UPRS sklep I U 1777/2014

I. Zahtevi za izdajo začasne odredbe se ugodi tako, da se začasno zadrži izvršitev dokončne odločbe Komisije za preprečevanje korupcije št. 0900-71/2014/11 (01013) z dne 24. 7. 2014 do izdaje pravnomočne sodne odločbe v tem upravnem sporu.
II. Odločitev o stroških si sodišče pridržuje do končne odločitve v tem upravnem sporu.

Z izpodbijanim aktom je Komisija za preprečevanje korupcije (v nadaljevanju: KPK), sedaj tožena stranka, na podlagi 2. točke 1. odstavka 6. člena Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (ZDIJZ, Uradni list RS, št. 51/06 – uradno prečiščeno besedilo in nadaljnji) ter 207. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Uradni list RS, št. 80/99 in nadaljnji) ugodila zahtevi za dostop do informacij javnega značaja prosilca Ž.Ž. za dostop do dokumenta KPK Ugotovitve o konkretnem primeru št. 06210-185/2013-75 (zveza 06210-444/2013/27) 02099 z dne 27. 2. 2014 in odločila, da se mu dokument posreduje v roku 3 dni po dokončnosti te odločbe.

Tožeča stranka je vložila pritožbo zoper uvodoma navedeno prvostopno odločbo, ki jo je Informacijski pooblaščenec zavrnil kot neutemeljeno na podlagi določil 2. člena Zakona o informacijskem pooblaščencu (ZINFP, Uradni list RS, št. 113/05 in nadaljnji) ter 3. in 4. odstavka 27. člena ZDIJZ in 3. odstavka 248. člena ZUP. Med drugim v obrazložitvi ugotavlja, da dokumentacija, iz katere so bile povzete ugotovitve v zahtevanem aktu in ki so tudi predmet presoje v konkretni sporni zadevi, nosijo oznako „poslovna skrivnost“, zaradi česar bi bilo treba te podatke varovati tudi v samih Ugotovitvah v skladu z določili 1. odstavka 39. člena v povezavi z 2. odstavkom 40. člena ZGD-1, kar pomeni, da je bil prvostopni organ (KPK) dejansko seznanjen, katere informacije za stranskega udeleženca (sedaj tožečo stranko) predstavljajo poslovno skrivnost, vendar je napačno uporabil materialno pravo, ko je tako označene informacije presojal z vidika objektivnega kriterija poslovne skrivnosti. Zato je po oceni Informacijskega pooblaščenca sicer utemeljena pritožbena navedba, da bi KPK morala šteti, da gre za poslovno skrivnost in da zato ni bilo podlage, da se je sploh spustila v presojo objektivnega kriterija obstoja poslovne skrivnosti. Vendar je ob upoštevanju novele ZDIJZ-C Informacijski pooblaščenec ocenil, da je v konkretnem primeru javni interes za razkritje močnejši od zatrjevane poslovne skrivnosti in varovanih osebnih podatkov, zato je odločitev KPK pravilna, čeprav je obrazložena z napačnimi razlogi. Informacijski pooblaščenec je zato v skladu s 3. odstavkom 248. člena podal svoje razloge za odločitev in pritožbo kot neutemeljeno zavrnil.

Tožeča stranka v skladu določili 27. člena ZUS-1 uveljavlja tožbene ugovore nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, bistvenih kršitev določb postopka in napačne uporabe materialnega prava. Meni, da je z izpodbijano dokončno upravno odločbo tožena stranka nedvomno posegla v pravni položaj tožeče stranke iz razlogov, ki jih podrobneje razlaga v tožbi.

Hkrati s tožbo vlaga predlog za izdajo začasne odredbe, s katero sodišču predlaga, da odloži izvršitev izpodbijane odločbe do izdaje pravnomočne sodbe v tej sporni zadevi.

V obrazložitvi zahteve za izdajo začasne odredbe tožeča stranka navaja, da so izpolnjeni vsi z ZUS-1 zahtevani pogoji, češ da bi izvršitev izpodbijane odločbe nedvoumno in očitno povzročila tožeči stranki nepopravljivo škodo, ki je pozneje ne bo mogoče povrniti oziroma nadomestiti, saj bodo v primeru, če se izvrši izpodbijano odločbo, tako postali tretjim osebam oziroma javnosti dostopni podatki, ki jih je tožeča stranka opredelila kot poslovno skrivnost. Takšnega razkritja podatkov pa kasneje z nobenim dejanjem ne bo več mogoče odpraviti niti sanirati. Meni, da bi bila s tem, če sodišče ne bi ugodilo njenemu predlogu za začasno zadržanje izvršitve izpodbijane odločbe, tožeči stranki povzročena nepopravljiva škoda, saj sploh ni pravne podlage za ugoditev zahtevi za dostop do informacij javnega značaja prosilca A. A. za dostop do zahtevanega dokumenta, ki vsebuje podatke, ki so vseskozi bili in so še vedno opredeljeni kot poslovna skrivnost. Že zgolj dejstvo, da bo v primeru uspeha tožeče stranke v tem upravnem sporu ter izvršitve izpodbijane odločbe že zgolj zaradi tega onemogočena ponovna vzpostavitev prejšnjega stanja v smislu zakritja oziroma nerazkritja podatkov, ki predstavljajo njeno poslovno skrivnost, za tožečo stranko predstavlja nenadomestljivo in nepopravljivo škodo. Opozarja tudi, da že uporaba načela sorazmernosti v konkretni zadevi pokaže, da javni interes oziroma korist ter interesi nasprotne stranke z odlogom izvršitve izpodbijane odločbe ne morejo biti prizadeti, saj v konkretni zadevi javna korist sploh ni prizadeta, ker bo v primeru, če se izkaže predmetna tožba za neutemeljeno, navedeni dokument KPK lahko razkrit skupaj z vsemi v njem vsebovanimi podatki, ki ne bodo izginili. Javnemu interesu pa bo s tem zadoščeno zgolj z manjšim časovnim zamikom, ki je enak trajanju sodnega postopka do odločitve sodišča v predmetni zadevi. Prav tako tožeča stranka tudi meni, da ne more biti prizadeta niti korist nasprotne stranke, saj tožena stranka glede na svojo funkcijo iz naslova svojega delovanja in posedovanja dokumenta, ki je predmet izpodbijane odločbe, ne more imeti nikakršnih koristi. Enako pa velja tudi, da ne more biti v nobenem pogledu prizadet vlagatelj zahteve za dostop do informacij javnega značaja v primeru, če se izvršitev izpodbijane odločbe začasno zadrži.

Tožena stranka je vložila odgovor na tožbo in odgovor na zahtevo za izdajo začasne odredbe, v katerem nasprotuje predlogu tožeče stranke za začasno zadržanje izvršitve izpodbijane odločbe, ker meni, da niso izpolnjeni pogoji iz 32. člena ZUS-1 za izdajo predlagane začasne odredbe zaradi neizpolnjevanja vsebinskega pogoja težko popravljive škode, ki po oceni tožene stranke ni izkazana. Ne glede na navedeno pa dodatno še pojasnjuje, da zahtevanega dokumenta še ni posredovala prosilcu Ž.Ž. in mu ga tudi ne bo še vse do pravnomočnosti odločitve v tem upravnem sporu.

Informacijski pooblaščenec prav tako ugovarja predlogu tožeče stranke za izdajo začasne odredbe, češ da v skladu z zahtevami 2. odstavka 32. člena ZUS-1 ni izkazala težko popravljive škode, na nastanek katere se le na splošno sklicuje, medtem ko konkretne škode ni v ničemer izkazala, četudi bi jo v skladu s stališči sodne prakse morala ne le konkretizirati, pač pa tudi dokazovati določene realno izkazane posledice, kot tudi, zakaj bi bila tako izkazana škoda zanjo težko popravljiva.

Stranka z interesom - prosilec za dostop do informacij javnega značaja Ž.Ž., ki mu je sodišče v odgovor v skladu z določili 19. člena v zvezi z 38. členom ZUS-1 prav tako posredovalo tožbo in zahtevo za izdajo začasne odredbe, svojega odgovora v danem roku ni vložil.

Sodišče je zahtevi za izdajo začasne odredbe ugodilo iz naslednjih razlogov:

Določilo 3. odstavka 10. člena ZInfP (Uradni list RS, št. 113/2005) določa, če organ zoper odločbo Informacijskega pooblaščenca ni sprožil upravnega spora, je dolžan prosilcu skladno z odločbo Informacijskega pooblaščenca poslati zahtevani dokument. Ob uporabi metode za razlago pravnih norm argumentum a contrario je upravno-sodna praksa sprejela razlago, da v primeru, če organ – zavezanec za dostop do informacije javnega značaja - vloži tožbo zoper odločbo Informacijskega pooblaščenca in če v upravnem sporu zahteva tudi izdajo začasne odredbe, sodišče zahtevo za izdajo začasne odredbe te stranke zavrne kot neutemeljeno, ker ni izkazano, da tožniku grozi težko popravljiva škoda (sodbe Upravnega sodišča v zadevah št. I U 1351/2010 z dne 6. 10. 2010, I U 1218/2010 z dne 15. 9. 2010, I U 1565/2010 z dne 10. 11. 2010), saj tožba že na podlagi samega zakona zadrži izvršitev izpodbijane odločbe.

Ker zavezanec za posredovanje podatkov, sedaj tožena stranka (KPK), ex lege ni dolžan posredovati zahtevanih dokumentov dokler ni o tožbi pravnomočno odločeno in sodišče v takih primerih šteje, da ni izkazana nevarnost, da bi tožniku kot prizadeti stranki zaradi izpodbijane odločbe grozila težko popravljiva škoda v smislu 2. odstavka 32. člena ZUS-1, je v obravnavanem primeru, ko tožbe sicer ni vložil organ, ki je zavezanec za posredovanje informacij javnega značaja (KPK), temveč tožeča stranka stranka, sodišče ob upoštevanju načela enakega varstva pravic in enakosti pred zakonom ugodilo zahtevi tožeče stranke za izdajo začasne odredbe. Po samem zakonu (ZInfP in ZDIJZ) namreč vložitev tožbe v upravnem sporu, če je vložena s strani s strani prizadete stranke (sedaj tožeče stranke), sama po sebi še ne pomeni avtomatično zadržanja izvršitve izpodbijane odločbe, pa tudi iz podatkov vpisnika tožb Upravnega sodišča ni razvidno, da bi tožena stranka (KPK) kot zavezanec v predmetni zadevi sprožila upravni spor.

V takih primerih se je sodni praksi Upravnega sodišča izoblikovala in ustalila sodna praksa, da sodišče zahtevi za izdajo začasne odredbe ugodi, kot je razvidno med drugim iz sklepov Upravnega sodišča v zadevah I U 1551/2011 in I U 937/2012 ter I U 336/2013, zlasti ob upoštevanju določil 14. člena Ustave (enakost pred zakonom). Če se namreč z vložitvijo tožbe organa kot zavezanca ex lege zadrži izvršitev izpodbijane odločbe, ni videti nobene objektivne in upravičene podlage v zvezi z 14. členom Ustave, da bi imela tožeča stranka (kot prizadeta oziroma stranka z interesom) v tem upravnem sporu, ki sicer ni organ - zavezanec po ZDIJZ, manjše sodno varstvo na podlagi določila 32. člena ZUS-1 kot tožena stranka v svojstvu organa - zavezanca za posredovanje informacij javnega značaja v smislu 1. člena ZDIJZ, seveda pod nadaljnjim pogojem, da tožeča stranka v zadostni meri obrazloži, da bi ji z izvršitvijo izpodbijanega akta nastala težko popravljiva škoda in da iz podatkov v spisu ne izhaja, da bi bila izdaja začasne odredbe v nesorazmerju z prizadetostjo javne koristi ter koristi nasprotnih strank.

Tožeča stranka je po presoji sodišča ta pogoj v celoti izpolnila s prepričljivim opisom težko popravljive škode, kot je povzet v obrazložitvi tega sklepa pod točko 5. Ker je zakonodajalec z določili 10. člena ZInfP za razliko od preostalih upravnih sporov izrecno določil suspenzivno učinkovanje vložitve tožbe s strani organa, ki je zavezanec za dostop do informacij javnega značaja, kar posledično pomeni, da tako organ ni dolžan razkriti zahtevanih informacij, zato tudi ni potreben enak dokazni standard glede obstoja težko popravljive škode, kot sicer velja v drugih upravnih sporih. Zato je nasprotovanje tožene stranke in Informacijskega pooblaščenca predlogu za izdajo začasne odredbe, češ da bi morala tožeča stranka grozečo težko popravljivo škodo v večji meri izkazati in konkretizirati, neutemeljen. V danem primeru tudi javna korist, glede na dejstva, predstavljena s strani tožeče stranke in tudi glede na navedbe v obeh odgovorih upravnih organov prve in druge stopnje v njunih odgovorih na zahtevo za izdajo začasne odredbe, ne bo nesorazmerno prizadeta, če bo do izvršitve izpodbijane odločbe prišlo z nastopom pravnomočnosti sodne odločbe in ne že z nastopom njene dokončnosti oziroma 3 dni po dokončnosti izpodbijane odločbe, kot izhaja iz njenega izreka. Kar pa se tiče morebitnih koristi nasprotne stranke, to je prosilca za dostop do informacije javnega značaja Ž.Ž., pa sodišče pripominja, da mu je bila tožba in zahteva za izdajo začasne odredbe vročena v skladu z določili 38. člena ZUS-1, s pozivom, da se v danem 3-dnevnem roku izjavi o zahtevi za izdajo začasne odredbe, vendar v danem roku svojega odgovora ni vložil. Tudi kolikor se interes prosilca Ž.Ž. prekriva z interesom javnih koristi, pa je sodišče, kot rečeno že ugotovilo, da bo v zadostni meri zavarovan tudi z izdajo začasne odredbe po nastopu pravnomočnosti izpodbijane odločbe in ne že zgolj ob nastopu njene dokončnosti ob upoštevanju določil 22. člena (enako varstvo pravic) in 23. člena Ustave, ki opredeljuje pravico do dostopa do učinkovitega sodnega varstva. Pri tem je sodišče dodatno upoštevalo tudi, da bi tožena stranka pri opredeljevanju roka za izvršitev izpodbijane odločbe morala upoštevati skladno določilu 23. člena Ustave primeren rok za izvršitev konkretnega upravnega akta akta tako, da bi morala poleg 30-dnevnega roka za vložitev tožbe v upravnem sporu dodatno upoštevati še možnost zahteve za izdajo začasne odredbe, o kateri mora sodišče odločiti v 7-ih dneh. Če namreč stranka nima na razpolago učinkovite možnosti, da sodišče prej odloči o zahtevi za izdajo začasne odredbe, kot je rok za izvršitev odločbe, je s tem prekomerno poseženo v pravico tožeče stranke iz 23. člena Ustave.

Na tej podlagi je sodišče odločilo, kot izhaja iz izreka tega sklepa pod točko 1 na podlagi 2. odstavka 32. člena ZUS-1.

Sodišče si je odločitev o stroških postopka, kot izhaja iz izreka tega sklepa pod točko 2, pridržalo do končne odločitve v tem upravnem sporu v skladu z določili 3. in 4. odstavka 25. člena ZUS-1.