UPRS sodba III U 64/2014

I. Tožba se zavrne.
II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Informacijski pooblaščenec (v nadaljevanju tožena stranka) je na podlagi prvega odstavka 248. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) odločil o pritožbi prosilca A.A. z dne 18. 9.2013 zoper odgovor tožeče stranke v zvezi s seznanitvijo z osebnimi podatki tako, da se pritožbi prosilca z dne 10. 9. 2013 zoper odgovor upravljalca z dne 16. 8. 2013 delno ugodi (točka 1. izreka) in upraljalcu (tožeči stranki) naloži, da mora v roku 15 dni od prejema izpodbijane odločbe pritožniku posredovati podatke o tem komu (osebno ime in naslov prebivališča uporabnika, oziroma firmo in sedež, če gre za pravno osebo) je razkril njegove osebne podatke, ki jih je na zaprosilo pridobil od Srednješkolskog centra B., ter kdaj, na kakšni pravni podlagi in za kakšen namen. Tožena stranka je tudi zavezala tožečo stranko, da da informacije o virih pritožnikovih osebnih podatkov (osebno ime in naslov prebivališča upravljalca oziroma firmo in sedež, če gre za pravno osebo) o številki in datumu izdaje diplome pritožnika, ki jih je uporabil pri poizvedbi na Srednješkolskem centru B. (točka 2. izreka). V ostalem delu, v katerem je pritožnik zahteval pojasnilo o vzrokih za poizvedbo pa je pritožbo zavrnil (točka 3. izreka).

V obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja, da se je pritožnik dne 16. 7. 2013 na tožečo stranko obrnil z zahtevo, da ji sporoči ime naročnika, ki je zahteval pridobitev podatkov o verodostojnosti njegove diplome, vzroke, zaradi katerih je poizvedoval o njegovi srednješolski izobrazbi in informacije o tem, kako je prišel do številke in datuma njegove diplome. Tožeča stranka je namreč po pooblastilu stranke, ki je pritožniku ni želela razkriti, opravila pri Srednješkolskom centru B. poizvedbo o pristnostni pritožnikove diplome. Tožeča stranka je zahtevo pritožnika zavrnila z navedbo, da je podatek o stranki odvetniška tajnost po 6. členu Zakona o odvetništvu (v nadaljevanju Zodv).

Tožeča stranka je na podlagi določb 6. točke 6. člena Zakona o varstvu osebnih podatkov (v nadaljevanju ZVOP-1) upoštevaje zadnji odstavek 7. člena ZVOP-1 kot odvetnik brez dvoma upravljalec osebnih podatkov. Posameznik pa ima upoštevaje 30. člen ZVOP-1 med drugim tudi pravico, da od upravljalca pridobi seznam uporabnikov, ki so jim bili posredovani njegovi osebni podatki, kdaj, na kakšni pravni podlagi in na kakšen namen (4. točka). Možnost omejitve pravice do seznanitve z lastnimi osebnimi podatki določa 36. člen ZVOP-1. Tožena stranka je v zvezi s pravico z seznanitvijo z lastnimi osebnimi podatki v konkretnem primeru preverjala omejitve, ki so določene v 36. členu ZVOP-1 in ugotovila, da institut poklicne tajnosti odvetnikov ter zaveza k varovanju poklicne tajnosti ne more biti absolutna, saj mu v konkretnem primeru nasproti stoji, na Ustavi temelječa in v ZVOP-1 natančno urejena pravica posameznika do seznanitve z lastnimi osebnimi podatki, zato je ocenila, da določbe prvega odstavka 6. člena ZOdv, 8. člena ZOdv in določbe 51. člena Kodeksa odvetniške poklicne etike ne predstavljajo omejitve posameznikove pravice do seznanitve v smislu 36. člena ZVOP-1. Ker so podatki o številki in datumu izdaje diplome pritožnika in o tem, da pritožnikove diplome ni zavedene (ali da je zavedena) v zbirkah podatkov Srednješkolskega centra B. pritožnikovi osebni podatki, ki jih je odvetnik kot upravljalec osebnih podatkov uporabil oziroma razkril svoji stranki je odločila tako, kot izhaja iz izreka izpodbijane odločbe.

Tožeča stranka v tožbi izpodbija 2. točko izreka izpodbijane odločbe tožene stranke iz razloga po 1., 2. in 3. točki 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo v tem delu odpravi ter zadevo v tem delu vrne toženi stranki v ponoven postopek in ji naloži plačilo stroškov postopka. V zvezi z napačno ugotovitvijo dejanskega stanja zatrjuje, da je odgovor Srednješkolskega centra v B. prejela in posredovala izključno stranki. Njene poizvedbe nimajo nobene povezave s posledicami, ki naj bi jih pritožnik imel pri izobraževalnem centru v katerem je bil vpisan v visokošolski študijski program. Nadalje navaja, da je šolo v Republiki Srbski zaprosila za podatke o tem, ali je konkretni osebi izdala spričevalo o končnem šolanju. Pogoje, ki naj bi bili izpolnjeni za tako postopanje bi se morali presojati po pravu BIH oziroma Republike Srbske in ne po slovenskem pravu. Vsebine tega prava pa ni ugotavljala niti ona niti tožena stranka. Kot vesten odvetnik je upoštevaje 1. člen Zakona o odvetništvu presodil ali ima njena stranka pravni interes po dikciji 10. člena ZOdv oziroma ali kot odvetnik potrebuje podatke pri opravljanju odvetniškega poklica v posamični zadevi (prvi odstavek 10. člena ZOdv). Nadalje navaja, da šola ni dala nobenih osebnih podatkov za pritožnika, temveč je le odgovorila, da ni podatka iz katerega bi izhajalo, da je tožeča stranka izredno zaključila V. stopnjo katerega koli poklica. To pa ni podatek, ki bi bil opredeljen kot pritožnikov osebni podatek.

Ugovarja tudi zaključku, da je odvetnika šteti za upravljalca zbirk osebnih podatkov. Tožena stranka je napačno opredelila tako upravljalca kot zbirko osebnih podatkov. Odvetnik ni upravlalec podatkov, saj podatkov praviloma ne obdeluje in ne določa namenov in sredstev obdelave podatkov, podatkov tudi ne zbira na v zakonu naveden način, zato ni upravljalec zbirke. Posamezni podatek, ki ga po določbi 10. člena ZOdv odvetnik potrebuje za opravljanje odvetniškega poklica v posamezni zadevi pa ni mogoče šteti za zbirko podatkov. Ker odvetnik ni upravljalec zbirk tudi nima obveznosti, ki naj bi mu jih nalagal 30. člen ZVOP, odvetnikova stranka pa ni uporabnik, kateremu naj bi bili razkriti osebni podatki. Nadalje navaja, da sta št. in datum diplome sicer lahko osebni podatek, vendar odvetnik, ki ta podatek pridobi od stranke v posamezni zadevi ni upravljalec osebnih podatkov v smislu določbe 6. točke 6. člena ZVOP-1, zato pritožniku ni dolžan dati nobenih informacij po 30. členu ZVOP-1, ker ta zavezuje le upravljalca osebnih podatkov.

Zakon o odvetništvu je glede na ZVOP-1 specialni predpis, zato bi takšna zmotna uporaba prava kot jo je uporabila tožena stranka izničila vse specialne določbe ZOdv o odvetnikovi tajnosti. Navedene določbe ZOdv je potrebno presojati tudi z vidika številnih drugih primerov, kjer bi drugačna uporaba imela neslutene posledice tako za odvetnika kot za stranke, saj ne bi bilo več mogoče varovati zahtevane zaupnosti med stranko in odvetnikom.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe tožeče stranke, vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče ugotavlja, da je odločba tožene stranke pravilna in zakonita, ter da je tožena stranka za svojo odločitev navedla tudi utemeljene razloge, na katere se sodišče v izogib ponavljanju v celoti sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), v zvezi s tožbenimi ugovori tožeče stranke pa dodatno navaja:

Ugovor tožeče stranke, da podatek, ki se nanaša na podatke o tem, da diploma pritožnika ni zavedena v Srednji šoli B., ni osebni podatek pritožnika, ni utemeljen. Kakor izhaja iz 1. točke prvega odstavka 6. člena ZVOP-1 je osebni podatek katerikoli podatek, ki se nanaša na posameznika ne glede na obliko v kateri je izražen. Upoštevaje navedeno določbo 1. točke šestega odstavka ZVOP-1, ki je zelo široka in splošna, tako da vključuje katerokoli informacijo, ki se nanaša na določljivega posameznika, je informacija v kateri je posameznik določljiv, osebni podatek v smislu 1. točke 6. člena ZVOP-1. Ravnanje upravljalca osebnih podatkov v BIH in presoja zakonitosti ravnanja zavezanca iz BIH pa ni predmet nadzora organov tožene stranke, niti ni to v njeni pristojnosti, zato je kakršen koli ugovor v zvezi s tem neutemeljen.

Neutemeljen je ugovor tožeče stranke, da v konkretnem primeru tožeče stranke ni mogoče šteti za upravljalca osebnih podatkov. Po določbi 6. točke 6. člena ZVOP-1 je upravljalec osebnih podatkov fizična ali pravna ali druga oseba javnega ali zasebnega prava, ki sama ali skupaj z drugimi določa namene in sredstva obdelave osebnih podatkov oziroma oseba, določena z zakonom, ki določa tudi namene in sredstva obdelave. Zakon o odvetništvu v prvem odstavku 1. člena opredeljuje odvetništvo kot del pravosodja in samostojno in neodvisno službo. Odvetništvo opravljajo odvetniki oziroma odvetnice kot svoboden poklic. ZOdv sicer ne ureja izrecno vprašanja in vsebine zbirk osebnih podatkov, ki jih vodijo odvetniki. Po mnenju sodišča pa pri opravljanju odvetniškega poklica nastajajo zbirke osebnih podatkov, torej gre v primeru odvetnikov za upravljalce podatkov v smislu 6. točke 6. člena ZVOP-1. Da so odvetniki upravljalci osebnih podatkov izhaja tudi iz določb 7. člena ZVOP-1, ki določa izjeme od uporabe tega zakona in v petem odstavku 7. člena izrecno določa, da se izjeme iz tega člena ne uporabljajo za zbirke osebnih podatkov, ki jih vodijo med ostalimi naštetimi tudi odvetniki. Zato je po mnenju sodišča v skladu z določbami ZVOP-1, potrebno šteti kot upravljalca osebnih podatkov tudi tožečo stranko.

Neutemeljen je ugovor tožeče stranke glede omejitve pravice do seznanitve z lastnimi osebnimi podatki pritožnika, ki naj bi temeljila na prvem odstavku 6. in 8. členu ZOdv. Možnost omejitve pravice do seznanitve z lastnimi osebnimi podatki določa ZVOP-1 v 36. členu, ki določa, da je pravico posameznika iz tretjega in četrtega odstavka 19. člena 30. in 32. člena ZVOP-1 mogoče izjemoma omejiti le z zakonom iz ralogov navedenih v tem členu, med katerimi pa ni razloga, na katerega se sklicuje v konkretni zadevi tožeča stranka v smislu prvega odstavka 6. v zvezi z 8. členom ZOdv. Ne glede na navedeno pa je pravica do seznanitve z lastnimi osebnimi podatki ustavna pravica opredeljena v 38. členu Ustave RS, po katerem ima vsakdo pravico seznaniti se z zbranimi osebnimi podatki, ki se nanašajo nanj in pravico do sodnega varstva ob njihovi zlorabi (tretji odstavek 38. člena Ustave RS). Po določbi prvega odstavka 15. člena Ustave RS pa se človekove pravice in temeljne svoboščine uresničujejo neposredno na podlagi Ustave (prvi odstavek 15. člena). Človekove pravice in temeljne svoboščine so omejene samo s pravicami drugih in v primerih, ki jih določa tretji odstavek 15. člena. Z zakonom je mogoče predpisati način uresničevanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin, kadar tako določa Ustava, ali če je to nujno zaradi same narave posamezne pravice ali svoboščine (drugi odstavek 15. člena Ustave RS). Omejitev ustavne pravice do seznanitve z lastnimi osebnimi podatki je možna le na podlagi zakona v skladu z 15. členom Ustave RS. Tajnost odvetnikovih podatkov tako po mnenju sodišča glede na pravico do seznanitve pritožnika z lastnimi osebnimi podatki vsebinsko ne spada v nobeno od kategorij iz 36. člena ZVOP in 15. člena Ustave RS.

Upoštevaje Evropsko konvencijo o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah (v nadaljnjem besedilu EKČP) in prakso Evropskega sodišča za človekove pravice gre pri tako imenovani odvetniški tajnosti za element človekove pravice do poštenega sojenja iz 6. in varstva zasebnega in družinskega življenja iz 8. člena EKČP. Zaupnost med odvetnikom in njegovo stranko je torej namenjena zagotoviti pošteno sojenje, ki vključuje tudi pravico do svobodne komunikacije in korespondence med odvetnikom in njegovo stranko, za kar pa ne gre v konkretnem primeru.

Glede na vse navedeno je sodišče tožbo v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1, kot neutemeljeno zavrnilo, saj je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen in da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.

K točki II. izreka:

Ker je sodišče tožbo zavrnilo, v skladu s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1 trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.