvi prvostopenjsko sprejete odločitve, ki bo po ponovljenem postopku oprta na celovito, notranje skladno in logično presojo vseh izvedenih dokazov ter smiselno, tehtno in zanesljivo opredeljena tako do obremenilnih kot tudi do razbremenilnih dokaznih okoliščin.