UPRS sklep I U 988/2012

I. Tožba se zavrže.
II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Z izpodbijanim sklepom je posebna natečajna komisija (v nadaljevanju upravni organ) odločila, da tožnik izpolnjuje natečajne pogoje, glede na svojo strokovno usposobljenost pa ni primeren za položaj generalnega direktorja Direktorata za mednarodno pravo in zaščito interesov v Ministrstvu za zunanje zadeve. V obrazložitvi je upravni organ navedel, da je bil imenovan po četrtem odstavku 60. člena Zakona o javnih uslužbencih (v nadaljevanju ZJU). Ob preverjanju izpolnjevanja natečajnih pogojev, določenih v besedilu javnega natečaja, objavljenega na spletni strani Ministrstva za javno upravo dne 6. 9. 2011, je ugotovil, da tožnik izpolnjuje vse natečajne pogoje. Posledično je organ tožnika uvrstil v izbirni postopek, v katerem je ocenil primernost kandidata za ta položaj. Organ je obširno pojasnil postopek presoje strokovne usposobljenosti kandidata, nato pa navedel, da je v prvem sklopu standardov ocenjeval izkušnje in menedžerske sposobnosti tožnika, pri čemer je tožnik po posameznih elementih pridobil: oceno ustrezno po elementu Kakovost izkušenj pri delu, vodenju in upravljanju, oceno ustrezno po elementu Vrednost vizije razvoja organa in oceno neustrezno po elementu Sposobnost vodenja. V nadaljevanju je pojasnil razloge za oceni ustrezno in oceno neustrezno, pri čemer je pri slednji navedel, da ne gre spregledati dejstva, da tožnik tekom razgovora ni pokazal zanimanja za zakonodajo, ki je ključnega pomena za področje vodenja podrejenih, z utemeljitvijo, da je ne pozna in da za to obstajajo pristojne službe, kar pomeni, da ni pokazal zavedanja potrebe in pripravljenosti po seznanitvi z relevantnimi slovenskimi predpisi (iz priložene dokumentacije pa izhaja, da je študiral pravo), ti pa so za razpisani položaj zelo pomembni (glede samega vodenja direktorata). V drugem sklopu standardov je organ ocenjeval strokovna znanja tožnika, pri čemer je tožnik po posameznih elementih pridobil: oceno ustrezno po elementu Razumevanje poslanstva organa in njegove vloge v sistemu, oceno ustrezno po elementu Poznavanje problematike področja dela organa in oceno neustrezno po elementu Poznavanje načrtovanja in rabe virov. V nadaljevanju je tudi najprej pojasnil razloge za oceni ustrezno, v zvezi z oceno neustrezno pa je navedel, da tožnik v razgovoru ni znal navesti pomembnejših predpisov na področju načrtovanja in rabe virov, tako tistih, ki urejajo finance kot onih, ki urejajo plače, zaposlovanje, nagrajevanja, usposabljanje, izobraževanje, letnih razgovorov, ter je navedel, da za to obstajajo ustrezne službe, da pa on tega ne pozna, ker se s tem ni ukvarjal. Organ je na podlagi navedenega tožnika ocenil s skupno oceno neustrezen.

Tožnik je tožbo vložil iz razlogov bistvene kršitve določb postopka, nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Predlagal je, da sodišče opravi obravnavo, tožbi ugodi in sklep odpravi ter vrne organu v ponovno odločanje, toženki pa naloži v plačilo stroške postopka z zakonitimi (točno: zakonskimi) zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka in dalje do plačila. Tožnik je v tožbi uvodoma povzel potek dosedanjega postopka, navedel, da je odločitev nezakonita, zaradi česar na podlagi šestega odstavka 65. člena ZJU izpodbija odločitev v upravnem sporu iz razlogov po 4. točki prvega odstavka 65. člena ZJU in, ker je organ ugotovil, da po strokovni usposobljenosti ni primeren za položaj, čeprav sam meni, da je. Kot izhaja iz seznama posebnih natečajnih komisij (povezava na spletu) in iz priloženega seznama posebnih natečajnih komisij, so bili v posebno natečajno komisijo za izvedbo postopka javnega natečaja za položaj generalnega direktorja Direktorata za mednarodno pravo in zaščito interesov v Ministrstvu za zunanje zadeve izbrani A.A. (član), C.C. (član) in D.D. (član). V konkretnem primeru pa je v času razgovora komisija delovala v drugačni sestavi, saj v času zagovora v komisiji ni bilo C.C., ampak je bila E.E. Tožnik ni mogel ugotoviti, ali sploh oziroma kdaj je bila E.E. imenovana za članico, saj o tem ni bil obveščen. Tožnik ustrezne odločitve Uradniškega sveta nima in z njo ni seznanjen. To pomeni, da natečajna komisija ni bila pravilno sestavljena, kar predstavlja bistveno kršitev pravil postopka po 237. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Odločitev tudi vsebinsko ni pravilna. V zvezi z oceno neustrezno pri prvem sklopu standardov, podsklop Sposobnost vodenja, je tožnik navedel, da osnovne predpise nedvomno pozna, saj je po svoji izobrazbi diplomirani pravnik. Res pa je, da s podrobno vsebino predpisov v trenutku razgovora ni bil natančno seznanjen, kar pa ne pomeni, da ga zakonodaja ne zanima. Takšen zaključek je zmoten že zaradi dejstva, da je po izobrazbi pravnik in je že z izbiro študija pokazal zanimanje za predpise. Dejstvo pa je, da se noben pravnik predpisov ne uči na pamet, temveč jih uporabi, ko jih potrebuje in tolmači. Zato pa so tudi pristojne službe. Tožnik to zakonodajo tudi uporablja pri vsakoletni oceni uslužbencev sektorja. Sklep v tem delu tudi ni ustrezno obrazložen po prvem odstavku 214. člena ZUP, saj niso razvidni kriteriji, na podlagi katerih je toženka sprejelo oceno o tožnikovi neustreznosti. Poznavanje zakonodaje v okviru tega podsklopa pa tudi ni bilo zahtevano. Kandidata se v tem okviru oceni glede njegovih sposobnosti vodenja, kar pa glede na Standarde strokovne usposobljenosti pomeni: delovno prožnost, zlasti komuniciranje (znanje tujih jezikov, govorne sposobnosti, veščine javnega nastopanja, sposobnost doslednega poslušanja, sposobnost komuniciranja z notranjimi in zunanjimi javnostmi, idr.), razvijanje organizacijske klime s poudarkom kandidata na ključnih elementih glede načina pristopa k izboljšanju medosebnih odnosov v organu in vzpostavitvi dobrega odnosa do strank. O tem pa se je tožnik izjavil že v dokumentu Opredelitev vizije prednostnih nalog in razvoj direktorata, na kar toženka ni imela pripomb. Ocena neustrezen pa ni posledica ocene navedb iz zadnje navedenega dokumenta oziroma tega dela razgovora, temveč zaradi (ne)poznavanja predpisov, kar pa je del zadnjega podsklopa (tj. Poznavanje načrtovanja in rabe virov) drugega sklopa. Tožnik tako ocenjuje, da v okviru tretjega podsklopa prvega sklopa organ ni odgovoril na vprašanje tožnikove sposobnosti vodenja, temveč je očitno pomešal vsebine posameznih podsklopov. Tožnik je še poudaril, da je bil v času, ko vodi Sektor za mednarodno pravo, dve leti zapored ocenjen kot ''odličen'' s strani nadrejenih, v ocenjevalnem listu pa so bile izpostavljene ravno njegove menedžerske sposobnosti in sposobnosti vodenja kadrov, še pred tem pa je 8 let služboval v Bruslju, kjer je bil vsako leto ocenjen kot ''odličen''. V zvezi z oceno neustrezen tretjega dela podsklopa drugega sklopa standardov pa se je skliceval na prej podane navedbe, da predpisov na pamet ne pozna, pri čemer pa je še oddal, da je bilo takšno stanje le v času razgovora pred organom in bi bilo do dejanskega nastopa dela dovolj časa, da se tudi s to relevantno zakonodajo natančno seznani. Ta podsklop Poznavanje načrtovanja in rabe virov je razumeti tudi v smislu, da zna kandidat v trenutku, ko mora rešiti nek konkreten problem, tudi uporabiti vire, ki so mu na voljo, torej podporne službe. Gre tudi za sodelovanje znotraj organov in služb. Treba pa je še poudariti, da generalni direktor na posameznem ministrstvu nima odločilne vloge, ko je govora o določitvi plače oziroma dopustov (z izjemo nekaj dodatnih dni), ker gre to po načelu avtomatizma oziroma o tem odločajo druge službe na podlagi zakona. Tudi v tem delu sklep ni ustrezno obrazložen, kot že povedano zgoraj.

Toženka je v odgovoru na tožbo navedla, da ZJU določa, da lahko funkcionar, ki mu je uradnik na položaju odgovoren, če oceni, da nobeden izmed navedenih kandidatov s predloženega seznama ni primeren, zahteva od Uradniškega sveta, da postopek ponovi ali pa sam imenuje komisijo, ki izvede postopek. Minister za zunanje zadeve (kot izhaja iz dopisa z dne 5. 7. 2012) ni izbral nobenega kandidata ter je predlagal, da se ponovi posebni javni natečaj za predmetni natečaj. Toženka zato ugotavlja, da si s tožbo tožnik ne more izboljšati svojega pravnega položaja, zato nima pravnega interesa. Ker mora tožnik pravovarstveno potrebo izkazovati ves čas postopka, je treba njegovo tožbo zavreči po 36. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Ker pa se bo v ponovnem postopku ponovno presojala strokovna usposobljenost kandidatov, toženka ugotavlja, da sklep nima nobenih pravnih posledic za tožnika, zato je podan razlog za zavrženje tožbe po 5. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1. Izpodbijani sklep tudi ne posega v njegovo pravico ali pravno korist, saj tudi v primeru, da bi sodišče tožbi ugodilo in odpravilo izpodbijani sklep ter zadevo vrnilo organu v ponovni postopek ter razveljavilo postopek javnega natečaja, to samo po sebi še ne bi pomenilo, da je tožnik primeren za položaj, sploh pa ne pomeni, da ga bo predstojnik izbral. V primeru, da sodišče tožbe ne bo zavrglo, pa je toženka predlagala zavrnitev tožbe. Komisija je bila pravilno sestavljena, saj je bil s sklepom, št. 01300-6/2012/2 z dne 7. 5. 2012, kot član razrešen C.C. in namesto njega imenovana E.E. ZJU nikjer ne določa, da bi morali biti kandidati seznanjeni s člani posebnih natečajnih komisij in s spremembami glede članstva. Glede na pravnomočno sodbo naslovnega sodišča, U 568/2004 z dne 10. 12. 2004, toženka ugotavlja, da je sodišče pri presoji zakonitosti izbire glede kriterijev, ki so vezani na potrebe in naravo delovnega mesta, zadržano in ugotavlja nezakonitost v takšni odločbi samo, če je odločitev očitno nerazumna, saj izhaja iz predpostavke, da mora imeti toženka pri ocenjevanju primernosti kandidatov glede na razpisane pogoje, ko kadruje na najvišje strokovne-politične funkcije, določeno možnost proste presoje. Zato ima toženka določeno polje diskrecije. Podobno tudi sodba, U 225/2005 z dne 18. 4. 2006. V zvezi z razlogi za oceni neustrezno je ponovila razloge izpodbijanega sklepa, navedla je še, da organ ni pomešal vsebine posameznih sklopov. Neutemeljene so tudi navedbe o neobrazloženosti sklepa. Ker pa tožnik ni navedel nobenega od predpisov, je neutemeljena tudi njegova navedba, da bi moral organ jasno opredeliti kriterije, katere predpise bi moral poznati (dokaz: zaslišanje članov komisije). Predlagala je, da sodišče tožbo zavrže oziroma zavrne, glede stroškov postopka pa je predlagala, da jih tožnik trpi sam.

Tožnik je v pripravljalni vlogi še dodal, da morebitna dokončna odločitev o neprimernosti kandidata za razpisano mesto nedvomno pušča posledice v poslovnem okolju, kjer tožnik deluje. Razveljavitev odločbe je pomembna tudi zato, ker je bila tožniku s takšno odločitvijo odvzeta možnost, da o njegovi ustreznosti za zasedbo delovnega mesta odloča predstojnik. Tožnik je naknadno ugotovil, da je bila E.E. imenovana v komisijo nekaj dni pred zasedanjem komisije. Tožnik tega prej ni vedel. Pri tem je treba ugotoviti, da je imel tožnik v preteklosti z E.E. strokovne stike, pri čemer nista nujno delila istega mnenja. Pri tem ne gre za dvom o integriteti E.E., vendar pa bi tožnik, če bi vedel, da bo članica komisije, predlagal njeno izločitev. Takšna kratkoročna odločitev je v nasprotju s Kodeksom etike javnih uslužbencev v državnih organih in upravah lokalne skupnosti (1. člen – transparentno delovanje). Toženka je tudi kontradiktorno navedla, da mora glede na citirano sodbo imeti možnost proste presoje, na drugi strani pa se je striktno držala Standardov strokovne usposobljenosti, pri čemer ni bilo relevantno, kakšne ocene je v preteklosti imel tožnik. Tožnik je glede na povedano predlagal kot doslej.

Tožba ni dovoljena.

V skladu s prvim odstavkom 2. člena ZUS-1 sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti tistih dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v tožnikov pravni položaj, o zakonitosti drugih aktov pa le, če tako določa zakon. Vsak, ki zahteva sodno varstvo svojih pravic in pravnih interesov s tožbo v upravnem sporu, mora za to izkazati pravni interes. Ta se kaže v tem, da bi morebitna ugoditev tožbi pomenila zanj izboljšanje pravnega položaja, ki ga brez vložene tožbe ne bi mogel doseči. Pravni interes mora obstajati ves čas postopka, na njegov obstoj pa je sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti.

Tožnik s tožbo izpodbija sklep RS, Uradniškega sveta, Posebne natečajne komisije, št. 01300-6/2012/8 z dne 23. 5. 2012, s katerim je bilo odločeno, da tožnik izpolnjuje natečajne pogoje, glede na svojo strokovno usposobljenost pa ni primeren za položaj generalnega direktorja Direktorata za mednarodno pravo in zaščito interesov v Ministrstvu za zunanje zadeve. Iz odgovora na tožbo toženke izhaja, da minister za zunanje zadeve (kot funkcionar, ki mu je uradnik na položaju odgovoren – določbe ZJU) ni izbral nobenega kandidata s predloženega seznama in je predlagal ponovitev javnega natečaja za predmetni položaj (dopis ministra, št. 10001-36/2012/14 z dne 5. 7. 2012, v spisu). Po vpogledu na spletno stran Ministrstva za zunanje zadeve pa je razvidno, da položaj generalnega direktorja Direktorata za mednarodno pravo in zaščito interesov v Ministrstvu za zunanje zadeve (sedaj) zaseda druga oseba.

Navedeno pomeni, da odprava izpodbijanega sklepa (kar tožnik s tožbo uveljavlja) ne more izboljšati tožnikovega pravnega položaja, saj je bil (ponovljen) javni natečaj za predmetni položaj očitno že zaključen ter je položaj, za katerega je tožnik kandidiral, (že) zaseden. Izpodbojna tožba je namreč namenjena temu, da se z odpravo nezakonitega upravnega akta prepreči poseg (ali nadaljevanje poseganja) v pravni položaj tožnika in da se zadeva vrne v ponovno odločanje pristojnemu upravnemu organu, ki naj v ponovnem odločanju postopek zaključi z izdajo pravilnega in zakonitega upravnega akta. Po presoji sodišča tako v obravnavanem primeru izpodbojna tožba ni primerno sodno varstvo, ki bi lahko učinkovito zaščitila pravice in pravne interese tožnika. Tako stališče je v podobnem primeru zavzelo tudi Ustavno sodišče v svoji odločbi, št. U-I-181/09-15, Up-860/09-14, Up222/10-14 z dne 10. 11. 2011, ko je presojalo skladnost ZUS-1 z Ustavo RS in ugotovilo, da je ZUS-1 v neskladju z Ustavo v primerih, ko so bili v upravnem sporu izpodbijani upravni akti že izvršeni in z njihovo odpravo vzpostavitve prejšnjega oziroma drugačnega zakonitega stanja na podlagi ponovljenega postopka odločanja o izdaji upravnega akta ne bi bilo mogoče doseči. Sodišče je tudi (do odprave neskladja ZUS-1 z Ustavo) še odločilo o načinu izvršitve te odločbe in sicer tako, da lahko tožnik do odprave ugotovljenega neskladja s tožbo zahteva tudi ugotovitev, da je bil v svojih pravicah ali pravnih koristih prizadet z nezakonitim upravnim aktom (ugotovitvena tožba) pod pogoji in iz razlogov, ki jih določa zakon za vložitev tožbe, s katero se zahteva odprava upravnega akta (izpodbojne tožbe), če izkaže pravno korist. Takega zahtevka (tj. zahtevka na ugotovitev, da je bil z izpodbijanim sklepom prizadet v svojih pravicah ali pravnih koristih iz razlogov po 27. členu ZUS-1) pa tožnik ni postavil.

Sodišče tako ugotavlja, da tožnik ne izkazuje več pravnega interesa za odločitev v tej zadevi, zaradi česar je tožbo na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo.

Odločitev o stroškovnem zahtevku tožnika temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1.