UPRS Sodba I U 1295/2025-6

1. Tožba se ugodi, odločba Okrožnega sodišča v Ljubljani št. Bpp 3523/2020 z dne 12. 6. 2025 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

2. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1. Z izpodbijano odločbo je Okrožno sodišče v Ljubljani, Služba za brezplačno pravno pomoč (v nadaljevanju toženka) zavrnila tožnikovo prošnjo z dne 30. 10. 2024 za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP).

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnik vložil prošnjo za dodelitev BPP za sestavo in vložitev pritožbe zoper sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani I 2522/2023. Toženka je v postopku ugotavljanja materialnega položaja tožnika ugotovila, da je tožnik, poleg plače, nadomestila plače in povračila stroškov v zvezi z delom, prejemal tudi bonitete. Skupni povprečni mesečni dohodek tožnika z vključenimi bonitetami je presegal vrednost dohodkovnega cenzusa za dodelitev redne BPP. Toženka je tožnika o svojih ugotovitvah seznanila z dopisom z dne 5. 2. 2025, tožnik pa je odgovoril, da prejete bonitete ne predstavljajo premoženja, s katerim lahko razpolaga, zato se v skladu s tretjim odstavkom 14. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) ne smejo upoštevati pri ugotavljanju njegovega materialnega položaja. Sporne bonitete so namreč zavarovalne premije v zvezi s policami zdravstvenega, nezgodnega in naložbenega življenjskega zavarovanja, ki jih je zanj sklenil delodajalec.

3. Toženka navaja določbe Zakona o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2), po katerih so obdavčeni vsi dohodki razen tistih, ki so izrecno navedeni kot neobdavčeni oz. so oproščeni. Obdavčene se tudi bonitete v obliki plačane zavarovalne premije, razen bonitet iz 5. točke tretjega odstavka 39. člena ZDoh-2, za kar pa v tej zadevi ne gre. Ker tožnik presega dohodkovni cenzus iz 13. člena ZBPP, je organ njegovo prošnjo za dodeliti BPP zavrnil kot neutemeljeno.

4. Tožnik meni, da je odločitev toženke nezakonita, saj je toženka očitno spregledala tretji odstavek 14. člena ZBPP. Poudarja, da boniteta ne predstavlja premoženja, s katerim lahko razpolaga. Že iz same narave obračunanih bonitet je razvidno, da tožnik iz njihovega naslova ni prejel nobenega dodatnega izplačila ali drugega premoženja, s katerim bi lahko razpolagal. Tožnik je namreč do pravice iz zavarovanja upravičen pogojno v primeru nastanka zavarovalnega primera. Nadalje meni, da se toženka v izpodbijani odločbi sploh ni opredelila glede tretjega odstavka 14. člena ZBPP. Odločbe se tako ne da preizkusiti, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi, izpodbijano določbo odpravi in zadevo vrne toženki v novo odločanje, zahteva tudi povrnitev stroškov upravnega spora.

5. Toženka je sodišču posredovala upravni spis, na tožbo pa ni odgovorila.

   K I. točki izreka

6. Tožba je utemeljena.

7. V obravnavni zadevi je sporna zavrnitev tožnikove prošnje za dodelitev BPP zaradi neizpolnjevanja materialnega pogoja za dodeliti BPP. Toženka je namreč ugotovila, da tožnikovi prejemki presegajo cenzus določen za dodelitev BPP. V zadevi ni sporno, da je tožnik, poleg plače, nadomestila plače in povračila stroškov v zvezi z delom, v obdobju, relevantnem za presojo upravičenosti do BPP, prejemal tudi boniteto v obliki premije zdravstvenega, nezgodnega in naložbenega zavarovanja. Tožnik meni, da se ta boniteta na podlagi tretjega odstavka 14. člena ZBPP ne bi smela upoštevati, saj ne gre za premoženje, s katerim lahko razpolaga. Na drugi strani toženka meni, da je bonitetna upoštevna, saj jo ZDoh-2 določa kot obdavčljiv dohodek.

8. Pri dodeljevanju BPP se materialni položaj prosilca in njegove družine ugotavlja glede na dohodke in premoženje prosilca ter dohodke in premoženje oseb, ki se, za namen ugotavljanja materialnega položaja pri uveljavljanju pravic iz javnih sredstev, poleg vlagatelja upoštevajo po zakonu, ki ureja uveljavljanje pravic iz javnih sredstev (prvi odstavek 14. člena ZBPP). Za ugotavljanje materialnega položaja prosilca in njegove družine iz prejšnjega odstavka se uporabljajo določbe zakona, ki ureja socialnovarstvene prejemke, o načinu ugotavljanja materialnega položaja oseb pri uveljavljanju pravice do denarne socialne pomoči (drugi odstavek 14. člena ZBPP). Ne glede na določbe prejšnjih dveh odstavkov se premoženje, s katerim prosilec in njegova družina dejansko ne morejo razpolagati, ne upošteva, če prosilec ali druge osebe izkažejo upravičene razloge, zaradi katerih je razpolaganje s tem premoženjem omejeno in na podlagi katerih je mogoče utemeljeno sklepati, da jih prosilec ali njegovi družinski člani niso zakrivili po lastni volji (tretji odstavek 14. člena ZBPP).

9. Splošno pravilo o tem, kateri dohodki se upoštevajo pri ugotavljanju materialnega položaja prosilca za BPP, urejata zgoraj citirana prvi in drugi odstavek 14. člena ZBPP, ki napotujeta na uporabo Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (v nadaljevanju ZUPJS). Slednji v 12. členu določa, kateri dohodki se upoštevajo pri ugotavljanju materialnega položaja prosilca, med drugim dohodki, ki so obdavčeni po zakonu, ki ureja dohodnino in niso oproščeni plačila le-te.¹ Nadalje je po 13. členu ZUPJS možno zmanjšanje dohodka v določenih, taksativno naštetih primerih (bonitete ni med njimi).

10. Vrhovno sodišče RS pa je v sklepu X Ips 260/2017 z dne 3. 7. 2019 zavzelo stališče, da je pri ugotavljanju izpolnjevanja pogojev za upravičenost do BPP dejanska možnost razpolaganja s premoženjem oziroma dohodkom relevantna okoliščina. V primerih, ko prosilcu oziroma njegovi družini ni moč očitati, da ima premoženje oziroma dohodek določene vrednosti, ki bi ga lahko uporabljali oziroma ga unovčili ter si iz tega zagotovili pravno pomoč, je zato utemeljeno, da se to premoženje oziroma dohodek pri ugotavljanju materialnega položaja ob izpolnjevanju dodatnih zakonskih pogojev izvzame. Nadalje je po stališču Vrhovnega sodišča določba tretjega odstavka 14. člena ZBPP v primerjavi s 13. členom ZUPJS samostojna, specialna in tudi kasnejša zakonska podlaga, na podlagi katere je mogoče pod posebnimi pogoji uveljavljati, da se določeno premoženje prosilca in njegove družine pri ugotavljanju njihovega materialnega položaja ne upošteva, če z njim dejansko ne morejo razpolagati. Enako velja tudi za nemožnost razpolaganja z določenim delom dohodka, saj po presoji Vrhovnega sodišča ni utemeljenih razlogov za razlikovanje med tema položajema (dohodkom oziroma premoženjem).

11. Glede na navedeno je pri ugotavljanju materialnega položaja prosilca za BPP ključno, ali lahko prosilec z dohodkom in premoženjem, ki ga prejema oz. ga ima, dejansko tudi razpolaga v smislu določbe tretjega odstavka 14. člena ZBPP. Toženka je svojo odločitev oprla zgolj na davčno zakonodajo, po kateri za dohodek obdavčen z dohodnino velja tudi boniteta,² ni pa se opredelila, ali je v zvezi s spornim dohodkom izpolnjen tudi pogoj iz tretjega odstavka 14. člena ZBPP, kar pa bi po sodni praksi Vrhovnega sodišča morala storiti. V obravnavni zadevi tožnikovo boniteto predstavlja zavarovalna premija, ki jo tožnikov delodajalec plačuje zavarovalnici na podlagi sklenjene zavarovalne police za tožnika. Drži, da je boniteta v skladu z davčno zakonodajo obdavčen dohodek, vendar pa v primeru, ko boniteto predstavlja zavarovalnici plačana zavarovalna premija (za vrednost katere se nato poveča tožnikova davčna osnova za obračun davkov in prispevkov od plače), ni moč govoriti o tem, da je tožnik zaradi premije (in v trenutku plačila premije) prejel dohodek, s katerim bi bilo možno dejansko razpolagati oziroma bi povečeval tožnikovo premoženje. Zavarovalna premija premoženja ne povečuje, povečujejo ga lahko kvečjemu zavarovalnine, če do njihovega izplačila zaradi nastopa zavarovalnega dogodka pride. Eventualno bi tožnikovo premoženje lahko predstavljala sama zavarovalna polica (npr. s pogodbeno dogovorjeno pravico zavarovanca na izplačilo že vplačanih premij), kar pa v konkretnem primeru ni bilo ugotovljeno, saj se toženka ni v ničemer opredelila do pogojev iz tretjega odstavka 14. člena ZBPP niti ni ugotavljala dejanskega stanja s tem v zvezi. Glede na namen ZBPP,³ ki je v uresničevanju pravice do sodnega varstva po načelu enakopravnosti, upoštevajoč socialni položaj prosilca, boniteta, ki je po davčni zakonodaji sicer opredeljena kot obdavčen dohodek a hkrati ne povečuje mesečnih prejemkov v denarju ali naravi oziroma prosilčevega premoženja, ne more šteti kot (razpoložljiv) dohodek. Dejstvo namreč je, da zgolj boniteta v obliki zavarovalne premije, ki jo tožnikov delodajalec plačuje zavarovalnici (ob odsotnosti ugotovljenih okoliščin, na katere sodišče opozarja), ne povečuje tožnikove sposobnosti plačati za pravno pomoč in torej posledično za uresničevanje pravice do sodnega varstva.

12. Glede na navedeno bi morala toženka v zadevi uporabiti tretji odstavek 14. člena ZBPP in se torej opredeliti do tožnikovih navedb, da prejeta boniteta ne predstavlja dohodka, s katerim bi dejansko lahko razpolagal. Ker toženka tega ni storila, izpodbijane odločbe ni moč preizkusit, kar pa predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil postopka (7. točka drugega odstavka 237. člena Zakona o upravnem sporu, ZUP), ki terja odpravo izpodbijane odločbe.

13. Glede na navedeno je sodišče na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo ter v skladu s četrtim odstavkom istega člena ZUS-1 vrnilo zadevo toženki v ponovni postopek. V ponovnem postopku bo morala toženka ugotoviti, ali boniteta, ki jo prejema tožnik, predstavlja dohodek s katerim lahko tožnik razpolaga ali ne ter pravilno uporabiti določbo 14. člena ZBPP pri ugotavljanju materialnega pogoja tožnika pri upravičenosti do BPP.

    K II. točki izreka

14. Ker je sodišče tožbi ugodilo, je tožnik po tretjem odstavku 25. člena ZUS-1 upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku po Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Zadeva je bila rešena brez glavne obravnave, tožnika je v postopku zastopala odvetniška družba, zato se ji priznajo stroški upravnega spora v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika v zvezi s prvim odstavkom 2. člena Pravilnika), povečani za 22% DDV (odvetniška družba je zavezanec za DDV), kar skupaj znaša 347,70 EUR. Za višjo stroškovno zahtevo ni podlage v veljavnih predpisih. Sodišče je tožnici dosodilo tudi zakonske zamudne obresti od stroškov postopka, ki tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika) do prenehanja obveznosti.

-------------------------------
¹ Glej 1. točko prvega odstavka 12. člena ZUPJS.
² 39. člen ZDavP-2.
³ Glej člen 1 ZBPP.