VSLJ Sklep Cst 179/2026

Pritožba upnice se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi v I. točki izreka in II. točki izreka v delu, ki se nanaša na stroške upnice.

Pritožbi dolžnika se ugodi, izpodbijani sklep se v II. točki izreka spremeni tako, da se glasi:

Upnica je dolžna dolžniku povrniti stroške postopka v znesku 2.336,18 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku petnajstdnevnega roka dalje do izpolnitve obveznosti.

Upnica sama nosi pritožbene stroške, dolžna pa je dolžniku v 15 dneh povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 279,62 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku petnajstdnevnega roka dalje do izpolnitve obveznosti.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom (I.) zavrnilo predlog za začetek postopka osebnega stečaja nad dolžnikom, ki ga je dne 29. 12. 2025 vložila upnica - predlagateljica A. A., s.p. ter (II.) odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Zoper navedeni sklep sta se pritožili obe stranki: upnica zoper sklep v celoti, dolžnik pa v stroškovnem delu. Oba sta predlagala spremembo izpodbijanega sklepa ter priglasila stroške pritožbenega postopka.

Dolžnik je odgovoril na upničino pritožbo ter predlagal zavrnitev pritožbe. Priglasil je tudi stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba upnice ni utemeljena, utemeljena pa je pritožba dolžnika.

Pritožba upnice

Sodišče prve stopnje je predlog za začetek postopka osebnega stečaja nad dolžnikom zavrnilo z nosilnimi razlogi, da predlagateljica ni uspela izkazati obstoja zatrjevanih terjatev z zadostno mero verjetnosti, da bi izkazala svojo aktivno legitimacijo. Poudarilo je, da če predlagatelj ne izkaže aktivne legitimacije za vložitev predloga, sodišče ne vodi postopka za ugotavljanje dolžnikove insolventnosti. Ne glede na to je na podlagi navedb predlagateljice presodilo, da v tej fazi postopka predlagateljica ni izkazala niti dolžnikove insolventnosti.

Pritožnica zaključke sodišča prve stopnje izpodbija z navedbami, da je sodišče prve stopnje dokazni standard presodilo napačno, napačna in nepopolna je dokazna ocena, dokazni predlog za zaslišanje priče je neutemeljeno zavrnjen, sodišče prve stopnje pa naj bi napačno razumelo tudi pravni pomen cesije ter zmotno zaključilo, da (niti) terjatev iz naslova kupoprodajne pogodbe ne obstaja.

Višje sodišče pritožbenim navedbam ne sledi. Uvodoma ugotavlja, da pritožnica v pretežnem delu ponavlja navedbe, ki jih je podala že v postopku na prvi stopnji in na katere je pravilno odgovorilo že sodišče prve stopnje. Ne drži pritožbeni očitek o previsokem dokaznem standardu, ki naj bi ga uporabilo sodišče prve stopnje, saj iz izpodbijanega sklepa ne izhaja, da bi sodišče zahtevalo dokaz obstoja terjatve z gotovostjo oziroma s stopnjo prepričanja. Nasprotno: iz 11. točke obrazložitve izpodbijanega sklepa izrecno izhaja, da obstoj zatrjevanih terjatev ni izkazan (niti) s stopnjo verjetnosti. Sodišče prve stopnje pritožnici ne očita, da vtoževanih terjatev ni dokazala s stopnjo gotovosti, pač pa, da ni zadostila niti minimumu trditvene podlage. Pritožnica niti v pritožbi ni navedla, kdaj, med kom in pod kakšnimi pogoji naj bi bilo sklenjeno posojilno razmerje, kdaj naj bi bilo posojilo izročeno, kdaj naj bi zapadlo v vračilo in na kakšni podlagi naj bi nevrnjeni znesek znašal prav 78.000,00 EUR.

Pritožnica se tudi v pritožbi sklicuje na bančna nakazila, kontne kartice in pogodbo o odstopu terjatev. Navedene listine same po sebi - v odsotnosti kakršnihkoli relevantnih trditev v zvezi s tem - ne tvorijo sklenjenega dokaznega kroga kot to zmotno zatrjuje pritožba. Bančno nakazilo dokazuje zgolj prenos denarnih sredstev, ne pa tudi pravnega temelja tega prenosa. Iz nakazila ni mogoče ugotoviti, za kakšen prenos sredstev je šlo (posojilo, plačilo pogodbene obveznosti, vračilo dolga, izplačilo na drugi pravni podlagi). Če pritožnica trdi, da je šlo za posojilo, bi v zvezi s tem morala podati konkretne navedbe o dogovoru med domnevnim posojilodajalcem in dolžnikom glede vsebine dogovora ter obveznosti vračila. Takšnih navedb ni podala niti v pritožbi. Odsotnosti navedb ni mogoče nadomestiti z dokaznim predlogom za zaslišanje prič: dokaz z zaslišanjem ni namenjen temu, da se navedejo relevantna dejstva, pač pa temu, da se ugotovi resničnost dejstev, ki sta jih stranki že zatrjevali. Dokazno breme nosi tisti, ki dejstvo zatrjuje, ne tisti, ki ga zanika. Zaradi tega so zgrešene navedbe pritožnice, da bančni izpiski predstavljajo zadostno podlago za verjeten izkaz terjatve, ker dolžnik ni predložil nobenega nasprotnega dokaza. Kakšen dokaz naj bi predložil dolžnik za trditev, da posojilno razmerje ne obstaja, ni mogoče razbrati niti iz navedb pritožnice na prvi stopnji niti iz pritožbe (dokazno breme o negativnem dejstvu tudi sicer ne more biti na dolžniku).

Kontne kartice družbe B., d. o. o., so enostranske interne računovodske listine odstopnika in same po sebi ne dokazujejo obstoja obligacijskega razmerja z dolžnikom. Pritožnica niti v pritožbi ni pojasnila, kateri konkretni vpisi naj bi se nanašali na dolžnika, iz katerega pravnega posla naj bi izvirali, kdaj naj bi posamezna obveznost nastala in zapadla ter kako naj bi iz teh vpisov izhajal prav zatrjevani znesek 78.000,00 EUR. Tudi v tem primeru velja, da sklicevanje na računovodsko dokumentacijo brez konkretnih trditev v zvezi z zatrjevanimi pravno odločilnimi dejstvi ne zadošča niti standardu verjetnosti. To velja tudi za pogodbo o odstopu terjatev z dne 15. 12. 2025. Zgolj na podlagi zapisa v njej niti s stopnjo verjetnosti ni mogoč zaključek, da sta terjatvi, navedeni v njej, dejansko obstajali. Odstop terjatve učinkuje le glede terjatve, ki jo je imel odstopnik, pri čemer cesionar z odstopom ne more pridobiti več pravic kot jih je imel cedent. Pogodba o odstopu je zato lahko dokaz prenosa zatrjevane terjatve, ne more pa nadomestiti trditev in dokazov o njenem nastanku, vsebini in zapadlosti. Pritožnica niti v pritožbi s ponavljanjem navedb (niti s stopnjo verjetnosti) ni izkazala, da je imela družba B., d. o. o., do dolžnika obstoječo in zapadlo terjatev.

Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek glede zavrnitve dokaznega predloga z zaslišanjem priče C. C., saj je že zgoraj pojasnjeno, da izvedba dokaza ne more nadomestiti manjkajoče trditvene podlage. To v konkretnem primeru velja še toliko bolj, saj gre za partnerja pritožnice. Slednja niti v pritožbenem postopku ni navedla konkretnih okoliščin domnevne posojilne pogodbe, zato zaslišanje priče o pravnem temelju nakazil, posojilnih pogojih, zapadlosti in razlogih za neizpolnitev ni dopustno.

Glede zatrjevane terjatve v višini 110.000,00 EUR, ki naj bi izvirala iz naslova kupoprodajne pogodbe, je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo vsebino pogodbe, zemljiškoknjižno stanje in dejstvo, da ima dolžnik nepremičnino v posesti. Ničesar od navedenega pritožba ne izpodbija. Iz kupoprodajne pogodbe je razvidno, da kupec posest nepremičnine nastopi po popolnem plačilu kupnine. Ni sporno, da je dolžnik postal zemljiškoknjižni lastnik nepremičnine in jo ima v posesti. Prav tako na nepremičnini niso več vpisane hipoteke, katerih izbris je bil po pogodbi povezan z izpolnitvijo pogodbenih obveznosti. To pomeni, da je bila pogodba realizirana, pritožnica pa niti v pritožbi ni navedla konkretnih okoliščin, iz katerih bi izhajalo nasprotno. Vpis lastninske pravice sam po sebi sicer ne izključuje obstoja neplačanega dela kupnine ali morebitne odškodninske terjatve, vendar zgolj te (pavšalne) navedbe ne morejo izpodbiti pravilnih razlogov sodišča prve stopnje. Slednje svoje odločitve ni oprlo zgolj na formalni vpis lastninske pravice, pač pa na celoto ugotovljenih okoliščin, predvsem na realizacijo pogodbe, dolžnikovo posest, pogodbeno določilo o nastopu posesti po popolnem plačilu kupnine ter odsotnost kakršnegakoli pravnega postopka ali zemljiškoknjižnega zaznamka, ki bi kazal na razvezo pogodbe oziroma spor glede lastninske pravice. Tudi tega pritožba ne izpodbija. Pritožnica, ki zatrjuje odprte obveznosti po pogodbi, razvezo pogodbe, nastanek škode in celo poslovno goljufijo, teh navedb z ničemer ni konkretizirala, še manj (vsaj s stopnjo verjetnosti) izkazala.

Aktivna legitimacija predlagatelja je nujna procesna predpostavka za vodenje predlaganega stečajnega postopka. Ko gre za upnika kot predlagatelja, zakon olajšuje njegov položaj v toliko, da za utemeljitev legitimacije zadostuje, da upnik s stopnjo verjetnosti izkaže, da ima terjatev do dolžnika. To pomeni, da ni potrebno, da je sodišče o tem prepričano; zadostuje, da so okoliščine, ki govore za obstoj določenega dejstva, močnejše od tistih, ki govore zoper njega. V konkretnem primeru je v odsotnosti relevatnih navedb pravilna presoja sodišča prve stopnje, da verjetnost terjatev ni izkazana.

Če predlagatelj ne izkaže aktivne legitimacije za vložitev predloga, sodišče ne ugotavljanja dolžnikove insolventnosti, zaradi česar se višje sodišče do pritožbenih navedb v tem delu ne opredeljuje.

Višje sodišče je s tem odgovorilo na pritožbene navedbe, ki so relevantne za presojo pravilnosti izpodbijanega sklepa (prvi odstavek 360. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP, oba v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP). Ker je ugotovilo, da izrecno uveljavljeni pritožbeni razlogi niso utemeljeni, niso pa podane niti kršitve, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP, oba v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP), je pritožbo upnice kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).

Izrek o upničinih pritožbenih stroških temelji na 129. členu ZFPPIPP, po katerem vsak upnik sam pokriva svoje stroške udeležbe v postopku zaradi insolventnosti.

Pritožba dolžnika

ZFPPIPP izrecno ureja vprašanje plačila stroškov udeležbe v postopku zaradi insolventnosti v 129. členu ZFPPIPP, ki določa pravilo, da vsak upnik krije svoje stroške, ne ureja pa vprašanja, kaj je s stroški dolžnika. Zaradi specifične narave stečajnega postopka sicer res ni mogoče določiti, katera stranka je v tem postopku uspela, kot je to mogoče storiti v pravdnem postopku, vendar to ni ovira, da se ne bi glede dolžnikovih stroškov tega postopka smiselno uporabile določbe ZPP o stroških pravdnega postopka (prim. prvi odstavek 121. člena ZFPPIPP). Sodna praksa je že zavzela stališče, da upnik, ki v namen poplačila svoje terjatve predlaga začetek stečajnega postopka tudi v primeru, ko za to niso izpolnjeni pogoji, prevzame riziko plačila stroškov postopka. Nobenega razumnega razloga zato ni najti za razlago, da mora dolžnik sam nositi stroške postopka tudi v primeru, ko upnik s svojim predlogom ne uspe, kot se je to zgodilo v tem primeru. Upnica, ki je s svojim neutemeljenim predlogom dolžniku povzročila stroške, mu je le-te dolžna povrniti na podlagi določila 154. člena ZPP (kriterij uspeha) v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP.

Višje sodišče je zato dolžnikovi utemeljeni pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep v II. točki izreka spremenilo (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP) tako, da je dolžnikove stroške postopka naložilo v plačilo upnici. Stroški so odmerjeni po specificiranem stroškovniku in v skladu z odvetniško tarifo.

Izrek o dolžnikovih pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP, oba v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP. Ker je dolžnik s pritožbo uspel, mu je upnica dolžna povrniti stroške pritožbenega postopka. Le-ti so odmerjeni po specificiranem stroškovniku in v skladu z odvetniško tarifo.