VSL sodba I Cp 3064/2011

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v prvi in četrti točki spremeni tako, da se znesek odškodnine zniža za 1.000 EUR in se tožbeni zahtevek v tem delu zavrne.

II. Sicer se pritožba zavrne in se v izpodbijanem a nespremenjenem delu (za 2.000 EUR) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožnik je dolžan tožencu povrniti 708 EUR stroškov vsega postopka v 15 dneh, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega naslednjega dne dalje do plačila.

1Sodišče prve stopnje je toženca obsodilo na plačilo 3.000 EUR odškodnine tožniku (1. točka izpodbijane sodbe), ker ga je z več izjavami v različnih medijih žalil. Zavrnilo je zahtevek v presežku (2. točka) in pa zahtevo za objavo sodbe (3. točka), tožniku pa naložilo še plačilo stroškov 875 EUR (4. točka). Ni sprejelo argumentacije toženca, da je šlo za svobodo satire, zahtevek tožnika pa je ocenilo za pretiranega.

2Zoper sodbo v njenem obsodilnem delu se toženec pritožuje, iz vseh pritožbenih razlogov po Zakonu o pravdnem postopku (ZPP) in predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma podrejeno da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, v obeh primerih pa naj tožencu tožnik povrne pritožbene stroške. Ponavlja svoje argumente, s katerimi se je branil že pred sodiščem prve stopnje, češ da je šlo pri vseh spornih izjavah za satiro, ki jo varuje svoboda govora in umetniškega ustvarjanja, ki imata ustavnopravno podlago. Sklicuje se na potrebo po odprtosti, toleranci in pluralizmu, brez česar ni demokratične družbe. Pri tem našteva vrsto judikatov ESČP, ko je to dalo varstvo tudi v primerih, ko gre za konfliktno, šokantno in celo žaljivo izražanje, saj je treba presoditi vedno vse okoliščine konkretnega primera. Posebej opozarja, da je žaljivo izražanje, storjeno v umetniškem delu, kaznivo le, če je storjeno z namenom zaničevanja. Tega namena pa toženec ni imel. Njegove besede je sodišče presojalo izven konteksta. Poleg tega tožnik ni utrpel nobene škode, saj je posebej vprašan povedal, da nekih konkretnih posledic ni bilo. Končno pritožnik izpodbija tudi odločitev o stroških postopka, saj bi mu, če bi sodišče pravilno upoštevalo uspeh strank v postopku, pri čemer je po njegovem tožnikov uspeh 7 %, tožnik dolgoval določen denarni znesek za stroške in ne obratno.

3Na pritožbo je tožnik odgovoril, predlagal njeno zavrnitev ter opredelil svoje stroške v zvezi z odgovorom na pritožbo.

4Pritožba je delno utemeljena.

5Sodišče prve stopnje je sicer ugotovilo vsa pravno pomembna dejstva primera, ki praktično niso bila niti sporna, nobenih kršitev določb postopka ni storilo, delno pa je napačno uporabilo materialno pravo.

6Materialnopravno izhodišče prvostopenjskega sodišča je sicer pravilno, da namreč pripada oškodovancu za pretrpljene duševne bolečine med drugim tudi zaradi razžalitve časti in dobrega imena pravična denarna odškodnina, če okoliščine primera to opravičujejo (1. odst. 179. čl. Obligacijskega zakonika; OZ), da pa ta ne sme iti na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in namenom (2. odst. 179. čl. OZ).

7Dalje je prvostopenjsko sodišče pravilno pojasnilo, da pravica do svobodnega izražanja ni absolutna in da jo je treba v sistemu z drugimi pravicami, ki z njo v konkretnem primeru kolidirajo, ustrezno uravnovesiti.

8Svoboda toženčevega izražanja je v konkretnem obravnavanem primeru trčila na tožnikovo pravico do časti in dobrega imena, pri čemer je pomembna okoliščina še ta, da je šlo za izražanje v medijih.

9Pravilno je tudi izhodišče, da je žaljivost standard, ki ni izrecno pravno opredeljen ter ga je treba interpretirati glede na aktualne družbene norme oziroma običaje. Pri tem so kot merilo elementa protipravnosti v pomoč tudi izhodišča kazenskega prava glede dejanj zoper čast in dobro ime.

10Prvostopenjsko sodišče ob tem sicer napačno in po nepotrebnem razpravlja o pravici do zasebnosti, ki je v primeru t. i. relativnih javnih osebnosti, kamor uvrsti tožnika, ožje varovana, saj v obravnavanem primeru toženec ni posegal v tožnikovo zasebnost, pač pa v njegovo čast in dobro ime.

11Pri uravnoteženju toženčeve svobode satiričnega izražanja in tožnikove pravice do časti in dobrega imena pa je po presoji pritožbenega sodišča prvostopenjsko sodišče storilo nekaj napak, - a te niso take, da bi vodile do strinjanja s toženčevimi stališči v celoti.

12Ni sporno, da je toženec priznan in priljubljen satirik, pri čemer je satira po definiciji delo, ki na oster, zbadljiv način prikazuje resničnost, življenje. Kar je tožnik zaznal kot žaljivo v treh satiričnih televizijskih oddajah, ki jih je vodil toženec, po presoji pritožbenega sodišča brez dvoma sodi v polje satire in za tožnika, ki je bil odgovorni urednik vseh razvedrilnih oddaj na TV Slovenija (torej tudi teh spornih) ne more biti žaljivo. Na tej točki kaže pritrditi tožencu, da gre za njegovo svobodo umetniškega ustvarjanja, ki je (tudi) v pretiravanju, smešenju, karikiranju, provociranju, šokiranju. Za nameček je v vseh treh citatih iz televizijskih oddaj tožnik omenjen le enkrat, in sicer da ...“ bodo vsi ljudje v Sloveniji imeli IQ kot A. A.“ Tu gre vsekakor za satiro, ki je dopustna in ni žaljiva. Na tem mestu pritožnik pravilno izpostavlja, da je žalitev, storjena z umetniškim delom, nedopustna (protipravna, kazniva) le, če je bila storjena z namenom zaničevanja. Tega v konkretnem primeru res ni mogoče reči. Če bi vsak, ki ga satira posmehljivo omenja ali ki se v njej prepozna, satirika tožil zaradi prizadejanih duševnih bolečin, bi bržkone kmalu ostali brez satirikov in satire. To pa najbrž ne more in ne sme biti niti namen niti posledica odškodninskega prava.

13Vendar pa toženec spregleda, da ostalih za tožnika spornih izjav ni podal v svoji satirični televizijski oddaji, pač pa v različnih medijih kot intervjuvanec. Četudi je toženec „po poklicu“ satirik, ni mogoče sprejeti teze, da je vse, karkoli, kjerkoli, komurkoli reče, satira. Toženčevo javno izražanje zunaj njegove satirične svobode je predmet enake presoje kot so izjave vsakega drugega posameznika. Z drugimi besedami: če je satira do neke mere privilegirana oblika umetniškega izražanja (saj implicira ostre, zbadljive, posmehljive, izkrivljene, karikirane opise realnega življenja), toženec kot satirik ni privilegirana oseba. Zato od tu dalje odpade tudi sicer utemeljen pritožbeni argument, da je žalitev, če je storjena z umetniškim delom, protipravna le, če je podan namen zaničevanja. Toženčeve izjave v različnih intervjujih pač niso umetniška dela.

14Pritožbeno sodišče zato deli oceno prvostopenjskega, da so bile izven satiričnega konteksta toženčeve eksplicitne izjave o tožniku – da je „turbo anus“, homo erectus, človek brez časti, dostojanstva, brez znanja in sposobnosti, žaljive. Kritike, ki jih je dolžan vsak, ne le tožnik, trpeti na svoj račun, niso in ne morejo a priori biti žaljive kritike. Pritožnik ne navaja, da bi bil kateri izmed naštetih primerov sodb ESČP po dejanski in pravni presoji primerljiv, zato na ta formalni argument, ki je vsebinsko torej prazen, ni mogoče natančneje odgovoriti. (Zadevi Feldeck proti Slovaški in Dichand proti Avstriji, ki ju pritožnik edini posebej omenja, se nanašata na varstvo zasebnosti, ki tu sploh ni v obravnavi.)

15Pritožbeno sodišče sprejema dokazno oceno prvostopenjskega sodišča, da so tožniku žalitve povzročile psihično neugodje, ki ga pravo opredeljuje kot duševne bolečine.

16Pri odmeri pravične denarne odškodnine pa je prvostopenjsko sodišče ponovilo napako in tožniku v tolažbo prisodilo previsok denarni znesek. Verjetno tudi v posledici napačne ocene, da je bilo žalitev več, saj je mednje očitno štelo tudi nežaljive satirične izjave iz toženčeve televizijske oddaje. Zato je treba to napako popraviti, pri tem pa upoštevati tudi, da ostali navedeni mediji, ki jih omenja tožnikova tožba, niso takšnega dometa in pomena kot znana televizijska oddaja na nacionalni televiziji, kot to tudi tožnik v tožbi sam izpostavlja. Ob tem – torej pri odmeri odškodnine, ne pri oceni, ali je nekaj protipravno – je treba imeti pred očmi tudi specifično dejstvo (okoliščino), da toženec je (priznan, celo nagrajen) satirik, tožnik pa je bil v času, ko je do žalitev prišlo, formalno njegov nadrejeni, namreč odgovorni urednik razvedrilnega programa nacionalne televizije, pri čemer je toženec (sicer nedopustno), v drugih medijih „le“ ponavljal in „nadgrajeval“ svojo satiro, torej norčevanje iz tožnika. Tako smo pred svojevrstno situacijo, ko je bil toženec na neki način „najet in plačan“ za satiro, torej (tudi) za to, da se norčuje (v tem ima toženec zopet prav, da je to njegova splošno znana metoda, s katero obravnava vse znane osebe javnega življenja), ko pa je bil predmet tega tožnik sam, je vložil tožbo. Razumno bi bilo pričakovati, da bi imel tožnik v primeru, kot je ta, višji prag občutljivosti za duševne bolečine, ki mu jih povzroča njemu podrejeni satirik.

17Pa tudi sicer morajo biti denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo vpete v širše družbene okvire, ki se na področju odškodninskega prava izražajo zlasti skozi medsebojna razmerja med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami in odškodninami zanje. Poudariti je treba, da je namen odškodnine za nepremoženjsko škodo v tako imenovani satisfakciji, kar pomeni, da se s prejetim zneskom oškodovanec potolaži in si opomore od okrnitve svoje duševne celovitosti. V nasprotju z namenom odškodnine pa je, da bi se oškodovanec na ta račun obogatil. Odškodnina mora biti torej primerno individualizirana, hkrati pa mora biti vpeta v širši kontekst. Pritožnik ima v tem smislu prav, ko poudarja, da nikakršnih hujših posledic za tožnika ni bilo, kot to ugotavlja tudi prvostopenjsko sodišče. Ni pa utemeljeno pritožnikovo stališče, da škoda sploh ni nastala. Nastala sicer je, vendar je minimalna. Prepričljive so ugotovitve prvostopenjskega, da se je tožnik pač slabo počutil, vse skupaj doživljal kot „nekakšno izolacijo“ in da je bil „nervozen“, kar se je poznalo v odnosih tako doma kot na delovnem mestu. Upoštevajoč torej vse zgoraj navedene okoliščine in druge hujše ter blažje oblike takšnih ali podobnih posegov v čast in ugled posameznika, pritožbeno sodišče ocenjuje, da je pravična denarna odškodnina za tožnika 2.000 EUR (1).

18Na podlagi navedenega je bilo treba toženčevi pritožbi delno ugoditi in sodbo sodišča prve stopnje v 1. tč. izreka ustrezno spremeniti ter tožbeni zahtevek zavrniti tudi še za 1.000 EUR odškodnine (5. alineja 358. čl. ZPP). V pravilnem in zakonitem delu (za 2.000 EUR odškodnine) je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje potrdilo, pritožbo pa zavrnilo (353. čl. ZPP).

19Odločitev o stroških postopka temelji na določbi 2. odst. 165. čl. ZPP. Sprememba odločitve o glavni stvari je terjala tudi spremembo odločitev o stroških postopka (2. odst. 154. čl. ZPP). Tožnik je uspel s približno 9 % svojega zahtevka (z 2.000 od 22.000, kolikor je neprerekano označil vrednost vseh svojih zahtevkov: 21.000 EUR za denarni odškodninski zahtevek in 1.000 za objavo sodbe). Za oceno posebnega uspeha „po temelju“ in „po višini“, za kar se v odgovoru na pritožbo zavzema tožnik, v konkretnem primeru ni podlage, saj je bil dokazni postopek enoten. Odmera in izračun potrebnih stroškov obeh strank pred sodiščem prve stopnje, ki ga nobena od njiju ni prerekala, je taka, da so znašali vsi potrebni stroški tožnika 1.643,71 EUR, toženca pa 1.059,24 EUR. 9 % tožnikovih stroškov je tako približno 144,93 EUR, 91 % stroškov toženca pa znaša približno 963,90 EUR. Po pobotanju bi bil tožnik dolžan tožencu 819 EUR. Treba pa je upoštevati še pritožbene stroške. Toženec je s pritožbo uspel z 1/3, bi ga upravičevalo do 425 EUR pritožbenih stroškov, 2/3 stroškov za odgovor nas pritožbo pa je 536 EUR. Toženec bi bil tako dolžan povrniti 111 EUR pritožbenih stroškov tožniku. Po pobotanju se izkaže, da je tožnik dolžan plačati tožencu 708 EUR na račun stroškov vsega postopka.

__________________________________________________________________

(1) Prim. npr. zadeve II Ips 319/2000, II Ips 627/2001 ali II Ips 339/2000.