UPRS sodba I U 846/2014

Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-72/2014/8 (1312-07) z dne 29. 4. 2014 se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponovni postopek.

Toženka je z izpodbijano odločbo kot očitno neutemeljeni zavrnila prošnji obeh tožnic za priznanje mednarodne zaščite. V obrazložitvi navaja, da je Poljska prvi tožnici 28. 1. 2011 izdala schengenski vizum v trajanju od 2. 2. 2011 do 24. 7. 2011. Iz žigov v njenem potnem listu izhaja, da je na ozemlje EU vstopila 17. 3. 2011 in iz njega izstopila 13. 6. 2011. Nato je Poljska obema tožnicama izdala schengenski vizum tudi 9. 8. 2011 v trajanju od 12. 8. 2011 do 23. 8. 2011. Iz žigov v potnem listu je razvidno, da sta tožnici na ozemlje EU vstopili 12. 8. 2011. Toženka zaključuje, da tožnici očitno ne izpolnjujeta pogojev za priznanje mednarodne zaščite v Sloveniji. V svojih prošnjah namreč sploh ne uveljavljata preganjanja iz razlogov, določenih v Ženevski konvenciji in Zakonu o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ). Prva tožnica je pri podaji prošnje za mednarodno zaščito celo navedla, da je v Ukrajini pred svojim odhodom v Slovenijo živela zelo dobro, saj je imela delo, avto in stanovanje. Iz njenih navedb je razvidno, da Ukrajine avgusta 2011 ni zapustila zaradi tega, ker bi bila v izvorni državi kakorkoli preganjana, ampak jo je v to, da s hčerko prideta v Slovenijo, prepričal njen bivši partner A.A., ki ji je obljubljal, da se bosta tukaj poročila. Dejanj, kot jih je opisala prva tožnica, ki naj bi bila povod za to, da je avgusta 2011 skupaj z mld. hčerko (drugo tožnico) zapustila izvorno državo, po prepričanju toženke ni mogoče šteti za dejanja preganjanja, ki so navedena v drugem odstavku 26. člena ZMZ. Zato toženka ocenjuje, da so izpolnjeni pogoji, da se prošnji obeh tožnic zavrneta na podlagi 3. točke prvega odstavka 55. člena ZMZ. V zvezi z navedbo prve tožnice v prošnji, da je imela v Ukrajini težave, ker je po očetovi strani po narodnosti Nemka, toženka odgovarja, da je prva tožnica poniževanje opisala zelo pavšalno in površno, poleg tega ni navedla nobenega konkretnega dogodka, zaradi katerega bi lahko utemeljeno verjeli, da je te domnevne težave v Ukrajini zares imela. Poleg tega je po eni strani trdila, da je imela v času šolanja težave zaradi svoje nemške narodnosti, po drugi strani pa, da so bili njeni dokumenti v osnovni šoli pisani na priimek njene mame in ne na priimek njenega očeta, s čimer naj bi jo želeli zaščititi pred poniževanjem. Omenjene izjave se po presoji toženke med seboj izključujejo, saj če je res, kar je prva tožnica trdila sprva (da je imela težave zaradi tega, ker je po očetu nemške narodnosti), ne more biti res, kar je trdila kasneje (da so bili dokumenti v času njenega šolanja pisani na priimek njene matere, s čimer so jo želeli obvarovati pred poniževanjem). V zvezi s tem toženka še dodaja, da gre pri opisovanju zatrjevanih težav za časovno zelo oddaljene dogodke. Prva tožnica je namreč sama navedla, da naj bi se zatrjevano nadlegovanje dogajalo v času njenega šolanja, kasneje pa ne. Glede na to, da je v Ukrajini končala 10 let osnovne šole ter 2 leti srednje oblikovalske šole ter ob dejstvu, da je ob času pisanja izpodbijane odločbe prva tožnica stara 42 let, toženka zaključuje, da so se dogodki zgodili pred skoraj 25 leti. Glede na njene lastne navedbe, da je kasneje v Ukrajini živela zelo dobro, torej toženka zaključuje, da so zatrjevani dogodki časovno zelo oddaljeni ter da več kot očitno niso imeli posebnega vpliva na njeno življenje. Zato te dogodke ocenjuje kot nepomembne oziroma zanemarljivega pomena za obravnavanje upravičenosti do priznanja mednarodne zaščite po ZMZ. Tudi 19 natisnjenih strani pogovorov v sklopu Facebook profila osebe B.B., ki jih je tožnica priložila v dokumentacijo upravne zadeve, toženka zavrača kot popolnoma nepomembne za obravnavanje upravičenosti do priznanja mednarodne zaščite po ZMZ (2. točka prvega odstavka 55. člena ZMZ). Dalje toženka na podlagi izjav tožnic v prošnji za mednarodno zaščito, njunih ravnanj ter zapisnika PP C. ugotavlja, da tožnici za mednarodno zaščito nista zaprosili v najkrajšem možnem času, ko sta za to imeli možnost, s čimer je izpolnjen tudi pogoj za zavrnitev njunih prošenj na podlagi 5. točke prvega odstavka 55. člena ZMZ. Prav tako je po mnenju toženke podan pogoj po 6. točki prvega odstavka 55. člena ZMZ za zavrnitev njune prošnje. Že 30. 1. 2014 jima je bila namreč izdana odločba, v kateri jima je bil določen 30-dnevni rok za prostovoljno vrnitev v Ukrajino. Dne 4. 3. 2014 jima je bila sicer izdana odločba o podaljšanju roka za prostovoljno vrnitev v Ukrajino, ki pa je potekel 4. 4. 2014. Kolikor tožnici torej v Sloveniji ne bi izrazili namena, da želita zaprositi za mednarodno zaščito, bi se nadaljeval postopek njune odstranitve iz države, ki je bil zaradi vložitve prošnje za mednarodno zaščito prekinjen. V nadaljevanju obrazložitve izpodbijane odločbe toženka zaključuje, da tožnicama ob vrnitvi v izvorno državo ne grozi resna škoda v smislu 28. člena ZMZ. Ugotavlja, da v postopku nista uveljavljali razlogov po prvi alineji 28. člena tega zakona, uveljavljali pa sta razloge resne škode na podlagi tretje alineje 28. člena tega zakona. V zvezi s tem toženka izpostavlja, da je preverila, ali se tožničine navedbe skladajo z dostopnimi informacijami o aktualnem družbenopolitičnem dogajanju v Ukrajini. Pridobljene informacije je posredovala pooblaščencem tožnic v seznanitev. Iz preučenih informacij zaključuje, da v Ukrajini ne obstaja situacija mednarodnega oboroženega ali notranjega spopada. Niti iz ene preučene informacije namreč ne izhaja, da bi bila Ukrajina v času odločanja o prošnjah za mednarodno zaščito tožnic v vojni z Rusijo, ali da bi se na ukrajinskem ozemlju odvijali notranji spopadi med proruskimi aktivisti in silami ukrajinske vlade take intenzitete, ki bi pomenila grožnjo za življenje ali osebnost vsakega civilista. Politična situacija v Ukrajini je zaradi dejstva, da se je polotok Krim nedavno s pomočjo referenduma odcepil od Ukrajine in kasneje priključil k Rusiji, zagotovo občutljiva, saj imajo težnjo po odcepitvi še nekateri prorusko usmerjeni separatisti, predvsem na vzhodu Ukrajine. Vendar pa toženka meni, da je iz preučenih informacij mogoče zaključiti, da so incidenti med prorusko usmerjenimi aktivisti in ukrajinsko vlado omejeni zgolj na nekatere predele Ukrajine (predvsem vzhodni del), pa tudi tam nemiri niso vsesplošni in takih razsežnosti, da bi pomenili nevarnost za življenje vsakega posameznika. V mestu Č., od koder prihajata prosilki in ki ima približno 500.000 prebivalcev, je v istem času stavbo mestne uprave napadlo 300 prorusko usmerjenih aktivistov. Številka je glede na skupno število prebivalcev mesta po mnenju toženke zanemarljivo majhna. Izpostavlja pa tudi, da obstajajo predeli Ukrajine, v katerih težnje prorusko usmerjenih aktivistov niso zabeležene (predvsem zahod Ukrajine) in kjer bi tožnici, upoštevajoč preučene informacije, nedvomno lahko živeli brez strahu za svoje življenje. Na podlagi preučenih informacij toženka tudi ugotavlja, da ne držijo navedbe tožnic o tem, da v Ukrajini ni uradne vlade in da policija ne dela. Ustanovljena je bila namreč začasna vlada, ki jo je mednarodna skupnost priznala. Tako zaključuje, da trditve prve tožnice, da bi ji bilo kot samski ženski z otrokom sedaj v Ukrajini še posebej težko in nevarno, nimajo podlage v preučenih informacijah. Na podlagi povedanega toženka zaključuje, da tožnici nista upravičeni do podelitve subsidiarne zaščite na podlagi tretje alineje 28. člena ZMZ. Posredno pa tožnici uveljavljata tudi razloge resne škode na podlagi druge alineje 28. člena ZMZ, saj navajata, da za mednarodno zaščito zaprošata tudi zato, ker so se pred štirimi leti v mestu Č. začele kraje otrok. V zvezi s tem toženka navaja, da prva tožnica ni navedla nobenega konkretnega dogodka, ki bi se v povezavi s krajo otrok zgodil njej ali njeni hčerki v času njunega življenja v Ukrajini. V zvezi s tem je toženka preučila dve zadnji poročili ameriškega zunanjega ministrstva z dne 19. 6. 2013 in 27. 2. 2014. Glede na preučene informacije sicer držijo navedbe tožnic, da je trgovina z ljudmi v Ukrajini prisotna in da so ji podvrženi tudi otroci. Iz zadnjega dostopnega poročila ameriškega zunanjega ministrstva iz junija 2013 izhaja, da je Ukrajina sprejela ustrezno zakonodajo z namenom preprečevanja trgovine z ljudmi ter da to zakonodajo tudi izvaja. V zvezi s strani tožnic predloženimi poročili Konzorcija za raziskovanje mednarodnih migracij z naslovom Trendi trgovine z ljudmi v Ukrajini iz maja 2013, iz katerega izhaja, da so v skupini, ki je med najbolj ranljivimi v smislu trgovine z ljudmi, tudi otroci, predvsem deklice v starosti od 13 do 18 let iz enostarševskih družin, pa toženka odgovarja, da je v postopku preučila novejše poročilo, ki omenjene kategorije ne zajema več kot najbolj ranljive, ampak navaja, da so trgovini z ljudmi (poleg nekaj Ukrajincev iz vaških naselij z omejenim dostopom do zaposlitve) najbolj izpostavljeni otroci iz sirotišnic in kriznih centrov. Ob tem ter ob upoštevanju dejstva, da tožnici nista navedli nobenega konkretnega dogodka, ki bi se v povezavi s krajo otrok v času njunega življenja v Ukrajini zgodil mld. drugi tožnici, toženka zaključuje, da tožnici ob vrnitvi v Ukrajino ne bi bili soočeni z utemeljenim tveganjem, da utrpita resno škodo na podlagi druge alineje 28. člena ZMZ. Tako zaključuje, da nista upravičeni do podelitve subsidiarne oblike zaščite.

Tožnici v tožbi navajata, da je odločitev toženke, ki je njuni prošnji za mednarodno zaščito zavrnila kot očitno neutemeljeni v pospešenem postopku, očitno napačna, saj je potrebno elemente iz 55. člena ZMZ povezati s celovito dokazno oceno o tem, ali sta tožnici uspeli izkazati utemeljen sum pred preganjanjem oziroma grozečo resno škodo v njuni izvorni državi. Sklicujeta se na odločbi Ustavnega sodišča RS Up-1187/06-15 z dne 19. 10. 2006 in Up-2214/06-17 z dne 20. 9. 2007. Izpostavljata, da se izpodbijana odločba pri presoji razlogov opira zgolj na navedbe prve tožnice, toženka pa bi po mnenju tožnic morala preverjati tudi, kaj pomeni trenutno stanje in situacija v izvorni državi za mladoletne osebe. Menita, da je toženka popolnoma prezrla, da je poleg matere prosilka za mednarodno zaščito tudi mld. druga tožnica ter da je potrebna predvsem presoja, ali bi njej ob morebitni vrnitvi v izvorno državo grozila resna škoda v smislu 28. člena ZMZ, česar pa toženka ni storila. Dalje navajata, da je prva tožnica že ob podaji prošnje uradni osebi navedla, da je pred odhodom iz izvorne države večkrat na Facebooku izrazila mnenje proti Rusom in Putinu ter „všečkala“ ali delila vsebino, ki je bila namenjena proti Rusom in Putinu. To pa pomeni, da bi bila ob sedanji situaciji v svoji izvorni državi verjetno še bolj ogrožena kot ostali civilisti, ki niso takšne politične pripadnosti. Zato je zaključek toženke neutemeljen. Pritrjujeta ugotovitvi toženke, da izvorne države nista zapustili zaradi preganjanja. Vendar pa je bistvenega pomena dejstvo, da se zaradi dogodkov, ki so se zgodili v njuni izvorni državi po njuni zapustitvi le-te, tja nikamor ne moreta vrniti, saj bi bili njuni življenji zagotovo ogroženi. V Slovenijo prva tožnica ni prišla zaradi nameravane poroke s slovenskim državljanom, prišla je s hčerko, da bi si tu ustvarila življenje z njim, in ne zaradi poroke. A.A. jo je ogoljufal s tem, da ji je pobral denar, da je morala odpreti s.p. na svoje ime in da je želel, da bi odprla trgovino, v kateri bi morala delati, nikakor pa je ni ogoljufal s tem, da se nista poročila, česar prva tožnica pri podaji prošnje za mednarodno zaščito tudi ni navedla. Dejstvo, v kakšnem stanju je bila prva tožnica ob prihodu v azilni dom, lahko potrdi priča prostovoljka na društvu Ključ D.D., ki je bila s prvo tožnico v stiku in jo spoznala v hudi psihični stiski in jo je, glede na izkušnje in pridobljeno izobrazbo, nedvomno prepoznala kot osebo, spravljeno v suženjstvo. Prav tako se ne strinja z zavrnitvijo dokaza – natisnjenih strani pogovorov prve tožnice z B.B. po Facebooku. Menita, da so le-ti relevantni za presojo tožničine verodostojnosti glede dogajanja v Sloveniji pred podajo prošnje za mednarodno zaščito. S tem, ko je toženka te dokaze zavrnila kot nerelevantne, je storila bistveno kršitev pravil postopka, poleg tega pa je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. V zvezi z zaključkom toženke v izpodbijani odločbi, da za mednarodno zaščito nista zaprosili v najkrajšem možnem času, ko sta za to imeli možnost, je v tožbi navedeno, da je A.A. prvo tožnico ves čas nadzoroval. Glede na to, da so živeli v manjšem kraju, kjer se vsi med seboj poznajo, je prva tožnica dobro vedela, da bi A.A. takoj izvedel, če bi želela poiskati pomoč oziroma na kakršenkoli način ukrepati proti njemu. Na PP C. pa za mednarodno zaščito nista zaprosili, saj je prva tožnica vedela, da A.A. pozna policiste, ki so tam zaposleni, in jo je bilo strah, da bo za to izvedel in jo ponovno pretepel, ali se drugače fizično in psihično izživljal nad njo. Takoj ko je prišla v stik s policisti v E., pa je zaprosila za mednarodno zaščito. V zvezi s tem izpostavlja sodbo Vrhovnega sodišča RS I Up 906/2001, iz katere izhaja, da mora uradna oseba preizkusiti nejasne in nepopolne okoliščine oziroma kontradiktorne navedbe razjasniti in dobiti ustrezna pojasnila. Tako tožnici menita, da če toženka ni vedela oziroma razumela, kaj je želela prva tožnica povedati, bi ji morala dati možnost, da nejasnost pojasni. Ker tega ni storila, je bistveno kršila postopek. Zavračata tudi zaključek toženke, da sta zaprosili za mednarodno zaščito zgolj zato, da bi preprečili prisilno odstranitev iz države. Prav tako nasprotujeta zaključku toženke, da notranji spopadi, ki se dogajajo med proruskimi aktivisti in silami ukrajinske vlade, niso takšne intenzitete, ki bi pomenila grožnjo za življenje ali osebnost vsakega civilista. V zvezi s tem navajata poročila oziroma informacije, ki govorijo o tem, da se stanje ne izboljšuje, temveč poslabšuje. V zvezi z navedbo toženke v izpodbijani odločbi, da bi tožnici lahko živeli brez strahu za svoje življenje v kakšnem drugem predelu Ukrajine, navajata, da toženka pri presoji tega inštituta ni opredelila konkretnega območja v izvorni državi tožnic, ni presodila kriterija, ali je od njiju razumno pričakovati, da bosta bivali v tem delu države ter sploh ni upoštevala osebnih okoliščin tožnic, poleg tega ni opravila pogleda v prihodnost ter presodila, ali gre za trajno rešitev v prihodnosti za konkretni tožnici. Takšen zaključek toženke je torej preuranjen. V zvezi s krajami otrok, ki se dogajajo v Ukrajini, pa navajata, da dejstvo, da država ne opušča pregona, nikakor ne pomeni, da tožnici ob vrnitvi ne bi bili ogroženi. Izpostavljata, da nista našli prav nobenih informacij o tem, koliko kraj bi bilo v zadnjem času preprečenih, zato stojita na stališču, da jih je še vedno zelo veliko, zaradi česar je mld. druga tožnica neposredno ogrožena. Še posebej zato, ker spada v t.i. najbolj ranljivo skupino trgovine z ljudmi, kamor spadajo deklice med 13. in 18. letom starosti iz enostarševskih družin. Tako menita, da je nepravilen zaključek toženke, da jima ob vrnitvi v izvorno državo ne bi grozila resna škoda v smislu druge alineje 28. člena ZMZ. Sodišču predlagata, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženki v ponovno odločanje.

Toženka v odgovoru na tožbo odgovarja na tožbene navedbe in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporna odločitev toženke o zavrnitvi prošnje tožnic za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji kot očitno neutemeljene na podlagi določb 2., 3., 5. in 6. točke prvega odstavka 55. člena ZMZ, na katere se toženka sklicuje v obrazložitvi izpodbijane odločbe.

O prošnji za mednarodno zaščito mora pristojni organ praviloma odločiti v rednem postopku. Izjemoma lahko odloči v pospešenem postopku ali v posebnih postopkih, če so izpolnjeni zakonski pogoji. Namen pospešenega postopka je hitro obravnavati očitno utemeljene in očitno neutemeljene prošnje zato, da je v očitnih primerih čas negotovosti prosilca za mednarodno zaščito čim krajši. V pospešenem postopku lahko pristojni organ odloča samo, če so izpolnjeni pogoji iz 54. člena ZMZ, tj. če se da dejansko stanje v celoti ugotoviti na podlagi dejstev in okoliščin iz prve do osme alineje 23. člena ZMZ. V pospešenem postopku lahko pristojni organ obravnavano prošnjo kot očitno neutemeljeno zavrne med drugim zato, ker je prosilec pri vložitvi prošnje navajal le dejstva, ki so nepomembna ali zanemarljiva za obravnavanje upravičenosti mednarodne zaščite po tem zakonu (2. točka prvega odstavka 55. člena tega zakona), ali če je očitno, da prosilec ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito, kot jih določata 26. in 28. člen tega zakona (3. točka prvega odstavka 55. člena tega zakona), ali če prosilec brez utemeljenega razloga ni izrazil namena za vložitev prošnje v najkrajšem možnem času, če je za to imel možnost (5. točka prvega odstavka 55. člena ZMZ), ali če je prosilec vložil prošnjo samo zato, da bi odložil ali onemogočil odstranitev iz države (6. točka prvega odstavka 55. člena tega zakona). V pospešenem postopku torej pristojni organ preverja, ali so izpolnjene okoliščine, iz katerih glede na zakonske pogoje izhaja, da je prošnja očitno neutemeljena.

V zvezi z obstojem okoliščin po 2. točki prvega odstavka 55. člena ZMZ toženka v izpodbijani odločbi navaja, da so v prošnji zatrjevani dogodki v zvezi s težavami, ki jih je imela prva tožnica v Ukrajini, ker je po očetovi strani po narodnosti Nemka, časovno zelo oddaljeni ter da ti več kot očitno niso imeli posebnega vpliva na njeno življenje, saj je po njih skoraj 25 let normalno in brez posledic živela v Ukrajini. Zato toženka te dogodke šteje kot nepomembne oziroma zanemarljivega pomena za obravnavanje upravičenosti do priznanja mednarodne zaščite. Enako zaključuje tudi v zvezi z natisi strani pogovorov v sklopu Facebook profila B.B., ki jih je prva tožnica predložila v postopku, saj meni, da iz njih izhaja le, da gre za pogovore te osebe z neznano osebo preko Facebooka. Ker torej ni mogoče razbrati, s kom je B.B. vodila omenjene pogovore, sama vsebina pogovorov pa nikjer ne omenja imena prve tožnice oziroma njene hčerke (druge tožnice) ali dogajanja v Ukrajini, toženka ocenjuje, da so ti natisi Facebook pogovorov B.B. z neznano osebo ženskega spola popolnoma nepomembni za obravnavanje upravičenosti do priznanja mednarodne zaščite tožnicama.

Vendar pa bi po presoji sodišča toženka na podlagi zgoraj citirane določbe 2. točke prvega odstavka 55. člena ZMZ v pospešenem postopku kot očitno neutemeljeno mogla zavrniti zgolj prošnjo, v kateri bi prosilec pri vložitvi le-te navajal samo dejstva, ki so nepomembna ali zanemarljiva za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu, kar pa v obravnavanem primeru po mnenju sodišča ne drži. Glede s strani tožnic v postopku predloženih izpisov strani Facebook profila B.B. sodišče po vpogledu v upravni spis ugotavlja, da je v njem omemba oseb A. (opomba sodišča: lahko bi šlo za bivšega partnerja prve tožnice A.A.) in F. (opomba sodišča: lahko bi šlo za drugo tožnico), iz česar je po mnenju sodišča mogoče sklepati, da gre za zapis pogovora med B.B. in prvo tožnico in ki bi ga po presoji sodišča toženka morala upoštevati kot relevantnega. Sicer pa sta tožnici poleg omenjenih dejstev, na katere se sklicuje toženka v zvezi z zavrnitvijo prošnje tožnic po 2. točki prvega odstavka 55. člena ZMZ, navajali tudi druga dejstva, za katera sodišče sodi (in ki so konkretno navedena v nadaljevanju te sodbe), da so lahko relevantna za obravnavanje upravičenosti tožnic do mednarodne zaščite po ZMZ. Zato toženka po presoji sodišča ni imela podlage za zavrnitev njune prošnje na podlagi določbe 2. točke prvega odstavka 55. člena ZMZ.

V zvezi z vprašanjem obstoja okoliščin po 3. točki prvega odstavka 55. člena ZMZ toženka v izpodbijani odločbi navaja, da tožnici v svojih prošnjah sploh ne uveljavljata preganjanja iz razlogov, določenih v Ženevski konvenciji in ZMZ. Navaja, da je prva tožnica pri podaji prošnje za mednarodno zaščito celo navedla, da je v Ukrajini pred svojim odhodom v Slovenijo živela zelo dobro, saj je imela delo, avto in stanovanje. Iz njenih navedb toženka zaključuje, da Ukrajine avgusta 2011 ni zapustila zato, ker bi bila v izvorni državi kakorkoli preganjana, ampak jo je v to, da s hčerko prideta v Slovenijo, prepričal njen bivši partner A.A., ki ji je obljubljal, da se bosta tukaj poročila. Dejanj, kot jih je opisala prva tožnica, torej po presoji toženke ni mogoče šteti za dejanja preganjanja, ki so navedena v drugem odstavku 26. člena ZMZ, in jih tudi ni mogoče povezati s prvo alinejo prvega odstavka istega člena, saj je iz njenih navedb očitno, da je skupaj s hčerko izvorno državo zapustila iz povsem osebnih razlogov in ne iz razlogov, določenih v Ženevski konvenciji in ZMZ. Tako toženka zaključuje, da so izpolnjeni pogoji za zavrnitev njune prošnje na podlagi 3. točke prvega odstavka 55. člena ZMZ.

Vendar pa sodišče ugotavlja, da v obravnavanem primeru med strankami ni spora o tem, da tožnici izvorne države avgusta 2011 nista zapustili zaradi preganjanja. V takšnem primeru, ko prosilki svojo prošnjo opirata na trditve, s katerimi utemeljujeta status zatečenega begunca (69. člen ZMZ), okoliščine, zakaj sta zapustili izvorno državo, za presojo izpolnjenosti pogojev za priznanje statusa begunca niso pomembne. Pri priznanju statusa zatečenega begunca gre namreč prav zato, da utemeljen strah pred preganjanjem oziroma utemeljena nevarnost, da prosilec utrpi resno škodo, temeljita bodisi na novih okoliščinah, ki so nastale po zapustitvi izvorne države, bodisi po pomembni zaostritvi že obstoječega stanja v izvorni državi, do katerega je prišlo v času, ko je bil prosilec že v tujini. V primeru uveljavljanja statusa zatečenega begunca zato zgolj razlogi, iz katerih je prosilec zapustil izvorno državo, ne morejo biti podlaga za zavrnitev prošnje.

Zakonski kriterij po 3. točki prvega odstavka 55. člena ZMZ „če je iz prošnje prosilca očitno, da mu v njegovi izvorni državi ne grozi preganjanje“ je izpolnjen samo takrat, ko prosilec za azil zatrjuje take dejanske okoliščine, ki v nobenem primeru ne morejo pomeniti preganjanja ter tudi v primeru, ko bi sicer navedbe prosilca lahko pomenile preganjanje, vendar je na podlagi dejstev in okoliščin iz pete do osme alineje 23. člena ZMZ (npr. dokazov, uradnih podatkov ali druge dokumentacije, s katero razpolaga pristojni organ ter splošnih informacij v izvorni državi) očitno, tj. na prvi pogled jasno, da v konkretnem primeru ne more iti za preganjanje.

Sodišče s tem v zvezi tudi ugotavlja, da je prva tožnica v prošnji za mednarodno zaščito navedla, da je proti Rusom in proti Putinu in da je večkrat na Facebooku izražala mnenje proti Rusom in Putinu ali pa „všečkala“ ali delila vsebino, ki je bila naperjena proti Rusom in Putinu. Iz teh navedb prve tožnice, ki jih je podala v upravnem postopku, torej izhajajo dejstva, da bi v njenem primeru lahko šlo za preganjanje na podlagi političnega prepričanja (peta alineja prvega odstavka 27. člena ZMZ). Sodišče tako meni, da bi morala toženka v rednem postopku razčistiti, kdaj je prva tožnica na Facebooku izražala mnenje proti Rusom in Putinu - ali v času, ko je še živela v Ukrajini, ali v času, ko je že bila v Sloveniji. To je namreč pomembno pri presoji vprašanja, ali bi v tem primeru lahko šlo za preganjanje na podlagi njenega političnega prepričanja. Po povedanem sodišče sodi, da tudi zaključek toženke, da je podan razlog po 3. točki prvega odstavka 55. člena ZMZ za zavrnitev prošnje tožnic v pospešenem postopku kot očitno neutemeljene, ni pravilen. Ob upoštevanju relevantnih informacij o dogajanju v Ukrajini, kot izhaja iz izpodbijane odločbe in ob tem, da tožnici prihajata iz mesta Č., ki leži na jugu Ukrajine 130 km vzhodno od Odese ter v katerem so se incidenti ruskih aktivistov, kot izhaja iz ugotovitev izpodbijane odločbe, že dogajali, bi po presoji sodišča lahko šlo za subjektivni strah pred posledicami hudih kršitev pravic tožnic v smislu prvega odstavka 26. člena ZMZ.

Tožnicama pa po presoji sodišča toženka tudi ni mogla zavrniti prošnje za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljene, ker nista brez utemeljenega razloga izrazili namena za vložitev prošnje v najkrajšem času, če sta za to imeli možnost (5. točka prvega odstavka 55. člena ZMZ). V zvezi z navedenim razlogom toženka v izpodbijani odločbi navaja, da sta tožnici na ozemlje Republike Slovenije prišli avgusta 2011 in da je po lastnih navedbah od takrat nista več zapuščali. Prva tožnica pa je v Slovenijo prišla že marca 2011 in na ozemlju naše države ostala tri mesece. Obe tožnici sta avgusta 2011 v Republiko Slovenijo vstopili legalno. Svoj namen, da želita tukaj zaprositi za mednarodno zaščito, sta izrazili šele 17. 3. 2014. Iz ravnanja obeh tožnic tako po mnenju toženke izhaja, da sta na ozemlju Slovenije ilegalno bivali več kot dve leti in pol, preden sta zaprosili za mednarodno zaščito. Iz okoliščin njunega vstopa v Slovenijo in njunega bivanja vse do izražene namere za vložitev prošnje za mednarodno zaščito toženka sklepa, da sta imeli v tem času dovolj možnosti, da zaprosita za mednarodno zaščito, pa tega nista storili. V dveh letih in pol sta bili namreč v stiku z uradnimi organi Slovenije, kakor tudi z drugimi ljudmi in bi torej nedvomno prej zaprosili za zaščito oziroma pomoč, kolikor bi jo resnično potrebovali. Toženka pa izjave prve tožnice, da se je v času bivanja v Sloveniji morala več let skrivati v stanovanju, odrezana od sveta ter da je bila 100 % odvisna od A.A., ne sprejema za verodostojno. V zvezi z vprašanjem, ali sta tožnici prošnjo za mednarodno zaščito vložili v najkrajšem možnem času, toženka tudi navaja, da sta bili v času od 29. 1. 2014, ko je bil opravljen prvi razgovor obeh tožnic s policisti PP C. v zvezi z legalizacijo prebivanja, tudi večkrat v stiku s policisti PP C., izdani pa sta jima bili tako odločbi o vrnitvi z dne 30. 1. 2014, kakor tudi odločbi o podaljšanju roka za prostovoljno vrnitev z dne 4. 3. 2014. V zvezi s tem toženka izpostavlja, da tožnici tudi v svojih številnih stikih s policisti PP C. nista zaprosili za mednarodno zaščito, čeprav bi to nedvomno lahko storili, kolikor bi takšno zaščito resnično potrebovali.

Vendar pa je toženka po presoji sodišča odločitev o obstoju okoliščin po 5. točki prvega odstavka 55. člena ZMZ za zavrnitev prošnje za mednarodno zaščito kot očitne neutemeljene sprejela preuranjeno. V postopku namreč ni razčistila okoliščin, zakaj tožnici, čeprav sta bili že od 29. 1. 2014 večkrat v stiku s policisti PP C., nista zaprosili za mednarodno zaščito. Navedeno bi morala predočiti prvi tožnici ter izvesti morebitne poizvedbe na PP C. s tem v zvezi, hkrati pa omogočiti tudi mld. drugi tožnici, da, ob ustrezni obravnavi glede na njeno mladoletnost in ob upoštevanju njene starosti 15 let, pove svoje videnje dogodkov oziroma celotne situacije. Prav tako bi morala s tem v zvezi upoštevati in po vsebini presoditi predloženi izpis strani pogovora B.B. po Facebooku (glej: 8. točka te sodbe) in izvesti morebitne dodatne dokaze (tožnici npr. v tožbi predlagata zaslišanje priče D.D., ki naj bi bila seznanjena s stanjem prve tožnice ob prihodu v azilni dom, kar bi lahko kazalo na odnos njenega bivšega partnerja do nje).

Toženka pa je nepravilno uporabila tudi določbo 6. točke prvega odstavka 55. člena ZMZ, ker te določbe ni uporabila restriktivno v smislu jasne jezikovne razlage. To določbo bi namreč smela uporabiti samo, če bi ugotovila, da sta tožnici v konkretnem primeru vložili prošnjo z edinim namenom, da bi odložili prisilno odstranitev, tako kot je npr. v določbi 1. točke prvega odstavka 55. člena ZMZ določeno, da pristojni organ prošnjo kot očitno neutemeljeno zavrne, če je prosilec v Slovenijo prišel „izključno“ iz ekonomskih razlogov. Ker pa sta tožnici prošnjo vložili (tudi) zato, ker sta menili, da je v izvorni državi ogroženo njuno življenje, toženka te določbe po mnenju sodišča ne bi smela uporabiti. Iz narave stvari namreč izhaja, da vsak prosilec, ki zatrjuje, da je v izvorni državi preganjan oziroma da mu v izvorni državi grozi preganjanje, prošnjo vloži zato, da bi dobil zaščito in hkrati zato, da ne bi bil odstranjen iz države.

Ker sta tožnici po vsem povedanem navajali (tudi) takšne okoliščine, ki bi lahko pomenile preganjanje oziroma resno škodo, kot jo določa 28. člen ZMZ, je toženka v obravnavanem primeru napačno interpretirala in uporabila določbe pospešenega postopka in bi morala po presoji sodišča s tožnicama opraviti osebni razgovor, v katerem bi morala razčistiti vse relevantne okoliščine, pomembne za odločitev v zadevi, jima omogočiti, da v podkrepitev svojih trditev predlagata izvedbo dodatnih dokazov ter po potrebi izvesti dodatne poizvedbe na PP C. Pri tem sodišče dodaja, da gre v primeru tožnic za ranljivi osebi glede na to, da je druga tožnica mladoletna, kar v postopku terja posebno skrbnost organa. Kot je že zgoraj navedeno, bi moral organ tudi mld. drugo tožnico zaslišati oziroma z njo opraviti osebni razgovor, v katerem bi morala sama, ob upoštevanju njene starosti 15 let, povedati oziroma imeti možnost povedati svoje videnje dogodkov. Šele po tako dopolnjenem postopku bi lahko toženka, ob upoštevanju relevantnih informacij o stanju v izvorni državi v času odločanja, lahko odločila v zadevi.

Navedeno se nanaša tudi na vprašanje ogroženosti mld. druge tožnice ob vrnitvi v Ukrajino zaradi kraj otrok, ki se dogajajo v tej državi. S tem v zvezi sodišče še izpostavlja, da toženka ni imela podlage za zavrnitev oziroma neupoštevanje s strani tožnic predloženega poročila Konzorcija za raziskovanje mednarodnih migracij z naslovom Trendi trgovine z ljudmi v Ukrajini z maja 2013 z (edinim) argumentom, da sama razpolaga z novejšim poročilom, glede na to, da je bilo v izpodbijani odločbi upoštevano poročilo o trgovini z ljudmi v Ukrajini, ki ga je izdalo ameriško zunanje ministrstvo, izdano junija 2013. Takšen časovni razmik zgolj enega meseca med obema poročiloma po presoji sodišča namreč ni bistven oziroma ne more predstavljati razloga za neupoštevanje zgolj en mesec starejšega poročila.

Sodišče pa se pridružuje tudi stališču tožnic v tožbi, da je toženka tudi zaključek glede možnosti notranje razselitve tožnic napravila preuranjeno. Tudi v zvezi s tem vprašanjem bi morala postopek dopolniti kot navedeno v 16. točki te sodbe.

Ker je toženka odločila v pospešenem, namesto v rednem postopku, je nepravilno uporabila določbe ZMZ. Po vsem navedenem je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zgoraj navedenih kršitev pravil postopka na podlagi določb 3. in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ter zadevo vrnilo toženki v ponovni postopek, v katerem bo morala upoštevati gornja stališča sodišča, odpraviti ugotovljene nepravilnosti in o zadevi ponovno odločiti.