UPRS sodba I U 1981/2013

I. Tožbi se ugodi, odločba

Upravne enote Radovljica št. D-321-40/1992-272 z dne 27. 9. 2011

se odpravi in se zadeva vrne prvostopnemu organu v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v višini 285,00 EUR, povečane za 22 % DDV, v 15-ih dneh od vročitve sodbe toženi stranki, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Prvostopni organ je z izpodbijano odločbo odločil v 1. točki izreka, da upravičencu A. pripada odškodnina v višini 7.043,08 DEM v obveznicah Slovenskega odškodninskega sklada (SOD), za del podržavljene parcele 146/1 k.o. … v izmeri 5483 m2; v 2. točki, da je zavezanec za plačilo odškodnine SOD; v 3. točki, da je zavezanec dolžan izročiti obveznice A.; v 4. točki, da vrača v naravi v last in posest, v obliki solastninske pravice, parc. št. 142/2 travnik v izmeri 216 m2, v deležu 21/216-tin; v 5. točki, da je zavezanec za zemljišče iz 4. točke Občina b.; v 6. točki zavrnil zahtevek upravičenke za vrnitev dela nepremičnine parc. št. 146/15, v izmeri 964 m2, v naravi. V obrazložitvi je navedel, da je predmet te odločbe del podržavljene parcele 146/1 k.o. …. Parcela je bila podržavljena kot travnik 3 v izmeri 3862 m2 in travnik 4 v izmeri 11452 m2, z delno odločbo pa je bilo 9777 m2 vrnjeno v naravi, torej je treba odločiti še o razliki do 5504 m2. Naveden obseg zemljišč se nahaja v lasti fizičnih oseb oziroma so pozidana, zato so po 16. in 32. členu Zakona o denacionalizaciji (ZDen) podane ovire za vračilo v naravi. Za 4519 m2 je bilo nesporno ugotovljeno, da obstajajo ovire za vračilo zemljišč v naravi, sporna pa je površina, ki v naravi predstavlja kompleks Policijske postaje C., ki je bila zgrajena več kot 40 let po podržavljenju. Predmetna zemljišča v naravi predstavljajo objekt Policijske postaje C. in pripadajoče zemljišče, ki je potrebno za normalno opravljanje policijske dejavnosti. Obravnavanih nepremičnin parc. št. 146/6 in 146/15 ni mogoče vrniti v naravi, zavezanec pa je izrecno ugovarjal ovire po drugem odstavku 32. člena in 1. in 4. točki prvega odstavka 19. člena ZDen. Na ogledu se je ugotovilo, da parcela 146/6 v naravi predstavlja pozidano zemljišče, zato so podane ovire za vračilo parcele v naravi, parcela 146/15 pa predstavlja zelenico, poraslo s posameznimi drevesi. V zvezi s parcelo 146/15 ugotavlja, da obstajajo ovire po 19. členu ZDen, saj zemljišče služi za opravljanje dejavnosti državnih organov in bi bil z vrnitvijo zemljišča v naravi bistveno okrnjen kompleks Policijske postaje C., okrnjena bi bila možnost za opravljanje te dejavnosti, ker predmetne nepremičnine ni mogoče nadomestiti z drugo nepremičnino, saj zemljišče, ki je predmet denacionalizacije leži neposredno ob Policijski postaji C. Ugotavlja ovire v skladu s 1. in 4. točko prvega odstavka 19. člena ZDen.

Drugostopni organ je pritožbo tožnice zavrnil, v obrazložitvi pa soglaša s prvostopnim organom, da so za vračanje v naravi parc. št. 146/15 podane ovire na podlagi 1. in 4. točke prvega odstavka 19. člena ZDen.

Tožnica v tožbi ugovarja, da ovire za vrnitev v naravi parcele 146/15 na podlagi 32. člena ZDen ter 1. in 4. točke prvega odstavka 19. člena ZDen niso podane. V postopku pa tudi ni bilo upoštevano, da je bila parcela vknjižena na Republiko Slovenijo na podlagi menjalne pogodbe z Občino B. z dne 17. 11. 2010, torej se je razpolagalo z nepremičninami na škodo upravičenca, posledično pa je tožnica prepričana tudi v ničnost tega prenosa, saj je ta prenos podlaga za sklicevanje na ovire po določbi 16. člena ZDen. Nelogično je sklicevanje na predpise, na podlagi katerih je policija dobila naloge, ki jih opravlja na parceli, ki so bili sprejeti šele po uveljavitvi ZDen. Ni mogoče slediti trditvam, da je policija predmetno zemljišče uporabljala že od leta 1964, ob tem, da je bilo zemljišče v lasti Občine B.. Organ je storil bistveno kršitev določb postopka, ker je v postopku nastopala Republika Slovenija, ki ne bi mogla biti stranka. Prvostopna odločba nekritično povzema izjavo Policijske uprave D., z namenom dokazovanja kompleksnosti. Na podlagi ogleda bi moral organ zaključiti, da zemljišče še zdaleč ni moč šteti kot del kompleksa policijske postaje. Zemljišče ne predstavlja funkcionalnega zemljišča k objektu, saj ima objekt še druga zemljišča ob samem objektu, med drugim parcelo 146/5. Zahtevano zemljišče je na drugi strani parcele 146/5, ob tem, da funkcionalno zemljišče k objektu ni bilo nikoli določeno. Organ je nekritično sledil navedbam glede varovanja objekta in odgovoru Državnega pravobranilstva, da zemljišče služi za sproščanje službenih psov, posledično čemur naj bi bila leta 2005 ustanovljena enota vodnikov službenih psov ter se sklicuje na Navodila z dne 16. 5. 2005. Organ bi bil dolžan upoštevati stanje nepremičnin ob uveljavitvi ZDen. V odločbi se organ tudi sklicuje na listine, ki jih je posredoval SOD 5. 9. 2011 in DPRS 22. 9. 2011, ki pa tožnici nista bili posredovani, da bi se o njih v postopku lahko izjavila. Nevzdržno je stališče DPRS, da se zahtevano zemljišče že od leta 1964 uporablja za sproščanje službenih psov. To pa tudi ne pomeni ovire po prvem odstavku 19. člena ZDen, kakor tudi ne drugi razlogi, na katere se organ sklicuje. Za sproščanje službenih psov so potrebne posebej urejene in ograjene površine, kar pa predmetno zemljišče v središču … ni. Na zemljišču tudi še zdaleč ni vidno, da bi se zatrjevane dejavnosti resnično in sploh kdaj izvajale. Policijska postaja ima za svoje potrebe urejeno varovanje zemljišča, na parceli 146/5 in na zemljiščih okoli same policijske postaje, del parcele 146/15 pa po mnenju tožnice še zdaleč ni varovan, kot se skuša dokazovati v postopku. Z ničemer tudi ni dokazan kompleks Policijske postaje C., glede na lokacijsko in gradbeno dovoljenje za policijsko postajo. Že sam vpogled načrta parcel potrjuje, da zahtevani del, kot je razviden iz priloge z dne 20. 7. 2011, sploh ne leži neposredno ob policijski postaji. S čim naj bi bilo ugotovljeno, da bi z vrnitvijo parcele bila ogrožena varnost policijske postaje, ni z ničemer dokazano. Sklicevanje na video nadzor je prilagojeno potreben RS, čemur pa organ ne bi smel slediti. Splošno znano pa tudi je, da se v primeru naravne in druge nesreče lahko uporablja tudi tuje zemljišče. Slediti zavezancu, ki sploh ni lastnik in kot tak sploh ne bi smel biti stranka v postopku, je tako nelogično. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe in zahteva povrnitev stroškov postopka.

Stranka z interesom v tem postopku Republika Slovenija po DPRS na tožbo ni odgovorila.

Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, poslala pa je upravne spise.

Tožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporna ugotovitev, da za vrnitev v naravi dela parcele 146/15 k.o. … v izmeri 964 m2, obstojijo ovire, na podlagi 32., ter 1. in 4. točke prvega odstavka 19. člena ZDen.

Uvodoma sodišče v zvezi z ugovorom o ničnem prehodu lastninske pravice na Republiko Slovenijo (neupoštevanje določbe 88. člena ZDen) soglaša z razlogom drugostopnega organa, da je lastništvo, ali Republika Slovenija ali Občina Radovljica, brezpredmetno, kolikor gre za vračanje parcele, ki je nepozidano stavbno zemljišče. V obeh primerih lastništva je lahko predmet vrnitve, namreč obe sta v denacionalizaciji lahko zavezanki.

Upravni organ je ugotovil, da je v obravnavani zadevi podana ovira po 32. členu ZDen. Razlog, ki ga je navedel, je bil, da je bilo izdano lokacijsko dovoljenje dne 20. 6. 1962 in gradbeno dovoljenje 16. 7. 1963, za celotno tedanjo parcelo 146/1, katere del je tudi sporna 146/15. Po določbi drugega odstavka 32. člena ZDen se podržavljena zazidana stavbna zemljišča (obstoječe gradbene parcele) ne vračajo, razen če je na njih zgrajen trajni objekt v lasti upravičenca. V obravnavani zadevi bi se citirana pravna podlaga lahko uporabila le, kolikor bi bila za zemljišče parc. št. 146/15 izdana posebna odločba o določitvi funkcionalnega zemljišča, iz katere bi bilo razvidno, da je sporna parcela del le-tega. Sklepanje zgolj na izdano lokacijsko in gradbeno dovoljenje ne zadostuje za ugotovitev ovire po 32. členu ZDen, torej da je sporni del parcele 146/15 zazidano stavbno zemljišče.

V zvezi z razlogi, navedenimi v zvezi s 1. in 4. točko prvega odstavka 19. člena ZDen je ugotoviti, da prvostopni organ eksplicitno oziroma ločeno ne navaja razlogov za utemeljitev 1. ali 4. točke, zato je utemeljitev po posameznih točkah možno razbrati zgolj posredno oziroma na podlagi odločbe drugostopnega organa. Po določbi 1. točke prvega odstavka 19. člena ZDen nepremičnine ni mogoče vrniti, če služi za opravljanje dejavnosti državnih organov, pa bi bila z vrnitvijo bistveno okrnjena možnost za opravljanje teh dejavnosti, ker je ni mogoče nadomestiti z drugo nepremičnino ali bi bila nadomestitev povezana z nesorazmernimi stroški. Po mnenju drugostopnega organa sta razloga, ki ju je navedel prvostopni organ v zvezi s 1. točko, da se nepremičnina uporablja za sproščanje policijskih službenih psov enote vodnikov službenih psov sektorja uniformirane Policijske uprave D. ter v primeru naravnih in drugih nesreč za izvajanje nalog policije. Določbo 1. točke prvega odstavka 19. člena ZDen sodna praksa razlaga, da vrnitev nepremičnine ni možna, če sta izpolnjena oba v tej določbi navedena razloga in sicer, da nepremičnina služi za dejavnost, v obravnavanem primeru državnega organa, in če bi bila zaradi njene vrnitve bistveno okrnjena možnost za opravljanje te dejavnosti. Drugi, kumulativno predpisani pogoj, je razumeti tako, da zaradi vrnitve nepremičnine izvajalec oziroma državni organ ne bi mogel poslovati in opravljati svojih nalog oziroma bi bilo njegovo delovanje okrnjeno v takšni meri, da ne bi bilo možno govoriti o njegovem normalnem delovanju. Okrnjeno možnost opravljanja dejavnosti se v vsakem konkretnem primeru presoja z ugotovitvami, ali dejavnosti, ki se opravljajo na sporni nepremičnini, ni mogoče opravljati drugje oziroma, ali bi bila nadomestitev povezana z nesorazmernimi stroški, kot jih opredeljuje tretji odstavek 19. člena ZDen. Navedene predpostavke mora dokazati zavezanec za denacionalizacijo. V obravnavanem primeru je DPRS oziroma Republika Slovenija v zvezi s sproščanjem službenih psov predložila Navodila o šolanju, uporabi in oskrbi službenih psov policije z dne 16. 5. 2005, iz katerih izhaja, da je vsak vodnik službenega psa dolžan psa med delom ustrezno sprostiti, med izvajanjem zanj zelo napornih in intenzivnih delovnih nalog in tako skrbeti za njegovo zdravstveno stanje in delovne sposobnosti. Nadalje, da je lokacija – sporna nepremičnina, najprimernejša, ker se pes v navzočnosti vodnika sprošča, policist pa lahko med tem časom opravlja pisarniško delo, torej odpade potreba po dodatnih prevozih in s tem povezanih stroških ter ni dodatne izgube delovnega časa policista. Z navedenim razlogom pa sodišče meni, da upravni organ ni obrazložil drugega kumulativno predpisanega pogoja, da državni organ ob izgubi sporne nepremičnine ne bi mogel poslovati in opravljati svojih nalog oziroma bi bilo njegovo delovanje okrnjeno v takšni meri, da ne bi bilo možno govoriti o njegovem normalnem delovanju.

V primeru naravnih in drugih nesreč policija izvaja naloge na podlagi določil Zakona o varstvu pred naravnimi in drugimi nesrečami. Iz Opomnika ukrepov Policijske postaje C. ob naravnih in drugih nesrečah je razvidno, da je predmetna parcela namenjena za postavitev začasnih objektov, to je šotorov, v katerih je mogoče vzdrževati in izvajati osnovne operativne funkcije enote. Objekt policijske postaje z zemljiščem je določen za osnovno mobilizacijsko zbirališče. V zvezi z navedenim sodišče enako meni, da organ ni razložil, da bi bila z izgubo nepremičnine bistveno okrnjena možnost za opravljanje osnovne dejavnosti policije, ker je ni mogoče nadomestiti z drugo nepremičnino. Namreč v primeru naravnih oziroma izrednih razmer bi delovanje policije presegalo lokacijo površine parcele 146/15 v izmeri 964 m2. Kolikor pa se je že organ skliceval na dejavnost policije v okviru naravnih in izrednih razmer, bi moral torej presoditi potrebnost sporne parcele tudi glede na veljavnost drugačnih pravil in postopkov za ravnanje državljanov in državnih institucij v času nesreč in izrednih razmer. Tožnica ima namreč prav, da se v primeru naravnih in drugih nesreč lahko uporablja tudi tuje zemljišče. Sodišče torej ne more sprejeti razlogov organa, da je za zavrnitev vračanja parcele 146/15 v naravi podana ovira po 1. točki prvega odstavka 19. člena ZDen, glede na do sedaj ugotovljeno dejansko stanje, ker je bilo v zvezi s tem nepopolno oziroma nepravilno ugotovljeno ter zato tudi napačno uporabljeno materialno pravo.

Po določbi 4. točke prvega odstavka 19. člena ZDen nepremičnine ni mogoče vrniti v naravi, če bi se bistveno okrnila prostorska kompleksnost oziroma namen izrabe prostora in nepremičnin. Po praksi sodišča je treba pojem prostorske kompleksnosti oziroma pojem namena izrabe prostora in nepremičnin ter njihove bistvene okrnitve razlagati v smislu dejanske sopovezanosti konkretnega sklopa nepremičnin, kot v sebi zaključeni prostorski celoti (stališče Vrhovnega sodišča v sodbah U 1737/1994 in X Ips 346/2009 z dne 7. 7. 2011). Namen določbe je varstvo posamezne nepremičnine, kompleksa oziroma prostora kot celote in preprečitev, da takšnega kompleksa ne bi bilo več mogoče neovirano uporabljati za enak namen kot pred vračilom. Razlog upravnega organa, da je predmetna parcela del kompleksa Policijske postaje C., je, da je parcela potrebna policijski postaji iz varnostnega vidika. Iz pisne izjave Policijske uprave D. z dne 18. 7. 2011 izhaja, da je parcela potrebna tako zaradi varnosti objekta policijske postaje kot zaposlenih v njem. Varnost objekta je opredeljena v Načrtu varovanja, ki temelji na 234. in 235. členu Pravil policije, izdanih na podlagi Zakona o policiji. Iz Načrta varovanja objekta Policijske postaje C. pa je razvidno, da je pristop možen iz vseh strani, saj objekt ni fizično varovan z ograjo ali na drug način. Objekt je na odprtem prostoru in je zato možna njegova observacija z vseh strani. Z vračilom predmetne parcele bi se povečalo tveganje za napad na objekt in parkirana službena vozila, ker bi se v primeru vračanja zmanjšal obseg območja pod video nadzorom, saj ga policija lahko izvaja le na svojih zemljiščih. V kletnih prostorih objekta je poleg službenih vozil tudi skladišče orožja, prostor za pridržanje in kurilnica, kjer je možno povzročiti tudi požar ali eksplozijo in je tudi zaradi tega varovanje objekta nujna okoliščina, potrebna za normalno opravljanje nalog na policijski postaji, kar pomeni, da bi se z vračilom v naravi bistveno poseglo v zaokroženo območje policijske postaje in s tem tudi v njeno funkcijo. Sodišče navedenim razlogom, da zgolj današnji obseg Policijske postaje, skupaj s sporno parcelo, omogoča učinkovito varovanje, ter bi se z vrnitvijo bistveno obrnila prostorska kompleksnost, v smislu varnosti, ob do sedaj navedenem ne more slediti. Po mnenju sodišča pa ima tožnica prav, da bi za uporabo določbe 4. točke prvega odstavka 19. člena ZDen, organ moral izpeljati sklep, da varovanja objekta ni mogoče doseči na drug način, kot je zatrjevano v pisni izjavi Policijske uprave D. z dne 18. 7. 2011 oziroma ga ni mogoče doseči drugače, kot da je v obseg Policijske postaje vključena tudi sporna parcela. Zaključek, da bi bila z vrnitvijo parcele okrnjena varnost, bi pomenil, da sporna parcela zaokrožuje prostorski kompleks policijske postaje iz navedenega razloga. Z navedenim razlogom, ki se nanaša na varnost, ki pa je utemeljen le z videonadzorom, pa organ ni zadostno utemeljil podanosti določbe 4. točke prvega odstavka 19. člena ZDen. Po mnenju sodišča bi, kolikor je zatrjeval prostorsko kompleksnost z varnostjo, moral preizkusiti, ali bi enako lahko dosegel z drugimi oblikami varovanja, za katera pa sporna parcela ne bi bila potrebna.

V ponovnem postopku reševanja zadeve bo moral organ ponovno presoditi sprejete dejanske ugotovitve v postopku, ugotovljeno dejansko stanje po potrebi dopolniti in v zadevi ponovno odločiti v skladu s stališčem sodišča, kako je treba razlagati materialni določbi 1. in 4. točke prvega odstavka 19. člena ZDen. Gre za določbi, ki ju je sodna praksa razlagala restriktivno, zato je organ dolžan zatrjevanja zavezanca tako tudi presoditi. V zvezi z ugovori tožnice, da se je organ skliceval na predpise, izdane po uveljavitvi ZDen, pa je pojasniti, da se ovire za vrnitev v naravi ugotavlja v času odločanja o denacionalizaciji.

V zvezi z ugovorom o bistveni kršitvi določb postopka, ker tožnici niso bili vročeni dopisi SOD-a z dne 5. 9. 2011 in DPRS z dne 22. 9. 2011, je odgovoril že drugostopni organ. Kršitev je saniral že prvostopni, ko jih je tožnici vročil po izdaji odločbe, tako da se je z njimi lahko seznanila in sporno v pritožbi tudi uveljavljala.

Ker je dejansko stanje v denacionalizacijskem postopku ostalo nepopolno ugotovljeno ter je bilo tudi napačno uporabljeno materialno pravo, je odločba prvostopnega organa nezakonita. Sodišče jo je na podlagi 2. in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) odpravilo ter zadevo v smislu tretjega odstavka istega člena vrnilo toženi stranki v ponovni postopek.

Ker je tožnica v tem upravnem sporu uspela, ji je sodišče odmerilo stroške postopka v višini 285,00 EUR (25. člen ZUS-1 v zvezi s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu, Uradni list RS št. 24/07, 107/13). Stroške ji je dolžna povrniti tožena stranka v roku 15 dni od prejema sodbe.

Pravni pouk temelji na določbi prvega odstavka 73. člena ZUS-1.