UPRS sodba I U 258/2013

Tožba se zavrne.

Zahtevek stranke z interesom B.B. za povrnitev stroškov upravnega spora se zavrne.

Prvostopni organ je z izpodbijanim sklepom odločil, da: se odvetniški stroški odvetnika A.A. določijo v znesku 5.721,44 EUR, kar z 20 % DDV znaša 6.865,73 EUR, potni stroški odvetnika se določijo v znesku 5,40 EUR in materialni stroški odvetnika v znesku 114,43 EUR (1. točka izreka); se materialni stroški B.B. določijo v znesku 32,00 EUR in potni stroški v znesku 174,64 EUR (2. točka izreka); je stroške, navedene v 1. in 2. točki izreka tega sklepa, ki skupno znašajo 7.192,20 EUR, dolžna povrniti tožnica - vlagateljica denacionalizacijske zahteve z nakazilom na fiduciarni račun pooblaščenega odvetnika A.A. v roku 30 dni po dokončnosti tega sklepa in da v primeru zamude B.B. pripadajo zakonite zamudne obresti (3. točka izreka). V obrazložitvi navaja, da je tožnica vložila zahtevo za denacionalizacijo nepremičnin, med drugim tudi parc. št. 122, 123, 2309 in 2310, vse k.o. …, ki so bile podržavljene pok. C.C. in D.D., vsakemu v deležu do 1/2. Z delno odločbo z dne 22. 7. 2010 je prvostopni organ zahtevo tožnice za vračilo navedenih nepremičnin v naravi zavrnil ter odločil, da vsaka stranka trpi sama svoje stroške postopka. Ministrstvo za okolje in prostor je z odločbo z dne 30. 8. 2011 zavrnilo tako pritožbo tožnice kot B.B.. Obe stranki sta zoper delno prvostopno odločbo z dne 22. 7. 2010 sprožili upravni spor. Upravno sodišče je s sodbo I U 1706/2011 z dne 22. 5. 2012 v celoti zavrnilo tožbo tožnice. Tožbi B.B. pa je Upravno sodišče s sodbo I U 1721/2011 z dne 29. 5. 2012 ugodilo ter odpravilo 2. točko izreka delne odločbe z dne 22. 7. 2010 in zadevo v tem delu vrnilo prvostopnemu organu v ponovni postopek. V zvezi z navedeno pravnomočno sodbo Upravnega sodišča je prvostopni organ z dopisom z dne 9. 7. 2012 odvetnika - pooblaščenca B.B. pozval, da priglasi stroške za zastopanje (prvi in drugi odstavek 114. člena Zakona o splošnem upravnem postopku - v nadaljevanju ZUP/86), ki jih je imel B.B. zaradi predmetnega postopka. V zvezi s sodbama Vrhovnega sodišča RS I Up 190/2001 in I Up 566/2002, ki ju je tožnica predložila upravnemu organu, le-ta v obrazložitvi izpodbijanega sklepa ugotavlja, da predloženi sodbi Vrhovnega sodišča sicer govorita o določitvi stroškov v upravnem postopku in o tem, kdo v posameznem primeru nosi stroške postopka, vendar pa se neposredno ne nanašata na konkretni postopek, zato ju ni mogoče uporabiti in upoštevati v predmetni zadevi. V nadaljevanju obrazložitve konkretno navaja vse odvetniške stroške, ki jih je priglasil pooblaščenec B.B. v zvezi s predmetnim postopkom in ugotavlja, da je zahteva B.B. za povrnitev odvetniških stroškov - specifikacija stroškov utemeljena. Iz spisne dokumentacije je razvidno, da so bile v predmetnem upravnem postopku izdane vse listine, za katerih prejem in pregled ter poročilo stranki o le-teh pooblaščeni odvetnik zahteva povračilo odvetniških stroškov. V zvezi z listinami, izdanimi v letu 2006 in 2008, pa navaja, da je bil odgovor pooblaščenca B.B. podan v pravdnem postopku, ki je potekal pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani ter da sta bili navedeni sodbi Okrožnega sodišča v Ljubljani in Višjega sodišča v Ljubljani izdani s strani teh sodišč v pravdnem postopku, zato se pri določitvi stroškov upravnega postopka ne upoštevajo. Pri priglasitvi odvetniških stroškov v letu 2011pa ugotavlja, da je dvakrat navedena ena in ista listina, zato je pri določitvi stroškov postopka navedeno listino upošteval le enkrat. Potne stroške odvetniku je priznal v skladu s 1. točko 4. člena Pravilnika o stroških v upravnem postopku, in sicer v višini cene avtobusne vozovnice za relacijo … v skupni višini 5,40 EUR. Materialne stroške pa v znesku 114,43 EUR, kar predstavlja 2% od zneska 5.721,44 EUR skupnih odvetniških stroškov. Prav tako ugotavlja, da je utemeljena zahteva za povrnitev materialnih in potnih stroškov, ki so nastali B.B., in sicer se mu povrnejo materialni stroški, ki so mu nastali s telefoniranjem, fotokopiranjem, poštnim pošiljanjem in faksiranjem zaradi zagotavljanja listinskih dokazov v skupni vrednosti 32,00 EUR. Priznajo pa se mu tudi potni stroški v skladu s 1. točko 6. člena Pravilnika o stroških v upravnem postopku, ker ni imel na voljo redne avtobusne povezave med … in … oziroma …, se mu za potovanje v … na sestanek z odvetnikom (2-krat) določijo potni stroški v višini 100,64 EUR, za potovanje na UE … (2-krat) pa stroški v višini 74,00 EUR. Tako da skupna višina njegovih potnih stroškov znaša 174,64 EUR. Ob upoštevanju sodbe Upravnega sodišča I U 1721/2011 ter določbe drugega odstavka 114. člena ZUP/86 tako prvostopni organ zaključuje, da je tožnica - vlagateljica predmetne denacionalizacijske zahteve dolžna povrniti vse stroške predmetnega upravnega postopka, ki so nastali B.B. v zvezi z zastopanjem v tem denacionalizacijskem postopku.

Drugostopni organ je za odločbo z dne 11. 1. 2013 pritožbo tožnice zoper izpodbijani sklep zavrnil. V zvezi s pritožbeno trditvijo, da je prvostopni organ za odločanje o stroških postopka uporabil napačno pravno podlago, t.j. ZUP/86 namesto ZUP, ki je začel veljati 1. 4. 2000, navaja, da je le-ta napačna. V drugem odstavku 6. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) je določeno, da se v postopkih za uveljavljanje pravic po ZDen uporablja ZUP/86, če ZDen ne določa drugače. To pomeni, da se v postopkih odločanja o vračanju premoženja, torej v rednih upravnih postopkih, uporabljajo določbe tega zakona. V okviru rednega postopka denacionalizacije, ki se je začel na predlog tožnice, je zato bila odločitev o stroških postopka, kot dela upravnega postopka, v skladu z določbo 71. člena ZDen v povezavi z določbami 113. in 114. člena ZUP/86 pravilna in zakonita. Sicer pa gre v obravnavani zadevi za odločanje o stroških postopka v ponovljenem postopku na podlagi pravnomočne sodbe Upravnega sodišča I U 1721/2011, na katero je bil upravni organ prve stopnje v skladu z določbo 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) vezan. Neutemeljeno tudi po mnenju drugostopnega organa tožnica v pritožbi navaja, da je iz utemeljitve prvostopnega organa razvidno, da ji je upravni organ naprtil zavezančeve stroške denacionalizacijskega postopka zato, ker jih je povzročila iz nagajivosti ali po svoji krivdi. To namreč iz obrazložitve izpodbijanega sklepa ne izhaja. Iz razlogov izpodbijanega sklepa sledi, da je bilo v celoti upoštevano stališče sodišča, ki je navedlo, da je potrebno pri odločanju o stroških postopka ravnati po določbi drugega odstavka 114. člena ZUP/86 ter upoštevati, da je v postopku udeleženih dvoje strank z nasprotujočimi si interesi, upoštevajoč določbo tretjega odstavka istega člena. Iz predloženih upravnih spisov je razvidno, da je tudi tožnica v postopku denacionalizacije imela odvetnico, torej prava veščo osebo, zato je bilo po presoji pritožbenega organa tudi pravno zastopanje zavezanca – B.B. po odvetniku, torej prava vešči osebi, upravičeno in potrebno in so zato izpolnjeni pogoji za povračilo stroškov po določbi tretjega odstavka 114. člena ZUP/86. Zavrača pritožbene navedbe, da bi moral upravni organ takoj v začetni fazi postopek ustaviti in da je nadaljevanje postopka denacionalizacije lahko le skupni interes upravnega organa in vlagatelja. V zvezi s tem pojasnjuje, da se postopek denacionalizacije začne na predlog stranke. Tožnica, ki je vložila zahtevo za denacionalizacijo, je ves čas postopka zatrjevala in utemeljevala upravičenost do denacionalizacije premoženja po pok. C.C. in D.D. in bi upravni organ ravnal nezakonito, če bi njen zahtevek že v začetni fazi postopka zavrnil, ne da bi ji dal možnost, da ga utemelji. Ker pa je bilo po izvedenem ugotovitvenem postopku ugotovljeno, da je njen zahtevek neutemeljen (odločitev je bila potrjena s pravnomočno sodbo Upravnega sodišča I U 1706/2011), kar pomeni, da z zahtevkom ni uspela, je E.E. - kot zavezana stranka - oseba, proti kateri je bil zahtevek uperjen, upravičeno in utemeljeno uveljavljal povrnitev stroškov, ki so mu nastali zaradi postopka.

Tožnica v tožbi navaja, da so bile kršene njene temeljne ustavne pravice, zmotno uporabljeno materialno pravo in zagrešene bistvene kršitve pravil upravnega postopka. Stališče v sodbi Upravnega sodišča I U 1721/2011 in v izpodbijanem sklepu je v neskladju z določbami ZDen ter ustaljeno prakso Vrhovnega sodišča RS glede določitve stroškov v postopku denacionalizacije. Pri tem se sklicuje na sodbi Vrhovnega sodišča I Up 190/2001 in I Up 566/2002. Ni res, kar navaja prvostopni organ v izpodbijanem sklepu in kar je potrdil tudi drugostopni organ, da so v upravnem postopku denacionalizacije udeležene stranke z nasprotujočimi si interesi, ker iz materialnih določb ZDen v povezavi z ZUP/86 izhaja, da v upravnem postopku ne veljajo pravila Zakona o pravdnem postopku, zato posamezne določbe ZPP ni mogoče uporabiti v upravnem postopku (sodba VS RS I Up 10/2001). V postopku denacionalizacije skladno z 60. členom ZDen zakon daje neposredno aktivno legitimacijo le upravičencu, medtem ko je zavezanec v postopku pasivno legitimiran. Skratka gre za pravice upravičenca in obveznosti zavezanca, ki izvirajo iz ZDen, ne pa iz njunega medsebojnega razmerja. Iz tega izhaja, da v zadevnem upravnem postopku denacionalizacije, ki je bil uveden na zahtevo tožnice, nista bili udeleženi stranki z nasprotujočimi si interesi, ampak sta nastopala upravičenka - tožnica kot aktivna stranka in zavezanec – B.B. kot pasivna stranka. Zato tudi zastopanje stranke po odvetniku ni bilo niti potrebno, niti ni bilo opravičeno. Prvostopni organ je v izpodbijanem sklepu namerno prezrl jedro sodbe VS RS I Up 566/2002, in sicer da v denacionalizacijskem postopku, ki je bil uveden na zahtevo stranke in v njem ni udeleženih strank z nasprotujočimi si interesi, zastopanje strank po odvetniku ni potrebno in opravičeno. V postopku denacionalizacije nastopata namreč upravičenec kot aktivna, zavezanec pa kot pasivna stranka. Iz sodbe VS RS I Up 190/2001 pa je razvidno, da pravno zastopanje v postopku denacionalizacije ni potrebno in ne opravičeno, poleg tega pa tudi ni predpisano, ker mora organ, ki vodi postopek, skladno s 14. členom ZUP/86 skrbeti, da nevednost in neukost stranke in ostalih udeležencev v postopku nista v škodo pravic, ki jim po zakonu gredo. Izpostavlja, da je upravni organ v danem primeru vse vloge upravičenke - tožnice pošiljal zavezančevemu odvetniku, ki z njimi ni imel nobenega dela, ki bi terjalo znanje pravno izobraženega človeka, razen da je sedaj za vsako sprejeto vlogo zaračunal stroške, ki naj bi mu jih bila upravičenka - tožnica dolžna pokriti, kar je pravno nevzdržno. V tožbi tudi pojasnjuje, da se je v postopku denacionalizacije ugotavljalo predhodno vprašanje, ali so sporne nepremičnine (hiša in vrt v …), ki so pred sklenitvijo spornih poslov pripadale F.F., pok. očetu tožnice, prešle iz družbene lastnine v last fizičnih oseb na podlagi špekulativno in fiktivno sklenjenih pravnih poslov. Pravno podlago za dokazovanje, da so sporne nepremičnine prešle v last E.E. in C.C. na navedeni način, tožnici daje 89. člen ZDen. Tako poudarja, da ta člen ZDen temelji na uporabi uradnih podatkov oziroma listin za dokazovanje, zato je morala biti s pomočjo svoje odvetnice zelo aktivna, da pribavi potrebno dokumentarno gradivo. Izpostavlja tudi, da je bila s strani B.B. oziroma njegove odvetnika deležna različnih neupravičenih obtožb, in sicer, da je bila do B.B. nekorektna, žaljiva, da gre v postopku denacionalizacije za obtoževanje ljudi, ki so povezani s špekulativnimi posli. V zvezi s temi obtožbami je tožnica v svojih vlogah organu tudi večkrat poudarila, da ti očitki niso namenjeni zavezancu E.E. oz. njegovim staršem, ampak državnim organom, ki so omogočili, da sta E.E. in C.C. prišla do lastninske pravice na spornih nepremičninah na špekulativen način. Imela je torej pravno podlago za dokazovanje. Glede sodbe Upravnega sodišča I U 1721/2011 pa izpostavlja, da je sodišče s to sodbo kršilo pravila postopka, nepravilno uporabilo materialno pravo, predvsem pa je z njo tožnici kršilo njene temeljne ustavne pravice, zato upravni organ te sodbe ne bi smel upoštevati v ponovljenem postopku. Grobo je namreč kršilo določbo 1. točke 19. člena ZUS-1, ker tožnici ni omogočilo sodelovanja v postopku oziroma položaja prizadete stranke, s čimer je med drugimi pravicami kršilo njeno pravico do izjave v postopku (do obrambe ter posledično tudi do uporabe pravnega sredstva). Zgoraj opisano postopanje pa predstavlja tudi kaznivo dejanje po 144. členu Kazenskega zakonika. Izpostavlja tudi, da je v upravnem sporu v postopku denacionalizacije po tožbi upravičenke, ki je potekal istočasno z upravnim sporom glede stroškov, B.B. bila tožba poslana v odgovor, kar kaže na neenako obravnavo. Tožnica nadalje meni, da je Upravno sodišče z zgoraj opisanim postopanjem prekoračilo svoja pooblastila, ki mu jih dajeta zakon in Ustava. V danem primeru je šlo za spor o zakonitosti upravnega akta, pri katerem ima sodišče po stališču Ustavnega sodišča pooblastilo, da nezakoniti upravni akt odpravi. Če sodišče ugotovi, da je presojani akt nezakonit, ne sme odločiti o upravni zadevi, temveč mora zadevo vrniti v novo odločanje upravnemu organu, da odloči o upravni zadevi. Neizpodbitno dejstvo je, da je sodba Upravnega sodišča, na podlagi katere sta bila izdana izpodbijani sklep in drugostopna odločba, nezakonita in je bila z njo tožnici namerno povzročena škoda, zato je upravna organa ne bi smela upoštevati v ponovljenem postopku, ker sta vezana na zakon in Ustavo. V nadaljevanju tožbe tožnica pojasnjuje po vsebini potek postopka denacionalizacije. Sodišču predlaga, da ugotovi, da gre v obravnavani zadevi za bistveno kršitev pravil postopka, zmotno uporabo materialnega prava in kršitev njenih temeljnih človekovih pravic ter da zato tožbi ugodi in izpodbijani sklep v 1., 2. in 3. točki izreka v povezavi s 1. točko drugostopne odločbe odpravi in samo odloči tako, da B.B. in njegov pooblaščenec nista upravičena do povračila stroškov postopka denacionalizacije. Prosi tudi za oprostitev stroškov postopka.

Toženka odgovora na tožbo ni podala, je pa sodišču posredovala upravni spis zadeve.

B.B. in njegov pooblaščenec v odgovoru na tožbo odgovarjata na tožbene navedbe.

Tožnica je vložila še pripravljalno vlogo, v kateri dodatno pojasnjuje tožbene navedbe.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporna povrnitev stroškov, ki so B.B. - zavezancu nastali v postopku denacionalizacije nepremičnin parc. št. 122, 123, 2309 in 2310, vse k.o. …, ki ga je sprožila tožnica kot vlagateljica zahteve za denacionalizacijo navedenih nepremičnin. Ni pa spora o tem, da je bila tožničina zahteva za denacionalizacijo predmetnih nepremičnin v naravi zavrnjena s 1. točko izreka delne odločbe Upravne enote Ribnica št. 330-39/2005-221 z dne 22. 7. 2010, ki jo je potrdilo Ministrstvo za okolje in prostor z drugostopno odločbo z dne 30. 8. 2011 ter Upravno sodišče s sodbo I U 1706/2011 z dne 22. 5. 2012, ki je zavrnilo tožbo tožnice zoper navedeno prvostopno delno odločbo. To pomeni, da je 1. točka izreka delne odločbe Upravne enote Ribnica št. 330-39/2005-221 z dne 22. 7. 2010 postala pravnomočna.

Sodišče ugotavlja, da je izpodbijani sklep izdan v ponovljenem postopku na podlagi sodbe Upravnega sodišča I U 1721/2011 z dne 29. 5. 2012, s katero je sodišče ugodilo tožbi B.B., odpravilo 2. točko izreka delne odločbe Upravne enote Ribnica št. 330-39/2005-221 z dne 22. 7. 2010, s katero je upravni organ odločil, da vsaka stranka trpi sama svoje stroške postopka ter zadevo v tem delu vrnilo istemu organu v ponovni postopek. V obrazložitvi navedene sodbe je navedlo, da je, glede na to, da je v predmetnem denacionalizacijskem postopku B.B. nastopal kot zavezanec (pasivna stranka), vlagatelji zahteve za denacionalizacijo pa kot upravičenci (aktivna stranka), kar pomeni, da gre za nasprotujoče si interese denacionalizacijskih upravičencev in zavezancev, treba v zvezi z vprašanjem povrnitve stroškov postopka uporabiti določbi drugega in tretjega odstavka 114. člena ZUP/86.

Dalje je potrebno ugotoviti, da je prvostopni organ, skladno z določbo četrtega odstavka 64. člena ZUS-1, v izpodbijanem sklepu sledil napotkom navedene sodbe. Sodišče se z razlogi prvostopnega organa v izpodbijanem sklepu in drugostopnega organa v pritožbeni odločbi v celoti strinja in jih, v izogib ponavljanju, na tem mestu ne ponavlja (drugi odstavek 71. člena ZUS-1). V zvezi s tožbenimi ugovori pa dodaja:

V zvezi s tožbenim sklicevanjem na sodbo Vrhovnega sodišča RS I Up 190/2001 sodišče pojasnjuje, da se le-ta ne nanaša na primerljivo dejansko stanje, kot v obravnavani zadevi. V omenjeni sodbi Vrhovnega sodišča RS namreč kot zavezanec za odškodnino v denacionalizaciji nastopa Slovenska odškodninska družba d.d., medtem ko je v obravnavani zadevi zavezanec za vračilo spornih parcel v naravi fizična oseba – B.B.. Glede sklicevanja tožnice na obrazložitev te sodbe Vrhovnega sodišča RS v delu, v katerem je navedeno, da glede na splošni ugovor, da je tožnica prava neuka stranka in položaj strank v postopku denacionalizacije ter na obveznost upravnega organa, ki vodi tak postopek, pravno zastopanje ni potrebno in opravičeno ter glede sklicevanja na določbo 14. člena ZUP, po kateri mora organ, ki vodi postopek, skrbeti, da nevednost in neukost stranke in drugih udeležencev v postopku nista v škodo pravic, ki jim po zakonu gredo, sodišče odgovarja, da je v predmetnem denacionalizacijskem postopku tožnica nesporno imela pooblaščenko - odvetnico, da so predlagatelji v tem denacionalizacijskem postopku zahtevali vrnitev stanovanjske hiše B.B., v kateri ta po njegovih navedbah živi skoraj vse življenje, ob tem da ta nepremičnina predstavlja njegovo edino premoženje. Glede na takšne dejanske okoliščine obravnavane denacionalizacijske zadeve je prvostopni organ po presoji sodišča pravilno ocenil, da je bilo v konkretnem primeru pravno zastopanje zavezanca za vrnitev – B.B. potrebno in opravičeno. To okoliščino mora namreč organ ugotoviti v vsakem konkretnem primeru posebej. Zato se po presoji sodišča tožnica tudi v tem delu ne more uspešno sklicevati na sodbo Vrhovnega sodišča RS I Up 190/2001. V zvezi s tožbenim sklicevanjem na sodbo Vrhovnega sodišča RS I Up 566/2002 pa sodišče prav tako ugotavlja, da se le-ta ne nanaša na v bistvenem podobno dejansko stanje, kot obravnavana zadeva. V navedeni sodbi Vrhovnega sodišča je, kot je razvidno iz obrazložitve, šlo za postopek, v katerem ni bilo udeleženih strank z nasprotujočimi interesi. V obravnavanem primeru pa, kot že navedeno, po presoji sodišča nastopata stranki z nasprotujočimi si interesi, in sicer ima vlagateljica zahteve za denacionalizacijo (tožnica) interes za vrnitev spornega premoženja, medtem ko zavezanec (B.B.) temu nasprotuje. Glede na povedano po mnenju sodišča stališče v izpodbijanem sklepu ni v nasprotju s sodno prakso Vrhovnega sodišča RS. Ob tem je še dodati, da upravni organ v izpodbijanem sklepu ni uporabil določb ZPP, kot zmotno navaja tožnica v tožbi, temveč določbe drugega in tretjega odstavka 114. člena ZUP/86, ki ga je potrebno uporabiti v konkretnem primeru.

V zvezi s (sicer pavšalnim) tožbenim ugovorom glede višine priznanih stroškov zastopanja zavezanca B.B., da zavezančev odvetnik z vlogami upravičenke – tožnice ni imel nobenega dela, ki bi terjalo znanje pravno izobraženega človeka, sodišče pojasnjuje, da po 2. točki tar. št. 39 Odvetniške tarife (v nadaljevanju OT, Uradni list RS, št. 67/03) za preglede spisov, listin in druge dokumentacije odvetniku pripada za vsake začete pol ure 50 točk, za obrazložene dopise 50 točk (3. točka tar. št. 39 OT), za kratke dopise in obvestila pa 20 točk (4. točka tar. št. 39 OT). V skladu s citiranimi določbami OT, podatki v upravnem spisu ter priglašenimi in obrazloženimi stroški odvetnika je prvostopni organ po presoji sodišča tudi po višini pravilno odločil o stroških zastopanja zavezanca B.B., ki so bili potrebni in opravičeni v konkretnem primeru.

Glede v tožbi očitane kršitve 19. člena ZUS-1 v sodbi Upravnega sodišča I U 1721/2011 pa sodišče odgovarja, da ima po določbi prvega odstavka 19. člena ZUS-1 položaj stranke v upravnem sporu tudi oseba, ki bi ji bila odprava oziroma sprememba izpodbijanega upravnega akta v neposredno škodo. Sodišče pa je z omenjeno sodbo odpravilo 2. točko izreka delne odločbe UE Ribnica z dne 22. 7. 2010 ter zadevo vrnilo istemu organu v ponovni postopek. Odprava te delne odločbe v delu, v katerem je upravni organ odločil, da vsaka stranka trpi sama svoje stroške postopka in vrnitev zadeve v ponovni postopek upravnemu organu, pa po presoji sodišča tožnici sama po sebi ni v neposredno škodo. Sicer pa je dodati, da je imela tožnica zoper omenjeno sodbo Upravnega sodišča možnost vložiti predlog za obnovo postopka, kolikor je menila, da ji kot prizadeti osebi ni bila dana možnost udeležbe v postopku.

Po povedanem je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Stroškovni zahtevek stranke z interesom B.B. je sodišče zavrnilo ob smiselni uporabi določbe četrtega odstavka 25. člena ZUS-1. Sodišče pa ni posebej odločalo o prošnji tožnice za oprostitev plačila stroškov postopka, saj stranke v postopku denacionalizacije po določbi prvega odstavka 71. člena ZDen ne plačujejo taks, drugi stroški upravnega spora pa niso nastali.