UPRS sodba in sklep I U 219/2012

I. Postopka v zadevah I U 219/2012 in I U 247/2012 se združita v skupno obravnavanje in odločanje ter se zadeva v nadaljevanju vodi kot I U 219/2012.

II. Tožbi se zavrneta.
III. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Upravna enota Radovljica (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z izpodbijano odločbo z dne 22. 6. 2011 (v nadaljevanju prva izpodbijana odločba) zavrnila zahtevo za odobritev pravnega posla pri prometu s kmetijskim zemljiščem, kmetijo ali gozdom, za parceli št. 338 in 339, obe k.o. ..., ki sta predmet kupoprodajne pogodbe, ki sta jo 14. 1. 2010 sklenila A.A., ..., kot prodajalka in tožnik kot kupec. Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je izdana v izvrševanju sodbe tega sodišča I U 1912/2010 z dne 8. 3. 2011, po kateri je potrebno v ponovnem postopku glede priznanja statusa kmeta B.B. po 3. alinei 24. člena Zakona o kmetijskih zemljiščih (v nadaljevanju ZKZ) raziskati dejstva o dohodku, ustvarjenem na kmetiji v letu 2009, kajti pogoj, določen v navedeni zakonski določbi, da "poskrbi za obdelavo kmetijskih zemljišč" je po mnenju sodišča potrebno razlagati tako, da mora taka oseba izkazati, da obdelana kmetija ustvarja pomemben del dohodka na način in po višini, kot to določa drugi odstavek 24. člena ZKZ. Iz sodbe še izhaja, da je relevantno obdobje v obravnavani zadevi leto 2009. Organ nato povzema ugotovitve prejšnjega postopka. O ponovnem postopku pa navaja, da je pozval B.B. na predložitev dokazil, iz katerih bo razvidno, da je bil z obdelavo njegove kmetije v letu 2009 dosežen dohodek v višini 11.493,72 EUR, v skladu z drugim odstavkom 24. člena ZKZ. B.B. je 6. 5. 2011 predložil podatke z dokazili o ustvarjenem dohodku na kmetijskem gospodarstvu za leto 2009, iz katerih izhaja, da ustvarjen dohodek v letu 2009 znaša 14.943,84 EUR. Dohodek je bil izkazan s prodajo krompirja, fižola, kumar, solate, jabolk, sena, kuncev, jajc in s prihodki iz naslova ukrepov kmetijske politike in iz naslova državnih pomoči; in sicer iz naslova plačilnih pravic višini 1.175,14 EUR, iz naslova prodanih kmetijskih proizvodov v višini 10.326,20 EUR, iz naslova ocene vrednosti kmetijskih proizvodov za domačo porabo v višini 2.842,50 EUR in iz naslova ocene pridelane zelenjave in sadja za nadaljnjo obdelavo v višini 600,00 EUR. Na ustni obravnavi 19. 5. 2011 pa je B.B. še povedal, da so kmetijske proizvode na kmetiji prodajali in da jih še vedno prodajajo na domu, da imajo pri pristojnem ministrstvu evidentirano prodajo manjših količin živil rastlinskega izvora, da imajo registrirano tudi dopolnilno dejavnost na kmetiji in sicer za opravljanje storitev s kmetijsko in gozdarsko mehanizacijo ter opremo, da prodajajo žive kunce za zakol ter da dejansko obdelujejo 7 ha zemljišč. Tožnik pa je ugovarjal, da kmetija, ki jo ima v lasti B.B., ne dopušča ustvarjanja dohodka v višini 11.400,00 EUR. Upravni organ je nato 3. 6. 2011 po uradni dolžnosti pridobil izpis iz registra primarnih proizvajalcev živil in krme rastlinskega izvora, iz katerega izhaja, da je kmetijsko gospodarstvo B.B. (zdaj nosilec kmetijskega gospodarstva že C.C.) registrirano za dejavnost neposredne prodaje majhnih količin živil rastlinskega izvora neposredno končnemu uporabniku na lokalnem območju. Po Pravilniku o obratih na področju živil živalskega izvora pa za prodajo kuncev in jajc, kakršno izkazuje B.B., registracija oziroma odobritev obratov ni potrebna. Po tem, ko je bilo tožniku omogočeno, da je vpogledal v dokazila, ki jih je o doseženi proizvodnji za leto 2009 predložil B.B., je tožnik 14. 6. 2011 poslal upravnemu organu dopis, v katerem je navedel, da je B.B. v prejšnjem postopku predložil izjavo o obsegu kmetijske proizvodnje za leto 2009 in sicer v vrednosti 15.515,30 EUR, dokazil pa ni predložil, dalje, da v ponovnem postopku predložena listina izkazuje, da je subvencija za leto 2009 znašala 1.175,14 EUR, medtem ko je v prejšnjem postopku B.B. navajal, da je subvencija znašala 1.193,86 EUR, dalje da v letu 2009 v okolici vasi ... sadja, predvsem pa jabolk v ekstenzivnih sadovnjakih ni bilo, da ima B.B. le tri jablane v slabem stanju, da tožniku tudi ni znano za prodajo na domu, da kmetija B.B. razen košnje ne kaže intenzivnosti, da so cene pridelkov, ki so navedene, previsoke, tako so kunci bili prodajani po 23,00 EUR, medtem ko je njihova tržna vrednost 10 do 15 EUR, da je pridelek mrve močno precenjen ter da posredovana dokumentacija poskuša izkazovati dokumentarno urejeno stanje, čeprav za kmetijo, obdavčeno po katastrskem dohodku, to sploh ni potrebno, in da verjetno tudi ne bi bil problem dobiti računov na ime kmetijskega gospodarstva v povezavi s stroški teoretično prikazane intenzivne proizvodnje, kar bi pomagalo razjasniti dejansko stanje. V zvezi s podani navedbami tožnika upravni organ navaja, da B.B. v prejšnjem postopku ni pozival k predložitvi dokazil, saj je menil, da šteje za kmeta po 3. alinei 24. člena ZKZ, ob tem ko je povprej ugotovil, da so kmetijska zemljišča obdelana. Glede odstopanja pri prejetih subvencijah je ugotovil, da je bil v prejšnjem postopku pomotoma naveden znesek subvencij, ki jih je B.B. prejel za leto 2008. Glede navedbe, da kmetija razen košnje ne kaže intenzivnosti, pa upravni organ navaja, da je imel nosilec kmetijskega gospodarstva v letu 2009 v GERK-ih poleg trajnih travnikov zavedenih tudi 0,7063 ha njiv, glede navedbe, da so cene pridelkov previsoke, pa upravni organ navaja, da cene teh niso predpisane, iz blagajniških prejemkov pa je razvidno, da so kupci odkup pridelkov po navedenih cenah potrdili s podpisom. Na podlagi predloženih dokazil, opravljene ustne obravnave in po uradni dolžnosti pridobljenih evidenc upravni organ ugotavlja, da je bil na kmetijskem gospodarstvu B.B. v letu 2009 ustvarjen dohodek iz kmetijske dejavnosti v višini 14.943,84 EUR, kar pomeni, da B.B. izpolnjuje pogoje za priznanje statusa kmeta po 3. alinei 24. člena ZKZ. Z zemljiščem parc. št. 337 k.o. ..., ki ga ima v lasti, pa meji na obe zemljišči, ki se prodajata. Tožnik pa šteje za kmeta po 1. alinei prvega odstavka 24. člena ZKZ ter z zemljišči, ki jih ima v lasti, ne meji na zemljišči, ki se prodajata. Na podlagi vloge, uradne evidence, vpogleda v elektronsko zemljiško knjigo in zemljiški kataster, ustne obravnave ter iz priloženih dokazil je upravni organ ugotovil, da pri predmetnem pravnem poslu, ki ga je v odobritev predložil tožnik, niso izpolnjeni pogoji po tretjem odstavku 19. člena ZKZ, saj ni upoštevan prednostni vrstni red kupcev po 23. členu ZKZ. Pri nakupu kmetijskih zemljišč s parc. št. 338 in 339, obe k.o. ... ima predkupno pravico B.B., ki je kmet, katerega zemljišče, ki ga ima v lasti, meji na zemljišči, ki sta na prodaj, in ne tožnik, ki šteje za kmeta v skladu s 24. členom ZKZ, vendar ni lastnik zemljišča, ki bi mejilo na parceli, ki se prodajata.

Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano (v nadaljevanju drugostopenjski organ) pa je z odločbo z dne 11. 1. 2012 (prva pritožbena odločba) zavrnilo tožnikovo pritožbo zoper prvo izpodbijano odločbo.

Prvostopenjski organ je z odločbo z dne 1. 9. 2011 (v nadaljevanju druga izpodbijana odločba) odobril promet s kmetijskim zemljiščem parc. št. 338 in 339, obe k.o. …, ki sta predmet kupoprodajne pogodbe, ki sta jo 15. 1. 2010 sklenila A.A. kot prodajalka in B.B. kot kupec. V obrazložitvi odločbe prvostopenjski organ navaja, da je odločba izdana v izvrševanju sodbe tega sodišča I U 1537/2010 z dne 5. 7. 2011. Organ dalje navaja, da mu je sodišče pritrdilo, da ni sporno, da je B.B. pridobival iz kmetijske dejavnosti pomemben del dohodka, kar izhaja iz odločbe z dne 29. 12. 2004, s katero je bilo ugotovljeno, da se šteje za kmeta, in da se s to odločbo izkazuje eno od dejstev iz zakonske določbe 3. alinee prvega odstavka 24. člena ZKZ, in sicer da je B.B. iz kmetijske dejavnosti pridobival pomemben del dohodka. Prav tako se je sodišče strinjalo z ugotovitvijo, da oseba, ki zaradi starosti in delovne nezmožnosti ne opravlja kmetijske dejavnosti na kmetiji, dohodka iz kmetijske dejavnosti, ki bi ga pridobivala sama, ne more izkazati. Vendar pa je pogoj, da "poskrbi za obdelavo kmetijskih zemljišč", po mnenju sodišča potrebno razlagati tako, da mora taka oseba izkazati, da obdelana kmetija ustvarja pomemben del dohodka na način in po višini, kot to določa drugi odstavek 24. člena ZKZ. Iz sodbe izhaja napotek, da se mora upravni organ v ponovnem postopku opredeliti tudi o izpolnjevanju dohodkovnega merila, ki se v tem kontekstu nanaša na leto 2009, pri tem pa lahko upošteva že pridobljene podatke, če bo ocenil, da jim je mogoče priznati dokazno vrednost oziroma bo po potrebi pridobil še druge podatke. Organ dalje navaja, da je že v postopku za izdajo prve izpodbijane odločbe v skladu z napotki v sodbi tega sodišča I U 1912/2010 z dne 8. 3. 2011 pozval B.B., naj predloži dokazila, iz katerih bo razvidno, da je bil z obdelavo kmetije v letu 2009 dosežen dohodek v višini 11.493,72 EUR, in da je v navedenem postopku tudi po uradni dolžnosti pridobil nekatere dokaze. Dne 30. 8. 2011 je bila opravljena ustna obravnava. Na tej seji se je B.B. skliceval na navedbe v postopku za izdajo prve izpodbijane odločbe in na v navedenem postopku predložena dokazila ter še navajal, da so v letu 2009 obdelovali 7 ha obdelovalnih zemljišč, v GERK-ih pa je bilo zavedenih le 5,3706 ha obdelovalnih površin, saj bi s povečano površino GERK-ov izgubili že odobrene subvencije, tako informacijo je namreč dobil pri kmetijskem svetovalcu ob vložitvi vloge za uveljavljanje subvencij. Tožnik pa je oporekal verodostojnosti listin, s katerimi je B.B. izkazoval pomemben del dohodka na njegovem kmetijskem gospodarstvu v letu 2009. Navajal je, da gre pri blagajniških prejemkih in evidencah o prodanih kmetijskih proizvodih za neverodostojne in za potrebe tega postopka skonstruirane listine. Zatrjeval je, da na kmetiji v relevantnem obdobju, to je v letu 2009 ni bilo živali, zlasti ne kuncev in kokoši, niti se na kmetiji niso gojile njivske kulture, kot na primer krompir, kumare, fižol, solata. Zato iz naslova prodaje teh vrtnin oziroma teh pridelkov B.B. dohodka na kmetiji ni mogel ustvarjati. S strani Agencije RS za kmetijske trge in razvoj podeželja so bile v letu 2009 B.B. izplačane plačilne pravice, kar pomeni, da je v letu 2009 oddal zbirno vlogo, ki jo sestavljajo predpisani obrazci, med drugim tudi obrazec B - stalež rejnih živali na kmetijskem gospodarstvu ter obrazec D - prijava površin kmetijskih rastlin ter zahtevkov na površino; če bi se na kmetijskem gospodarstvu B.B. v resnici ukvarjali z navedeno kmetijsko proizvodnjo, bi te živali in te kulture morale biti navedene v obrazcih. Po prepričanju tožnika v omenjenih obrazcih to ni navedeno ter je zato upravnemu organu predlagal, da pridobi zbirno vlogo, ki jo je vložil B.B. za leto 2009. Predlagal je tudi, naj upravni organ zasliši kot priče D.D., E.E., F.F. in G.G., ki bodo kot priče potrdile, da se na kmetijskem gospodarstvu B.B. niso gojile živali, niti se ni obdelovalo njivskih površin. B.B. pa je povedal, da je bila vloga vložena le za del obdelovalnih površin in za ustrezen del so bile izplačane tudi subvencije ter da na podlagi samih teh vlog ni mogoče sklepati o površini obdelanih zemljišč, o količini pridelka in o reji živali. Izrazil je tudi pomisleke v verodostojnost predlaganih prič. Upravnemu organu je predlagal, naj vpogleda v zapisnik kontrolnega pregleda z dne 20. 11. 2009 in 4. 8. 2010. Dalje je tožnik ugovarjal, da so cene pridelkov visoke, B.B. pa je navajal, da lahko priče H.H., I.I. in J.J. ter K.K. in L.L. potrdijo, da so bile v letu 2009 na kmetiji rejne živali, kokoši in kunci ter da so bile obdelane določene njivske površine. Iz zapisnikov o kontrolnem pregledu na kmetijskem gospodarstvu z dne 20. 11. 2009 in 4. 8. 2010 izhaja, da je bila kontrola opravljena na podlagi Uredbe o plačilih za ukrepe osi 2 iz PRP za obdobje 2007 do 2013 v letih 2009 do 2013 oziroma na podlagi Uredbe o izvedbi ukrepov kmetijske politike za leto 2010. V zapisniku z dne 20. 11. 2009 je naveden seznam pregledanih GERK-ov, iz tabele za izračun GVŽ pa izhaja, da je B.B. v času kontrole redil osem kuncev in devet kokoši nesnic. Iz zapisnika z dne 4. 8. 2010 pa izhaja, da na kmetijskem gospodarstvu redijo živali. Kontrolorja pripomb glede obdelanosti zemljišč na kontrolnih pregledih nista podala. Na navedbe tožnika, da je B.B. predložil neverodostojne in za potrebe postopka skonstruirane listine, s katerimi izkazuje dohodek, ustvarjen na kmetijskem gospodarstvu v letu 2009, upravni organ odgovarja, da gre za večje število kupcev s cele Gorenjske, ki so odkup pridelkov potrdili s podpisi, zato v verodostojnost predloženih dokazil ne dvomi. Tožnik pa za svoje trditve in dvome ni predložil nobenih dokazil. Prav tako zatrjevanje tožnika, da v letu 2009 na kmetijskem gospodarstvu B.B. ni bilo nobene živali, zlasti ne kuncev in kokoši, ne drži, kar izkazuje poleg blagajniških prejemkov in evidence o prodanih proizvodih tudi zapisnik o opravljeni kontroli, iz katerega izhaja, da so imeli na navedenem gospodarstvu v letu 2009 tako kunce kot kokoši. Navedena kontrola je bila opravljena zaradi prijavljenih obdelanih površin na obrazcu D, za kar je B.B. uveljavljal subvencije. Upravni organ ni pridobil zbirne vloge, ki jo je B.B. vložil za leto 2009, saj že iz zgoraj navedenih kontrolnih zapisnikov izhaja, da se je B.B. v letu 2009 v resnici ukvarjal z rejo kuncev in kokoši. Navedeni pa je tudi povedal, da je bila vloga za subvencijo vložena le za obdelane površine, za kar so bile subvencije tudi izplačane. Upravni organ ni opravil zaslišanja predlaganih prič, ker v predmetnem postopku to ni potrebno, poleg tega pa sta tako tožnik kot B.B. predlagala kot priče osebe, ki so z njima v ožjem sorodstvenem razmerju ter organ zato dvomi v verodostojnost teh prič. Na podlagi predloženih dokazil, opravljene ustne obravnave in po uradni dolžnosti pridobljenih evidenc upravni organ ugotavlja, da je bil na kmetijskem gospodarstvu B.B. v letu 2009 ustvarjen dohodek iz kmetijske dejavnosti v višini 14.943,84 EUR, kar pomeni, da B.B. izpolnjuje pogoje za priznanje statusa kmeta po 3. alineii 24. člena ZKZ. Z zemljiščem s parc. št. 337 k.o. ..., ki ga ima v lasti, pa meji na obe zemljišči, ki se prodajata. Tožnik se šteje za kmeta po prvi alineii prvega odstavka 24. člena ZKZ, ni pa mejaš s parcelama, ki sta predmet prodaje. Upravni organ zaključuje, da v zvezi s pravnim poslom, ki ga je v odobritev predložil B.B., niso bile ugotovljene okoliščine, ki po 19. členu ZKZ odobritev pravnega posla izključujejo, zato je promet s kmetijskima zemljiščema, ki sta predmet kupoprodajne pogodbe, ki sta jo 15. 1. 2010 sklenila A.A. kot prodajalka in B.B. kot kupec, odobril.

Drugostopenjski organ pa je z odločbo z dne 25. 1. 2012 (druga pritožbena odločba) zavrnil tožnikovo pritožbo zoper drugo izpodbijano odločbo.

Tožnik v tožbah zoper izpodbijani odločbi prvostopenjskega organa navaja, da je napačna ugotovitev organa, da naj bi bilo za kmeta na podlagi določbe 3. alinee prvega odstavka 24. člena ZKZ mogoče šteti (tudi) B.B. Upravni organ je moral v skladu z napotki v sodbah tega sodišča I U 1912/2010 z dne 8. 3. 2011 in I U 1537/2010 z dne 5. 7. 2011 v ponovnem postopku raziskovati dejstva o dohodkih, ki jih je dosegel na svojem kmetijskem gospodarstvu B.B. v letu 2009. Upravni organ je sicer pravilno na podlagi drugega odstavka 24. člena ZKZ štel, da se kot pomemben dohodek iz kmetijske dejavnosti šteje za leto 2009 11.493,72 EUR. Vendar pa ni pravilno ugotovil, da naj bi bil na kmetiji B.B. v letu 2009 dosežen dohodek v taki višini oziroma celo v višini 14.943,84 EUR. Tak zaključek je organ sprejel, ob tem ko je upošteval dohodek, izkazan z oceno vrednosti kmetijskih proizvodov za domačo porabo in z oceno pridelane zelenjave in sadja za nadaljnjo obdelavo. Ocene vrednosti, kot jo je v postopku predložil B.B., upravni organ ni preverjal, kar pa bi moral, saj bi skladno z načelom materialne resnice iz 8. člena ZUP moral ugotoviti resnično dejansko stanje in v ta namen ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo. To tako, kot določa ZUP v 139. členu. Ker organ tako ni ravnal, je zagrešil bistvene kršitve pravil postopka, kot izhajajo iz 8., 138. ter 139. člena ZUP, poleg tega pa je ostalo tudi dejansko stanje nepravilno oziroma nepopolno ugotovljeno. Tudi glede blagajniških prejemkov in evidenc od prodaje kmetijskih pridelkov, ki jih je v postopku predložil B.B., se tožniku zastavlja vprašanje verodostojnosti teh dokazil. To najprej že zaradi tega, ker v prejšnjem postopku B.B. teh dokazil ni predložil, ni pa bilo nobenega razloga, da bi jih ne predložil, če bi takrat v resnici obstajala. Poleg tega pa tožnik zatrjuje, da B.B. na predmetni kmetiji ni nikoli gojil krompirja, fižola, solate in kumar, jabolka pa je lahko pridelal le na treh jablanah v slabem stanju. Kmetija razen košnje sena na negnojenih travnikih tudi ne kaže nobene intenzivnosti, obdelanih njiv pa ni. Na kmetiji ni niti kuncev niti kokoši, kar pomeni, da se ni mogla vršiti prodaja jajc. Glede na to tožnik utemeljeno sklepa, da predloženi blagajniški prejemki in evidence od prodaje kmetijskih pridelkov predstavljajo za potrebe tega postopka skonstruirane listine. Poleg tega tožnik meni, da bi upravni organ moral, da bi ugotovil, ali je bil na kmetiji v letu 2009 dosežen zatrjevan dohodek s prodajo kuncev in jajc ter ali je bil dosežen dohodek s prodajo krompirja, kumar, fižola, solate itd., vpogledati v zbirno vlogo B.B. za leto 2009 ter predvsem v obrazca B in D. Vendar prvostopenjski organ tako ni ravnal, pač pa je sledil neverodostojnim listinam, ki jih je predložil B.B. Ob pravilnem vodenju postopka ter pravilni ugotovitvi dejanskega stanja pa bi ugotovil, da kmetija B.B. v letu 2009 ni ustvarila pomembnega dela dohodka iz kmetijske dejavnosti v smislu drugega odstavka 24. člena ZKZ. Tožnik je na ustni obravnavi 30. 8. 2011 izrecno opozoril na vprašljivo verodostojnost s strani B.B. predloženih listin in predlagal, naj organ opravi poizvedbo o tem, kakšno zbirno vlogo oziroma s kakšno vsebino je vložil za leto 2009 B.B., vendar mu upravni organ v tem ni sledil. Prvostopenjski organ pa je odločbo oprl tudi na zapisnika o kontrolnih pregledih na kraju samem, vendar mu teh ni vročil, s tem pa je bila tožniku kršena pravica do izjave, s čemer je organ zagrešil absolutno bistveno kršitev pravil postopka iz 3. točke drugega odstavka 237. člena ZUP. Tudi drugostopenjski organ pa je v zvezi z domnevnim doseženim dohodkom, ki naj bi ga B.B. izkazoval z oceno vrednosti kmetijskih proizvodov za domačo porabo ter v zvezi z domnevnim dohodkom, ki naj bi bil izkazan z oceno pridelane zelenjave in sadja za nadaljnjo obdelavo, ob presojanju pritožbenih navedb tožnika navedel le, da je vrednost porabe doma pridelanih kmetijskih proizvodov na osebo na mesec znašala v letu 2009 39,47 EUR, kar pa je realna vrednost ter jo pritožbeni organ šteje za dokazano. S takim razlogovanjem drugostopenjskega organa se tožnik ne more strinjati; v spisu ni dokazov o tako doseženem dohodku. Enako špekulativna in nedokazana ter neobrazložena je navedba drugostopenjskega organa, da tudi glede vrednosti zelenjave in sadja za nadaljnjo obdelavo meni, da je prvostopenjski organ navedeno pravilno upošteval. Tako neobrazložena odločba pa kaže, da je organ zagrešil absolutno bistveno kršitev pravil postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP. Poleg tega je drugostopenjski organ navedel, da iz blagajniških prejemkov in evidenc od prodaje kmetijskih pridelkov ne izhaja, da gre za ponaredke, ob tem ko tudi tožnik za svoje navedbe o neverodostojnosti teh listin ni predložil nobenega dokaza. Vendar pa je tožnik že v prvostopenjskem postopku ter nato v pritožbi natančno pojasnil in dokazoval, zakaj so listine neverodostojne in kako bi bilo mogoče preveriti njihovo verodostojnost. Zato drugostopenjski organ protispisno navaja, da tožnik za očitek o neverodostojnosti listin ni predložil nobenega dokaza. Tožnik dalje navaja, da je v pritožbi ugovarjal tudi, da se na kmetiji B.B. gojijo kmetijske rastline, kot so krompir, kumare, fižol, solata itd.. Ugovor je drugostopenjski organ zavrnil ob sklicevanju na GERK-e ter obrazec D za leto 2009. Vendar so razlogi njegove odločbe nejasni. Drugostopenjska odločba je zato nesposobna preizkusa, kar predstavlja kršitev pravil postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP. Drugostopenjski organ tudi ni argumentirano odgovoril na pritožbene navedbe v zvezi s staležem kuncev in kokoši nesnic na kmetiji B.B. v letu 2009. Drugostopenjski organ se tudi ni opredelil do pritožbenih navedb tožnika, da mu prvostopenjski organ ni vročil zapisnikov o kontrolnih pregledih na kraju samem, čeprav je nanje oprl svojo odločitev; tudi s tem je drugostopenjski organ zagrešil absolutno bistveno kršitev pravil postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP. Pritožbeni ugovor tožnika, da bi prvostopenjski organ zaradi razjasnitve dejanskega stanja moral zaslišati priče, ki jih je predlagal, pa je drugostopenjski organ tudi zavrnil neprepričljivo s sklicevanjem na to, da je organ zavrnil tudi zaslišanje prič, ki jih je predlagal B.B. V zvezi s sklicevanjem prvostopenjskega organa na opravljeno kontrolo na kmetiji pa tožnik navaja, da tudi če je komisija našla nekaj kuncev in kokoši, je to v dohodkovnem smislu zanemarljivo ter z njimi ni mogel doseči kakšne omembe vrednega dohodka. Poleg tega tožnik očita organu, da mu niso bili vročeni zapisniki o opravljenih kontrolnih pregledih z dne 20. 9. 2009 in 4. 8. 2010. To pa pomeni, da se tožnik ni mogel izjaviti o relevantnih dejstvih. To pa je kršitev iz 3. točke drugega odstavka 237. člena ZUP. Prvostopenjski organ tudi ni zaslišal predlaganih prič, pri čemer je izvedbo dokaza zavrnil z vnaprejšnjim dvomom v verodostojnost prič, kar bi ne mogel. Prvostopenjski organ pa tudi ni zavzel stališča do nejasnih navedb B.B. o tem, da je vlogo za subvencijo vložil le za obdelane površine. Pri tem tožnik dodaja, da je ob oddaji vloge za subvencije vedno potrebno navesti vse kmetijske površine, ki sestavljajo določeno kmetijsko gospodarstvo in da vloge ni mogoče oddati le za obdelane površine. Tožnik meni, da je glede na navedeno upravni organ v obeh izpodbijanih odločbah odločil nepravilno. Sodišču predlaga, naj v dokazne namene vpogleda v spisno dokumentacijo upravnih spisov v zadevah, pridobi zbirno vlogo za B.B. za leto 2009, opravi poizvedbe pri Agenciji za kmetijske trge in razvoj podeželja o zbirni vlogi B.B. za leto 2009 ter po potrebi zasliši priče ter postavi izvedenca kmetijske stroke, predlaga pa tudi svoje zaslišanje. Tožnik sodišču predlaga, naj obe izpodbijani odločbi odpravi, zahtevo za odobritev pravnega posla, ki jo je predložil B.B., zavrne, zadevo za odobritev pravnega posla po njegovi zahtevi pa vrne prvostopenjskemu organu v ponovni postopek. V obeh tožbah zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

Toženka v odgovorih na tožbi prereka tožbene navedbe kot neutemeljene iz razlogov v izpodbijanih odločbah ter sodišču predlaga, naj tožbi kot neutemeljeni zavrne.

Stranke z interesom B.B., C.C. in A.A. v odgovorih na tožbi ugovarjajo, da tožnik ni legitimiran za tožbi, kajti A.A. z njim ni sklenila kupne pogodbe ter je o tem podala tudi izjavo pri prvostopenjskem organu. Poleg tega pa s tožbo izpodbija veljavnost pogodbe za predmetna zemljišča, saj za pogodbo ne gre, pač pa je tožnik od nje zvijačno pridobil podpis na neki listini. Menijo, da sta izpodbijani odločbi prvostopenjskega organa zakoniti. Predlagajo, naj sodišče tožbi zavrže oziroma zavrne, ali pa naj postopek prekine do pravnomočne odločitve v zgoraj navedeni pravdni zadevi. Zahtevajo tudi povrnitev stroškov postopka.

K točki I izreka:

Sodišče je postopka v zadevah I U 219/2012 in I U 247/2012 združilo zaradi skupnega obravnavanja in odločanja na podlagi prvega odstavka 42. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). V zadevah gre za isti predmet, ker se izpodbijani odločbi nanašata na iste stranke ter temeljita na isti dejanski in pravni podlagi (v primeru, kot je obravnavani, se po načelnem pravnem mnenju občne seje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 6. 4. 2012 vodi en upravni postopek).

K točki II izreka:

Tožbi nista utemeljeni.

Uvodoma sodišče na navedbo strank z interesom o tem, da tožnik ni aktivno legitimiran za tožbi v tem upravnem sporu, odgovarja, da je Vrhovno sodišče RS na občni seji 6. 4. 2012 sprejelo načelno pravno mnenje (ki je namenjeno poenotenju sodne prakse glede sodnega varstva položaja udeležencev v postopku prodaje kmetijskih zemljišč, ki je urejen v ZKZ), iz katerega izhaja, da pristojna upravna enota za vse, ki so pravočasno zahtevali odobritev pravnega posla, vodi en postopek in z odločbo odobri le enega od pogojno sklenjenih pravnih poslov. Kupoprodajna pogodba (namreč) šteje za sklenjeno pod odložnim pogojem odobritve s strani pristojne upravne enote, ko ponudnik prejme izjavo o sprejemu ponudbe; če je tako izjavo podalo več predkupnih upravičencev, je pogojno sklenjenih več zavezovalnih pravnih poslov. Zahteva po predložitvi pogodbe o pravnem poslu v postopku odobritve pravnega posla iz 22. člena ZKZ je izpolnjena, če se predkupni upravičenec, ki je pravočasno sprejel ponudbo, sklicuje na izjavo o sprejemu ponudbe. Glede na to stranke z interesom zmotno menijo, da tožnik ni legitimiran za tožbi, če s prodajalko nista sklenila pogodbe oziroma če je prodajalka vložila tožbo zaradi ugotovitve neveljavnosti pogodbe.

V obravnavani združeni zadevi je sporno, ali je bilo v ponovnih postopkih o odobritvi pravnega posla za pridobitev kmetijskih zemljišč parc. št. 338 in 339, obe k.o. ... (19. člen, drugi odstavek 22. člena ZKZ) odločeno na podlagi pravilno rešenega predhodnega vprašanja o tem, ali kupec B.B. po določbi tretje alinee prvega odstavka 24. člena ZKZ šteje za kmeta (prvi v zvezi z drugim odstavkom 147. člena ZUP). Prva izpodbijana odločba, s katero je prvostopenjski organ odobritev pravnega posla za pridobitev navedenih kmetijskih zemljišč tožniku zavrnil, je bila izdana v izvrševanju sodbe tega sodišča I U 1912/2010 z dne 8. 3. 2011, druga izpodbijana odločba, s katero je upravni organ odobril pravni posel, ki ga je za pridobitev navedenih kmetijskih zemljišč sklenil kot kupec B.B., pa je bila izdana v izvrševanju sodbe tega sodišča I U 1537/2010 z dne 5. 7. 2011. V sodbi I U 1912/2010 z dne 8. 3. 2011 je sodišče podalo pravno mnenje o tem, da je določbo tretje alinee prvega odstavka 24. člena ZKZ, po kateri je kmet fizična oseba, ki je iz kmetijske dejavnosti na kmetiji pridobivala pomemben del dohodka, pa zaradi starosti ali delovne nezmožnosti ne opravlja kmetijske dejavnosti na kmetiji, če poskrbi za obdelavo kmetijskih zemljišč, treba razlagati tako, da mora taka oseba izkazati, da obdelana kmetija ustvarja pomemben del dohodka na način in po višini, kot to določa drugi odstavek tega (24.) člena. V sodbi I U 1535/2010 z dne 5. 7. 2011 pa je sodišče podalo stališče, da mora organ v ponovnem postopku - ob tem ko bo štel, da je dejstvo, da je B.B. iz kmetijske dejavnosti pridobival pomemben del dohodka, dokazano z odločbo o statusu kmeta, ki je bila temu izdana v letu 2004 - za relevantno leto 2009 ugotoviti, ali je bilo izpolnjeno tudi dohodkovno merilo, ki se izkazuje z vrednostjo kmetijske proizvodnje na kmetiji, v višini, določeni v drugem odstavku 24. člena ZKZ.

Iz izpodbijanih odločb izhaja, da je upravni organ v skladu s pravnim mnenjem in stališči glede postopka v prej navedenih sodbah tega sodišča na podlagi s strani B.B. predloženih dokazil ugotovil, da je znašala vrednost kmetijske proizvodnje na njegovi kmetiji v letu 2009 14.943,84 EUR ter zaključil, da je s tem dosežen dohodek iz drugega odstavka 24. člena ZKZ, ki je za leto 2009 znašal, kar ni sporno, 11.493,72 EUR. Na tej podlagi pa je, ob tem ko je druga relevantna dejstva ugotovil že v prejšnjem postopku ter je po stališču sodbe I U 1535/2010 štel, da je dejstvo, da je B.B. iz kmetijske dejavnosti dosegal pomemben del dohodka, dokazano z odločbo o statusu kmeta iz leta 2004, zaključil tudi, da B.B. šteje za kmeta po tretji alinei prvega odstavka 24. člena ZKZ. Po ugotovitvah organa je bil dohodek izkazan s prodajo krompirja, fižola, kumar, solate, jabolk, sena, kuncev in jajc v skupni višini 10.326,20 EUR, iz naslova ocene vrednosti kmetijskih proizvodov za domačo porabo v višini 2.842,50 EUR, iz naslova ocene pridelane zelenjave in sadja za nadaljnjo obdelavo v višini 600,00 EUR ter s prihodki iz naslova ukrepov kmetijske politike (iz naslova plačilnih pravic) v višini 1.175,14 EUR. Upravni organ je ob tem kot neutemeljene zavrnil vse ugovore tožnika, podane v smeri, da kmetija B.B. ne dopušča ustvarjanja dohodka v ugotovljeni višini ter da predpisani dohodek ni dokazan z verodostojnimi dokazili, potem ko je ocenil dokazno vrednost s strani B.B. predloženih dokazil (da so verodostojna, in za to navedel argumente) ter je B.B. dokazila še dopolnil, upravni organ pa je tudi sam po uradni dolžnosti pridobil relevantne podatke o kmetiji.

Tožnik v tožbah ugovarja, da prvostopenjski organ ni preverjal ocene vrednosti kmetijskih proizvodov za domačo porabo in za nadaljnjo obdelavo; navaja, da dvomi v verodostojnost predloženih dokazil o prodaji kmetijskih proizvodov; zatrjuje da na kmetiji nikakršna kmetijska proizvodnja ni bila dosežena in da je bilo tudi dejansko stanje na kmetiji takšno, da gojenja kmetijskih pridelkov ni omogočalo, niti na kmetiji ni bilo rejnih živali; navaja, da tudi če je bilo ob kontrolnem pregledu na kraju samem v zvezi z neposrednimi plačili, ki jih je za leto 2009 uveljavljal B.B., ugotovljeno, da se na kmetiji nahajajo rejne živali (kunci, kokoši), da je to v dohodkovnem smislu zanemarljivo, poleg tega pa tožniku zapisnika o opravljenih kontrolnih pregledih z dne 20. 9. 2009 in 4. 8. 2010 tudi nista bila vročena, upravni organ pa tudi ni pridobil zbirne vloge, ki jo je B.B. vložil v letu 2009 in ni zaslišal prič, ki jih je tožnik predlagal; drugostopenjski organ na vsebinsko identične pritožbene ugovore tudi ni odgovoril razumljivo in argumentirano.

Po presoji sodišča so tožbeni ugovori neutemeljeni. Prvostopenjski organ je ob podatkih o kmetiji in kmetijski proizvodnji, ki so mu bili predloženi s strani B.B. oziroma jih je pridobil po uradni dolžnosti (evidence o kmetijskih proizvodih za domačo porabo in nadaljnjo obdelavo, dokazila o prodaji, o GERK – ih, odločba o neposrednih plačilih za leto 2009, zapisnika o kontrolnem pregledu na kraju samem z dne 20. 9. 2009 in 4. 8. 2010, izpis iz registra primarnih proizvajalcev živil in krme rastlinskega izvora, vpogled v Pravilnik o obratih na področju živil živalskega izvora) tudi po presoji sodišča mogel sprejeti zaključek, da je z vrednostjo kmetijske proizvodnje na kmetiji B.B. v letu 2009 dosežen dohodek iz drugega odstavka 24. člena ZKZ. Sodišče se s tožnikom ne strinja, da bi moral organ slediti prav njegovim predlogom za izvedbo dokazov, s katerimi naj bi dokazal svoje navedbe o neverodostojnosti dokazil, ki jih je predložil B.B., in ki jih je tožnik opiral na (sicer neizkazano) zatrjevanje o tem, da se na kmetiji B.B. v letu 2009 niso obdelovale njivske površine, da ni bilo proizvodnje kmetijskih pridelkov, niti rejnih živali. Uradna oseba, ki je tista, ki odloča o dokazovanju (165. člen ZUP), je lahko presodila, da nadaljnje dokazovanje ni potrebno. Če je bilo dokazno vrednost s strani B.B. predloženih dokazil (in to tako o prodaji kmetijskih proizvodov kot o kmetijskih proizvodih za domačo porabo in nadaljnjo obdelavo), kot izhaja iz odločb prvostopenjskega organa, mogoče presoditi že na podlagi njihove vsebine (blagajniških prejemkov, evidenc o prodaji in lastni porabi) in drugih ugotovljenih dejstev (podatki o GERK-ih, odločba o neposrednih plačilih, izpis iz registra primarnih proizvajalcev živil in krme rastlinskega izvora, vpogled v Pravilnik o obratih na področju živil živalskega izvora, zapisnika o kontrolnih pregledih na kmetiji v l. 2009 in 2010), ki že niso potrjevala trditev tožnika, je zato organ zaradi načela ekonomičnosti postopka mogel izvajanje nadaljnjih dokazov opustiti (zaslišanje prič, pridobivanje zbirne vloge B.B. za leto 2009), ne da bi mu bilo mogoče očitati, da je s tem kršil pravila postopka ali da je zaradi tega ostalo dejansko stanje nepopolno ali nepravilno ugotovljeno. Ocena o neekonomičnosti dopolnjevanja dokazov pa je tudi po presoji sodišča mogla temeljiti tudi na oceni primernosti predlaganih dokazov, saj dokaz z zaslišanjem prič v pravni teoriji šteje za manj zanesljiv dokaz, vloga za uveljavljanje neposrednih plačil v kmetijstvu pa tudi ne more biti neposreden dokaz za ugotavljanje vrednosti na kmetijskem gospodarstvu doseženih dohodkov. Sodišče tudi nima pomislekov, da bi prvostopenjski organ ne mogel sprejeti kot verodostojnih podatkov o vrednosti kmetijskih proizvodov za domačo porabo in za nadaljnjo obdelavo, v povezavi z rezultatom drugih izvedenih dokazov; sicer pa po presoji sodišča tudi preizkus s strani drugostopenjskega organa to potrjuje ter ne daje podlage za sklepanje, da gre za nerealne in neobjektivne podatke, ne z vidika obsega proizvodnje, niti z vrednostnega vidika. Sodišče pa tožniku tudi ne pritrjuje, da mu je bila v postopku (za izdajo druge izpodbijane odločbe) kršena pravica izjave, s tem ko mu nista bila vročena zapisnika o kontrolnem pregledu na kraju samem z dne 20. 9. 2009 in 4. 8. 2010, ki ju je po zaključeni ustni obravnavi 30. 8. 2011 predložil B.B., po tem ko mu je organ za to določil rok treh dni. V zapisniku ustne obravnave sicer ni izrecne navedbe o tem, da se stranke strinjajo s tem, da po pridobitvi navedenih zapisnikov organ odloči brez ponovnega obravnavanja ali zaslišanja strank, čeprav je sklenitev zapisnika tako mogoče razumeti, saj tožnik tudi ni predlagal, naj se ga z naknadno predloženimi dokazili pred odločitvijo v zadevi seznani. Sicer pa se je na podatke zapisnikov organ oprl le v zvezi s presojo dokazne vrednosti pred tem s strani B.B. predloženih dokazil, in ne neposredno na dejstva, ki izhajajo iz zapisnika, in tudi v povezavi s še drugimi dokazi. Zato sodišče ne sprejema kot utemeljene tožbene navedbe, da je bila tožniku kršena pravica do izjave o odločilnih dejstvih.

Kolikor tožnik v tožbah posebej izpostavlja kršitve drugostopenjskega organa v pritožbenih postopkih, pa sodišče dodaja, da morebitne kršitve s strani drugostopenjskega organa ne morejo biti razlog za ugoditev tožbi, kadar je z drugostopenjsko odločbo odločeno le o zavrnitvi pritožbe, kot v obravnavani zadevi, kajti taka drugostopenjska odločba ni akt iz 2. člena ZUS-1, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu.

Ker je sodišče ugotovilo, da je bil postopek za izdajo izpodbijanih odločb pravilen ter da sta odločbi pravilni in na zakonu utemeljeni, vključno s tem, da temeljita na pravilno rešenem predhodnem vprašanju, je tožbi na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeni zavrnilo. Ker je o zakonitosti odločb moglo odločiti na podlagi v upravnem postopku izvedenih dokazov, ne da bi bilo treba te ponavljati ali dopolnjevati, v tožbi predlaganih dokazov ni izvedlo; poleg tega pa je v tožbi predlagan tudi dokaz, ki je nedopusten (tretji odstavek 20. člena ZUS-1), saj ga tožnik v upravnem postopku ni predlagal (dokazovanje z izvedencem kmetijske stroke).

K točki III izreka:

O stroških postopka pa je sodišče odločilo na podlagi določbe četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri v primeru, kadar sodišče (med drugim) tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.