VDSS Sodba Pdp 445/2025

1. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

2. Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki stroške odgovora na pritožbo v znesku 559,98 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dneva po poteku tega roka dalje do plačila.

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženka dolžna plačati tožniku znesek 25.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 9. 2022 dalje do plačila. Odločilo je, da je tožnik dolžan toženki povrniti stroške postopka v znesku 6.121,97 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Tožnik se pritožuje zoper sodbo. Uveljavlja vse pritožbene razloge. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, podredno pa, da sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe. Navaja, da toženki ni javil nezgode pri delu šele 25. 10. 2019, kar je kot nesporno dejstvo nepravilno ugotovilo sodišče, temveč že 30. 9. 2019. Da čas obvestitve toženke ni nesporen med strankama, izhaja iz sporne okoliščine, ali je tožnik obvestil toženko o poškodbi pri delu že 30. 9. 2019 ali šele 25. 10. 2019. Zmotno je stališče sodišča, da naj bi okoliščina, da tožnik po poškodovanju ni zapustil delovnega mesta, dokazovala, da pri delu ni prišlo do poškodbe. Sodišče ga utemeljuje na podlagi izpovedi A. A., čeprav ta oseba v postopku ni bila zaslišana. V nasprotju z 8. členom ZPP je sodišče zaključilo, da tožnik 30. 9. 2019 ni obvestil nadrejenega B. B. o poškodbi. Nasprotuje zaključku, da je tožnik obvestil toženko o nezgodi pri delu šele 25. 10. 2019. To, da je B. B. vnesel v registrator bolniško odsotnost tožnika v času od 1. 10. 2019 dalje, kaže na seznanjenost toženke s poškodbo tožnika. Nelogično je, da bi tožnik obvestil B. B. o svoji bolniški odsotnosti in ne o poškodbi pri delu. Tožnik je 30. 9. 2019 osebni zdravnici povedal, da se je poškodoval med delom, kot izhaja iz zdravstvenega kartona. Osebna zdravnica mu tega dne ne bi odprla bolniški stalež, če bi ji zgolj dostavil dokumentacijo. Glede izpovedi C. C., D. D., E. E. in F. F. je treba upoštevati, da so vsi zaposleni pri toženki zainteresirani za izid spora. Zato so njihove izpovedi neresnične. E. E. in F. F. sta bila s tožnikovo poškodbo pri delu seznanjena pred vložitvijo tožbe. Če ne bi prišlo do poškodbe tožnika med opravljanjem dela, toženka ne bi izpolnila prijave poškodbe pri delu. Tožnik ni bil seznanjen, da bi pri toženki obstajal kakšen poseben postopek obveščanja. Pri pobiranju vreče ne gre za opravilo, ki bi ga opravljala dva delavca skupaj. Za dokončanje pobiranja vreč s steklom ni bilo nujno potrebno sodelovanje tožnika. Sodišče ni upoštevalo izpovedi G. G. zaradi sorodstvene vezi s tožnikom. Zaključek sodišča je posledica neskrbne in necelovite dokazne ocene iz 8. člena ZPP. Če bi sodišče celovito in ustrezno ocenilo dokaze, bi moralo ugotoviti, da se je tožnik 30. 9. 2019 poškodoval pri delu in o tem isti dan obvestil toženko. Sodišče bi se moralo opredeliti do ugotovitev izvedenskega mnenja s področja medicine dela, ki kažejo na protipravno ravnanje toženke. Izpodbijana sodba o tem ne vsebuje razlogov, zato je podana bistvena kršitev določb postopka iz prvega odstavka in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ne strinja se z izvedenskim mnenjem izvedenca travmatologa. Tožnik pred škodnim dogodkom ni imel težav z desnim ramenom, kar potrjuje izvid radiologa z dne 9. 8. 2019. Specialist travmatolog je v izvidu ugotovil, da je prišlo do poškodbe tožnika. Predhodne zdravstvene težave tožnika z desnim ramenom je izvedenec utemeljil z izvidom z dne 12. 2. 2009. Obstoj teh težav je izvedenec ugibal na podlagi izvidov iz leta 2019. Mnenje izvedenca je v nasprotju z mnenji specialistov (travmatologa in radiologa), ki sta diagnosticirala poškodbo desnega ramena. Zaključek izvedenca, da tožnik ni utrpel nobene poškodbe, je v nasprotju z zdravstveno dokumentacijo in ne temelji na kakršnikoli lastni preiskavi. Takšen zaključek je tudi protisloven, saj izvedenec navaja, da obstaja verjetnost, da je bila gibljivost po 30. 9. 2019 bolj omejena in da so bile bolečine večje kot pred tem. Na poškodbo pri delu kaže tudi navedba izvedenca, da je zdravljenje trajalo dlje časa (nekaj tednov), kot bi trajalo, če ne bi prišlo do nerodnega giba. Glede na to, da izvedenec ugotavlja posledice v obliki bolečin in nevšečnosti, je nepravilen in protisloven zaključek, da tožnik 30. 9. 2019 ni utrpel poškodbe pri delu. Do tega dela izvedenskega mnenja se sodišče ni opredelilo, kar predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka ter 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpostavlja izvid specialista z dne 13. 8. 2020, iz katerega izhajajo zmerne kronične spremembe. Navedeno nasprotuje mnenju izvedenca, da je tožnik pred škodnim dogodkom imel resne degenerativne spremembe. Kljub večkratnim pozivom tožnika, naj izvedenec predloži del zdravstvenega kartona, rentgenskega izvida in izvida ortopeda z dne 19. 9. 2019, ga sodišče ni pozvalo k predložitvi zahtevane dokumentacije. S tem je sodišče onemogočilo pravico tožnika do izjave. Izvedenec se ni opredelil do izvida z dne 8. 2. 2024 in ortopedskega kartona z dne 18. 3. 2025. Sodišče je z zavrnitvijo teh listin kot prepoznih storilo relativno bistveno kršitev 286. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 339. člena ZPP, z njihovim neupoštevanjem pa kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev je podana tudi zato, ker sodišče ni zaslišalo zdravnikov specialistov, ki so obravnavali tožnika, in ni postavilo novega izvedenca travmatologa. Z zavrnitvijo navedenih dokaznih predlogov je sodišče kršilo pravici tožnika iz 22. in 23. člena URS.

3. Toženka v odgovoru na tožnikovo pritožbo obrazloženo prereka pritožbene navedbe in predlaga zavrnitev pritožbe kot neutemeljene. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnik je bil pri toženki zaposlen na delovnem mestu vzdrževalec javnih površin III. Toženka mu je 23. 9. 2019 odredila opravljanje del in nalog na delovnem mestu komunalni delavec na smetarskem vozilu I. Tožnik zahteva povračilo škode, ki naj bi mu nastala 30. 9. 2019 med pobiranjem in nalaganjem vreč z odpadnim steklom na smetarskem vozilu, ko naj bi si poškodoval desno ramo. Sodišče je na podlagi izvedenih dokazov zaključilo, da tožnik ni uspel dokazati, da se je poškodoval pri opravljanju dela pri toženki, zato njena odškodninska odgovornost ni podana.

6. Očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s kršitvijo pravil o dokazni oceni ni podana. Glede dokaznega zaključka o tem, da se 30. 9. 2019 tožnik ni poškodoval med opravljanjem dela pri toženki in da o tem istega dne ni obvestil nadrejenega B. B., je sodišče sprejelo jasno, celovito in preverljivo dokazno oceno, ki ustreza metodološkemu napotku iz 8. člena ZPP. Iz obrazložitve sodbe izhajajo logični in prepričljivi dejanski razlogi. S sklicevanjem na navedeno procesno kršitev pritožba dejansko uveljavlja nestrinjanje s prvostopenjsko dokazno oceno, vendar tudi ta pritožbeni razlog, kot bo obrazloženo v nadaljevanju, ni utemeljen.

7. Sodišče je v točki 10 obrazložitve izpodbijane sodbe najprej kot neprerekano navedbo oziroma priznano dejstvo štelo, da je tožnik 25. 10. 2019 javil toženki nezgodo pri delu z dne 30. 9. 2019, v nadaljevanju pa je kot sporno okoliščino izpostavilo vprašanje, ali je tožnik obvestil toženko o poškodbi pri delu že 30. 9. 2019 ali šele 25. 10. 2019. Nesporna so le tista dejstva, za katera je bilo posebej ugotovljeno, da so med strankami nesporna, to so predvsem priznana dejstva (prvi in drugi odstavek 214. člena ZPP). Iz izvedenega dokaznega postopka ne izhaja, da je bilo kot nesporno ugotovljeno, da je tožnik javil nezgodo pri delu 30. 9. 2019, ali da je to dejstvo toženka priznala. Čeprav res ne gre za nesporno dejstvo, iz obrazca prijave poškodbe pri delu izhaja, da je datum prijave poškodbe pri delu 25. 10. 2019, kar sta potrdili tudi priči B. B. in H. H.

8. Dokazni zaključek, da se tožnik 30. 9. 2019 ni poškodoval pri delu, je sodišče v točki 20 obrazložitve izpodbijane sodbe utemeljilo tudi z nesporno okoliščino, da tožnik po domnevni poškodbi ni zapustil delovnega mesta. O tem, da ni običajno, da delavec tudi po tem, ko doživi nezgodo na delu, še dve uri ostane na delovnem mestu, je izpovedal E. E. in ne A. A., kot navaja sodišče, vendar očitno pomoten zapis imena priče ne vpliva na pravilnost sodbe.

9. V pritožbi izpostavljeno dejstvo, da je B. B. 3. 10. 2019 vnesel v registrator bolniško odsotnost tožnika z dela od 1. 10. 2019 dalje, ni v zatrjevanem nasprotju z okoliščino, da je tožnik 25. 10. 2019 obvestil toženko o nezgodi pri delu oziroma da je tega dne toženka prijavila poškodbo tožnika pri delu. Obveznosti obveščanja delavca delodajalca o bolniški odsotnosti z dela ni mogoče enačiti z obvestilom oziroma prijavo poškodbe pri delu. Kot je pravilno pojasnilo sodišče, je poškodba pri delu lahko le eden od razlogov za bolniško odsotnost. Zato seznanitev nadrejenega B. B. z bolniško odsotnostjo tožnika še ne pomeni tudi njegove seznanitve s poškodbo pri delu kot razlogom te odsotnosti. Na drugačno presojo ne vpliva pritožbeno sklicevanje na izpoved osebne zdravnice tožnika oziroma zapis v zdravstvenem kartonu.¹ Ta potrjuje zgolj to, da je tožnik osebni zdravnici v resnici izjavil, da je v enem trenutku začutil pok v desnem ramenu, ne pa tega, da se je poškodoval med opravljanjem dela pri toženki.

10. Neutemeljeno je pritožbeno sklepanje, da osebna zdravnica ne bi odprla tožniku bolniški stalež, če bi ji tožnik zgolj dostavil medicinsko dokumentacijo. Iz izpovedi osebne zdravnice tožnika izhaja, da je bil zdravstveni izvid ortopeda, ki je nastal pred spornim dogodkom in ki izkazuje predhodne zdravstvene težave tožnika, podlaga za bolniški stalež od 1. 10. 2019 dalje. Šele po pridobitvi obrazca prijave poškodbe pri delu je osebna zdravnica spremenila razlog odsotnosti z dela iz bolezni v poškodbo pri delu.

11. Dokazni zaključek, da se tožnik 30. 9. 2019 ni poškodoval pri delu, temelji tudi na izpovedi C. C. in D. D. Njuno zaslišanje je poleg toženke predlagal tudi tožnik. Priči, ki sta skupaj s tožnikom opravljali delo na smetarskem vozilu, nista potrdili trditev tožnika o poškodbi pri delu niti tega, da bi ju tožnik obvestil o poškodbi. Neutemeljena je pritožbena navedba, da je sodišče nekritično sledilo izpovedim navedenih dveh prič ter prič E. E. in F. F., ker so vse zaposlene pri toženki in zainteresirane za izid spora. Interes za izid spora ima namreč nedvomno tudi tožnik. Sicer pa zaposlitev prič pri toženki sama po sebi še ne dokazuje njihove neverodostojnosti, pri čemer D. D. niti ni več zaposlen pri toženki. Zatrjevane poškodbe pri delu poleg navedenih prič nista potrdila niti osebna zdravnica tožnika in izvedenec travmatolog. To, da je F. F. odredil tožniku delo na smetarskem vozilu, ne pomeni, da bi moral biti že pred vložitvijo tožbe seznanjen s tožnikovo poškodbo pri delu. F. F. in E. E. nista sodelovala pri izpolnjevanju obrazca prijave poškodbe pri delu in nista bila seznanjena z njegovo vsebino.

12. Ne drži pritožbena trditev, da toženka ne bi izpolnila prijave poškodbe pri delu, če se tožnik 30. 9. 2019 ne bi poškodoval med opravljanjem dela. Toženka je skoraj mesec dni po zatrjevanem škodnem dogodku (25. 10. 2019) na vztrajanje tožnika in brez opravljene interne preiskave izpolnila obrazec prijave poškodbe pri delu. B. B. in H. H. sta prepričljivo pojasnila, v kakšnih okoliščinah je bil podpisan obrazec prijave poškodbe pri delu. Zato je sodišče ravnalo pravilno, ko ni štelo, da je resničnost s strani tožnika zatrjevanega načina nastanka poškodbe dokazana že z izpolnitvijo prijave poškodbe pri delu. Ne drži niti pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje glede poteka zatrjevanega škodnega dogodka ni opredelilo do izpovedi tožnikovega brata G. G., ki ni bil prisoten ob tožniku v času nastanka zatrjevane poškodbe. Sodišče je izpoved te priče pravilno dokazno ovrednotilo, kot izhaja iz točk 14 in 17 obrazložitve izpodbijane sodbe.

13. Ostale pritožbene navedbe (da tožnik ni bil seznanjen, da bi pri toženki obstajal kakšen poseben postopek obveščanja o poškodbi pri delu; da pri pobiranju posamezne vreče ne gre za opravilo, ki bi ga opravljala dva delavca skupaj, saj vsak delavec pobira svoje vreče; da za dokončanje pobiranja vreč s steklom ni bilo nujno potrebno sodelovanje tožnika) predstavljajo nedovoljene pritožbene novote, saj teh trditev tožnik v postopku pred sodiščem prve stopnje ni podal, v pritožbi pa tudi ni izkazal, zakaj tega brez svoje krivde ni mogel storiti (prvi odstavek 337. člena ZPP). Manjkajoče trditvene podlage ni mogoče nadomestiti ali dopolniti z zaslišanjem stranke in prič (212. člen ZPP).

14. Za razjasnitev spornih vprašanj, ali si je tožnik 30. 9. 2019 poškodoval desno ramo in ali je imel tožnik že pred tem zdravstvene težave z desnim ramenom, je sodišče izvedlo dokaz z izvedencem prim. I. I. s področja ortopedske kirurgije in travmatologije, ki se je v pisni dopolnitvi mnenja in na zaslišanju podrobneje opredelil do izvidov lečečih specialistov (travmatologa, radiologa in ortopeda), iz katerih naj bi po mnenju tožnika izhajale nasprotne ugotovitve. Pojasnil je, da izvid z dne 9. 2. 2009² v tej zadevi ni pomemben, temveč so pomembni izvidi od 8. 7. 2019 dalje. Zato ni utemeljena pritožbena trditev, da naj bi sodni izvedenec obstoj tožnikovih zdravstvenih težav z rameni v letu 2009 ugibal na podlagi izvidov iz leta 2019. Iz izvidov v času od 8. 7. 2019 dalje (več kot dva meseca pred zatrjevano poškodbo) izhajajo identične spremembe na obeh ramenih, ki so posledica degenerativnega procesa, ki je progresiven (sindrom udarjene rame). Izvedenec je pojasnil, da v izvidu z dne 9. 8. 2019 vidna srpasta začetna kalcinacija desnega ramena potrjuje degenerativno spremembo. V izvidu radiologa z dne 15. 10. 2019 in poškodbenem listu travmatologa z dne 6. 11. 2019³ so navedeni le sumljivi znaki poškodbe, ni pa diagnosticirana oziroma klinično potrjena poškodba desnega ramena. Navedbe o nastanku poškodbe v zdravstveni dokumentaciji dejansko predstavljajo anamnezo, torej tisto, kar je zdravniku povedal bolnik, to je tožnik. Podatki o anamnezi, ki so vsebovani v teh dveh izvidih, potrjujejo zgolj to, da je tožnik zdravniku (specialistu) v resnici izjavil, da se je poškodoval pri delu, ne pa tega, da se je to res zgodilo.⁴ Glede na navedeno ni zatrjevanega nasprotja med izvidi specialistov travmatologa, radiologa in ostalo medicinsko dokumentacijo ter ugotovitvami izvedenca.

15. Pravilen je zaključek sodišča, da je imel tožnik predhodne zdravstvene težave z desnim ramenom zaradi simptomatskih degenerativnih sprememb (omejene gibljivosti in bolečine), saj sicer ne bi iskal zdravniške pomoči pred zatrjevanim škodnim dogodkom, kar je potrdila tudi osebna zdravnica tožnika. Ocena izvedenca, da tožnik ni utrpel poškodbe pri delu, ni protislovna njegovi ugotovitvi, da obstaja verjetnost, da je bila gibljivost po 30. 9. 2019 bolj omejena in da so bile bolečine večje kot pred tem datumom. Izvedenec je pojasnil, da tožnik pri nerodnem gibu⁵ ali dvigovanju vreče z odpadnim steklom ni utrpel nobene poškodbe desnega ramena. Tudi izvedenčev opis posledic (stopnje in trajanja bolečin, nevšečnosti med zdravljenjem ...) ne nasprotuje njegovi ugotovitvi, da tožnik 30. 9. 2019 ni utrpel poškodbe pri delu. Izvedenec, ki je bil postavljen za razjasnitev vzroka zdravstvenih težav, je te pripisal degenerativnim spremembam, ki so se kazale v bolečinah in omejeni gibljivosti desne rame že pred spornim škodnim dogodkom. V zvezi s tem ni podana očitana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodišče ne omenja izvedenskega mnenja v delu, ki se nanaša na obseg in trajanje posledic. Te se nanašajo na višino zahtevka, tožnik pa ni dokazal že njegovega temelja.

16. Nepravilnosti izvedenskega mnenja pritožba neutemeljeno oporeka z navedbo, da iz specialističnega izvida z dne 13. 8. 2020 izhajajo degenerativne spremembe, ki so zgolj zmerne, izvedenec pa je ugotovil resne degenerativne spremembe. Kot je v pisni dopolnitvi mnenja pojasnil izvedenec, je ocenjevanje sprememb in opisovanje z izrazi, kot so zmerne, resne ipd. subjektivna ocena diagnostika. Pri tožniku gre za resne okvare z izraženimi kliničnimi simptomi. Same organske spremembe pa je možno oceniti tudi z izrazom zmerne spremembe. Bistveno je, da so bile te ugotovljene in so tožniku povzročale zdravstvene težave.

17. Iz mnenja izvedenca jasno izhaja, katero medicinsko dokumentacijo je preučil. Tožnik je v pripombah predlagal, naj sodišče izvedencu naloži, da v spis predloži del zdravstvenega kartona, rentgenskega izvida ter izvid ortopeda z dne 19. 9. 2019, na katero se je izvedenec skliceval v pisnem mnenju. Predložitev dodatne medicinske dokumentacije ni odločilnega pomena. Tožnik ne pojasni, katero konkretno dokumentacijo, razen izvida z dne 19. 9. 2019,⁶ naj bi izvedenec predložil. Tudi sicer ni naloga sodišča oziroma izvedenca, da predloži zdravstvene izvide, ki vsebujejo občutljive osebne podatke, namesto stranke, na katero se ti nanašajo. Tožnik bi med postopkom na prvi stopnji lahko sam pridobil in vpogledal v lastno medicinsko dokumentacijo pri svoji osebni zdravnici oziroma izvajalcu zdravstvenih storitev.

18. Tožnik neutemeljeno uveljavlja obstoj relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 286. členom ZPP glede izvida specialne radiološke ambulante z dne 8. 2. 2024, ki ga je tožnik predložil z vlogo 30. 5. 2025, in ortopedskega kartona UKC J. z dne 18. 3. 2025, ki ga je predložil z vlogo 23. 4. 2025. V teh vlogah je tožnik podal pripombe na pisno mnenje izvedenca oziroma njegovo pisno dopolnitev. Drži sicer pritožbena navedba, da ne gre za prepozen dokazni predlog, saj listin tožnik brez svoje krivde ni mogel predložiti do konca prvega naroka za glavno obravnavo niti njuna dopustitev ne bi zavlekla reševanja tega spora, kot razloguje sodišče. Vendar pa se je izvedenec do teh izvidov opredelil v ustnem mnenju. Pojasnil je, da se izvida, ki ju je pogledal, navezujeta na degenerativne spremembe pred 30. 9. 2019. Izvida po mnenju izvedenca ne potrjujeta vzročne zveze s poškodbo, temveč kažeta na degenerativni proces. Vsebina izvidov (približno pet let po zatrjevani poškodbi) torej ne bi mogla vplivati na odločitev v zadevi.

19. Dokaz z zaslišanjem specialistov, ki so tožnika zdravili in ki jih je tožnik predlagal po zaslišanju sodnega izvedenca na zadnjem naroku, glede na navedeno sodišče ni bilo dolžno izvesti, kar je tudi obrazložilo. Po pravilni presoji sodišča bi dopustitev dokazov z zaslišanjem prič - zdravnikov zavlekla reševanje spora (tretji odstavek 286. člena ZPP). Poleg tega zdravniki, ki so tožnika zdravili, ne smejo prevzeti naloge izvedenca in sodišču podajati strokovnih znanj, ki jih potrebuje. Ta mu posreduje v sodnem postopku postavljeni izvedenec.⁷

20. Izvedenec, ki je tožnika osebno pregledal in preučil vso medicinsko dokumentacijo, je med zaslišanjem celovito in prepričljivo odgovoril na pripombe tožnika in na vsa relevantna postavljena vprašanja o tožnikovem zdravstvenem stanju ter vzrokih zanj. Iz obrazložitve sodbe je razvidno, da sodišče novega izvedenca ni postavilo iz razloga, ker v mnenju ni našlo nejasnosti in nasprotij. S temi razlogi sodišča se pritožbeno sodišče v celoti strinja in zavrača pritožbene navedbe o protislovnosti mnenja. Pritožbene navedbe ne vzbujajo pomislekov v pravilnost, popolnost in ustreznost mnenja. Tožnikovo nestrinjanje v resnici predstavlja nezadovoljstvo z izvedenčevimi ugotovitvami. Rezultat opravljenega izvedenskega dela je sodišče ovrednotilo kot koherentno, prepričljivo in popolno ter takšno oceno v svoji sodbi tudi obrazložilo. S tem je sodišče izpolnilo dolžnost, ki mu jo nalaga ZPP v 254. členu, in je postavitev novega izvedenca - travmatologa pravilno zavrnilo. V opisanih okoliščinah pritožba zato neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in kršitev pravic iz 22. ter 23. člena Ustave RS, ker naj bi sodišče z opustitvijo izvedbe predlaganih dokazov tožniku onemogočilo vsebinsko obravnavo.

21. Glede na navedeno je sodišče utemeljeno zaključilo, da se tožnik ni poškodoval pri delu na smetarskem vozilu dne 30. 9. 2019. Ob ugotovitvi, da ni škodnega dogodka in pravno relevantne vzročne zveze med ravnanjem toženke in nastalo škodo, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je zavrnilo zahtevek tožnika za plačilo odškodnine. Ker tožnik ni dokazal škodnega dogodka oziroma poškodbe pri delu, morebitna protipravnost ravnanja toženke za presojo ni relevantna. Sodišče je zato ravnalo pravilno, ko ugotovitev izvedenca s področja medicine dela v zvezi z zatrjevano protipravnostjo ravnanja toženke ni vključilo v dejansko podlago sodbe. Izpodbijana sodba v tem delu tako ni obremenjena z zatrjevanima kršitvama iz prvega odstavka 339. člena ZPP in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

22. Uveljavljani pritožbeni razlogi, kot tudi razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), niso podani, zato je pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

23. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato krije sam svoje stroške pritožbenega postopka, hkrati pa je dolžan povrniti toženki njene stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je toženki skladno z določili Odvetniške tarife (OT) priznalo 750 točk za sestavo odgovora na pritožbo, 2 % za materialne stroške in 22 % DDV, kar vse skupaj (upoštevaje vrednost točke 0,60 EUR) znaša 559,98 EUR. Ta znesek je tožnik dolžan toženki povrniti v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Pritožbeno sodišče stroška pregleda celotnega spisa, izjav prič, izvedenskih mnenj izvedencev in dopolnitev, zakonodaje, sodne prakse ni priznalo, ker zanj ni podlage v OT oziroma je že zajet v že priznanih stroških.

-------------------------------
¹ Tožnik je ob obisku osebne zdravnice 30. 9. 2019 povedal: "Da je ves teden delal na tovornjaku in se je stanje slabšalo, da desne roke ni več dobro čuti in je v nekem trenutku začutil pok v desnem ramenu, od takrat pa je roko omejeno gibal."
² Iz vsebine tega izvida izhaja, da tožnik prihaja zaradi več kot pet let trajajočih bolečin v vratni in ledveni hrbtenici ter obeh ramenih in ne le z levim ramenom, kot zmotno navaja pritožba.
³ V poškodbenem listu travmatologa je povzet izvid radiologa z dne 15. 10. 2019.
⁴ Prim. sodbo VSRS VIII Ips 193/2015 z dne 14. 10. 2015.
⁵ Neroden gib ne dokazuje poškodbe pri delu, temveč gre za nesrečno naključje pri opravljanju katerekoli dejavnosti, katerega rezultat je nastala škoda, in bremeni tistega, ki se mu je pripetilo.
⁶ Izvedenec je vsebino tega izvida povzel v pisnem mnenju.
⁷ Prim. sodbo VSRS II Ips 253/2013 z dne 10. 9. 2015.