VSRS Sodba I Ips 51367/2010-93

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojeni B. Š. je dolžan plačati 500,00 EUR sodne takse.

A.

1Okrožno sodišče v Celju je z uvodoma navedeno sodbo obsojena D. Z. in B. Š. spoznalo za kriva storitve kaznivega dejanja zlorabe položaja pri gospodarski dejavnosti po drugem in prvem odstavku 240. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1. Sodišče je vsakemu od obsojencev na podlagi 57. člena KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, v kateri jima je določilo kazen eno leto zapora in preizkusno dobo dve leti, na podlagi 75. člena KZ-1 je obsojenemu Z. naložilo plačilo protipravno pridobljene premoženjske koristi, na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) pa jima je naložilo še plačilo stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in plačilo sodne takse. Višje sodišče v Celju je pritožbe obsojenega Z. in njegovega zagovornika ter zagovornika obsojenega Š. zavrnilo kot neutemeljene in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojencema pa je naložilo plačilo sodne takse.

2Zoper pravnomočno sodbo je zagovornik obsojenega B. Š. vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitev iz 1., 2. in 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP, kršitve 22. in 25. člena Ustave Republike Slovenije in kršitve 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP). Zagovornik predlaga, da Vrhovno sodišče sodbo sodišča druge stopnje spremeni tako, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe, oziroma podredno, da sodbi sodišč druge in prve stopnje ali samo druge stopnje razveljavi in vrne zadevo sodišču prve ali druge stopnje v novo sojenje.

3Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovoril vrhovni državni tožilec ki meni, da so v izpodbijani sodbi ugotovljena vsa odločilna dejstva, zagovornik pa z obširnimi navedbami nasprotuje dokaznim ocenam sodišč. Zato vrhovni državni tožilec predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne.

4Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obsojencu, ki v izjavi nasprotuje stališču vrhovnega državnega tožilca, in njegovemu zagovorniku, ki se o odgovoru ni izjavil.

B.

5Obsojenčev zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti uvodoma zatrjuje, da sodišče prve stopnje ni presojalo in obrazložilo verodostojnosti protislovnih dokazov, in sicer nasprotij v izvedenskih mnenjih izvedencev M. G. in D. K. glede tržne vrednosti delnic BC v trenutku sklenitve inkriminirane opcijske pogodbe. Izvedenka G. meni, da je tržna cena delnic BC takrat znašala 3.531,00 SIT, izvedenec K. pa, da objektivne tržne cene delnic ni mogoče ugotoviti, da je bila pogodbena cena delnic med obsojenim Z. in družbo GF na ustrezni ravni z vidika poštene tržne vrednosti ter da ni prišlo do oškodovanja ali pridobitve protipravne premoženjske koristi. Vložnik je že v pritožbi navajal, da je sodišče očitno sprejelo mnenje izvedenke M. G., ni pa pojasnilo, zakaj ni sprejelo nasprotnega mnenja izvedenca D. K. Sodišče je spregledalo, da sta mnenji izvedencev protislovni, zaradi česar bi ju moralo skrbno oceniti in obrazložiti, tako pa je ravnalo v nasprotju z določbo sedmega odstavka 364. člena ZKP in ni obrazložilo presoje nasprotujočih si dokazov. Namesto tega je zgolj sprejelo zaključke izvedenke G. o višini poštene tržne cene delnic. V nadaljevanju zahteve vložnik povzema tiste navedbe izvedenca K., ki so po njegovem stališču izrazito razbremenilne in zatrjuje, da jih je sodišče spregledalo in se do njih ni opredelilo, s čimer ni zadostilo kriterijem poštenega postopka iz 6. člena EKČP. S trditvijo sodišča druge stopnje, da je sodišče prve stopnje dokazno ocenilo obe mnenji, se vložnik ne strinja in navaja, da take dokazne ocene v izpodbijani sodbi sodišča prve stopnje ni, prav tako ni presoje verodostojnosti nasprotujočih si dokazov. Po vložnikovem mnenju je protispisna (bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP) trditev sodišča druge stopnje, da si izvedenski mnenji nista tako različni, kot so menili pritožniki, saj je sodišče očitno napačno presodilo vsebino listin v spisu, na katere so se pritožniki sklicevali.

6Takim vložnikovim navedbam ni mogoče pritrditi. Sodišče prve stopnje je tržno vrednost delnic v višini 3.531,00 SIT ugotovilo na podlagi objektivnih dokazov, to je dokumentacije BC, d.d. Slednja je lastne delnice dosedanjim delničarjem in lastnikom delnic večkrat ponudila v odkup v letu 1993, in sicer sprva po ceni 4.000,00 SIT za delnico, nato po ceni 7.062,00 SIT za delnico, vendar po takih cenah nihče ni kupil delnic. Zato je upravni odbor banke s sklepom z dne 24. 2. 1994 ceno znižal na 3.531,00 SIT za delnico. Izvedenka M. G. je ta znesek v svojem izvedeniškem mnenju navedla kot pošteno tržno ceno delnic BC, d.d., na dan 7. 3. 1994, ko sta obsojenca sklenila opcijsko pogodbo. Dokazno oceno izvedeniškega mnenja je sodišče prve stopnje torej sprejelo glede na ugotovitve, do katerih je prišlo na podlagi listinske dokumentacije BC, d.d. (sodba, stran 9, točka 15). V zvezi s pojmom tržne cene se je sodišče naslonilo tako na mnenje izvedenke M. G. kot mnenje izvedenca D. K., glede obsežnih in delno nasprotujočih si mnenj izvedencev, nanašajočih se na kasnejše poslovne rezultate družbe GF, d.o.o., in vrednost te družbe pa se sodišče ni opredeljevalo. V zvezi z zatrjevano odsotnostjo dokazne ocene izvedeniškega mnenja D. K. je logično in razumno utemeljeno odgovorilo že sodišče druge stopnje, in sicer da je izvedenec pri izračunu takratne tržne cene delnic uporabljal podatke iz leta 1995 in naslednjih let (sodba, stran 8). Zato mnenje tega izvedenca v tem delu niti ne more biti upoštevno. S tem, ko vložnik v zahtevi analizira obe izvedeniški mnenji in ocenjuje, da je mnenje izvedenca D. K., ki pa ga sodišče ni sprejelo, za obsojenca ugodnejše in na tej podlagi prikazuje, da cena 3.531,00 SIT za delnico ni bila resnična poštena tržna cena v času storitve kaznivega dejanja, vložnik pod videzom bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ter kršitve sedmega odstavka 364. člena ZKP v zvezi z 2. in 25. členom Ustave in 6. členom EKČP podaja lastno dokazno oceno in izraža nestrinjanje z razlogi, ki jih je s tem v zvezi podalo sodišče. Zaradi zmotne in/ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (drugi odstavek 420. člena ZKP). Enak nedovoljen razlog vložnik uveljavlja tudi z zatrjevanjem, da je sodišče očitno napačno presodilo vsebino listin v spisu, saj tudi v tem delu kot pravilno ponuja le lastno dokazno oceno listin v spisu.

7Vložnikovemu zatrjevanju, da je presoja sodišč o obstoju oškodovanja in premoženjske koristi materialnopravno napačna, ker je sodišče ta pojma očitno napačno razumelo, ni mogoče slediti. S tem v zvezi vložnik navaja, da bi sodišče moralo ugotoviti objektivno vrednost premoženja, ki je bilo predmet transakcije v času sklenitve posla, ne pa da je obstoj škode in premoženjske koristi vezalo na dejstvo, da je v istem času BC, d.d., delnice prodajala po nižji ceni. Za obravnavani primer je obstoj premoženjske škode pravno nerelevanten, saj se obsojencu, kot je razvidno iz izreka prvostopenjske sodbe, ne očita oškodovanje družbe GF, d.o.o. Z nestrinjanjem z ugotovljeno tržno ceno delnic v času storitve kaznivega dejanja vložnik pod videzom kršitve kazenskega zakona, pri čemer niti ne pojasni, za katero kršitev iz 372. člena ZKP naj bi šlo, uveljavlja nedovoljeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zaradi katerega pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (drugi odstavek 420. člena ZKP).

8V izpodbijani pravnomočni sodbi tudi ni mogoče najti podlage za vložnikovo zatrjevanje o arbitrarni ugotovitvi sodišča, da je bil obsojeni Š. seznanjen z vrednostjo delnic BC, d.d. Sodišče je v izpodbijani pravnomočni sodbi logično in razumno utemeljeno obrazložilo, da je bil obsojenec v času storitve kaznivega dejanja direktor družbe, ki se je ukvarjala z borznim posredovanjem. Za tako družbo oziroma njenega direktorja pa je logično in življenjsko nujno, da se je pred sklenitvijo pogodbe, če za prodajno ceno delnic BC, d.d., morda še ni vedel, obsojeni Z. pa mu jo je zamolčal, pozanimal za ceno delnic. Prav tako je sodišče poudarilo, da gre v obravnavanem primeru za povezane osebe, saj je bil obsojenec med ustanovitelji družbe GF, d.o.o., ter njen direktor, med ustanovitelji te družbe je bil tudi obsojeni Z., ki je bil obenem njen prokurist, poleg tega pa je bil še direktor družbe GF1, d.o.o., ki je prav tako nastopala kot ustanovitelj družbe GF, d.o.o. Ugotovitev sodišča o obsojenčevem vedenju za ceno delnic BC, d.d., torej temelji na razumnem sklepanju sodišča, pri čemer sodišče izhaja iz dejavnosti družbe GF, d.o.o., in obsojenčevega položaja v tej družbi. Zato ni utemeljeno vložnikovo zatrjevanje, da je odločitev sodišča o obsojenčevem védenju za ceno delnic arbitrarna. Vložnik izraža nestrinjanje s takimi razlogi sodišča, kar pa ni dovoljen razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti (drugi odstavek 420. člena ZKP). Vložniku je mogoče pritrditi le v delu, da iz izpisa iz delniške knjige BC, d.d., ni razvidno, da bi bila družba GF, d.o.o., oziroma družba AF, d.o.o., kot njena pravna naslednica v delniško knjigo vpisana že v letu 1994, vendar to dejstvo za obravnavani primer ni odločilno v zvezi z ugotovitvijo sodišča o obsojenčevem vedenju za ceno delnic, zaradi česar ni podana zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

9Vložnik sklepno še navaja, da v obravnavanem primeru ne gre za kaznivo dejanje zlorabe položaja ali pravic odgovorne osebe po 133. členu Kazenskega zakonika Socialistične republike Slovenije (v nadaljevanju KZ SRS), niti za kaznivo dejanje zlorabe položaja pri gospodarski dejavnosti po drugem in prvem odstavku 240. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1. Po vložnikovem stališču bi sodišče moralo ugotoviti, da so izpolnjeni zakonski znaki kaznivega dejanja sklenitve škodljive pogodbe po 130. členu KZ SRS in obsojenca oprostiti obtožbe za kaznivo dejanje zlorabe položaja, ki je v razmerju do kaznivega dejanja sklenitve škodljive pogodbe v razmerju subsidiarnosti. S tem, ko se sodišče prve stopnje do takih vložnikovih navedb, podanih v zaključni besedi, ni opredelilo, je po vložnikovem stališču kršilo obsojenčeve pravice iz 22. in 25. člena Ustave. Končno vložnik še meni, da bi bilo treba obsojenčevo ravnanje opredeliti po 130. členu KZ SRS tudi zato, ker bi taka pravna opredelitev terjala izrek oprostilne sodbe, zaradi česar je tak predpis za obsojenca tudi milejši.

10Tako vložnikovo stališče je očitno neutemeljeno. V izreku izpodbijane pravnomočne sodbe je obsojencema očitano, da sta sklenila opcijsko pogodbo, po kateri je družba GF, d.o.o., v kateri je obsojeni Š. delal kot direktor, od obsojenega Z. kot prokurista te družbe odkupila 2.780 prinosniških delnic BC, d.d., po ceni 9.000,00 SIT za delnico, čeprav sta obsojenca vedela, da je cena take delnice 3.531,00 SIT, s čimer je obsojeni Z. pridobil za 63.444,42 EUR premoženjske koristi. Zakonski znak kaznivega dejanja sklenitve škodljive pogodbe po prvem in drugem odstavku 130. člena KZ SRS je bila povzročitev škode pravni osebi. Obsojenemu Š. se v izreku izpodbijane pravnomočne sodbe ne očita povzročitev škode, temveč sta obsojenca v sostorilstvu storila očitano kaznivo dejanje zaradi pridobitve velike premoženjske koristi, zato je vložnikovo zavzemanje za tako pravno opredelitev obsojenčevega ravnanja pravno zgrešeno. S tem, ko se sodišče prve stopnje ni opredelilo do takega vložnikovega pravno nerelevantnega zatrjevanja, ni kršilo obsojenčeve pravice iz 22. in 25. člena Ustave. Prav tako je logično in razumno obrazloženo stališče sodišča druge stopnje (sodba, stran 5), da je vložnikovo zavzemanje za opredelitev obsojenčevega ravnanja kot kaznivo dejanje sklenitve škodljive pogodbe po drugem odstavku 130. člena KZ SRS obsojencu v škodo, saj je bila za to dejanje predpisana strožja kazen, kot je predpisana po sedaj veljavni in v obravnavanem primeru uporabljeni določbi drugega odstavka 240. člena KZ-1. Kot obsojenčev zagovornik sme vložnik vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti le obsojencu v korist (prvi odstavek 421. člena ZKP). Končno sta sodišči prve in druge stopnje tudi logično in razumno obrazložili, zakaj sta obsojenčevo ravnanje opredelili po drugem in prvem odstavku 240. člena KZ-1; ugotovili sta namreč, da je ta predpis kljub spremembam kazenskega zakona v času od storitve kaznivega dejanja do izreka sodbe za obsojenca milejši.

C.

11Vrhovno sodišče ni ugotovilo zatrjevanih kršitev kazenskega zakona in bistvenih kršitev določb kazenskega postopka. Zato je zahtevo za varstvo zakonitosti zagovornika obsojenega B. Š. na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

12Izrek o stroških postopka z zahtevo za varstvo zakonitosti temelji na določbah 98a. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP in v zvezi s 6. točko drugega odstavka 92. člena ZKP. Višino sodne takse je Vrhovno sodišče odmerilo na podlagi petega odstavka 3. člena v zvezi s 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah v zvezi s tarifnimi številkami 7112, 71113 in 7152 Taksne tarife ob upoštevanju podatkov o obsojenčevem premoženjskem stanju, razvidnem iz sodbe sodišča prve stopnje, ter trajanja in zamotanosti postopka s tem izrednim pravnim sredstvom.