UPRS sklep III U 277/2012

Tožba se zavrže.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Z izpodbijano odločbo je Inšpektorat RS za delo, Območna enota Maribor (v nadaljevanju prvostopenjski organ) delodajalcu A. d.o.o. – v likvidaciji na podlagi četrtega odstavka 115. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR) in na podlagi opravljenega izrednega inšpekcijskega nadzora s področja delovnih razmerij z dne 15. 3. 2011 izdal soglasje k odpovedi pogodbe o zaposlitvi delavke B.B., rojene … 1977. Gre za ponovljen postopek na podlagi odločbe Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve 0610-18/2010 z dne 28. 12. 2010. V skladu s 1. členom Zakona o inšpekciji dela je bil opravljen inšpekcijski nadzor pri delodajalcu A. d.o.o. – v likvidaciji ter skladno s 14. členom Zakona o inšpekcijskem nadzoru (v nadaljevanju ZIN) sestavljen zapisnik. V okviru inšpekcijskega nadzora pri navedenem delodajalcu je bilo potrebno upoštevati izjavo delavke B.B. iz Nove Gorice po njeni odvetnici. Iz listin in izjav likvidacijskega upravitelja je prvostopenjski organ ugotovi, da je delodajalec zaprl poslovalnico družbe ter kot dokaz navedel obvestilo AJPES o izbrisu delov poslovnega subjekta iz Poslovnega registra RS. Na podlagi navedenega se je 27. 11. 2009 začel postopek likvidacije. Poslovalnica v Novi Gorici, v kateri je bila zaposlena tožnica je bila izbrisana iz registra 26. 10. 2009 in prenehala poslovati 30. 9. 2009, ko je potekla najemna pogodba. Z začetkom likvidacije so vsi zaposleni prejeli obvestila naj ostanejo doma s pravico do nadomestila plače. V nadaljevanju je sledila redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga prenehanja obstoja delodajalca. Nekatere poslovalnice pa so prenehale z delom in bile izbrisane še pred uvedbo likvidacijskega postopka.

Likvidacijski upravitelj je navedel, da je sodno varstvo zoper sklep o prenehanju delovnega razmerja uveljavljala le tožnica. Likvidacijski upravitelj je tudi navedel, da so vsa opravila v zvezi z likvidacijo zaključena in da čaka na odločitev pristojnega delovnega sodišča v delovnem sporu s tožnico. Delovno razmerje tožnice pri delodajalcu A. d.o.o. – v likvidaciji je prenehalo 7. 3. 2010, kar je tudi razvidno iz odločbe Zavoda RS za zaposlovanje 210-07-454-2010/2 z dne 23. 3. 2010. Prvostopenjski organ kot podlago navaja prvi odstavek 115. člena ZDR po katerem delodajalec ne sme odpovedati pogodbe o zaposlitvi v času nosečnosti delavke ter ves čas, ko doji otroka in tudi ne staršem v času, ko izrabljajo starševski dopust v obliki polne odsotnosti dela in še en mesec po izrabi tega dopusta. Izjemo določa četrti odstavek 115. člena ZDR, ki določa, da delodajalec pogodbo o zaposlitvi z delavcem z navedenim statusom lahko odpove po predhodnem soglasju inšpektorja za delo, če so podani razlogi za izredno odpoved ali zaradi uvedbe postopka za prenehanje delodajalca. Eden od načinov prenehanja delodajalca je tudi likvidacija. V dopolnjenem postopku je inšpektor za delo ponovno ugotovil, da se je v obravnavanem primeru začel postopek za prenehanje delodajalca, da je delodajalec prenehal s poslovanjem in je zaprl vse svoje poslovalnice ter da je vsem zaposlenim redno odpovedal pogodbo o zaposlitvi zaradi prenehanja družbe. Zaradi začetka postopka likvidacije družbe A. d.o.o. – v likvidaciji so bili podani razlogi za izdajo soglasja iz četrtega odstavka 115. člena ZDR k odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnice in je v ponovnem postopku bilo izdano soglasje k navedeni odpovedi.

Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve (v nadaljevanju pritožbeni organ) je pritožbo tožnice zavrglo. V obrazložitvi je pritožbeni organ navedel, da je inšpektorica Območne enote Maribor z odločbo z dne 19. 3. 2012 odločila, da se delodajalcu A. d.o.o. – v likvidaciji na podlagi 15. člena ZDR na osnovi opravljenega inšpekcijskega nadzora s področja delovnih razmerij z dne 15. 3. 2011 podeli soglasje k odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnice. V pritožbenem postopku tožnica ugovarja kršitev določb postopka, napačno uporabo materialnega prava in zmotno ter nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, saj je bila v postopku vabljena samo enkrat in še takrat kot priča, čeprav je bila v tem postopku prizadeta stranka. Po mnenju tožnice je izpodbijana odločba nezakonita, ker ni sodelovala kot enakopraven subjekt v postopku in ker prvostopenjski organ ni v celoti raziskal dejanskega stanja. Soglasje k odpovedi pogodbe o zaposlitvi je bilo podano za dve leti nazaj. Pritožbo je drugostopenjski organ zavrgel na podlagi prvega in drugega odstavka 115. člena ZDR po katerem delodajalec ne sme odpovedati pogodbe o zaposlitvi delavki v času nosečnosti ter ves čas, ko doji otroka. Na podlagi četrtega odstavka 115. člena ZDR ima delodajalec pravico do odpovedi pogodbe o zaposlitvi varovanim kategorijam delavcem. Varovanemu delavcu lahko preneha delovno razmerje po predhodnem soglasju inšpektorja za delo, če so podani razlogi za izredno odpoved ali zaradi uvedbe postopka za prenehanje delodajalca. V zadevi izdaje soglasja k odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnice, je pobudnik za izdajo soglasja delodajalec, ki je tudi stranka v postopku. V tem postopku upravni organ ugotavlja obstoj dejstev, ki so podlaga za izdajo soglasja, to pa je obstoj razlogov za izredno odpoved ali za uvedbo postopka za prenehanje delodajalca. Pravilnosti in zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi Inšpektorat za delo ne ugotavlja, ker je to predmet pristojnega delovnega sodišča. Delavec v postopku izdaje soglasja delodajalcu nima položaja stranke oziroma ne varuje svojih pravic in pravnih koristi. Tožnica svoje pravice in pravne koristi v zvezi z odpovedjo varuje v sodnem in ne v upravnem postopku.

Tožnica v tožbi navaja, da je v izpodbijani odločbi prvostopenjski organ nepravilno uporabil formalne in materialne določbe zakona. Iz izreka izpodbijane odločbe ni razvidno ali gre za soglasje k odpovedi, ki je bila že podana ali za predhodno soglasje inšpektorja za delo kot ga ureja četrti odstavek 115. člena ZDR. Tudi iz obrazložitve izpodbijane odločbe jasno izhaja, da je prvostopenjski organ v postopku ugotovil, da je tožnici prenehalo delovno razmerje 23. 3. 2010. To pomeni, da je prvostopenjski organ dal soglasje za nazaj, torej retroaktivno, v nasprotju z četrtim odstavkom 115. člena ZDR, kar pa je nezakonito. Prvostopenjski organ je svojo odločitev sprejel na podlagi napačno ugotovljenega dejanskega stanja, saj se je skliceval na odločbo Inšpektorata za delo z dne 26. 1. 2010, pravnomočno 29. 1. 2010, kar predstavlja absolutno bistveno pravno relevantno okoliščino. Navedena odločba je bila po organu druge stopnje odpravljena z odločbo dne 7. 6. 2010 in zadeva vrnjena v ponovno odločanje. Tožnica v postopku ni bila udeležena in ji ni bila dana možnost, da se izjavi, v skladu z 2. točko drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Pritožbeni organ ni imel pravne podlage za zavrženje pritožbe in je tudi ni navedel. V nadaljevanju tožnica povzema dvanajst faz postopka prenehanja delovnega razmerja in meni, da je odločitev pritožbenega organa nezakonita in sama s seboj v nasprotju. Upoštevajoč dejstvo, da je izključna pristojnost Inšpekcije za delo po določbi 227. člena ZDR izvajanje inšpekcijskega nadzora nad izvrševanjem pravic in obveznosti iz delovnih razmerjih, ob sočasnem upoštevanju določb 42. člena, 43. člena in 229. člena ZUP, ki tožnici zagotavljajo sodelovanje v upravnem postopku, tožnica meni, da je tožena stranka ravnala nezakonito in da je takšna odločitev nezakonita. Poleg tega je bil upravni postopek v tej zadevi ustavljen. Soglasje k odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnice je bilo tako dano retroaktivno, za dve leti za nazaj, kar pa je ustavno prepovedano. Sklano z navedenim tožnica sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in tožnici presodi tudi stroške tega postopka, v primeru zamude z zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je že drugostopenjski organ pri reševanju pritožbe ugotovil, da je v postopku izdaje soglasja k odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnice prvostopenjski organ zgolj ugotavljal obstoj dejstev, ki so podlaga za izdajo soglasja, to pa je obstoj razlogov za izredno odpoved ali za uvedbo postopka za prenehanje delodajalca. Pravilnosti in zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi Inšpektorat za delo ne ugotavlja, ker je to predmet Delovnega in socialnega sodišča. Delavec v postopku izdaje soglasja nima položaja stranke oziroma ne varuje svojih pravic in pravnih koristi. Tožnica svoje pravice in pravne koristi v zvezi z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi varuje v sodnem in ne v upravnem postopku. Tožena stranka ugotavlja, da tožnica v tožbi ni predložila novih dokazov in ni navedla novih dejstev, ki bi lahko privedli do drugačne odločitve, zato vztraja pri obrazložitvi obeh upravnih odločb in sodišču predlaga, da tožbo zavrne.

Sodišče je tožbo zavrglo iz naslednjih razlogov:

Po Zakonu o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) je lahko predmet izpodbijana v upravnem sporu samo tisti akt, s katerim organ odloči o upravni zadevi oziroma o pravici, pravni obveznosti ali koristi posameznika. Po določbi prvega odstavka 157. člena Ustave RS in 1. členu ZUS-1 je sodno varstvo v upravnem sporu zagotovljeno v primeru, če za določeno zadevo ni z zakonom zagotovljeno drugo sodno varstvo. V konkretnem primeru je zoper odločitev o morebitni odpovedi zaposlitvi na podlagi točke a) prvega odstavka 5. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (v nadaljevanju ZDSS-1) stvarno pristojno delovno sodišče v individualnem delovnem sporu. Za presojo zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi je glede na predhodno navedeno tožnici sodno varstvo zagotovljeno pred krajevno pristojnim delovnim sodiščem. Zakonodajalec v 115. členu ZDR ni določil, da je pristojni organ predhodno soglasje izdaja kot upravno odločbo, saj se z izdajo soglasja k odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne odloča o pravici stranke do posebnega varstva pred nezakonito odpovedjo, ampak gre zgolj za posebno obliko zmanjšanja tveganja glede na nezakonita ravnanja delodajalcev v primeru zaposlenih nosečnic in doječih mater. Iz nobenega določila veljavne zakonodaje pa ne izhaja, da pristojno delovno sodišče ne sme v celoti presojati zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi s strani delodajalca v tovrstnih zadevah. Tožena stranka ima tudi možnost zahtevati izdajo začasne odredbe v postopku pred delovnim sodiščem. Začasna odredba je tudi instrument za zagotavljanje učinkovitega sodnega varstva. Glede na navedeno je sodišče štelo, da je primarno in izključno sodno varstvo tožnici zagotovljeno pred pristojnim delovnim sodiščem v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Iz listin upravnega spisa pa tudi izhaja, da je tožnica dejansko to možnost izkoristila in sprožila tudi delovni spor za varstvo njeni pravic pred pristojnim delovnim sodiščem. Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrglo na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1.

Ker gre za procesni sklep in so izpolnjeni pogoji iz druge alineje drugega odstavka 13. člena ZUS-1, je sodišče odločalo po sodnici posameznici.

Ker je sodišče tožbo zavrglo, vsaka stranka krije svoje stroške postopka na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1.