VSM sodba II Kp 16550/2013

Pritožba zagovornika obdolženega Z.H. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Obdolženega se oprosti plačila sodne takse, nagrada in potrebni izdatki postavljenega zagovornika pa se izplačajo iz proračunskih sredstev.

1Okrožno sodišče v Murski Soboti je kot sodišče prve stopnje 14. 5. 2014 obdolženega Z.H. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja neupravičenega prometa s prepovedanimi drogami po prvem odstavku 186. člena v zvezi s tretjim odstavkom 29. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in kaznivega dejanja tatvine po drugem v zvezi s prvim odstavkom 204. člena KZ-1. Za prvo kaznivo dejanje mu je bila določena kazen 1 leto zapora, za drugo kaznivo dejanje kazen 3 mesece zapora, hkrati mu je bila po 59. členu KZ-1 preklicana pogojna obsodba Okrožnega sodišča v Murski Soboti II K 260/2012 z dne 13. 7. 2012, v kateri mu je bila za kaznivo dejanje po 1. točki prvega dostavka 205. člena v zvezi s prvim odstavkom 204. člena in v zvezi s 54. členom KZ-1 določena kazen 1 leto zapora ter nato po 3. točki drugega odstavka 53. člena KZ-1, ob upoštevanju zgornjih dveh določenih kazni in določene kazni iz preklicane pogojne obsodbe, izrečena enotna kazen 2 leti in 1 mesec zapora. Po 70.a členu KZ-1 je bil obdolženemu izrečen še varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu, katerega izvrševanje se ustavi, ko obdolženi v zdravstvenem zavodu prestane čas, za katerega mu je bila izrečena kazen zapora. Čas prestan v zdravstvenem zavodu se šteje v čas prestajanja kazni, sodišče pa po preteku 6 mesecev vsakokrat znova odloči, ali sta nadaljnje zdravljenje in varstvo v zdravstvenem zavodu še potrebna. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je bil obdolženi oproščen plačila stroškov tega postopka od 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, medtem ko je bilo za nagrado in potrebne izdatke postavljenega zagovornika po prvem odstavku 97. člena ZKP sklenjeno, da se izplačajo iz proračunskih sredstev. Vse navedeno je bilo storjeno s sodbo II K 16550/2013.

2Zoper sodbo se je pritožil obdolženčev zagovornik zaradi, kot je zapisal, vseh pritožbenih razlogov s predlogom, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da obdolženega obtožbe oprosti oziroma podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Pritožba ni utemeljena.

4Če so bile z vsemi pritožbenimi razlogi mišljene tudi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, potem pritožba v tem delu ni obrazložena in je kot takšne ni bilo mogoče preizkusiti. Podobno velja za kršitve kazenskega zakona, med katerimi je posredno razbrati kršitev iz 4. točke 372. člena ZKP, ki pa v nadaljevanju ni bila obrazložena oziroma je bila navajana kot posledica zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. To je zaradi razlike med dejstvi in pravom in s tem med pritožbenima razlogoma iz 2. in 3. točke prvega odstavka 370. člena ZKP nemogoče.

5V graji dejanskega stanja kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje pri kaznivem dejanju pod točko 1 izreka sodbe, pritožnik šteje izpovedbi prič M.K. in T.H. za neverodostojni, ker bi predhodno moralo biti po ustreznem izvedencu preizkušeno njuno psihofizično stanje, pri M.K. pa še, da se je v preiskavi nahajal na prestajanju kazni zapora. Razen tega ni bila zaslišana priča V.T., ki je bil ves čas v parku in za katerega je obstajala možnost, da bi lahko ampule z Apaurinom v park prinesel prav on in ne obdolženi. Še zlasti, ko je bilo obdolženemu zaseženih točno toliko ampul Tramala, kot jih je bilo odtujenih v Zdravstvenem domu Murska Sobota, kar pomeni, da jih ni spravljal v promet in tudi takšnega namena mu ni mogoče dokazati. V tem primeru bi namreč obdolženi ne imel ampul pri sebi in jih tako tudi policistu ne bi mogel predati. Pri kaznivem dejanju pod točko 2 izreka sodbe se pritožnik z ugotovljenim dejanskim stanjem ne strinja zato, ker se obdolženi po izpovedbi prič M.L. in S.K. nikoli ni nahajal na terapiji z ampuliranimi zdravili, da v njegovi navzočnosti omarica s takšnimi zdravili ni bila odpirana in da je glede na način izvršitve ter glede na odtujene predmete, dejanje moral storiti samo nekdo, ki je vedel, kje se navedena zdravila nahajajo. Zatrjevano bi bilo mogoče najlažje preveriti z ogledom posnetka varnostnih kamer pred Zdravstvenim domom Murska Sobota, ki se jim storilec ni mogel izogniti, vendar posnetki niso bili zavarovani in tako tudi obdolženi svoje nedolžnosti ne more dokazati. Enako velja za prstne odtise, ki prav tako niso bili zavarovani.

6Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje dokazni oceni sodišča prve stopnje, jo kot pravilno povzema, na zgornja pritožbena prizadevanja pa odgovarja:

7Zanesljivost in verodostojnost izpovedb prič nista predmet izvedenskega mnenja, temveč proste presoje sodišča, kot je sicer predvidena v prvem odstavku 18. člena ZKP. Druga stvar je sposobnost razumevanja poukov in dolžnosti, zapovedanih v 238 do 242. člena ZKP ter sposobnost samega izpovedovanja, ki jih sme sodišče v posameznem primeru tudi z izvedenčevo pomočjo posebej preizkušati. Priča M.K. in priča T.H. nista takšen primer. Po zapisnikih o izpovedbah obeh prič v preiskavi in na glavni obravnavi ter v samih izpovedbah ni ničesar takšnega, kar bi kazalo, da priči poukov in dolžnosti ne bi razumeli in da ne bi bili sposobni izpovedovati. Res je edino, da sta priči v različnih fazah kazenskega postopka različno izpovedovali in gre potemtakem le še za to, kdaj komu kaj verjeti.

8Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko je dejanske ugotovitve pri kaznivem dejanju pod točko 1 izreka sodbe temeljilo na izpovedbah prič M.K. in T.H. iz preiskave. Že zato, ker sta priči na glavni obravnavi po jasnih zapisih v splošnem zatrjevali, da se ničesar ne spominjata. Drugače je bilo v preiskavi, ko njun spomin očitno ni bil toliko prizadet, da srečanj z obdolženim v pomembnih okoliščinah ne bi znala opisati, in ko ni videti zadržkov, da njuna opisa ne bi bila verodostojna. Dejstvo, da se je priča M.K. v preiskavi nahajal na prestajanju kazni zapora, verodostojnosti izpovedbe po sebi ne izključuje, medtem ko je razlika v izpovedbah obeh prič na glavni obravnavi glede ponujanja oziroma izročanja ampul nenavadna, saj kot rečeno, se nobena izmed njiju kasneje vsega ostalega ni več spominjala.

9Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno tudi tedaj, ko je zavrnilo predlagano zaslišanje priče V.T., saj za kaj takšnega glede na obdolženčev zagovor in vsebino očitka v zvezi z navedenim kaznivim dejanje, niti po presoji pritožbenega sodišča ni bilo nobene potrebe. Obdolženi je namreč v zagovoru povedal, da je ampule z Apaurinom našel, se pravi, da posesti po sebi ni zanikal, očitana pa mu je bila njihova hramba kot izpeljanka te iste posesti, ki bi naj sedaj po zaslišanju zgornje priče postala dvomljiva. Če že, bi priča V.T. obdolženega utegnil razbremeniti pri drugem kaznivem dejanju, vendar bi tudi tedaj v pritožbeni obrazložitvi zatrjevana možnost, da so se ampule z Apaurinom že od vsega začetka nahajale pri priči, morala izhajati iz obdolženčevega zagovora, ki potemtakem ampul ne bi smel najti, ampak bi mu jih V.T. moral izročiti. Ta možnost pa pravzaprav z nobenim dokazom niti posredno ni bila izkazana.

10V zvezi z obdolženčevimi nameni nadaljnjega spravljanja v promet ampul z Apaurinom, pritožbeno sodišče opozarja, da njihov fizični premik k potencialnim uživalcem ni pogoj, da bi bili takšni nameni tudi dokazani. Zadostujejo že druge okoliščine, ki jih je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, če je že prezreti izkustveno neizogibno vprašanje, čemu sploh je imel obdolženi v posesti Apaurin in zakaj v tolikšni količini, ko ga torej ni nesel na policijo.

11Zato, ker niso bili pridobljeni posnetki varnostnih kamer, ki se po obvestilu Zdravstvenega doma Murska Sobota tudi sicer ne hranijo, ker v domu po istem obvestilu nimajo organiziranega fizičnega varovanja, in ker niso bili zavarovani prstni odtisi, kar glede na povezavo s prvim kaznivim dejanjem niti ni bilo potrebno, drugo kaznivo dejanje obdolženemu ni bilo nič manj dokazano. Izpovedbi prič, na kateri se sklicuje pritožnik, sta povzeti na način, ki utegne zavesti. Treba je namreč izhajati iz okoliščine, da je bil obdolženi pacient dr. S.K. in da je bil po njeni izpovedbi pri njej prav v ambulanti, kjer so bila ukradena zdravila. Vse ostalo je stvar povezave, ko torej obdolženemu ni moglo ostati neznano, kje se zdravila nahajajo, in ko mu jih glede na to, da so se nahajala v nezaklenjeni omari, niti ni bilo težko vzeti. Okoliščina, da se obdolženi nikoli ni nahajal na terapiji z ampuliranimi zdravili in da v njegovi navzočnosti omarica s takšnimi zdravili nikoli ni bila odpirana, sta tako obrobni, sploh pa izgubita na pomenu tedaj, ko je nedvomno, da so bila vzeta zdravila obdolženemu kasneje tudi zasežena.

12Pritožnik se v graji odločbe o kazenski sankcij posplošeno sklicuje na olajševalne okoliščine kot bi naj izhajale iz izvedenskega mnenja izvedenca psihiatrične stroke, ki se je po njegovem zavzel za obdolženčevo ambulantno zdravljenje in ne za zdravljenje v ustanovi.

13V zgornjem izvedenskem mnenju ni niti ene okoliščine, ki bi jo bilo mogoče uvrstiti med prezrte olajševalne okoliščine, samo mnenje v končnem pa je po pritožbeni obrazložitvi prav protispisno povzeto. Izvedenec se ni nikjer v mnenju zavzel za obdolženčevo ambulantno zdravljenje, ampak za obvezno psihiatrično zdravljenje in varstvo v zdravstvenem zavodu, za ukrep torej, ki ga je sodišče prve stopnje obdolženemu nenazadnje izreklo.

14Če je bila z vsemi pritožbenimi razlogi mišljena še odločba o stroških kazenskega postopka, potem je pritožba obdolženemu v tem delu v škodo (prvi odstavek 75. člena ZKP), ker je bil obdolženi njihovega plačila oproščen oziroma je bilo za pritožnikovo nagrado in potrebne izdatke sklenjeno, da se izplačajo iz proračunskih sredstev. Sploh pa pritožbe zaradi neobrazloženosti v tem delu ni bilo mogoče preizkusiti.

15Glede na to, in ker pritožbeno sodišče pri preizkusu iz 383. člena ZKP ni zasledilo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je o pritožbi zagovornika obdolženega Z.H. odločilo tako kot izhaja iz izreka te sodbe.

16Iz istih razlogov kot je to storilo sodišče prve stopnje, je tudi pritožbeno sodišče obdolženega plačila sodne takse oprostilo, za nagrado in potrebne izdatke postavljenega zagovornika pa sklenilo, da se izplačajo iz proračunskih sredstev (prvi odstavek 98. člena v zvezi s četrtim odstavkom 95. in prvim odstavkom 97. člena ZKP).