UPRS Sodba I U 668/2024-31

1. Tožba se zavrne.

2. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Povzetek upravnega postopka

1. Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski organ tožniku zaradi izboljšanja opremljenosti stavbnega zemljišča s komunalno opremo na parc. št. 2234, k.o. ..., na kateri stoji stanovanjska stavba št. 330, k.o. ..., odmeril komunalni prispevek v skupni višini 608,22 EUR (1. točka izreka), določil rok in način plačila ter še odločil, da stroški postopka niso nastali (2. in 3. točka izreka).

2. V obrazložitvi je navedel, da je Občina Ribnica pridobila gradbeno dovoljenje za izgradnjo komunalne infrastrukture - kanalizacija in druga infrastruktura v naselju ... dne 25. 10. 2018, uporabno dovoljenje pa 12. 11. 2021. V sklopu izvedene investicije se nahaja tudi navedeno zemljišče s stavbo, ki je v lasti tožnika do 1/2. V času izdaje uporabnega dovoljenja veljavni Zakon o urejanju prostora (ZUreP-2) je določal pravico občine do odmere dodatnega komunalnega prispevka (151., 222. člen). Enako določa ZUreP-3. Podlago za odmero komunalnega prispevka predstavljata Odlok o podlagah za odmero komunalnega prispevka za obstoječo komunalno opremo za območje občine Ribnica (Odlok) in Uredba o programu opremljanja stavbnih zemljišč in odloku o podlagah za odmero komunalnega prispevka za obstoječo komunalno opremo ter o izračunu in odmeri komunalnega prispevka (Uredba). Pri obračunu komunalnega prispevka je organ upošteval kanalizacijsko omrežje, podatke za izračun pa je pridobil iz uradnih nepremičninskih evidenc.

3. Drugostopenjski organ je zavrnil pritožbo tožnika in potrdil odločitev prvostopenjskega organa.

Bistvene navedbe strank v upravnem sporu

1. Tožnik je zoper izpodbijano odločbo vložil tožbo iz razlogov napačne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev pravil postopka ter zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. V zvezi s kršitvijo pravil postopka je navedel, da je toženka sama priznala, da je nekaterim zavezancem z območja ... poslala dopis z dne 30. 10. 2023, s katerim jih je obvestila o izdaji odločbe o odmeri komunalnega prispevka. Določen je bil tudi rok za odgovor, v katerem se je tožnik odzval na dopis, vendar se prvostopenjski organ do teh navedb ni z ničemer opredelil. Pogoji za odločanje po skrajšanem postopku niso bili izpolnjeni. S tem, ko je organ poslal dopis med drugim tožniku, je pričel izvajati posebni ugotovitveni postopek, kot to izhaja tudi iz tretjega odstavka 234. člena ZUreP-3. Tožniku je bila kršena pravica do izjave in pravica do enakega varstva pravic. Šele v drugostopenjski odločbi se organ sklicuje na Seznam lastnikov z dne 7. 11. 2023, ki jo je poslala A. d. o. o, in v kateri naj bi bila navedena možnost priključitve na kanalizacijsko omrežje po podatkih upravljavca kanalizacijskega omrežja. O tem se tožnik ni mogel izjasniti. Ker ta tabela ni javni podatek, se organ nanjo ne more sklicevati. S tem, ko je drugostopenjski organ dopolnjeval postopek in s tem ni seznanil tožnika, je tudi kršil pravila postopka. Toženka bi se glede na 127. člen ZUP morala sklicevati le na ZUreP-3 in ne tudi na ZUreP-2. Prvostopenjski organ v svoji odločbi tudi ni izkazal treh pogojev, ki morajo biti izpolnjeni za odmero po 161. v zvezi s 234. členom ZUreP-3. Ker je drugostopenjski organ dopolnjeval obrazložitev prvostopenjskega organa, bi moral s tem seznaniti tožnika pred izdajo odločbe. V odločbi bi se moral organ tudi izjaviti, ali je podano soglasje izvajalca za priklop, kot to določa 14. člen Odloka o odvajanju in čiščenju komunalne odpadne vode na območje Občine Ribnica. Soglasje izvajalca je po stališču Upravnega sodišča predhodno vprašanje, ki v tem primeru ni bilo dano. Zato ostaja vprašanje dejanske in pravne možnosti priključitve tožnikovega objekta na javno kanalizacijsko omrežje povsem neizkazano. Veljavni Odlok tudi ne predstavlja zakonite pravne podlage za odmero komunalnega prispevka zaradi izboljšanja opremljenosti zemljišča po uradni dolžnosti. V odloku ni navedena ne formula za izračun, ne podlaga oziroma merila. Odlok ni transparenten in je v nasprotju z zakonom (230. člen ZUreP-3 in 21. člen Uredbe), kar izhaja tudi iz 11. in 12. člena Odloka. Pri taki odmeri gre za postopek na predlog zavezanca in ne po uradni dolžnosti. Toženka sedaj predlaga v sprejem nov Odlok, kjer določa vse sedaj ugotovljene pomanjkljivosti Odloka, uporabljenega v tej zadevi. Toženka je tudi diskriminatorno obravnavala zavezance za plačilo komunalnega prispevka na območju ..., saj nekaterim zavezancem odločbe niso bile poslane, nekaterim so bile poslane prepozno. Iz tega seznama je razvidno tudi, da toženka ni odmerila komunalnega prispevka industrijsko-poslovnim objektom v naselju ..., kot tudi navedenim stanovanjskim objektom. Glede na potek roka za izdajo odločbe je organ z izdajami odločb o odmeri komunalnega prispevka za te objekte prekludiran. Diskriminatorna obravnava zavezancev je izkazana tudi z odpravo odločbe o odmeri komunalnega prispevka za A. B. iz razloga zastaranja. Tožnik je predlagal, da sodišče tožbi ugodi, odpravi prvostopenjsko odločbo ter toženki naloži povrnitev njenih stroškov postopka.

2. Toženka je v odgovoru na tožbo uvodoma opozorila, da je tožbeni zahtevek nesklepčen, saj iz dejstev, ki jih tožnik navaja v tožbi, ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka. Tožnik v svojih trditvah ne navede, da uporabljeni podatki niso pravilni. Pogoji za odločanje po skrajšanem postopku so bili izpolnjeni. Dopis z dne 30. 10. 2023 je bil obvestilne narave, zato izjava tožnika ni bila potrebna. Ne glede na to, je tožnik ugovor podal, s tem se je izjavil glede dopisa. Tožnik je imel možnost ugovarjati napačnim podatkom, saj je bil s tem seznanjen, dana mu je bila možnost izjave. Odločba je bila pravočasno izdana. Predmetna excel tabela je podatek A. d. o. o. in ne uradni podatek, ki ni bistvena za izdajo izpodbijane odločbe. Odločbo je tudi možno preizkusiti. Občina je pri določitvi zavezancev izhajala iz PID-a, ki je bil osnova za izdajo uporabnega dovoljenja. Podlaga za izdajo odločbe je predstavljal Odlok in Uredba, sestavni del Odloka je Elaborat programa opremljanja za OPN Občine Ribnica. Pojasnjen je bil izračun komunalnega prispevka. Pri ostalih izgradnjah komunalne infrastrukture je šlo za obnovo oziroma vzdrževanje in ne za gradnjo nove dodatne komunalne opreme. Z navedbami o objektih, pri katerih komunalni prispevek ni bil odmerjen, gre za tožbene novote. V zvezi z odpravo odločbe za A. B. je toženka najprej opozorila, da je ta odločba že obstajala v času vložitve tožbe, hkrati pa gre za dejstvo, ki ni obstajalo v času izdaje prvostopenjske odločbe. Predlagala je, da sodišče tožbo zavrne in tožniku naloži v plačilo stroške postopka. Naknadno je opozorila še na sodbo naslovnega sodišča, I U 250/2024 z dne 7. 1. 2026.

3. V 1. pripravljalni vlogi je tožnik zavrnil vse navedbe toženke. Poudaril je, da ena sodba ne predstavlja ustaljene sodne prakse, ki bi sodišča zavezovala. Sodišče je v zadevi, I U 250/2024, ''saniralo'' kršitve organa in s tem prevzelo vlogo organa prve stopnje. Ker tožnik ni nikoli prejel PID in Excel seznama ..., se o tem ni mogel izjaviti. Sodišče v upravnem sporu ne more sanirati kršitve pravice do izjave po 59. členu Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), če tožnik s temi dokazi niti v sodnem postopku ni bil seznanjen. Glede možnosti priključitve je dokazno breme v tem primeru, ko je bil postopek voden po uradni dolžnosti, na organu. PID prikazuje zgolj makro-prostorske podatke (geodetske linije) in ne dokazuje micro-lokacijske in tehnične izvedljivosti priključka. V času izdaje izpodbijane odločbe priklop ni bil mogoč. Odlok 202o je pravno pomanjkljiv. Ker tožnik v pritožbenem postopku ni mogel uveljavljati ugovora diskriminacije, saj ni bil seznanjen z seznamom drugih neodmerjenih objektov, ga sme uveljavljati v upravnem sporu.

4. Toženka je v 1. pripravljalni vlogi prerekala vse navedbe tožnika in še dodala, da tožnik ne izkaže, da priključitev objektivno ni nemogoča. Sodba, I U 250/2024, je uporabljiva v tej zadevi. PID predstavlja projekt izvedenih del, ki je podlaga za uporabno dovoljenje in del uradnih evidenc glede obstoja komunalne infrastrukture. Ne gre za novo dejstvo ali nov dokaz. Iz spisa tudi izhaja, da je komunalna oprema zgrajena, da zanjo obstaja uporabno dovoljenje, da se objekt nahaja v območju opremljanja in da možnost priključitve obstaja. Pravni standard iz tretjega odstavka 161. člena ZUreP-3 je tako izpolnjen. Tožnik ni uspel izpodbiti teh dejstev. Odlok tudi ni pomanjkljiv, saj je metodologija izračuna KP določena v Uredbi. Tožnik ni izkazal diskriminatorne obravnave.

Glavna obravnava in dokazni postopek

1. Sodišče je opravilo narok za glavno obravnavo 4. 6. 2026, ki sta se ga udeležili obe stranki po svojih pooblaščencih.

2. Tožnik je vztrajal pri tožbi in svojih navedbah, dodatno je navedel, da ob izdaji odločbe priklop na novo kanalizacijsko strukturo ni bil mogoč zaradi napačnega padca kanalizacijskega omrežja ter nivojskih višinskih razlik med javnim vodom ter iztokom iz objekta tožnika, kar je priznala tudi toženka. Ker pa je tožnik šele na naroku pridobil na vpogled Seznam ... in izsek iz PID, ju sodišče ne sme upoštevati, ker gre za nove dokaze toženke. Toženka je vztrajala pri izpodbijanem aktu in navedbah iz vlog, ugovarjala danes podanim navedbam kot prepoznim in nerelevantnim. Izpostavila je, da se spor nanaša na možnost priključitve in ne na samo priključitev. Tožnik je danes priključen. Tožnik je še dodal, da bi toženka morala izkazati možnost same priključitve.

3. V dokaznem postopku je sodišče vpogledalo v obvestilo zavezancem z dne 30. 10. 2023, ugovor z dne 7. 11. 2023, prvostopenjsko odločbo, pritožbo, drugostopenjsko odločbo in ostale listine upravnega spisa, med drugim Seznam in PID.

4. Sodišče je, sledeč drugemu odstavku 287.¹ člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1, zavrnilo naslednje dokazne predloge tožnika: vpogled v zahtevo za pridobitev informacije javnega značaja (Seznam lastnikov z datumom priklopa), odgovor A. d. o. o. z dne 12. 1. 2024, zahtevo za pridobitev informacije javnega značaja z dne 11. 12. 2023, odgovor občine z dne 10. 1. 2024, odločbo, št. 354-0121/2023-3 z dne 30. 1. 2024, ker gre za listine, ki so nastale po izdaji izpodbijane odločbe. Sodišče v upravnem sporu namreč presoja pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe po dejanskem in pravnem stanju na dan izdaje odločbe.

5. Na enaki pravni podlagi je zavrnilo dokaz z vpogledom na spletno stran, kjer se nahaja predlog novega odloka, saj njegova vsebina ni relevantna za ta postopek, prav tako je zavrnilo dokaz z vpogledom v izpis iz PISO (označitev poteka komunalnega voda), skupaj z označitvijo, katerim stavbam občina ni odmerila KP oziroma katerim je odpremila odločbe šele 14. 12. 2023, vključno z vpogledom po uradni dolžnosti v PISO, iz enakega razloga, hkrati gre za dokaz, ki je nastal po izdaji izpodbijane odločbe.

6. Zavrnilo je tudi dokazni predlog tožnika, naj sodišče toženki naloži posredovanje odločbe o odmeri KP za nepremičnino ID znak 1624 2271/2, gradbeno dovoljenje in skico vrisa novozgrajene kanalizacije v naselju ... (PID), skupaj z objekti, ki so ali bi morali biti priključeni, saj to ni pomembno za odločitev. Sodišče bo vpogledalo le tisti del PID, ki se nanaša na del komunalne opreme, na katero se priključi tožnikov objekt, ki je v upravnem spisu.

7. Tožnik je zavrnitvi dokaznih predlogov ugovarjal, kot tudi upoštevanju navedb in dokazov toženke (Seznam... in izsek iz PID), saj bi mu morala biti predložena že v upravnem postopku. V zvezi z odločbo drugostopenjskega organa z dne 30. 1. 2024 in Seznama objektov, ki niso bili priključeni na komunalno infrastrukturo, je dodal še, da ne gre za novo dejstvo, saj je že v pritožbi navedel, da nekaterim objektom v tem naselju KP ni bil odmerjen.

8. Sodišče ugovore tožnika zavrača iz že zgoraj podanih razlogov. Dodaja še, da je vpogledalo v Seznam ... in PID ter presodilo, da za odločitev nista relevantna, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju obrazložitve te odločbe.

   Odločitev in razlogi sodišča

   K I. točki izreka:

9. Tožba ni utemeljena.

10. V tem primeru je predmet presoje odločitev prvostopenjskega organa o odmeri KP tožniku (kot lastniku do 1/2) zaradi izboljšanja opremljenosti stavbnega zemljišča s komunalno opremo na parc. št. 2234, k.o. ..., s stavbo št. 330, k.o. ..., v skupni višini 608,22 EUR.

11. Tožnik v tožbi uveljavlja tožbene razloge bistvenih kršitev pravil postopka, napačne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

12. V zvezi z očitki o kršitvah pri vodenju upravnega postopka sodišče po vpogledu v upravni spis ugotavlja, da je prvostopenjski organ 30. 10. 2023 tožniku z navadno pošto poslal dopis, h kateremu je pripet "informativni izračun komunalnega prispevka". V njem ga obvešča, da bo zaradi izboljšanja opremljenosti zemljišča po 234. členu ZUreP-3 odmeril komunalni prispevek, povzame predpise, ki so pravna podlaga za to, merila, enačbo za izračun, površino gradbene parcele in objekta ter faktorjem dejavnosti, z izračunom višine. Tožnik je bil pozvan, da morebitne pripombe sporoči najkasneje do 7. 11. 2023.

13. Že iz same vsebine dopisa tako izhaja, da ni šlo le za ''obvestilo" zaradi vodenja skrajšanega postopka po 2. točki prvega odstavka 144. člena ZUP, ampak je šlo za posebni ugotovitveni postopek. Pri tem sodišče še pripominja, da pogoji za vodenje skrajšanega postopka niti niso bili podani, saj ima stranka po tretjem odstavku 234. člena ZUreP-3 pravico dokazovati drugačno površino objekta, s tem pa tudi drugačno površino gradbene parcele, kot izhaja iz uradnih evidenc.

14. Tožnik trdi, da poziva ni prejel. Ker toženka ne trdi drugače, sodišče šteje to trditev za nesporno. Zato je kršitev pravice do izjave izkazana. Kršitev pravice do izjave na prvi stopnji pa je opravičen razlog za to, da se nova dejstva in dokazi upoštevajo kot pritožbeni razlogi. V tretjem odstavku 239. člena ZUP je namreč določeno, da lahko pritožnik v pritožbi navaja nova dejstva in nove dokaze, mora pa obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku na prvi stopnji. Nova dejstva in novi dokazi se lahko upoštevajo kot pritožbeni razlogi le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti na obravnavi. Glede na to je drugostopenjski organ pravilno obravnaval vse, tudi nove pritožbene trditve, tj. ni štel, da je tožnik z njimi prekludiran. Zato kršitev, ki jo je storil prvostopenjski organ, ni razlog za odpravo odločbe, saj jo je saniral drugostopenjski organ.

15. Sodišče se tudi strinja s tožbenim očitkom, da prvostopenjski organ ni obravnaval tožnikovih navedb iz "skupinskega" ugovora na informativni izračun, v katerem so določeni zavezanci uveljavljali neenakopravno obravnavanje zavezancev, zastaranje odmere komunalnega prispevka, in da je treba v zadevi uporabiti ZUreP-2 in ne ZUreP-3.² Vendar je razloge prvostopenjske odločbe v tem delu dopolnil drugostopenjski organ (tretji odstavek 248. člena, prvi odstavek 251. člena ZUP), ki je te ugovore obravnaval, s čimer je bila kršitev odpravljena. Ker ugovor, da naj vsem zavezancem komunalni prispevek ne bi bil odmerjen, kot bo podrobneje utemeljeno v nadaljevanju, ni relevanten, pa organu nanj niti ni bilo treba odgovarjati.

16. Drži, da je šele drugostopenjski organ v zvezi s tožnikovim zatrjevanjem o neizkazanosti pogojev za obračun komunalnega prispevka navedel, da je pogoj zgrajene komunalne opreme izpolnjen s tem, ko je bilo pridobljeno uporabno dovoljenje in zato ni pomembno, kdaj je bila infrastruktura predana v upravljanje. Navedel je še, da je občina pri ugotavljanju možnosti priklopa izhajala iz PID, ki je bil podlaga za pridobitev uporabnega dovoljenja. Ugotovil je tudi, da iz Seznama, ki ga je organu poslala A. d.o.o., sicer izhaja, da tožnikov objekt na kanalizacijsko omrežje še ni bil priključen, vendar po njegovi presoji za odmero zadošča, da je priključitev objekta mogoče izvesti in ni treba, da bi bila tudi že dejansko izvedena.

17. V primeru, ko drugostopenjski organ šteje, da dopolnjuje razloge prvostopenjske odločbe, kar je v tem primeru štel, je dolžan, preden izda odločbo, stranko s tem seznaniti in ji omogočiti izjavo. Tega pa v obravnavani zadevi ni storil.

18. Druga alineja tretjega odstavka 59. člena ZUS-1 določa, da ne glede na določbo prvega odstavka tega člena sodišče odloči na glavni obravnavi, če stranki ali stranskemu udeležencu v postopku izdaje upravnega akta ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe. Odpravo te kršitve v postopku pred upravnim sodiščem torej predvideva že zakon. Stališče, da sodišče lahko odpravi procesno kršitev, so zavzeli tudi avtorji komentarja ZUS-1³ in sodna praksa.⁴ Zahteva iz citirane določbe se na prvi pogled zdi absolutna, vendar sodišče sodi, da je treba v vsakem posameznem primeru presoditi, ali kršitev res lahko odpravi samo ali pa je to mogoče zgolj v ponovljenem upravnem postopku.

19. Tožnik zastopa stališče, da v obravnavani zadevi pomanjkljivega ugotovitvenega postopka ni mogoče sanirati šele v upravnem sporu, ker izsek PID v prvostopenjski odločbi ni upoštevan in ker naj bi mu šele sodišče posredovalo nove listine, ki v izpodbijani odločbi niso bile navedene. To stališče je napačno.

20. Za odmero komunalnega prispevka, vključno s komunalnim prispevkom zaradi izboljšanja opremljenosti, je bistvena vključenost v t.i. oskrbno (po ZPNačrt in ZUreP-2 obračunsko) območje posamezne vrste komunalne opreme, ki je določeno na normativni ravni. V času izdaje izpodbijane odločbe veljavni osmi odstavek 230. člena ZUreP-3 je namreč določal, da se oskrbno območje opredeli v elaboratu,⁵ na podlagi katerega so določene podlage za odmero komunalnega prispevka, te pa se sprejmejo z odlokom (enajsti odstavek 230. člena ZUreP-3). V primeru vključenosti objekta v oskrbno območje, ki je del predpisa, torej velja, da je njegov lastnik zavezanec za plačilo te vrste komunalne opreme in občina tega ni dolžna posebej dokazovati. Toženka bi se tako namesto na PID lahko oprla na to, da se obravnavani objekt nahaja v oskrbnem območju.

21. Zavezancem, katerih objekti se sicer nahajajo v oskrbnem območju, pa je omogočeno, da uveljavljajo, da priključitve na komunalno opremo ni mogoče izvesti.

22. V 234. členu ZUreP-3 je namreč določeno, da se komunalni prispevek zaradi izboljšanja opremljenosti odmeri, če se zemljišče opremi z dodatno vrsto komunalne opreme, na katero se obstoječi objekt do tedaj ni mogel priključiti oziroma uporaba katere mu ni bila omogočena (prvi odstavek). Komunalni prispevek iz prejšnjega odstavka se odmeri po uradni dolžnosti kot komunalni prispevek za obstoječo komunalno opremo, če so izpolnjeni pogoji iz četrtega odstavka 161. člena tega zakona (drugi odstavek). Ti pogoji so: 1. da je komunalna oprema zgrajena, 2. da je zanjo pridobljeno uporabno dovoljenje in 3. da je mogoče izvesti priključitev objekta nanjo. Če za gradnjo komunalne opreme ni potrebno gradbeno dovoljenje, se šteje, da je ta zgrajena, ko je predana v upravljanje.

23. Sodišče ugotavlja, da tožnik dejstva, da priklop ni mogoč, v postopku na prvi stopnji ni mogel uveljavljati, lahko pa bi to storil v pritožbi zoper odločbo. Vendar v pritožbi ni zatrjeval, da priključitev objekta na komunalno omrežje ni mogoča (in zakaj ne), ampak je trdil, da izpodbijana odločba ni obrazložena, ker se organ o tem, ali je priklop možen, ni izrekel. Posledično je drugostopenjski organ, ko je na to odgovarjal, zapisal, da to v odločbi res ni navedeno, vendar izhaja iz podatkov organa, tj. iz Seznama, predvsem pa je občina pri določitvi zavezancev izhajala iz PID, ki je bil podlaga za izdajo uporabnega dovoljenja.

24. Sodišče sodi, da tožniku glede na naravo samega ugovora (tj. da priklop ni mogoč) nedvomno ni bilo onemogočeno uveljavljanje navedb in predlaganje dokazov s tem v zvezi v tožbi zoper izpodbijano odločbo. Tega mu opustitev vročitve Seznama in izseka PID, na katera se opira drugostopenjski organ, ni preprečevala. Sodišče bi tako zaradi dopolnjenih razlogov drugostopenjske odločbe nove tožbene trditve in dokaze obravnavalo, saj so v primeru, ko stranki ni bila dana pravica do izjave, za to podani pogoji po tretjem odstavku 20. člena ZUS-1. V primeru, če bi bile trditve take, da bi terjale ugotavljanje dejanskega stanja, bi odločbo odpravilo in vrnilo organu v ponovni postopek. Sodišče kot neutemeljene zavrača tudi navedbe tožnika, da negativnih dejstev ne more dokazati. Trditveno breme, da priklop ni možen, je ob dejstvu, da je objekt v oskrbnem območju, že po naravi stvari na zavezancu, ki mora konkretno utemeljiti, da priključek ni mogoč, in razloge, zakaj ne.

25. Tožnik pa niti v tožbi ni uveljavljal, da priključitev njegovega objekta na kanalizacijsko omrežje ni mogoča. Navajal je namreč, da je iz Seznama razvidno, da njegov objekt ni priključen na javno kanalizacijsko omrežje (kar sploh ni sporno), čeprav naj bi bilo po PID-u z njim opremljeno, in da mu je bil vpogled v Seznam in PID onemogočen, hkrati tudi nista bila priložena drugostopenjski odločbi, zato se o tem ne more izreči. Trdil je tudi, da bi se morala toženka izjasniti, ali je bilo izdano soglasje za priključitev, o čemer naj bi se izreklo že sodišče v sodbi, I U 2161/2017 z dne 4. 9. 2018, ki pa v tem primeru ni bilo dano.

26. Sodišče tako glede na povedano zaključuje, da je v tem primeru očitana procesna kršitev taka, da je njena odprava v upravnem sporu mogoča. Tožnik je namreč imel možnost, da se o Seznamu in izseku iz PID izjavi v upravnem sporu.

27. Tega ne spremeni tožnikovo sklicevanje na sklepa Vrhovnega sodišča, X Ips 45/2019 z dne 3. 6. 2020, in, X Ips 118/2020 z dne 13. 1. 2021, ki njegovih trditev o nezakoniti sanaciji postopka toženke s strani sodišča ne podpirata. V zadevi, X Ips 45/2019 z dne 3. 6. 2020, je šlo za primer, ko je upravni organ zasliševal pričo brez prisotnosti stranke, Vrhovno sodišče pa je odločilo, da mora sodišče, če ugotovi kršitev pravice do izjave, za odpravo te kršitve, odločiti na glavni obravnavi, pri čemer je v 15. točki celo izrecno zapisalo, da je sodišče, če odločba temelji na izpovedi take priče, dolžno izvesti glavno obravnavo in odpraviti navedeno kršitev postopka. Tudi v zadevi, X Ips 118/2020 z dne 3. 1. 2021, je šlo za to, da je sodišče listino in vročilnico, o kateri se tožeča stranka naj ne bi mogla izjasniti, vpogledalo na seji in ne na glavni obravnavi. Vrhovno sodišče je odločilo, da je izvedba tega dokaza terjala izvedbo glavne obravnave. In ker je sodišče v tem primeru izvedlo glavno obravnavo, na kateri je tožniku vročilo Seznam Komunalne in izsek PID, dana pa mu je bila tudi možnost izjave, sodišče sodi, da je smelo in moglo sanirati pomanjkljivosti upravnega postopka.

28. Ker se izsek PID, ki se nanaša na območje, kjer je tožnikov objekt, in Seznam ... nahajata v upravnem spisu, sodišče kot neutemeljeno zavrača tudi trditev tožnika, da naj bi bile listine predložene šele v upravnem sporu in da naj bi toženka in sodišče šele v upravnem sporu z njima dopolnjevala dejansko stanje. Iz tega Seznama izhaja zgolj eno dejstvo, ki niti ni relevantno in med strankama sploh ni sporno, tj. da tožnikov objekt na omrežje (še) ni (bil) priključen. Kadar neko dejstvo ni relevantno ali ni sporno, organ strankam ni dolžan pošiljati v izjavo listin upravnega spisa, ki obstoj tega dejstva dokazujejo. Kar se tiče izseka PID, pa je sodišče že pojasnilo, da ni bistven, saj bi se toženka lahko sklicevala na vključenost 0bjekta v oskrbno območje. Po 82. členu ZUP je tožnik sicer imel pravico pregledovati dokumente zadeve in na svoje stroške prepisati ali preslikati potrebne dokumente v fizični ali elektronski obliki, vendar iz upravnega spisa ne izhaja, da bi za to (sploh) zaprosil. Listin upravnega spisa strankam tudi ni dolžno posredovati sodišče, saj se te kot dokaz vpogledajo na glavni obravnavi. Sodišče je tako s tem, ko je tožniku na naroku za glavno obravnavo dalo na vpogled izsek PID, ki se nahaja v upravnem spisu, zgolj omogočilo, da listino pregleda in se o njej pisno izjavi.

29. Že iz doslej povedanega izhaja, da ne drži, da naj bi bila možnost priklopa izkazana zgolj, če je upravljavec omrežja izdal soglasje za priključitev, kar bi morala ugotoviti toženka, ob tem, da tožniku soglasje ni bilo dano. Pri tem se tožnik sklicuje na sodbo, I U 2161/2017 z dne 4. 9. 2018. Vendar tudi ta zadeva z obravnavano ni primerljiva, saj je tožnik v tisti zadevi konkretno zatrjeval, da priključka tehnično ni mogoče izvesti in je to tudi podrobno utemeljeval. Sodišče je ta ugovor zavrnilo z utemeljitvijo, da je bilo s pravnomočnim soglasjem odločeno, da je priklop na omrežje mogoč. Ni pa zavzelo stališča, da naj bi bila možnost priklopa lahko izkazana izključno s soglasjem.

30. Tožnik je v pripravljalni vlogi z dne 12. 5. 2026 poudaril, da negativnega dejstva (tj. dejanske in tehnične možnosti priključka za konkreten objekt) ni dolžan in ga ne more dokazovati, dokazno breme je na organu, ki je uvedel postopek po uradni dolžnosti. Predloženi PID naj bi bil nečitljiv v tem pogledu in naj ne bi prikazoval specifične situacije na njegovi parceli. Šele na naroku za glavno obravnavo pa je zatrdil, da naj bi bile nepremostljive tehnične ovire v višinski razliki med javnim vodom in iztokom iz njegovega objekta, tj. v neustreznem padcu.

31. Sodišče teh ugovorov ne presoja. V upravnem sporu se namreč presoja zakonitost izpodbijanega upravnega akta. Tožba v upravnem sporu je zato pravno sredstvo zoper izpodbijani akt, 30 dnevni rok za njeno vložitev, določen v prvem odstavku 28. člena ZUS-1, pa prekluziven in nepodaljšljiv. Po preteku tega roka tožnik tega, kar s tožbo zahteva (tožbeni predlog), ne more več spreminjati oziroma širiti na način, da zahteva nekaj več od tistega, kar je v tožbi že zahteval, ali da poseže v dele upravne odločbe, ki so že postali pravnomočni, ker s tožbo niso bili izpodbijani.⁶ Uveljavljanje novega tožbenega razloga po poteku navedenega zakonsko določenega roka zato ni dopustno. Pri navajanju novega tožbenega razloga namreč ne gre za odpravljanje pomanjkljivosti sicer pravočasno vložene tožbe ali dopolnjevanje procesnega gradiva po pozivu sodišča, kar je po 31. in 45. členu ZUS-1 sicer dopustno, temveč gre za novo navedbo o tem, kateri vsebinski del izpodbijanega akta je sporen, torej o čem naj sodišče presoja.⁷ Nov tožbeni razlog širi s tožbo uveljavljan vsebinski obseg izpodbijanja upravnega akta, zaradi česar gre (v vsebinskem smislu) za novo tožbo. Ker te, kot rečeno, po preteku 30 dni od vročitve izpodbijanega akta ni več mogoče vložiti, za presojo pravočasnosti novih tožbenih razlogov tudi ne more biti relevantno, ali je imela tožnik za zamudo morebitne upravičene razloge.⁸

32. Pri tem pa sodišče še pripominja, da je tudi ta ugovor povsem pavšalen. Tožnik je šele na naroku navedel, da naj bi do nezmožnosti priklopa prišlo zaradi neustreznih višinskih razlik, pri čemer dokazov za svojo trditev ni predlagal. Na ta način zavezanci ne morejo zadostiti dokaznemu bremenu, celo če ugovore uveljavljajo pravočasno.

33. Tožnik ugovarja tudi napačno uporabo materialnega prava. Trdi, da je organ napačno uporabil ZUreP-2 in ZUreP-3 ter, da bi moral upoštevati le ZUreP-3. Navedeno ne drži, saj je bilo v zadevi nedvomno odločeno na podlagi ZUreP-3. Prvostopenjski organ je le pojasnil, da je bila pravna ureditev v času investicije, ko je veljal ZUreP-2, enaka, kot je ureditev po ZUreP-3. Sicer pa je drugostopenjski organ v svoji odločbi izrecno pojasnil, da je podlaga za odmero 234. člen v povezavi z 161. členom ZUreP-3.

34. Pri plačilu komunalnega prispevka zaradi izboljšanja komunalne opremljenosti zemljišča pa med ureditvijo po ZUreP-2 in ZUreP-3 tudi ni (bilo) razlike. Možnost priključitve kot pogoj za obračun komunalnega prispevka je izhajala iz 155. člena ZUreP-2, ki je določal, da je obračunsko območje posamezne vrste nove komunalne opreme območje, na katerem se zagotavlja priključevanje na to vrsto komunalne opreme oziroma območje njene uporabe. Gre torej ravno tako za predpostavko, da je priključitev možna, če se objekt nahaja v obračunskem (sedaj oskrbnem) območju, ki jo je mogoče ovreči, če objekta z izgradnjo priključka dejansko ni mogoče priključiti na komunalno omrežje, pri čemer je priključek dolžan financirati lastnik objekta. Takšna je od nekdaj, tj. še iz časa veljavnosti Zakona o prostorskem načrtovanju (v nadaljevanju ZPNačrt),⁹ tudi sodna praksa.¹⁰

35. Tožnik ugovarja tudi zakonitosti Odloka.

36. Po enajstem odstavku 230. člena ZUreP-3 podlage za odmero komunalnega prispevka za obstoječo komunalno opremo, ki so: - stroški obstoječe komunalne opreme, stroški obstoječe komunalne opreme na enoto mere, - merila za odmero komunalnega prispevka za obstoječo komunalno opremo, sprejme občina. To je občina storila z Odlokom.

37. V 5. členu Odloka so določeni stroški obstoječe komunalne opreme in stroški obstoječe komunalne opreme na enoto mere. Merila so določena v 3., 6., 7. in 8. členu in sicer so: - razmerje med deležem gradbene parcele in deležem površine objekta, ki je 0,5:0,5, - faktor namembnosti objekta, ki je za posamezne vrste objektov določen v 7. členu, - računski faktor površine, ki je po 8. členu 3,5 in prispevna stopnja zavezanca, ki je po 9. členu 100%. V Odloku res ni izrecno navedeno, da sodita med merila tudi površina gradbene parcele in bruto tlorisna površina objekta, vendar sta ti dve merili navedeni že v šestem odstavku 230. člena ZUreP-3.

38. Po petnajstem odstavku 230. člena ZUreP-3 je Vlada pooblaščena, da podrobneje predpiše vsebino, obliko in način priprave podlag za odmero komunalnega prispevka, kar je storila v Uredbi. Uredba v 25. členu prepisuje že v šestem odstavku 230. člena ZUreP-3 določena merila, pri čemer pa vsa niso dokončno določena. Občini je prepuščeno, da v okviru predpisanih možnosti v Odloku določi faktor Fp, razmerje med deležem gradbene parcele in deležem površine objekta, faktor Fn in prispevno stopnjo zavezanca. Bistveno torej je, da občina v Odloku določi tista merila, pri katerih ni vezana na z zakonom že določeno merilo, to pa je toženka v Odloku storila. Zato okoliščina, da v 3. členu ni posebej navedeno, da sta merili tudi površina gradbene parcele in bruto tlorisna površina stavbe, ne pomeni, da je Odlok nezakonit. Nenazadnje ti dve merili smiselno izhajata tudi iz 10. člena Odloka, ki določa, da formulo za izračun višine komunalnega prispevka in postopek odmere določa Uredba. Sodišče zato zavrača trditve, da je netransparentno, nenatančno in nedoločno, tj. nezakonito, da se toženka sklicuje na vsebino Uredbe, saj je formula, določena v 30. členu Uredbe, povsem določna in jo je organ tudi uporabil. Med drugim sta del te formule tudi AGP, tj. površina gradbene parcele stavbe in ASTAVBA, tj. bruto tlorisna površina stavbe.

39. Ne drži niti, da Odlok ne more biti podlaga za odmero glede na stališče sodišča v zadevi, I U 1921/2019 z dne 23. 11. 2021. V zadevi, I U 1921/2019 z dne 23. 11. 2021, je bilo (med drugim) sporno, ali se komunalni prispevek lahko odmeri po uradni dolžnosti ali le na zahtevo stranke. Sodišče je pojasnilo, da je 19. člen v tisti zadevi relevantnega odloka pravilna podlaga za odmero komunalnega prispevka po uradni dolžnosti, saj tako izrecno izhaja iz te določbe. Enako je v zadevi, I U 212/2021 z dne 6. 4. 2023, zapisalo, da citirana odločba odloka dopušča odmero komunalnega prispevka tudi po uradni dolžnosti. Ni pa sodišče zavzelo stališča, da mora biti pravica občine, da v primeru izboljšanja opremljenosti komunalni prispevek odmeri po uradni dolžnosti, določena v odloku, sicer ni dopustna. To tudi ne bi držalo, ker v primeru izboljšanja opremljenosti stavbnega zemljišča odmero komunalnega prispevka po uradni dolžnosti predvideva že zakon (drugi odstavek 234. člena ZUreP-3). Zato niti ni potrebe, da bi enako določal še Odlok, medtem ko drugače ne more določati, saj ne sme biti v nasprotju z zakonom (tretji odstavek 153. člena Ustave).

40. Tožnik opozarja tudi na stališče Vrhovnega sodišča v zadevi, X Ips 26/2019 z dne 22. 1. 2020, v zvezi s sklicevanjem Odloka na Uredbo zaradi odsotnosti v Odloku določenih podlag za odmero. V tem upravnem sporu obravnavana situacija je bistveno drugačna od obravnavane v sodbi, X Ips 26/2019 z dne 22. 1. 2020, oziroma prvotni sodbi, X Ips 361/2012 z dne 4. 12. 2013. Bistvo v tej zadevi zavzetega stališča je v tem, da obračunskih stroškov ni mogoče ugotavljati oziroma določati tako, da se (s pomočjo izvedencev) preračunavajo za vsak posamezen postopek odmere komunalnega prispevka posebej, ampak se komunalni prispevek lahko odmeri le na podlagi z zakonom skladnega splošnega akta - odloka, ki velja v času uvedbe postopka.

41. V sedaj obravnavanem primeru je bil postopek uveden v času veljavnosti ZUreP-3, medtem ko je toženka splošni predpis, tj. Odlok, v katerem so določene podlage za odmero komunalnega prispevka za obstoječo komunalno opremo, sprejela na temelju ZUreP-2 in Uredbe. Nobena od podlag za odmero se tako ni ugotavljala v upravnem postopku le za odmero komunalnega prispevka tožniku. ZUreP-3 Odloka ni razveljavil, njegove relevantne določbe pa so po presoji sodišča skladne (tudi) z ZUreP-3.

42. Tožnik toženki očita še neenakopravno obravnavanje, ker toženka v roku iz šestega (oziroma sedaj) sedmega odstavka 234. člena ZUreP-3 vsem zavezancem ni odmerila komunalnega prispevka.

43. Ta določa, da se komunalni prispevek iz prvega odstavka tega člena odmeri najpozneje v dveh letih od izboljšanja opremljenosti zemljišča, pri čemer začne rok za odmero teči, ko je komunalna oprema zgrajena, je zanjo pridobljeno uporabno dovoljenje in je predana v upravljanje. Če za gradnjo komunalne opreme gradbeno oziroma uporabno dovoljenje ni potrebno, se šteje, da je zemljišče opremljeno z dodatno vrsto komunalne opreme, ko je ta predana v upravljanje. Če občina v dveh letih od izboljšanja opremljenosti zemljišča komunalnega prispevka ne odmeri, se ne glede na peti odstavek 226. člena tega zakona objekt priključi brez pogoja plačila komunalnega prispevka.

44. Rok je torej začel teči s pridobitvijo uporabnega dovoljenja, tj. 12. 11. 2021. Izpodbijana odločba je bila izdana pred iztekom tega roka, tj. 10. 11. 2023.

45. Ali je toženka v tem roku vsem zavezancem odmerila komunalni prispevek, v tej zadevi ni pravno relevantno. Prav tako ni bistveno, ali komunalnega prispevka ni odmerila tistim, ki so bili na omrežje že priključeni ali pa v tem času še niso bili izpolnjeni pogoji za odmero.

46. Po 14. členu Ustave so v Sloveniji vsakomur zagotovljene enake človekove pravice in temeljne svoboščine, ne glede na narodnost, raso, spol, jezik, vero, politično ali drugo prepričanje, gmotno stanje, rojstvo, izobrazbo, družbeni položaj, invalidnost ali katerokoli drugo osebno okoliščino. Če občina nekaterim zavezancem komunalnega prispevka ne bi (pravočasno) odmerila, to ne pomeni, da so ostali pridobili pravico, da se jim komunalni prispevek ne obračuna. Z vidika očitka o neenakem obravnavanju morebitna nezakonita opustitev upravnih organov pri odmeri komunalnega prispevka na odločitev sodišča v tem upravnem sporu tako ne more vplivati.

47. Glede na navedeno je sodišče tožbo tožnika delno na podlagi prvega odstavka in delno na podlagi druge alineje drugega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.

    K II. točki izreka:

48. Če sodišče tožbo zavrne, po četrtem odstavku 25. člena ZUS-1 trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

-------------------------------
¹ Predlagane dokaze, za katere misli, da niso pomembni za odločbo, senat zavrne in navede v sklepu, zakaj jih je zavrnil.
² Kar nasprotuje tožbenim trditvam, da bi moral organ uporabiti zgolj ZUreP-3.
³ Glej T. Steinman v E. Kerševan (ur.), Zakon o upravnem sporu s komentarjem, GV založba, Ljubljana 2019, stran 303 in 366-337.
⁴ Glej X Ips 45/2019, X Ips 118/2020, tč. 15.
⁵ Uredba oskrbno območje sicer poimenuje območje opremljanja. Po vsebini gre za isti institut.
⁶ Prim. I Up 159/2015 z dne 20. 1. 2016, X Ips 1/2022 z dne 11. 5. 2022, I Up 186/2019 z dne 9. 10. 2019, X Ips 1/2023 z dne 14. 1. 2026.
⁷ Prim. sklep Vrhovnega sodišča RS I Up 168/2019.
⁸ Da bi bilo mogoče zamudo opravičiti, po presoji sodišča iz navedenega sklepa Vrhovnega sodišča RS I Up 168/2019 ne izhaja.
⁹ Veljalo je, da občina lahko odmeri komunalni prispevek za posamezno vrsto komunalne opreme, če se stavbno zemljišče nahaja v obračunskem območju te vrste komunalne opreme (tretji odstavek 79. člena ZPNačrt), kar pomeni, da se na tem območju zagotavlja priključevanje na to vrsto komunalne opreme (prvi odstavek 76. člena ZPNačrt).
¹⁰ Primerjaj I U 397/2014 z dne 5. 6. 2014, I U 277/2017 z dne 21. 2. 2019, I U 907/2011 z dne 12. 1. 2012, II U 462/2013 z dne 2. 7. 2014, I U 410/2016 z dne 21. 2. 2017, III U 12/2019 z dne 20. 2. 2023, II U 326/2015 z dne 12. 1. 2017 in druge.