VSRS Sodba I Ips 79778/2010-130

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati 300,00 EUR sodne takse.

A.

1Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obsojenega S. V. ml. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja kršitve temeljnih pravic delavcev po drugem v zvezi s prvim odstavkom 196. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in mu na podlagi istih zakonskih določil izreklo kazen štiri mesece zapora. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je odločilo, da je obsojenec dolžan plačati stroške kazenskega postopka, in sicer znesek 12,00 EUR za stroške prič in sodno takso, ki bo odmerjena po pravnomočnosti sodbe. Obsojeni je prav tako dolžan plačati potrebne stroške in nagrado svojih zagovornikov, odvetnika V. O., odvetnice K. F. in odvetnice B. M. Na podlagi drugega odstavka 105. člena ZKP je oškodovanca S. U. s priglašenim premoženjskopravnim zahtevkom v znesku 14.872,02 EUR napotilo na pravdo. Višje sodišče v Mariboru je pritožbi obsojenčevih zagovornic zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojenemu pa naložilo plačilo sodne takse.

2Zahtevo za varstvo zakonitosti vlaga obsojenčeva zagovornica odvetnica B. M. ter v njej uveljavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ko navaja, da naj bi izrek sodbe nerazumljiv, ker sodišče ni navedlo vseh sprememb Uredbe o povračilih stroškov za službena potovanja v tujino, na katero se sklicuje, glede višine neizplačanih dnevnic naj bi nekritično sledilo pravnomočni sodbi delovnega sodišča, glede višine neizplačanih plač pa ugotavlja, da sodišče ni v celoti ocenilo izpovedbe oškodovanca in zapisov v njegovem dnevniku glede pričetka in zaključka dela v tujini. Predlaga razveljavitev obeh sodb ter oprostitev plačila stroškov postopka.

3Vrhovna državna tožilka v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP navaja, da po njenem mnenju razlogi sodbe sodišča prve stopnje niso dovolj razumljivi. Obširno in slabše razumljivo povzemanje izpovedbe prič, ob slabi sintaksi in pomanjkljivemu upoštevanju slovničnih pravil in pomanjkanju sežetega zaključka, ki so delali sodbo sodišča prve stopnje slabo razumljivo, pa je popravilo sodišče druge stopnje v 8., 10., 11. in 12. točki ter v 20., 21., 22. in 23. točki svoje sodbe, ko je navedlo konkretne in jedrnate razloge za odločitev, da je obdolženec kriv očitanega mu kaznivega dejanja. Meni pa, da niti v sodbi sodišča prve stopnje, niti v sodbi pritožbenega sodišča niso navedeni konkretni razlogi za zavrnitev s strani obrambe predlaganih dokazov.

4Obdolženec ter njegova zagovornica se o odgovoru vrhovne državne tožilke na zahtevo za varstvo zakonitosti, ki jima je bil obema vročen 3. 7. 2014, nista izjavila.

B.

5Neutemeljen je ugovor vložnice zahteve za varstvo zakonitosti, da naj bi bil izrek sodbe nerazumljiv, s čimer uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki jo utemeljuje z navajanji, da s 3. in 4. členom Uredbe o povračilih stroškov za službena potovanja v tujino (Ur. l. RS, št. 30/2009, v nadaljevanju Uredba) navedene v 3. alineji izreka, ki se nanaša na neizplačilo povračila stroškov za službena potovanja v tujino ni določena niti pravica do povračila stroškov službenega potovanja v tujino niti ne višina tega povračila, do katerega naj bi bil upravičen oškodovanec. Izpostavlja, da navedena Uredba vsebuje zgolj tri člene, pri čemer 1. člen določa povračilo stroškov letalskega prometa, 2. člen višino dnevnice v Kanadi, medtem ko 3. člen določa začetek veljave uredbe. Že višje sodišče je pod točko 5 obrazložitve sodbe pravilno pojasnilo, da ima izrek sodbe v 3. alineji podlago v kršitvah Kolektivne pogodbe gradbenih dejavnosti ter Uredbe, ki ju je potrebno upoštevati z vsemi spremembami in dopolnitvami. Zato ob takih ugotovitvah višjega sodišča, ki jim po presoji Vrhovnega sodišča ni kaj dodati, ni pritrditi stališču obsojenca, da tako formuliranega očitka ni mogoče preizkusiti oziroma, da ne more podati zagovora o kršitvah predpisov, ki ne obstajajo.

6Neutemeljen je tudi nadaljnji očitek obrambe, da obsojenec ne more preveriti pravilnosti višine neizplačanih dnevnic, katero naj bi prvostopenjsko sodišče nekritično povzelo po sodbi Delovnega sodišča v Mariboru (sodba Pd 673/2010 z dne 17. 1. 2011), s čimer obramba ponovno uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Že višje sodišče je obrambi pravilno pojasnilo, da je imelo prvostopenjsko sodišče podlago za naložitev plačila dnevnic v izpovedbi oškodovanca S. U., ki jo potrjujeta izpovedbi prič M. B. ter J. B., in v listinski dokumentaciji. Na tej podlagi je utemeljeno verjelo oškodovancu, da je opravljal dela v tujini - v Katarju, da je bil zato upravičen do dnevnic, kot povračila stroškov službenega potovanja v tujini, ter da dnevnic ni dobil plačanih, zato je tudi vložil tožbo na delovno sodišče in v tožbi poleg neizplačanih plač uveljavljal neizplačane dnevnice za mesece junij, julij in avgust 2009 v znesku 4.050,00 EUR ter s tožbenim zahtevkom pri delovnem sodišču uspel. Višje sodišče je v izpodbijani sodbi tudi pravilno pojasnilo, da predstavljata pravno podlago za določitev višine dnevnice, do katere je bil oškodovanec upravičen Kolektivna pogodba gradbenih dejavnosti in Uredba ter da se je prvostopenjsko sodišče smelo utemeljeno opreti na sodbo delovnega sodišča in navedlo razloge za svoje pravilno stališče pod tč. 22 obrazložitve izpodbijane sodbe. Obsojenec kot odgovorna oseba tožene stranke M. d.o.o., zoper katero je bila v delovnem sporu vložena tožba, namreč ni navajal druge vrednosti dnevnice kot tiste, ki je bila navedena v tožbenem zahtevku. Sicer pa je vprašanje vrednosti dnevnice, vprašanje dejanskega stanja, ki ga v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom glede na določbo drugega odstavka 420. člena ZKP ni dopustno uveljavljati.

7V nadaljevanju obramba izpostavlja, da se prvostopenjsko sodišče ni opredelilo do tistega dela oškodovančeve izpovedbe, ko je navajal, da v septembru 2009 ni opravljal dela, niti ni zavzelo stališča do vsebine oškodovančevih lastnoročnih zapisov v dnevniku, ki ga je na glavni obravnavi vpogledalo, s čimer obramba uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Navedena izvajanja obrambe so bila s strani pritožbenega sodišča zavrnjena z utemeljitvijo, da obsojenec izpostavlja okoliščine, ki jih prvostopenjsko sodišče v okviru ugotavljanja dejanskega stanja ni štelo za odločilne (9. ter 16. točka obrazložitve drugostopenjske sodbe). Sicer pa je pritožbeno sodišče pritrdilo dokazni oceni prvostopenjskega sodišča, da je bil ravno obsojenec tisti, ki je oškodovanca S. V. prikrajšal za izplačilo treh zaporednih mesečnih plač za mesece junij, julij in avgust 2009 ter da ga je prikrajšal za izplačilo dnevnic za navedene mesece ter navedlo, da je imelo podlago za takšno dokazno oceno v izpovedbi oškodovanca, ki jo potrjujejo izpovedbe prič M. B., J. B., K. I., zbirnik ur pri podjetju „C.“, ter nenazadnje tudi že omenjena sodba Delovnega sodišča v Mariboru, s katero je oškodovancu v celoti prisojen tožbeni zahtevek, s katerim je zahteval plačilo neizplačanih plač in dnevnic. Obrazloženo je tudi pojasnjeno, zakaj sodišče šteje, da je obsojenec pričel z izvrševanjem kaznivega dejanja 11. 3. 2009. Zato po oceni Vrhovnega sodišča obramba z navajanji, da sodišči nista obrazložili, kdaj naj bi oškodovanec z delom pričel oziroma, da dela v septembru 2009 ni opravljal, pod videzom zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka izraža svoje nestrinjanje z dejanskimi ugotovitvami sodišč ter njuno dokazno oceno, kar pa v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom ni dovoljeno (drugi odstavek 420. člena ZKP).

C.

8Ker po navedenem zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena, jo je Vrhovno sodišče na podlagi določbe 425. člena ZKP zavrnilo.

9Izrek o stroških postopka temelji na določilu 98.a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Vložnik z zahtevo za varstvo zakonitosti ni uspel, zato je dolžan plačati sodno takso kot strošek postopka, ki je nastal s tem izrednim pravnim sredstvom. Glede na pravnomočno izrečeno kazensko sankcijo in ob upoštevanju trajanja in zahtevnosti postopka ter premoženjskih razmer obsojenca, kot izhaja iz podatkov kazenskega spisa, je sodišče odločilo, da je obsojenec dolžan plačati sodno takso v višini 300,00 EUR (tarifna številka 7111 v zvezi s tarifno številko 7152 taksne tarife, ki je priloga Zakonu o sodnih taksah).