VSRS Sklep X DoR 28/2026-9

Upravno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju Upravno sodišče) je zavrnilo tožbo (I. točka izreka sodbe), vloženo zoper 1. in 3. točko izreka odločbe Inženirske zbornice Slovenije (v nadaljevanju IZS), št. 0210-7761/2019-17 z dne 11. 1. 2021, ter odločilo, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (II. točka izreka sodbe). Z navedeno odločbo je IZS odločila, da se v imeniku pooblaščenih inženirjev pri tožniku vpiše status mirovanja poklicnega naziva po uradni dolžnosti (1. točka izreka), da je tožnik v 8 dneh po pravnomočnosti odločbe dolžan vrniti žig pooblaščenega inženirja na zbornico (2. točka izreka) in da se njegova zahteva za povrnitev stroškov postopka zavrne (3. točka izreka). V pritožbenem postopku je Ministrstvo za okolje in prostor (sedaj Ministrstvo za naravne vire in prostor) tožnikovi pritožbi z odločbo z dne 14. 10. 2021 delno ugodilo tako, da je odpravilo 2. točko izreka prvostopenjske odločbe, v preostalem pa pritožbo zavrnilo.

V obrazložitvi sodbe je Upravno sodišče pritrdilo stališču prvostopenjskega organa, da bi lahko tožnik z delom pri A. d. o. o., uveljavil aktivni status pooblaščenega inženirja, če bi imeli v navedeni družbi najmanj polovico deležev družbeniki, ki so pooblaščeni arhitekti ali inženirji ali gospodarski subjekt, ki izpolnjuje pogoje za opravljanje arhitekturne in inženirske dejavnosti iz Zakona o arhitekturni in inženirski dejavnosti (v nadaljevanju ZAID) in bi bil eden od pooblaščenih arhitektov ali inženirjev hkrati poslovodni organ te družbe (6. točka prvega odstavka 7. člena v zvezi s tretjim odstavkom 5. člena ter drugim odstavkom 14. člena ZAID). Pri tem je ugotovilo, da v času izdaje izpodbijane odločbe noben član poslovodstva te družbe ni bil pooblaščeni arhitekt ali inženir, ter pojasnilo, da čeprav je bil tožnik imetnik 83,3 % poslovnega deleža v družbi A. d. o. o. in njen prokurist, direktor ni bil pooblaščeni arhitekt ali inženir. Dejstvo, da ima tak status prokurist, ne zadošča, saj ni član poslovodnega organa družbe z omejeno odgovornostjo. Kot neutemeljene je zavrnilo tudi očitke o kršitvi tožnikove pravice do izjave, do katere naj bi prišlo, ker mu v postopku izdaje izpodbijane odločbe ni bila dana možnost, da se izjavi glede ugotovitve organa, da kot prokurist družbe A. ni član njenega poslovodstva. Poudarilo je, da je postopek dvostopenjski in da se je tožnik najkasneje s prejemom izpodbijane odločbe lahko seznanil z navedenim stališčem IZS. Zato je imel možnost, da se o navedenem izjavi tako v pritožbenem postopku kot v upravnem sporu, a v nobenem od teh postopkov ni navedel dejstev ali dokazov, ki bi izkazovali izpolnjevanje pogojev iz 14. člena ZAID. Imenovanja direktorja, ki je pooblaščeni inženir, po izdaji izpodbijane odločbe pa ni mogoče upoštevati.

Tožnik (v nadaljevanju predlagatelj) je na Vrhovno sodišče vložil predlog za dopustitev revizije po 367. b členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). V njem je predlagal, naj Vrhovno sodišče dopusti revizijo zoper izpodbijano sodbo zaradi pomembnega pravnega vprašanja.

Predlog je utemeljen.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da so pogoji za dopustitev revizije iz prvega odstavka 367. a člena ZPP izpolnjeni glede v izreku navedenega pravnega vprašanja, zato je tožnikovem predlogu ugodilo (tretji odstavek 367. c člena ZPP). Dopuščeno vprašanje je pomembno za pravilno uporabo načela zaslišanja stranke iz 9. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) v povezavi z vprašanjem meja učinkovitega odpravljanja kršitve pravice do izjave v nadaljnjih postopkih s pravnimi sredstvi, zlasti v upravnem sporu. Upoštevaje, da predlagatelj zatrjuje odstop od stališč Vrhovnega sodišča v zadevah X Ips 11/2023 in X Ips 17/2023, bo Vrhovno sodišče v okviru dopuščenega vprašanja presojalo zlasti, kaj pomeni, da je stranka postavljena v bistveno enak položaj, kot če navedene kršitve pravice do zaslišanja stranke upravni organ ne bi povzročil. S tem bo nadgradilo svoja stališča iz obstoječe sodne prakse glede spoštovanja navedenega načela kot osrednjega načela upravnega postopka, kar je pomembno za zagotovitev pravne varnosti in enotne uporabe prava ne samo v konkretnem primeru, ampak tudi v vseh nadaljnjih upravnih sporih, v katerih bi tožniki uveljavljali kršitev navedene pravice.

Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, navedenem v uvodu sklepa. Odločbo je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).