VSK sodba Cpg 207/2014

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Prvostopno sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da se ugotovi obstoj njene terjatve do tožene stranke v višini 465.807,53 EUR (z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4.4.2011 dalje) iz naslova pogodbene kazni za zamudo, o čemer naj bi se pravdni stranki dogovorili v Gradbeni pogodbi, z dne 25.8.2010 (priloga A8, v nadaljevanju: Gradbena pogodba).

Zoper to odločitev se je pritožila tožeča stranka iz vseh treh pritožbenih razlogov in navedla, da je ugotovitev prvostopnega sodišča, da naj bi tožeča stranka ne izkazala, da je do zaustavitve del prišlo že 20.12.2012, protispisna, saj je tožena stranka sama v odgovoru na tožbo na dveh mestih izrecno zapisala, da je tožena stranka dela zaustavila konec decembra 2010. Sodišče je torej odločilo v nasprotju s trditveno podlago strank in kršilo tudi načelo dispozitivnosti. Čeprav sodišče ugotavlja, da naj bi v konkretnem primeru ne šlo za izpolnitev z zamudo, ampak za neizpolnitev pogodbe, se navkljub temu glede posledic zamude sklicuje na določilo 240. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ), kar pomeni, da so razlogi v sodbi med seboj kontradiktorni in nelogični. S tem je sodišče storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Pogodbene kazni se ne more zanemariti v primeru, ko dela sploh niso končana, saj je namen pogodbene kazni sankcioniranje izvajalca, pri tem je povsem nepomembno, ali je izvajalec dela sploh zaključil, ali ne, v obeh primerih dela niso bila izvedena do dogovorjenega roka. Ker sodišče meni, da naj bi šlo v konkretnem primeru za neizpolnitev pogodbe, bi lahko oprlo svojo odločitev na 103. člen OZ, ne pa na 240. člen OZ, kar pomeni da je sodišče nepravilno uporabilo materialno pravo. Vendar ne gre za neizpolnitev pogodbe, ampak za situacijo zaporednih obveznosti, za katere je odstop od pogodbe urejen v 108. členu OZ. Tožeča stranka je 1. začasno situacijo (zapadlo 3.11.2010) poravnala skoraj v celotnem znesku, 2. začasna situacija je zapadla 5.12.2010, tožena stranka pa je z deli prenehala 20.12.2010. Tožena stranka bi ob zamudah s plačili sicer lahko odstopila od pogodbe v primernem roku, vendar tega ni storila. Tudi prenehanje del 15 dni po tem, ko je zapadla v plačilo 2. začasna situacija, se ne bi moglo šteti kot primeren rok, tudi če bi ga tožena stranka postavila, pa ga ni. Pri opiranju na prvi in drugi odstavek 70. člena Posebnih gradbenih uzanc sodišče spregleda tretji odstavek te uzance, ki določa, da sme izvajalec ustaviti dela zaradi neizpolnitve obveznosti naročnika šele ko poteče primeren rok, ki ga je pustil naročniku za izpolnitev obveznosti. Tega roka tožena stranka ni niti zatrjevala niti izkazala. Sklicevala se je na obstoj dopisa, vendar ni zatrjevala, da bi v tem dopisu postavila tožeči stranki primeren rok. Izkazovanje obstoja tega dopisa, njegove vsebine in vročitve tožeči stranki tudi ni mogoče s pričami, saj bi tožena stranka z njim morala razpolagati. Sodišče je tudi navedlo, da je priča P. izpovedala, da so tožečo stranko na tedenskih sestankih opozarjali na neplačila, čeprav tožena stranka tega ni zatrjevala in tudi z ničemer izkazala. S tem je sodišče prekršilo načelo dispozitivnosti. Zaustavitev del tožene stranke pa je bila v nasprotju s 70. Posebno gradbeno uzanco.

Pritožba ni utemeljena.

O zadevi je odločalo Višje sodišče v Kopru, saj je bila v skladu s 105.a členom Zakona o sodiščih (ZS) na podlagi sklepa predsednika Vrhovnega sodišča R Slovenije, št. Su 72/2013, z dne 8.11.2013, prenesena od Višjega sodišča v Ljubljani v reševanje na tukajšnje sodišče.

Predmet obravnave v predmetni zadevi je, ali ima tožeča stranka pravico do pogodbene kazni, to je, ali sta se pravdni stranki dogovorili v Gradbeni pogodbi za pogodbeno kazen za takšno pojavno obliko nepravilne izpolnitve pogodbe, kot je do nje prišlo v obravnavanem primeru. V skladu 247. členom OZ, se lahko upnik in dolžnik dogovorita, da bo dolžnik, to je tisti ki se zaveže da bo izpolnil neko obveznost, plačal upniku določen denarni znesek, če svoje obveznosti ne bo izpolnil, ali če bo zamudil z njeno izpolnitvijo. Kršitve pogodbenih obveznosti, za katere je mogoče dogovoriti pogodbeno kazen, sta torej dve: nepravilna izpolnitev (kamor sodi tudi izpolnitev z zamudo in izpolnitev s stvarnimi in pravnimi napakami) in neizpolnitev, ki nastopi takrat, če pogodbi zvesta stranka uresniči pravico odstopiti od pogodbe zaradi nepravilne izpolnitve (1). Ker je pogodbena kazen pogodbeno dogovorjena civilna sankcija za primer kršitve pogodbene obveznosti (poleg tega ima tudi funkcijo utrditve izpolnitve pogodbene obveznosti), jo ima pogodbi zvesta stranka pravico uveljavljati le, če sta se stranki v pogodbi zanjo dogovorili. Če pogodbene kazni nista dogovorili, ima pogodbi zvesta stranka uveljavlja le pravico do odškodnine, ki ji je zaradi kršitve pogodbe nastala.

Pravdni stranki sta se za pogodbeno kazen dogovorili v poglavju 12 (garancija in odškodnine) Gradbene pogodbe, kjer sta določili, da če izvajalec ne izvrši pogodbenih in dodatnih del v rokih, določenih s pogodbo oziroma aneksom k pogodbi, je dolžan naročniku plačati pogodbeno kazen za vsak dan zamude. Dogovor je bil, da pogodbena kazen znaša za vsak dan zamude 1/1000 od skupne vrednosti pogodbenih del, navzgor pa je omejena na 10 % skupne vrednosti (točka 12.3. gradbene pogodbe). Iz besedila povzete določbe Gradbene pogodbe jasno izhaja, da sta se pravdni stranki dogovorili za pogodbeno kazen le za primer zamude. Nista se pa dogovorili za pogodbeno kazen v primeru, če bi bila pogodba neizpolnjena.

Prvostopno sodišče je v izpodbijani sodbi ugotovilo, da je v konkretni zadevi šlo za neizpolnitev pogodbe, in ne za izpolnitev z zamudo. S to ugotovitvijo lahko pritožbeno sodišče samo soglaša. Iz spisovnih podatkov in iz ugotovitev prvostopnega sodišča jasno izhaja (tega tožena stranka tudi ne izpodbija), da je tožena stranka zapustila gradbišče, preden je dogovorjena gradbena dela končala. Bilo je sicer sporno, ali se je to zgodilo 20.12.2012, ali v januarju 2013 (v zvezi s čemer pritožba utemeljeno opozarja, da je bil datum zaustavitve del 20.12.2012 tudi za toženo stranko nesporen), vendar je za predmetno zadevo pravno relevantno le dejstvo, da je prišlo do zaustavitve izvajanja del, da je tožena stranka zapustila gradbišče, preden je opravila vsa pogodbeno dogovorjena dela, in da gre v konkretnem primeru torej za neizpolnitev pogodbe in ne za izpolnitev z zamudo.

Pritožbeno sodišče tudi ne more soglašati s pritožbenim stališčem, da naj bi v konkretnem primeru šlo za „situacijo zaporednih obveznosti“ in ne za neizpolnitev pogodbe. V Gradbeni pogodbi, ki sta jo pravdni stranki sklenili, sta se dogovorili za izvajalca (toženo stranko) obveznost izgradnje gradbenih objektov hangar 3, delavnice in ploščadi pred hangarjem ter vsa gradbeno obrtniška in instalacijska dela, za toženo stranko, kot naročnika, pa za obveznost plačila teh del. Slednja so bila res dogovorjena z začasnimi mesečnimi situacijami, ki naj bi se izdajale na podlagi dejansko izvršenih in evidentiranih del v knjigi obračunskih izmer. Vendar navkljub takšnemu načinu plačila (na podlagi mesečnih začasnih situacij), ni mogoče zaključiti, da bi šlo za zaporedne izpolnitve v smislu 108. člena OZ, kot to zatrjuje pritožba, ampak vse te mesečne obveznosti, ki jih je bila dolžna poravnati tožena stranka, pomenijo celoto, to je plačilo izvedbe zgoraj navedenih gradbenih objektov in instalacij. Na podlagi mesečnih situacij, ki so zgolj začasne, se namreč ob zaključku del izvede končna obračunska situacija, v kateri se poračuna še preostalih 10 % del do celotne pogodbene vrednosti (glej točko 4.1. gradbene pogodbe). Zato ima obveznost iz predmetne pravde naravo celote in ni mogoče zanjo uporabiti določbe 108. člena OZ, kot to meni pritožba. Pa tudi sicer to vprašanje za odločitev v pravdi ni pravno relevantno, saj bi na podlagi definicije narave predmetne pogodbe lahko ugotovili le, kdo in kdaj bi imel pravico do odstopa od pogodbe, predmet tega spora pa je, ali ima tožeča stranka pravico do plačila pogodbene kazni. Ali je bilo toženčevo prenehanje del utemeljeno ali ne, je v konkretnem primeru, ko pogodbena kazen za to obliko nepravilne izpolnitve pogodbe ni bila dogovorjena, lahko kvečjemu predmet obravnavanja odškodninske odgovornosti, ki bi jo tožeča stranka (zaradi neutemeljenega odstopa od pogodbe, če bi to izkazala) lahko imela do tožene stranke.

Pritožba ima sicer prav, ko opozarja, da se je prvostopno sodišče neutemeljeno ukvarjalo z razlogi za neizpolnitev pogodbene obveznosti, vendar je bilo ta dejstva nepotrebno ugotavljati zaradi tega, ker pravdni stranki za primer kršitve, ki je pri izvajanju Gradbene pogodbe nastala, nista dogovorili pogodbene kazni.

Pritožbeno sodišče zaključuje, da je odločitev prvostopnega sodišča, da se zavrne tožbeni zahtevek, da bi tožeča stranka imela do tožene stranke terjatev iz naslova pogodbene kazni, pravilna iz drugih, zgoraj navedenih razlogov, in jo je zato potrdilo, pritožbo kot neutemeljeno pa zavrnilo (5. alineja 358. člena ZPP).

--------------------------------------

op. št. 1: glej N. Plavšak, Obligacijski zakonik s komentarjem, Splošni del, GV Založba, Lj 2003, II. knjiga, stran 233