UPRS sklep I U 62/2014

I. Tožba se zavrže.
II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Carinski urad Celje je z izpodbijanim sklepom obnovil odločbo 42301-6754/2010-2 z dne 9. 7. 2010, s katero je ugodil zahtevku tožnika in izvršil vračilo trošarine za plinsko olje, ki se porabi kot pogonsko gorivo za komercialni namen, za mesec maj 2010, ki se nanaša na vračilo trošarine za 99 litrov plinskega olja v znesku 8,34 EUR. V obnovljenem postopku je ugotovil, da je tožnik neupravičeno prejel vračilo trošarine za 99 litrov plinskega olja D2, ki mu je bila vrnjena 30. 7. 2010 v znesku 8,34 EUR. Stroški v zvezi s postopkom niso nastali. Iz obrazložitve je razvidno, da je prvostopenjski organ na podlagi 6. točke 12. člena Zakona o carinski službi (v nadaljevanju ZCS-1) ter sklepa z dne 30. 11. 2011 pri tožniku opravil inšpekcijski nadzor poslovanja v skladu s predpisi, katerih izvajanje je v pristojnosti carinske službe z namenom, da se prepriča v točnost in pravilnost poslovanja tožnika ter preveri upravičenost do vračila trošarine. O ugotovitvah je izdal zapisnik 0610-51/2010-41 z dne 16. 4. 2012, ki je bil tožniku vročen 25. 4. 2012. Tožnik je vložil pripombe. Prvostopenjski organ navaja, da se pripombe niso nanašale na sporni motorni vozili. Sklep o obnovi postopka sloni na pravni podlagi drugega odstavka 89. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), ki se nanj prvostopenjski organ sklicuje. Tožniku vračilo trošarine ni bilo naloženo, ker odmerjeni znesek ne presega 10 EUR, kot to določa 50. člen ZDavP-2.

2Tožnik je za sporni mesec uveljavljal vračilo trošarine za dve motorni vozili Mercedes UNIMOG U 300 in avtocisterno ATEGO 815, z registrskima številkama, kot sta navedeni, za skupaj 99 litrov porabljenega goriva. Prvostopenjski organ se sklicuje na devetnajsti do dvaindvajseti odstavek 54. člena Zakona o trošarinah (v nadaljevanju ZTro) ter 3. člen in 4. člen Pravilnika o vračilu trošarine za komercialni namen (v nadaljevanju Pravilnik), ki jih citira. Tožnik ima interno pretakališče plinskega olja, zato mora voditi tudi evidenco o polnitvah v druga vozila in o porabi za drug namen ter evidenco o nabavi ter o zalogi-razpoložljivi količini plinskega olja. Prvostopenjski organ ugotavlja, da je tožnik vodil pomanjkljivo evidenco, saj ni zagotovil evidence o polnitvah v posamezni vozili kot tudi evidenco o polnitvah v druga vozila in o porabi za drug namen ter ni razpolagal s podatki o porabi goriva za navedeni vozili (4. člen Pravilnika), ter da ni dokazal, da je plinsko olje polnil in porabil v vozilih za komercialni namen.

3Pritožbeni organ se z odločitvijo strinja.

4Tožnik je vložil tožbo po 2. in 3. točki prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Navaja, da obnova postopka po uradni dolžnosti ni dovoljena, ker je potekel šest mesečni subjektivni rok iz drugega odstavka 89. člena ZDavP-2. Ta je ta začel teči 30. 11. 2011, ko je bil izdan sklep o inšpekcijskem nadzoru in se je carinski organ prvič seznanil z novimi dejstvi in novimi dokazi. V konkretnem primeru z evidenčno knjigo listin, iz katere naj bi izhajalo, da navedeni delovni stroji v kritičnem obdobju niso delovali. Prvostopenjski organ je postopek obnove začel prepozno. Nepravilno je nepravilno ugotovljeno dejansko stanje. Tožnik se ne strinja z ugotovitvami organa prve stopnje. Trdi, da sta delovna stroja delovala in prilaga overjene izjave delavcev, kot jih navaja ter gradbene dnevnike, ki potrjujejo, da sta omenjena stroja v navedenih dnevih dodatno skupno porabila 99 litrov goriva. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi, izpodbijani akt odpravi in toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka.

5V odgovoru na tožbo tožena prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitev upravnih odločb. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

6Sodišče je tožbo zavrglo iz naslednjih razlogov:

7Po določbi 5. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 sodišče tožbo s sklepom zavrže, če ugotovi, da upravni akt, ki se izpodbija s tožbo, očitno nima nobenih posledic za tožnika, ali pa so te posledice zanemarljive, razen če gre za rešitev pomembnega pravnega vprašanja. Na ta razlog sodišče pazi po uradni dolžnosti ves čas postopka (drugi odstavek 36. člena ZUS-1). Namen upravnega spora je namreč v tem, da se stranki zagotovi učinkovito sodno varstvo zoper tiste upravne akte, ki dejansko in nezanemarljivo posegajo v njen pravni položaj. Ni pa upravni spor namenjen temu, da bi se stranki zagotavljalo sodno preverjanje pravilnosti njenih (načelnih) stališč v vsakem primeru, torej tudi takrat, ko izpodbijani upravni akt zanjo nima pravnih posledic za stranko ali pa so te zanemarljive ter hkrati ne gre za pomembno pravno vprašanje, ki bi kot takšno terjalo sodno intervencijo.

8V obravnavanem primeru pa ne gre za takšno pravno vprašanje. Pravna vprašanja, ki so relevantna za odločitev v zadevi, so namreč že rešena v upravno sodno praksi tega sodišča (npr. I U 39/2014 z dne 3. 7. 2014, I U 34/2014 z dne 14. 7. 2014). Prav tako se z izpodbijano odločbo tožniku ne nalaga nobena obveznost. Izpodbijana odločitev ugotavlja, da je tožnik neupravičeno prejel vračilo trošarine v znesku 8,34 EUR, ki pa na podlagi 50. člena ZDavP-2 tožniku ni odmerjena v plačilo. Iz 50. člena ZDavP-2 namreč izhaja, da se davek ne odmeri, če le ta ne bi presegal 10 EUR, kot je to v obravnavani zadevi. Ker navedeni znesek, glede na njegovo zanemarljivost, tožniku ni naložen v plačilo, je mogoče zaključiti, da izpodbijana odločitev za tožnika nima nikakršnih posledic.

9Ker po povedanem zakonski pogoji za vsebinsko obravnavanje tožbe zoper izpodbijano odločitev niso izpolnjeni, je sodišče tožbo na podlagi določbe 5. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo.

10Izrek o stroških temelji na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, da če sodišče tožbo zavrne ali zavrže, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

11Sodišče je odločalo po sodnici posameznici na podlagi tretjega odstavka 13. člena ZUS-1.