69. člen ZMZ-UPB2

V postopku podaljšanja subsidiarne zaščite se preverja le, ali je treba zaščito podaljšati iz razlogov, zaradi katerih je bila prosilcu zaščita priznana prvič. V primeru, da prosilec v prošnji za podaljšanje subsidiarne zaščite uveljavlja druge razloge, je treba njegovo zahtevo obravnavati bodisi na podlagi 69. člena ZMZ (zatečeni begunci) ali pa se lahko ponovno uveljavlja na podlagi in v skladu s 56. in 57. členom ZMZ prošnja, v kateri prosilec ponovi okoliščino za mednarodno zaščito, ki jo je neuspešno zatrjeval (zanjo ni imel dokazov) v postopku, v katerem mu je bila nato zaščita podeljena zaradi drugih okoliščin. V obravnavanem primeru bi bilo mogoče zavrniti podaljšanje subsidiarne zaščite pod pogojem, če v delu Afganistana, kamor naj bi bil tožnik razseljen, ni utemeljene nevarnosti, da utrpi resno škodo (merilo varnosti), in je mogoče pričakovati, da se bo v tem delu države tudi dejansko nastanil (test razumnosti). Test razumnosti se nanaša na nastanitev v delu države, kamor bo razseljen, zajema pa oceno, ali je od prosilca glede na splošne razmere v delu države, kamor bo razseljen, in njegove osebne okoliščine, mogoče pričakovati, da se bo tam nastani

Samo na podlagi splošnih in pavšalnih navedb prosilca o položaju neke narodnosti (katere pripadnik je prosilec) v prosilčevi izvorni državi, tožena stranka ni dolžna ugotavljati situacije v tej državi.

Za „zatečenega“ begunca gre takrat, ko utemeljen strah pred preganjanjem oziroma utemeljena nevarnost, da prosilec utrpi resno škodo, temeljita bodisi na novih okoliščinah, ki so nastale po tem, ko je prosilec zapustil izvorno državo, bodisi na pomembni zaostritvi že obstoječega stanja v izvorni državi, do katerega je prišlo v času, ko je bil prosilec že v tujini. V primeru ugotavljanja izpolnjevanja pogojev za „zatečenega begunca“ zgolj razlogi, zaradi katerih je prosilec zapustil izvorno državo, ne morejo biti podlaga za zavrnitev prošnje.

Kadar prosilec svojo prošnjo opira na trditve, s katerimi utemeljuje status zatečenega begunca, okoliščine, zakaj je zapustil izvorno državo, za presojo izpolnjenosti pogojev za priznanje statusa begunca niso pomembne. Pri priznanju statusa zatečenega begunca gre namreč prav zato, da utemeljen strah pred preganjanjem oziroma utemeljena nevarnost, da prosilec utrpi resno škodo, temeljita bodisi na novih okoliščinah, ki so nastale po zapustitvi izvorne države, bodisi po pomembni zaostritvi že obstoječega stanja v izvorni državi, do katerega je prišlo v času, ko je bil prosilec že v tujini. Kriterij po 3. točki prvega odstavka 55. člena ZMZ je izpolnjen samo takrat, ko prosilec zatrjuje take dejanske okoliščine, ki v nobenem primeru ne morejo pomeniti preganjanja, ter v primeru, ko bi sicer navedbe prosilca lahko pomenile preganjanje, vendar je na podlagi dejstev in okoliščin iz pete do osme alineje 23. člena ZMZ očitno, tj. na prvi pogled jasno, da v konkretnem primeru ne more iti za preganjanje. Ker sta tožnici navajali tudi takšne okoliščine, ki bi lahko pomenile preganjanje oziroma resno škodo, kot jo določa 28. člen ZMZ, je toženka napačno uporabila določbe pospešenega p

Prošnja za mednarodno zaščito se kot očitno neutemeljena lahko zavrne v pospešenem postopku le, če je že na prvi pogled jasno, da v konkretnem primeru ne more iti za preganjanje. Ko prosilec svojo prošnjo opira na trditve, s katerimi utemeljuje status zatečenega begunca, okoliščine, zakaj je zapustil izvorno državo, za presojo izpolnjenosti pogojev za priznanje statusa begunca niso pomembne. Pri priznanju statusa zatečenega begunca gre namreč prav za to, da utemeljen strah pred preganjanjem oziroma utemeljena nevarnost, da prosilec utrpi resno škodo, temeljita bodisi na novih okoliščinah, ki so nastale po zapustitvi izvorne države, bodisi po pomembni zaostritvi že obstoječega stanja v izvorni državi, do katerega je prišlo v času, ko je bil prosilec že v tujini. V primeru uveljavljanja statusa zatečenega begunca zato zgolj razlogi, iz katerih je prosilec zapustil izvorno državo, ne morejo biti podlaga za zavrnitev prošnje.

Tožnik je v lastnoročno sestavljeni pisni izjavi o razlogih za mednarodno zaščito navedel, da je prišla v njegovo državo informacija, da je tožnik proti revoluciji in bi zaradi tega bil izdajalec ter bi ga lahko zaprli, če bi se tja vrnil. Te navedbe je povzela tudi tožena stranka v svoji obrazložitvi ne da bi se do njih opredelila, (zlasti ne) v tem smislu, ali jih je mogoče šteti kot relevantne z vidika politične opredelitve oziroma pripisanega političnega prepričanja (in če ne, iz katerih razlogov). Tožena stranka med razlogi za priznanje mednarodne zaščite ni upoštevala tožnikovih navedb o percepciji tožnika kot izdajalca s strani organov oblasti v njegovi izvorni državi, Republiki Kubi, kot relevantnih v smislu ogroženosti tožnika ter v tej zvezi priznanjem statusa begunca sur place. V primeru, ko prosilec svojo prošnjo opira na trditve, s katerimi utemeljuje status zatečenega begunca, okoliščine, zakaj je prosilec zapustil izvorno državo, za presojo izpolnjenosti pogojev za priznanje statusa begunca niso pomembne. Pri priznanju statusa zatečenega begunca gre namreč prav za to, da utemeljen strah pred preganjanjem oziroma utemeljena nevarnost, da prosilec utrpi resno

Tožnik niti v prošnji niti v tožbi ni zatrjeval dejanj relevantnega preganjanja, katerih intenzivnost bi bilo mogoče šteti za preganjanja, kot jih določa 26. člen ZMZ. Kljub navajanju, da tožnik pravzaprav ne izpolnjuje pogojev iz 26. in 28. člena ZMZ, pa je tožena stranka svojo odločitev oprla na določbi 1. in 2. točke prvega odstavka 55. člena v zvezi s 54. členom ZMZ in po nepotrebnem štela, da je tožnik prispel v Republiko Slovenijo in tu zaprosil za mednarodno zaščito izključno iz ekonomskih razlogov. Zato je po presoji Vrhovnega sodišča odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi pravilna. Tožnik zmotno meni, da je zatečeni begunec. Vrhovno sodišče se pridružuje stališču, da je na tožnikovi strani dolžnost navajanja razlogov za mednarodno zaščito in da je tožnik imel (še zlasti po seznanitvi pogojev za podajo prošnje) možnost navajati relevantne razloge tako v prošnji kot tudi v tožbi, vseskozi pa je imel tudi kvalificiranega zastopnika. Če pa prosilec kljub takim pogojem ne navaja relevantnih dejstev za obravnavo prošnje za mednarodno zaščito, pa ne more svoje nedejavnosti in posledic te nedejavnosti očitati toženi stranki in sodišču.

Ker je tožnik prikril, da je že prej v drugi državi zaprosil za mednarodno zaščito in je v drugi prošnji navajal drugačne podatke o svoji istovetnosti, so podani razlogi za zavrnitev njegove prošnje kot očitno neutemeljene. Razlogi za priznanje subsidiarne zaščite morajo biti izkazani.

V zvezi z zaključkom tožene stranke, da gre pri predloženi listini – tiralici oziroma pri sodnemu nalogu za prijetje in privedbo tožnika, za nezanesljivo oziroma špekulativno sklepanje tožene stranke, je po mnenju sodišča tovrsten dvom mogoče odvrniti z ustrezno forenzično preiskavo izvirnika navedene listine, na kar utemeljeno opozarja tožnik v tožbi. Po presoji sodišča pa je utemeljen tudi nadaljnji tožbeni ugovor, da tožena stranka med razlogi za priznanje mednarodne zaščite ni upoštevala kot ključnega tožnikovega uveljavljanega delovanja za politično stranko OIPFG, kot tudi ne njegovih navedb o „zaznamovanosti“ pri iranski policiji kot relevantnih v smislu ogroženosti tožnika ter v tej zvezi priznanjem statusa begunca sur place, pač pa se je omejila zgolj na omenjena dva razloga (tiralica, udeležba tožnika na štirih demonstracijah v Italiji v letih 2008 in 2009). Slednja sta sicer relevantna z vidika zakonskih zahtev po predložitvi novih dokazov v skladu s 1. in 2. odstavkom 56. člena ZMZ za odločitev o sprejemu ponovne (druge) prošnje za mednarodno zaščito v obravnavo, o čemer pa je bilo predhodno že odločeno s posebnim sklepom.

Tožnik v primeru vrnitve ne bi bil več podvržen enakim ali podobnim dogodkom (prisilni mobilizaciji v talibanske vrste, indoktrinaciji, pripravi za samomorilsko akcijo), izključno zaradi njegovega pobega iz talibanskih vrst. Brez dvoma pa zaradi takega njegovega ravnanja obstaja utemeljeno tveganje, da bi v primeru vrnitve v Afganistan utrpel resno škodo v smislu 28. člena ZMZ, zato mu je tudi bila priznana subsidiarna oblika zaščite. Tožnikove pretekle izkušnje ne omogočajo zaključka, da je tožnika strah preganjanja (v primeru vrnitve), ki bi temeljilo na kateri izmed okoliščin iz drugega odstavka 2. člena ZMZ, pač pa njegov strah (povsem upravičeno) temelji na možnih posledicah talibanskega maščevanja izključno zaradi njegovega pobega. Dejstvo, da je zbežal iz talibanskih vrst, pa mu po presoji Vrhovnega sodišča ne daje položaja „pripadnika določene družbene skupine“, na podlagi katerega bi mu bilo sicer mogoče priznati zahtevani status begunca.

Po 34. členu ZMZ pristojni organ ugotavlja pogoje za priznanje mednarodne zaščite v enotnem oziroma sumarnem postopku, pri čemer najprej presoja pogoje za priznanje statusa begunca in šele, če ti niso izpolnjeni, pogoje za priznanje subsidiarne oblike zaščite. V izreku izpodbijane odločbe ni bilo odločeno o posameznih zahtevkih, temveč v skladu z določilom 1. alinee 52. člena ZMZ o tožnikovi prošnji za mednarodno zaščito, vloženi skladno z določili 48. člena v povezavi s 119. členom ZMZ, ki ji je tožena stranka z izpodbijano odločbo ugodila. Z določilom 69. člena ZMZ je zakonodajalec v pravni red RS uvedel institut zatečenih beguncev (beguncev sur place), ki se nanaša na spremenjene okoliščine, ki nastopijo naknadno, po tem ko je prosilec zapustil izvorno državo, in sicer te spremenjene okoliščine lahko nastopijo bodisi v izvorni državi ali pa gre za dogodke oziroma dejavnosti, pri katerih je sodeloval prosilec po zapustitvi izvorne države, ki bi lahko imele za prosilca ob vrnitvi takšne posledice, ki bi utemeljevale priznanje statusa begunca ali statusa subsidiarne zaščite, medtem ko je okoliščine, za katere tožnik napačno meni, da se nanašajo na pojem sur place, to

Če prosilec pride v Republiko Slovenijo izključno iz ekonomskih razlogov, se njegova prošnja za mednarodno zaščito v pospešenem postopku kot očitno neutemeljena zavrne. Status subsidiarne oblike zaščite (tretji odstavek 2. člena v povezavi s 34. členom ZMZ) se prizna državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki ne izpolnjuje pogojev za status begunca, če obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v matično državo ali državo zadnjega stalnega bivališča, če gre za osebo brez državljanstva, soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno šđkodo, kot jo določa 28. člen ZMZ. S tem, ko je tožena stranka na podlagi drugega odstavka 52. člena ZMZ v povezavi s četrtim odstavkom 74. člena ZMZ odločila, da mora tožnik zapustiti državo, še ni odločila o njegovi (prisilni) vrnitvi v izvorno državo.