UPRS sodba I U 1807/2013

Tožbi se ugodi in se izpodbijana odločba tožene stranke št. 2142-6/2013/20 (1312-15) z dne 25. 10. 2013 odpravi in se prošnji za mednarodno zaščito prosilca A.A., roj. ... v kraju B., državljana Sirske arabske republike, ugodi in se tožniku prizna status begunca.

Z izpodbijanim aktom je tožena stranka odločila, da se prošnji prosilca A.A., roj. ... v kraju B., državljana Sirske arabske republike, za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji, ugodi in se mu prizna status subsidiarne oblike zaščite. Odločba z dnevom vročitve velja kot dovoljenje za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji, za obdobje treh (3) let, s tem da lahko pristojni organ v skladu z zakonskimi določili uvede postopek za odvzem in prenehanje tega statusa.

V obrazložitvi izpodbijanega akta tožena stranka pravi, da je prosilec v prošnji navedel, da je državljan Sirske arabske republike, da je neporočen, da je pripadnik arabske narodnosti, muslimanske veroizpovedi ter da pripada kurdski etnični ali plemenski skupini. Prosilec je nazadnje prebival v Siriji, v kraju B. Njegov materni jezik je kurdski, govori pa tudi arabski jezik. Iz izvorne države je odšel ... 1. 2013. Ko je zapustil izvorno državo, je bival v Turčiji in v Sloveniji. Prosilec je po kopnem in ilegalno dne ... 3. 2013 na Brniku vstopil v Republiko Slovenijo. Glede izobrazbe in poklica je navedel, da je 6 let hodil v osnovno šolo in 3 leta v srednjo šolo v kraju B. Nadalje je navedel, da vojaškega roka ni služil, prav tako ni član kakšne politične stranke ali organizacije. Predhodno v Republiki Sloveniji ni zaprosil za mednarodno zaščito, kakor tudi ne v drugih državah članicah Evropske Unije. Nikoli ni bil kaznovan niti ni prestajal nobene zaporne kazni.

Od bližnjih članov družine, ki živijo v izvorni državi, je navedel svojo 60-letno mater C.C., ki je po poklicu gospodinja, ter 22-letno sestro Č.Č., ki je prav tako gospodinja. Od bližnjih članov družine, ki živijo izven izvorne države, je prosilec navedel 60-letnega očeta D.D., 40-letnega brata E.E., ki je švedski državljan in ima svojo restavracijo, 35-letnega brata F.F. ter 32-letnega G.G., katera oba delata v bratovi restavraciji. Vsi družinski člani prosilca živijo v mestu H. na Švedskem. Iz Sirije je šel legalno, z avtobusom je odpotoval do Turčije v kraj Istanbul. Pri sebi je imel originalni sirski potni list. V Istanbulu je pri sorodniku, ki ima turško državljanstvo, živel dva meseca, nato pa še en mesec v hotelu I. Tam je spoznal sprovajalca, kateremu je dal svoj originalni potni list, saj mu je obljubil, da ga bo pripeljal k očetu in bratom na Švedsko. Sprovajalec je naredil kopijo njegovega potnega lista in mu rekel, da naj pride na letališče v Istanbulu. Ko je prišel tja, mu je ta sprovajalec dal letalsko karto za Kairo. Šel je skozi letališko kontrolo in ko je prišel do tranzitnega dela, ga je sprovajalec poklical po telefonu ter mu dejal, da bo do njega pristopila neka druga oseba in mu izročila drug potni list. Nadalje pove, da je bil to ponarejeni iranski potni list, na katerem je bila njegova fotografija. Potni list se je glasil na ime J.J. Ta oseba mu je izročila ponarejen potni list in ga napotila na vhod 301. Ni vedel, kam to letalo leti. Sprovajalec mu je rekel, da bo pristal na velikem letališču ter mu hkrati naročil, da naj na letalu strga ponarejen potni list in ga vrže v stranišče. Že takoj po pristanku je opazil, da je letališče majhno. Ni vedel, da je pristal v Sloveniji. Po izkrcanju je k njemu pristopila policija ter zahtevala dokumente. Izročil jim je sirski potni list in osebno izkaznico. Nadalje ga je uradna oseba soočila, da iz policijske depeše PLP Brnik št. ... z dne ... 3. 2013 izhaja, da je bil ponarejen potni list na ime K.K. Prosilec je pojasnil, da na depeši ni pravilno napisano, saj je videl ime J.J. V potnem listu ni opazil vize, saj je pogledal samo prvo stran. Denar za potovanje je prosilec dobil od svoje družine. Imeli so osebni avto, ki so ga prodali. Sprovajalec je zahteval 6000 evrov. Sprovajalcu je za ponarejeni potni list in karte plačal 3000 evrov vnaprej, preostanek pa bi mu plačal, ko pride na Švedsko. Njegov cilj je, da pride na Švedsko, zato v ostalih državah ni zaprosil za mednarodno zaščito.

Ko je šel mimo policijske kontrole na letališču v Istanbulu, se je izkazal s sirskim potnim listom. Šele ko je čakal na let, mu je nekdo prinesel ponarejeni potni list, ki ga sploh ni uporabil, saj so mu naročili, da ga v letalu strga in vrže v stranišče. Ves čas je potoval sam. Prosilec je navedel, da bi rad živel tukaj, če bi lahko njegov brat, ki je državljan, zahteval združitev družine, drugače pa si želi k svojemu očetu in k bratom na Švedsko. Za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji se je odločil zaradi tega, da ga ne bi slovenska policija vrnila v Turčijo, saj bi ga iz Turčije zagotovo vrnili nazaj v Sirijo, kjer bi ga uporniki in vojska ubili.

Sirska vojska vsakega mladega fanta, ki ga srečajo na ulici, vzame in prisili, da naj služi Al Asadovi vojski. To bi pomenilo, da bi moral streljati na upornike, na svoj narod. Zaradi tega ga je bilo strah hoditi po ulici. Nadalje je povedal, da kot pripadnik kurdske narodnosti nima svojih pravic, nikoli niso imeli osebnih dokumentov. Leta 2011 je prišel odlok, da se lahko tudi Kurdom izdajo osebni dokumenti. Bili so zatirana skupnost, saj nimajo svojih šol niti premičnin ne smejo imeti. Vzeli so jim nepremičnino, zemljo in hišo ter jo razdelili Alawiyinom. Zaradi teh razlogov je bil preganjan kot Kurd. Če bi se moral vrniti nazaj v Sirijo, bi ga zagotovo čakala smrt. Takoj bi ga vzeli v Al Asadovo vojsko. Nikoli več si ne želi vrniti v Sirijo, predvsem zaradi tega, ker je Kurd. V drugem delu države ne bi mogel živeti, saj je vsa država v vojni. Prosilec je povedal, da je njegova mama zelo bolna, nima hrane. Kakšnih drugih zlorab njegova mama in sestra nista bili deležni. Njihova hiša je bila zelo majhna, bila je iz gline, vse skupaj dve sobi in dnevna soba. Ta hiša ni bila njihova, saj jo kot Kurdi niso smeli kupiti. Leta 2011 je dobil potni list in osebno izkaznico. Vendar se njegov položaj s tem ni izboljšal. Zanj je položaj celo slabši, saj še danes ne morejo kupiti nepremičnin. To pravico je dobil samo določen del Kurdov. Prosilec je kot dokaz o svoji istovetnosti v postopku predložil sirsko osebno izkaznico št. ..., izdano dne … 2011 v kraju B. ter sirski potni list št. ..., izdan dne ... 8. 2013 v O. z dobo veljavnosti do 31. 7. 2014. V lastnoročni izjavi, ki jo je prosilec napisal pred podajo prve prošnje dne 5. 3. 2013, izhaja, da zaproša za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji zaradi vojne v Siriji in ker noče v sirsko vojsko. Iz uradnih evidenc pristojnega organa je razvidno, da je prosilec dne 14. 3. 2013 ob 7.45 uri samovoljno zapustil azilni dom. Pristojni organ je s sklepom z dne 20. 3. 2013 ustavil postopek. Sklep je postal pravnomočen dne 3. 4. 2013.

Nato je pristojni organ dne 19. 9. 2013 prejel dopis švedskega migracijskega urada, v katerem so obvestili, da bodo tožnika vrnili v Republiko Slovenijo. Nato tožena stranka povzema, kaj je tožnik navedel v drugi prošnji za mednarodno zaščito. Uradna oseba je prosilcu postavila identično vprašanje glede opisa poti iz izvorne države do Republike Slovenije, kot ga je postavila pri podaji prve prošnje. Prosilec je na zastavljeno vprašanje podal identičen odgovor, kot ga je povedal pri podaji prve prošnje. Slovenijo je zapustil zaradi bolezni očeta, ker je zelo bolan. Odšel je na Švedsko. Prosilec je navedel, da so njegovi razlogi enaki, kot jih je podal pri prvi prošnji. Sirska vojska vsakega mladega fanta, ki ga srečajo na ulici, vzame in prisili, da naj služi Al Asadovi vojski. To bi pomenilo, da bi moral streljati na upornike, na svoj narod. Tožena stranka nato povzema še navedbe tožnika glede obravnavanja oziroma zatiranja Kurdov v Siriji. Prosilec je nadalje navedel, da so vsi, ki so rojeni leta 1994, bili vpoklicani v vojsko. Nikakor ni bilo mogoče, da bi se temu služenju vojaškega roka izognil, zato je tudi pobegnil. Doživel je napad, ki se je zgodil blizu njegove hiše. Bitke so se dogajale v njegovi vasi, na isti ulici, 300 metrov stran. Tožena stranka nato povzema dejstva v zvezi z osebnim razgovorom. Prosilec je naprej predložil sirsko osebno izkaznico št. ..., ki je bila izdana dne ... 2011 s strani MNZ Sirije. Ko je odšel, pa je svoj potni list pustil pri očetu in bratu na Švedskem. Kot Kurd ni imel ne osebne izkaznice in ne potnega lista, saj ni bil državljan Sirije. Nadalje pove, da ima sedaj osebno izkaznico in potni list, saj je državljan Sirije. V izvorni državi je nazadnje bival v kraju B. Kraj B. je približno od 4 do 5 kilometrov stran od turške meje. Nadalje je povedal, da je po veroizpovedi Musliman - Sunit, po narodnosti je Kurd. Ko ga je uradna oseba soočila, da je pri podaji prve prošnje za mednarodno zaščito dne 6. 3. 2013 navedel, da pripada arabski narodnosti, pri podaji druge prošnje dne 4. 7. 2013 pa je navedel, da je pripadnik kurdske narodnosti, na policijskem postopku pa je celo dejal, da je po narodnosti Sirec, je prosilec pojasnil, da je po narodnosti Kurd. Če mu organ ne verjame, predlaga, naj pokliče prevajalca in se bo z njim pogovarjal kurdsko. Nadalje ga je uradna oseba soočila, da je pri prvi prošnji navedel, da se je 3 leta poklicno izobraževal v kraju B., pri podaji druge prošnje pa tega ni povedal. Prosilec je pojasnil, da ga navedeno nismo vprašali. V izvorni državi nima več nikogar, saj sta njegova mama in sestra zbežali v Irak. Poklicali sta ga iz Iraka, natančneje iz mesta L., in povedali, da sta zdaj pri njegovi sestri, ki tam živi. Očeta ima na Švedskem in je tam več kot leto dni, saj so ga švedske oblasti sprejele kot bolnika. Oče je odšel na Švedsko, ker tam živijo njegovi trije bratje. V Turčiji ni želel zaprositi za mednarodno zaščito, ker tam ni želel živeti. Njegova ciljna država je bila Švedska, ker tam živi njegov oče, bratje in strici. V Turčiji je bil približno dva meseca, vendar tam ni počel nič.

Nadalje je povedal, da je imel ponarejen potni list zaradi tega, ker s svojim potnim listom ne bi mogel nikamor potovati, saj nima schengenske vize. V ponarejenem potnem listu je verjetno bila viza, vendar ga ni odprl, da bi pogledal. Ponarejen potni list se je glasil na ime J.J. Nikomur ni povedal, da je imel ponarejen potni list, vendar ga je policija našla na letalu. Nadalje ga je uradna oseba soočila, da iz policijske depeše PLP Brnik št. ... z dne ... 3. 2013 izhaja, da se je ponarejeni potni list glasil na ime K.K. Prosilec je pojasnil, da je rekel J.J. Policisti so našli samo par raztrganih listov in so rekli, da se je glasil na to ime. Nadalje ga je uradna oseba vprašala, zakaj ni počakal na odločitev pristojnega organa ter zakaj je samovoljno zapustil azilni dom. Prosilec je pojasnil, da je želel k očetu. Želel ga je videti pred smrtjo, saj je bolan. Bratje so ga poklicali in mu rekli, da je najbolje, da pride na Švedsko, saj je oče bolan. S tem so ga prepričali, da je odšel na Švedsko. Iz azilnega doma je potoval do avtobusne postaje in nato je z avtobusom odšel do Nemčije. Izstopil je v Frankfurtu, ki je bila njegova zadnja postaja. V mestu M. ima dve sestri in brata. M. je pristanišče in tam je ostal dva do tri dni, nato pa je s trajektom odpotoval do Švedske. Za pot do mesta M. je plačal okoli 140 evrov. Brat, ki živi v Nemčiji, pa je plačal trajekt do Švedske. Ko je prišel do Švedske, je prišel ponj brat in ga odpeljal k družini. Konec decembra leta 2012 ga je novačila sirska vojska z namenom, da bi šel služit njihovo vojsko. Novačili so ga pisno. Vojak, ki je prišel s kolesom, je dal pismo mami, saj njega takrat ni bilo doma. Ko je prišel domov, je pismo odprl in videl, da ga sirska vojska vabi k služenju vojaškega roka. Njegova mama je začela jokat, ker je najmlajši sin, in mu rekla, da je najbolje, da zapusti Sirijo in da gre na Švedsko. Čez dva dni je pobegnil k staremu očetu (oče od njegove mame) v vas N. in se tam skrival. Ostal je dva tedna in ko je njegov stric prodal avto in mu prinesel denar, se je odločil, da gre. Nadalje pove, da je po narodnosti Kurd in da nima svojih pravic v Siriji. So izbrisani, saj niso smeli imeti sirskega državljanstva. Pred letom 2011 je bil izbrisan, kljub temu, da je rojen v Siriji. Hodil je v sirijsko šolo, saj nimajo kurdskih šol, niti časopisov, prav tako je vse prepovedano. Ko je hodil v osnovno in srednjo šolo, so bili učitelji do njega rasisti. Leta 1994 je na žalost umrl brat od predsednika Bašarja Al Asada in vsem tistim, ki so bili rojeni takrat (leta 1994), jim je država dala ime A., ker se je tudi on tako imenoval. Njega vsi kličejo N., saj ni želel biti A. To ime mu je dala država, čeprav jim je rekel, da želi biti N. Njegov oče je šel takrat na upravno enoto, da bi vpisal ime N., vendar mu tega niso dovolili. Oče mu je želel dati ime N., saj se je tako imenoval kurdski voditelj. Tožnik je povedal, da vojna poteka po celotni Siriji, razen v mestu Rakka in v mestu Kardaha ni vojne, saj tam živijo Alawiyini. Pisno vabilo glede služenja vojske je raztrgala mama, ker jo je bilo strah. Na tem vabilu je pisalo, da se mora prijaviti na vojsko. Vabilo se je glasilo na njegovo ime, na njem pa sta bili tudi imeni mame in očeta. Iz vabila je bilo razvidno, da se mora na služenje vojske javiti takoj. Natančen datum vpoklica ne ve, saj je od tega že leto dni. Bil je živčen in se je odločil, da gre. Nadalje pove, da morajo vsi v Siriji služiti vojaški rok. Prav zaradi tega so njim kot Kurdom dali osebne izkaznice in potne liste, da bi lahko služili sirsko vojsko. Osebam brez državljanstva in ženskam ni potrebno služiti vojaškega roka, razen če se samovoljno odločijo. Nadalje je povedal, da kot Kurd težko dobi delo. Na visokih šolah in univerzah niso mogli študirati, saj so bili brez državljanstva. Tudi stanovanje, v katerem je živel, ni bilo napisano na očetovo ime, temveč na sirijsko ime. Lastniki stanovanja ne morejo biti, kljub temu, da so plačali to stanovanje. Nadalje je še povedal, da svojega jezika ne more uporabljati na cestah. Če bi šel v Sirijo bi ga takoj ubili oziroma likvidirali, ker ni šel služit vojaškega roka. Če služiš vojaški rok, piše to na vojaški knjižici in osebni izkaznici. Tudi če bi mu v dnevnih spopadih uničili vojaško knjižico, sirijska vojaška služba zelo dobro ve, kdo je služil vojsko in kdo ne. Ko si star 19 let, začneš s služenjem vojaškega roka, ki traja dve leti. Prej je bilo več kot tri leta. Na strani 9 v drugem odstavku tožena stranka navaja, kaj je tožnik povedal glede diskriminacije Kurdov v Siriji in od kod izvira tožnikova družina. Med drugim je povedal, da so se bili boji med vojsko Al Assada in uporniki tudi v njegovem kraju B. V sirsko vojsko je bil novačen tetin sin. Vojska ga je vzela in do dandanes ne vedo, kje je. Njegovega soseda, ki je bil toliko star kot on, so ubili.

Prosilec je preko pooblaščenca po elektronski pošti dne 20. 8. 2013 ob 8.57 uri predložil 10 strani informacij o izvorni državi v angleškem jeziku. Med drugim je tožena stranka v odločbo vključila naslednje informacije:

Amnesty International, letno poročilo AI 2012 – Sirija:

“Vladne enote so se večkrat poslužile smrtonosne sile in drugih oblik pretiranega nasilja nad miroljubnimi demonstranti in drugimi protestniki. Tanke in oklepnike so poslali v Dera'a, Homs in druge kraje – streljali so na stanovanjska območja. Med uporniki so bili vojaki, ki so dezertirali iz vojske in se postavili proti vladi”

Sirija – krvni davek zahteval 40.000 življenj: Watchdog, 22. november 2012:

Najmanj 40,000 ljudi je bilo ubitih v nasiljih po vsej državi od izbruha upora proti režimu marca lani, poroča Sirski observatorij za človekove pravice (Syrian Observatory for Human Rights). "Najmanj 28,026 civilistov, 1,379 dezerterjev, 10,150 vojakov in 574 neznanih ljudi je bilo ubitih v državi v zadnjih 20 mesecih," je rekel direktor SOHR Rami Abdel Rahrnan. Večina upornikov kot prebivalcev je sunitskih muslimanov v državi, ki ji vlada manjšinjski režim Alavitov, šiitske islamske ločine.

Guardian: do 28. 000 Sircev je izginilo od začetka vstaje, 18. 10. 2012:

»V zadnjih 19 mesecih je do 28.000 Sircev izginilo, ko so vladne ali varnostne enote ugrabile ljudi z ulic /…/. Mnogi ugrabljeni so gotovo mrtvi, drugi pa živi in odpeljani v sirijske zapore ali tajne centre za pridržanje, kjer so jih mučili /…/. Nekateri aktivisti ocenjujejo, da je število izginulih kar 80.000.«

UNICEF poroča o 400 ubitih otrocih v Siriji, 8. februar 2012 :

»Najmanj 400 otrok je bilo ubitih v 11 mesečnem nasilju v državi in skoraj enako število priprtih. Poročajo o mučenju in spolnih zlorabah /…/. Ob koncu januarja je 400 otrok mrtvih, več kot 400 pa v priporu /…/. Obstajajo poročila o samovoljnih aretacijah otrok, mučenju in spolnih zlorabah v priporu.

The Week: Zakaj je bil marec najbolj krvav mesec do sedaj v Siriji, 2. 4. 2013:

Okoli 6000 ljudi je umrlo v državljanski vojni meseca marca 2013, kar je najbolj krvav mesec v dveletni zgodovini vojne, pred mesecem avgustom, ko je umrlo 5400 ljudi.

Enako navaja tudi poročilo: Aktivisti: 6000 ubitih marca v Siriji:

»Po ocenah je bilo 1486 mrtvih upornikov in vojaških dezerterjev, 1464 vladnih vojakov in 2080 civilistov, vključujoč 298 otrok in 291 žensk.«

Pogovori GS: William Hague svari, da se Sirija potaplja v največjo humanitarno katastrofo tega stoletja', z dne 11. aprila 2013

"Ti nezakoniti letalski napadi ubijajo in poškodujejo številne civiliste in sejejo uničenje, strah ter razselitev. Poročilo Human Rights Watch navaja, da sirski reaktivci in helihopterji stalno napadajo civiliste tako, da si za tarčo jemljejo pekarne in bolnišnice. Ti nezakoniti letalski napadi ubijejo in poškodujejo številne civiliste in sejejo uničenje, strah ter razselitev. Zabeležil je 8 napadov na 4 pekarne, v katerih je bilo ubitih 35 ljudi in 11 napadov na 2 bolnici /…/ kljub temu, da so bolnice zavarovane po Ženevski konvenciji, je poudaril Human Rights Watch. 90%, celo 95% bombardiranj je naključnih, naj bi rekel nek pilot. Piloti se spustijo, napadejo, ampak potem se dvignejo, ne da bi streljali. Nato jih poveljniki silijo in ukažejo, naj streljajo.«

Sirija: Assad poziva k mobilizaciji v prvem govoru po več mesecih, z dne 6. januarja 2013:

Bejrut: Predsednik Bashar al-Assad se je prvič pojavil v javnosti po več mesecih v soboto in pozval k "popolni nacionalni mobilizaciji" za boj proti upornikom, ki jih je opisal kot teroriste Al Kaide.

Levinje Sirije: Assad novači vojakinje, ker mu zmanjkuje moških, z dne 23. januarja 2013

Predsednik Bashar al-Assad novači žensko vojsko za varovanje kontrolnih točk in varnostno preverjanje v poskusu, da bi zapolnil vrzeli, ki so nastale zaradi dezerterjev in mrtvih v njegovi shirani armadi.

Temu nato sledi poročilo »Operativna navodila – Sirija z dne 15. 1. 2013, ki v točki 3.7. obravnava diskriminacijo Kurdov v Siriji in pod točko 3.7.4. je navedeno, da Kurdi sodelujejo v protivladnih protestih ločeno in tudi z protestniki, ki niso Kurdi. Sirci kurdskega porekla se res soočajo z družbeno in pravno diskriminacijo in neenakim ravnanjem zaradi svoje narodnosti. To lahko preraste v preganjanje, če s posameznikom ravna kot z osebo brez državljanstva in je v slabem položaju na način, ki je dejansko preganjalski iz etničnih razlogov, ali ima profil aktivista, oziroma je javno izkazal svoje nasprotovanje oblastem, na primer s protesti ali udeležbo v političnih strankah, ki so proti režimu. Priznanje azila velja v primerih, ko je mogoče dokazati, da diskriminacija dejansko prerašča v preganjanje.

Zatiranje kurdskega ljudstva v Siriji - Seznam imen kurdskih vojakov, z dne 14.5.2010 Septembra 2009 je kurdska organizacija za človekove pravice iz Avstrije objavila prvo poročilo in štiri dokumente, ki jih je objavila sirska vlada in ki razkrivajo kakovost in obseg zatiranja, ki ga trpi kurdsko ljudstvo. Šokantne kršitve temeljnih človekovih pravic, preganjanje, množični umori in samovoljne akcije policije so pojavi, katerim so vsak dan podvrženi kurdski politiki in aktivisti za človekove pravice. Neusmiljene kazni, ki jih izvršuje režim Baath nad aktivisti za človekove pravice, politiki, učitelji in drugimi družbeno aktivnimi ljudmi dokazujejo, kako malo je režimu mar za človekove pravice in na splošno zavezujoče mednarodne sporazume. Zlasti naklepni umori kurdskih vojakov, ki služijo v sirski vojski, so zbudili našo pozornost in posredujemo seznam imen ljudi, ki so doživeli takšno usodo. Naše poročilo vključuje mednarodna poročila uglednih organizacij, kot so Amnesty International, Human Rights Watch,Institute for War & Peace ter proti kurdski predsedniški odlok št. 49 iz leta 2008. Poleg tega posredujemo seznam z imeni kurdskih ubitih vojakov, na katerem je ta čas 35 imen. Vsa ta raznolika poročila pričajo o nehumani in odkrito rasistični politiki Damaska zoper kurdsko ljudstvo. Čemur smo danes priča v tej državi, ni nič drugega kot aparthaid 21. stoletja. 90 % Kurdom je prepovedano zaposlovanje v sirskih tovarnah zaradi rasistične in diskriminacijske zakonodaje. Zato pozivamo EU in druge države naj zaščitijo kurdske mladoletnike in dezerterje ter jim podelijo politični azil na osnovi Ženevske konvencije o statusu beguncev. Od marca 2004 je več kurdskih vojakov, ki so služili v sirski armadi, umrlo v sumljivih okoliščinah. Tako podajamo seznam znanih primerov teh vojakov, ki so nam bili potrjeni. Menimo, da je ta proces sestavni del sirske politike postopnega etničnega čiščenja zoper kurdske rekrute. Nenavadno je, da v gornjem obdobju ni bil ubit niti eden arabski ali armenski vojak ali da bi dejansko storil samomor. Samo kurdski vojaki so bili žrtev tega zločinskega načrta, ki sta si ga izmislila sirsko politično vodstvo. Gre za postopno in nenajavljeno vojskovanje proti kurdskemu ljudstvu.

Kurdska Sirija: od Kulturne do oborožene revolucije, 28. 7. 2012:

V zadnjih I4 dneh se je stopnjevalo ustanavljanje kurdskih organizacij in večalo se je število demonstracij. Skoraj vsak dan so bili protesti proti Assadu v mestih in vaseh, pogosto pod zastavo svobode za Kurdistan. Assad zdaj ne nadzoruje več kurdskih ozemelj – predelov države vzdolž severovzhodne in severozahodne meje s Turčijo.

Vendar pa ni jasno, koliko časa bodo trajale te razmere. Assadove enote so vkopane v Rmelan, ki je samo 28 km od Derika. Bile so bitke tudi v Qamishli-ju, največjem kurdskem mestu v državi.

Skupinsko odrekanje: zatiranje kurdskih političnih in kulturnih pravic v Siriji, november 2009:

To poročilo za dogodke do leta 2004 navaja naslednje: »Kurdi gojijo zamere zaradi diskriminacije njihove skupnosti in zatiranja političnih in kulturnih pravic. Obseg njihove mobilizacije je vznemiril sirske oblasti, ki so se odzvale s smrtonosno silo za utišanje protestov. Končni obračun je najmanj 36 ubitih, večinoma Kurdov in več kot 160 ranjenih. Policija je priprla več kot 2000 Kurdov (mnogi so bili kasneje izpuščeni) in veliko priprtih je poročalo o mučenju ter maltretiranju.«

Sirija, Podatki o izvorni državi (COI) Poročilo Službe COI, z dne 15. avgusta 2012:

V poročilu Visokemu komisarju OZN za človekove pravice je zapisano, da »nekateri sirski državljani, ki so bili vrnjeni v državo, potem ko so živeli v tujini, so bili samovoljno priprti ob prihodu ali kmalu po povratku. Zaprositi za azil v tujini velja za izražanje nasprotovanja sirski vladi, zato zavrnjeni prosilci za azil tvegajo možno aretacijo.« Kurdski projekt za človekove pravice (KHRP) pa navaja, da »je vedno huje zaskrbljen zaradi samovoljnega pridržanja Kurdov, ki so jih na silo vrnili nazaj v Sirijo. Septembra [2009] so Khaleda Kenjo priprli v samici in ga obtožili širjenja lažnih' vesti v tujini' v skladu z 287. členom sirskega kazenskega zakonika, potem ko so zavrnili njegovo pritožbo na prošnjo za politični azil v Nemčiji. Podobno je bil junija Berzani Karro na silo vrnjen iz Cipra v Sirijo. Aretirali so ga na letališču v Damasku, ga priprli v samici in baje mučili. Maja leta 2010 Poročilo DIS in misije ACCORD/Avstrijski Rdeči križ za ugotavljanje stanja navaja več virov, ki potrjujejo, da neuspešnim prosilcem za azil in osebam, ki so ilegalno zapustile Sirijo po vrnitvi grozita pripor in preiskava.

Na strani 16 izpodbijane odločbe tožena stranka nato obravnava identiteto tožnika. Pristojni organ je prosilčev dokument poslal Nacionalnemu forenzičnemu laboratoriju z zaprosilom, da podajo mnenje o pristnosti poslanega dokumenta. Na podlagi preiskave je bilo ugotovljeno, da je osebna izkaznica št. ... pristna in brez znakov ponarejanja.

Glede prošnje za mednarodno zaščito tožena stranka ugotavlja naslednje:

Prosilec je tako ob podaji prošnje za mednarodno zaščito kot na osebnem razgovoru korektno odgovarjal na vprašanja, vendar na nekatera vprašanja je podal zelo skope odgovore (npr. na zastavljena vprašanja glede potnega lista; glej zapisnik o osebnem razgovoru stran 3). Tudi prosilčevi odgovori glede kurdskih težav so bili zelo posplošeni, čeprav ga je uradna oseba celo trikrat vprašala, kakšne so bile njegove osebne težave zvezi s tem. Na podlagi navedenega pristojni organ ugotavlja, da ni mogoče trditi, da se je prosilec kar najbolje potrudil za utemeljitev svoje prošnje za mednarodno zaščito oziroma se je za njeno utemeljitev delno potrudil.

Prosilec je tudi navedel, da nima nikogar več v svoji državi, zato je praktično nemogoče pričakovati, da bi si prosilec lahko karkoli pridobil iz izvorne države. Poleg tega je pristojni organ iz priloženih informacij o splošnih razmerah v Siriji ugotovil, da se razmere v državi slabšajo in da vsakodnevno stanje zaradi vojne dramatično narašča v nasilje in se širi v večino velikih mest, tudi v kraj B., zato od njega ni mogoče pričakovati, da bi lahko priložil kakršne koli informacije in dokumente iz izvorne države.

Glede (ne)konsistentnosti njegovih navedb pa tožena stranka ugotavlja, da prihaja do razhajanj in da njegove navedbe v tem smislu niso verodostojne. Kar je še posebej potrebno izpostaviti, je prosilčeva prva prošnja za mednarodno zaščito, ki jo je podal dne 6. 3. 2013. Ta prošnja sicer ni predmet odločanja v tem konkretnem postopku, vendar je pooblaščenka pri podaji druge prošnje za mednarodno zaščito dne 4. 7. 2013 izrecno navedla, da se naj pri odločitvi upoštevajo vsa njihova vprašanja in odgovori, ki so bila prosilcu zastavljena pri prvi vlogi.

Tako je prosilec pri podaji prve prošnje navedel, da pripada arabski narodnosti, pri podaji druge prošnje pa je navedel, da je pripadnik kurdske narodnosti, v policijskem postopku pa je dejal, da je po narodnosti Sirec. Na osebnem razgovoru je navedeno utemeljil, da je prišlo do napake in do nesporazuma in da je po narodnosti Kurd. Nadalje ga je uradna oseba soočila, da je pri podaji prve prošnje navedel, da je 6 let hodil v osnovno šolo in 3 leta v srednjo šolo, pri podaji druge prošnje pa ni navedel, da se je poleg osnovne šole še 3 leta poklicno izobraževal. Prosilec je navedeno pojasnil, da ga navedeno niso vprašali. Nadalje je prosilec pri podaji prve in druge prošnje navedel, da je pripadnik kurdske etnične in plemenske skupine, na osebnem razgovoru pa je dejal, da ne pripada nobeni etnični ali plemenski skupini. Pristojni organ na tem mestu poudarja, da zagotovo ni prišlo do nesporazuma glede prosilčeve narodnosti, naj uradna oseba zapiše podatke, katere pove prosilec sam.

Nadalje je neskladnost opaziti pri opisu poti. Pri podaji prve in druge prošnje je prosilec navedel, da je izvorno državo zapustil z avtobusom, v policijskem postopku in na osebnem razgovoru pa je prosilec navedel, da jo je zapustil z avtom. Prosilec je v policijskem postopku navedel, da je odšel v Turčijo iz mesta O., na osebnem razgovoru pri opisu poti je dejal, da je odšel v Turčijo iz mesta B., medtem ko je pri razlogih, zakaj je zapustil izvorno državo navedel, da je odšel k staremu očetu v vas N., kjer se je skrival dva tedna in ko mu je stric prodal avto in mu prinesel denar, se je odločil, da gre. Na tem mestu pristojni organ poudarja, da bi prosilec zagotovo moral vedeti, iz katerega kraja je dejansko odšel, ko je zapustil izvorno državo, ne pa da je navajal različne kraje. Vse to pa nakazuje, da prosilčeve izjave niso skladne in verjetne, saj bi prosilec moral vedeti, iz katerega mesta je odšel proti turški meji oziroma je zapustil izvorno državo.

Naslednjo kontradiktornost je mogoče opaziti pri ponarejenem potnem listu. Iz policijske depeše je razvidno, da je prosilec posedoval ponarejen potni list, kateri se je glasil na ime K.K. Pri podaji prve in druge prošnje, kot tudi na osebnem razgovoru, je prosilec navedel, da je imel ponarejen potni list, ki se je glasil na ime J.J. Prosilec je navedeno kontradiktornost pojasnil, da so na policiji našli samo par raztrganih listov in so kar rekli, da se je glasil na to ime, čeprav jim je pojasnil, da se je ponarejen potni list glasil na ime J.J. Prosilec je v zvezi s potnim listom navedel, da ponarejenega potnega lista ni odprl. Če bi to držalo, potem niti približno ne bi vedel, na katero ime se je glasil potni list in ali potni list sploh vsebuje schengensko vizo, čeprav je sam zatrdil, da brez schengenske vize ne bi mogel nikamor potovati. Pri podaji prve prošnje je prosilec celo navedel, da vize v potnem listu ni opazil, torej je nedvomno moral prelistati ponarejen potni list.

Prosilec je pri podaji prve prošnje na vprašanje uradne osebe izrecno zatrdil, da ni vedel, da bo dobil ponarejen potni list ter letalske karte za Kairo, čeprav je malo pred tem sam povedal, da je vnaprej plačal 3000 evrov za potni list in karto. Prosilčeve navedbe, da ni vedel, da bo dobil ponarejen potni list in karto, torej ne zdržijo nobene teže.

Pristojni organ dodaja še eno prosilčevo kontradiktornost. Prosilec je dejal, da je leta 2012 čutil, da je njegovo življenje ogroženo. Ni upal iti ven iz hiše zaradi prisotnosti ostrostrelcev. Prosilec pa je tekom postopka tudi dejal, da ga je konec decembra 2012 novačila sirska vojska z namenom, da bi šel služit njihovo vojsko. Novačili so ga pismeno preko vojaka. Pismo je prejela njegova mama, saj ga takrat ni bilo doma. Torej prosilčeve navedbe, da ni upal ven iz hiše, ne držijo, saj je sam zatrdil, da ga v času vpoklica ni bilo doma. Po mnenju pristojnega organa tudi prosilčeve navedbe, da sirska vojska vsakega mladega fanta, ki ga srečajo na ulici, prime in prisili, da služi Asadovi vojski, niso verjetne. Če bi to držalo, potem bi se prosilec že nedvomno boril v vojski, sploh ob predpostavki, da vojna traja že četrto leto, prosilec pa se tudi ni ves čas skrival samo doma.

Pristojni organ kontradiktornosti, ki jih prosilec ni uspel pojasniti, ne more šteti kot zanemarljive. Tako pred podajo prve, kakor tudi pred podajo ponovne prošnje, je bil prosilec namreč večkrat natančno poučen o svojih pravicah in dolžnostih, ki jih ima v Republiki Sloveniji kot prosilec za mednarodno zaščito. Meddrugim mu je bilo v jeziku, ki ga razume, jasno razloženo, da mora v postopku govoriti resnico ter sam predstaviti vsa dejstva, ki so pomembna za odločanje v njegovem postopku za priznanje mednarodne zaščite, ter da je kriva izpoved kazniva in njemu v škodo.

V prošnji za mednarodno zaščito je prosilec povedal, da je januarja leta 2013 odšel iz izvorne države v Istanbul, kjer je ostal dva meseca, Nato je s ponarejenim potnim listom želel oditi na Švedsko, vendar je prispel v Republiko Slovenijo. Ko je k njemu prišel slovenski policist, mu je dal sirski potni list in osebno izkaznico. Nato je odšel v sobo in ko je videl, da je v evropski državi, je takoj zaprosil za mednarodno zaščito. Pristojni organ je mnenja, da bi prosilec lahko zaprosil za mednarodno zaščito v Turčiji, v kateri je bil cela dva meseca, počel pa ni nič, kot je sam dejal. Prosilec ni zaprosil za mednarodno zaščito v Turčiji, ker tam ni želel živeti. Želel je iti na Švedsko, ki je bila njegova ciljna država, saj tam živi njegov oče in bratje. Na tem mestu pristojni organ še dodaja, da prosilec prvič ni počakal na odločitev pristojnega organa, saj je dne 14. 3. 2013, torej 13 dni po tem, ko je podal prošnjo za mednarodno zaščito, samovoljno zapustil azilni dom in odšel na Švedsko. Če bi prosilec resnično imel namen ostati v Republiki Sloveniji, jo zagotovo ne bi samovoljno zapustil oziroma bi počakal na odločitev pristojnega organa.

Kot zadnji element je ob odsotnosti drugih dokazov po mnenju tožene stranke potrebno upoštevati, ali je ugotovljena prosilčeva splošna verodostojnost. Glede na to, da prosilec v postopku ni predložil nobenih listinskih dokazov, ki bi izkazovali in utemeljevali njegov strah pred preganjanjem v izvorni državi, je temeljno dokazno sredstvo njegova izjava. Takšno ravnanje vsekakor pomeni zavajanje pristojnega organa in že samo po sebi vodi do ocene, da ni mogoče ugotoviti splošne verodostojnosti prosilca.

Tožena stranka nato našteva nekaj stvari v zvezi z diskriminacijo, ki jih je navedel tožnik, in zaključi, da navajanje splošnih težav, ki jih imajo Kurdi v Siriji, nima zadostne teže, da bi prosilec z njimi mogel utemeljiti upravičenost do mednarodne zaščite. Na vprašanje uradne osebe, da naj opiše, kakšne težave je imel osebno zaradi tega, ker je Kurd, je prosilec navedel, da je rasizem čutil tako v osnovni kot tudi v srednji šoli. Povedal je še dogodek, ki se je zgodil leta 2004 na stadionu v kraju B., vendar se dogodek ni neposredno nanašal nanj. Prosilec v zvezi s zastavljenim vprašanjem oziroma kakšne težave ima zaradi kurdske narodnosti ni ničesar več pojasnil, zato ga je uradna oseba večkrat pozvala in vprašala, kakšne osebne težave je imel zaradi tega, ker je Kurd. Pristojni organ na podlagi vsega tudi poudarja, da mora prosilec svojo prošnjo utemeljiti individualno, torej s svojimi konkretnimi težavami in ne da na splošno navaja težave, ki jih imajo pripadniki iste narodnosti. Prosilec ni navedel nobenih konkretnih dogodkov v povezavi s tem, da je Kurd, da bi bil zaradi tega izpostavljen mučenju ali nečloveškemu ravnanju. Pristojni organ na podlagi zgoraj navedenega poročila in informacij ter poročil, ki jih je prosilec preko svojega pooblaščenca predložil dne 20. 8. 2013 ugotavlja, da Kurdi v državi predstavljajo skoraj 10% vsega prebivalstva in niso priznani kot manjšina.

Tožena stranka nato pravi, da je preverjala prosilčeve izjave glede kurdske narodnosti preko informacij, ki jih je pridobila tekom postopka, in ugotavlja, da prosilec ne spada v kategorijo oseb, ki jim je bilo odvzeto državljanstvo. Prosilec se je v postopku izkazal s sirsko osebno izkaznico, ki je bila izdana dne 9. 6. 2011, prav tako ima prosilec tudi potni list, ki ga je pustil pri očetu na Švedskem, navedel pa je tudi, da je sirski državljan. Prosilec ni imel težave s pridobitvijo dokumentov oziroma ni navedel, da bi imel pri njihovi pridobitvi kakršnekoli težave. Prosilec je v postopku zatrjeval, da ni smel uporabljati svoj jezik niti na cesti niti v šoli. Navedel je, da kot Kurd ne moreš študirati na visokih šolah, na univerzi. Pristojni organ na tem mestu ugotavlja, da prosilčeva trditev ne drži, saj je prosilec sam navedel, da je hodil 6 let v osnovno in 3 leta v srednjo šolo. Prosilec zvezi s tem ni ničesar pojasnil, torej na kakšen način naj bi bil ponižan in zasmehovan. Prosilec ni navajal nobenih osebnih okoliščin, ki bi morebiti lahko bile povezane z njegovo narodnostno pripadnostjo, temveč je navajal le splošne razmere, v katerih živijo vsi pripadniki kurdske narodnosti v Siriji. Res je, kot je mogoče ugotoviti iz predloženih poročil, da so bili pripadniki kurdske narodnosti v Siriji v preteklosti soočeni z diskriminacijo in neenako obravnavo, vendar ker ni bil član nobene politične stranke in se ni politično udejstvoval, ni mogoče izpeljati, da je preganjan, ker je Kurd. Pristojni organ tako ugotavlja, da prosilec v postopku priznanja mednarodne zaščite v Sloveniji ne more utemeljeno uveljavljati preganjanja zaradi svoje kurdske narodnosti. Na podlagi navedenega prosilčevih izjav ni mogoče šteti za kršenje osnovnih človekovih pravic, ki bi bilo ponavljajoče, resno in hudo do te mere, da bi ga bilo mogoče šteti za preganjanje. Prav tako njegov subjektivni strah v povezavi z objektivnimi okoliščinami ni izkazan s konkretnimi in neposrednimi grožnjami, kajti strah kot psihično stanje, mora biti oprt na objektivne okoliščine. Prosilec prav tako ni z ničemer izkazal in prikazal strahu niti ni navedel nobene objektivne okoliščine oziroma podrobnosti, ki bi kazale na njegovo ogroženost.

Nadalje je prosilec navedel, da je izvorno državo zapustil, ker je državljanska vojna. Povedal je, da so ga vpoklicali v Al Assadovo vojsko. Konec decembra 2012 ga je novačila sirska vojska z namenom, da bi šel služit njihovo vojsko. Pristojni organ na tem mestu ugotavlja, da prosilec izjavlja kontradiktorne izjave tudi glede datuma vpoklica, saj je enkrat zatrdil, da ne ve, drugič pa, da se mora zglasiti takoj. Prosilec pa bi zagotovo moral tudi vedeti natančen datum vpoklica, saj se je, kot sam zatrjuje, zaradi tega odločil tudi zapustiti izvorno državo. Pristojni organ prav tako ne more razumeti, zakaj je prosilec raje odšel k stricu v vas N., ki je 100 kilometrov stran od kraja B., in ne takoj proti turški meji, ki je samo 4 ali 5 kilometrov stran od njegovega doma. Poleg tega bi lahko prosilec predvideval, da bo vpoklican v vojsko, saj je sirski režim v zvezi s tem sprejel tudi ukrep in omejil potovanja. Prepovedal je vsa potovanja v tujino moškim, starim od 18 do 42 let, kar omogoča lažje novačenje moških za vojsko. Nadalje prosilec tudi ni prepričljivo pojasnil, kako bi v izvorni državi vedeli, da ni služil vojaškega roka. Prosilec je dejal, da bi v vojaški knjižici in na osebni izkaznici pisalo, ali je služil vojaški rok ali ne. Ko ga je uradna oseba vprašala, kako bi dokazoval, ali je služil vojaškega roka ali ne, v primeru, da bi mu vojaško knjižico uničili, je prosilec dejal, sirska vojaška služba zelo dobro ve, kdo je služil vojsko in kdo ne. Pristojni organ se s temi prosilčevimi navedbami ne more strinjati, saj vojaška služba kar tako ne more vedeti, kdo služi vojaški rok in kdo ne, sploh če upoštevamo, da se razmere zaradi vojne v državi drastično spreminjajo iz ure v uro.

Tožena stranka pravi, da je glede služenja vojaškega roka preverila dejstva preko informacij, ki si jih je pridobila tekom postopka, in sicer gre za Operativna navodila notranjega ministrstva Velike Britanije (15. 1. 2013).

Poročilo med drugim navaja:

»Nekateri bodo zaprosili za azil ali se sklicevali na človekove pravice na osnovi strahu, da jih silijo pridružiti se sirski vojski in se boriti v imenu režima predsednika Al-Assada. Vsi moški stari od 18 do 40 let morajo služiti vojsko, razen Kurdov, ki so brez državljanstva. Oprostitev je možna iz družinskih razlogov, se pravi, če ima družina samo enega sina, ali iz resnih zdravstvenih razlogov. Čeprav so rok pred kratkim zmanjšali na 18 mesecev, je temu sledila odločba konec novembra 2011, ki začasno ukinja preložitev služenja iz upravnih razlogov ali zaradi študija, glede na podatke uradne tiskovne agencije SANA (Syria Arab News Agency). Zato je na ducate mladih moških zapustilo državo v naglici, da bi se izognili služenju obveznega vojaškega roka. Dne 5. novembra 2011 je SANA objavila vest, da je Bashar al-Assad izdal zakonodajni odlok št. 124 za leto 2011, po katerem je bila podeljena splošna amnestija osebam, ki so dopolnile starost za služenje vojaškega roka, se izognile pregledu za služenje ali se ogibale služenju brez zakonitega razloga. Te osebe so se morale v 60 dneh od datuma objave odloka zglasiti na vojaškem uradu za nabor. Ugovor vesti ni pravno priznan razlog proti služenju vojaščine in ni nobenih določb za nadomestno služenje. Sirska vlada je baje izjavila, da ni znanih primerov ugovora vesti v državi. Kazni za izogibanje vpoklicu so odvisne od okoliščin, od 6 mesecev zapora do 5 let. Vojaško dezerterstvo se kaznuje s 5 leti zapora ali 5 do 10 leti zapora, če je dezerter zapustil državo. Dezerterstvo v vrste sovražnika se kaznuje z usmrtitvijo. O tem vedno več poročajo, ker se nasilno zatiranje na območjih, kjer prebivajo civilisti, zaostruje. Poleg tega obstajajo dokazi, da se dezerterji pridružujejo upornikom (Svobodni Sirski Armadi) in se borijo proti oblastem. Ogromno število vojakov sirske armade je dezertiralo ali skušalo dezertirati. Večina se jih je pridružila Svobodni Sirski Armadi (FSA) opozicije in so glavnina njenih enot. Decembra 2011 so strojnice (sirske armade) pokosile na desetine vojakov FSA, ko so skušali množično dezertirati iz neke vojaške baze na severu države. Vedno več vojakov baje dezertira iz sirske armade, večina pa preide na stran FSA, kot poročajo, sirska oblast počasi izgublja nadzor nad lastnimi varnostnimi organi in državo. Dezerterji so poročali, da so jih prisilili streljati na neoborožene civiliste in protestnike, vključujoč ženske in otroke. Rekli so tudi, da bi tvegali usmrtitev, če bi odklonili. Human Rights Watch je izdala poročilo "Z vsemi potrebnimi sredstvi" z intervjuji in poročili sirskih vojakov, ki jim je uspelo dezertirati in pobegniti iz države. Opisali so veliko primerov usmrtitev vojakov in protestnikov po hitrem postopku, ki niso hoteli sodelovati v grozodejstvih, poleg samovoljnih aretacij, pridržanja, mučenja in maltretiranja protestnikov. Kasnejše poročilo HRW "Arhipelag Mučenja" vsebuje veliko intervjujev z dezerterji iz vojske in obveščevalne službe, ki dodatno opisujejo mučenja in maltretiranja priprtih oseb.

Sirska vlada brutalno zatira nasprotnike in oporečnike, ampak tega v državi ne priznava. Smrtonosna sila, ki jo uporablja oblast od marca 2011, stalno narašča in veliko vojakov je bilo ubitih, ker so skušali dezertirati ali niso hoteli streljati na civiliste. Glede na sedanje konflikte, bo sirska oblast najbrž potrebovala večje število rekrutov za podporo režima predsednika Assada. Glede na razmere v Siriji in če se ugotovi, da je prosilec dezerter iz sirske armade, ali je verjetno, da bo ob povratku vpoklican v vojsko, je ustrezna podelitev azila, ker sirske oblasti te dezerterje smatrajo za nasprotnike režima.

Pristojni organ ugotavlja, da so resnične prosilčeve navedbe glede starosti, ki je potrebna za služenje vojaškega roka, prav tako je prosilec pravilno navedel, kdaj je možna oprostitev vojaškega roka. Pristojni organ pa se ne more strinjati s prosilčevimi navedbami, da bi ga takoj likvidirali oziroma ubili, ker ni šel služit vojaškega roka. Iz informacij je razvidno, da za izogibanje vpoklicu dobiš zaporno kazen. Doba prestane kazni je sicer odvisna od okoliščin vsakega posameznika. Iz informacij torej nikjer ne izhaja, da bi osebo, ki je zavrnila vojaški rok, kar ustrelili oziroma ji stregli po življenju.

Pristojni organ na podlagi vsega še pojasnjuje, da je vsa navedena poročila z dopisom št. 2142-61/2013/16 (1312-15) z dne 22. 8. 2013 poslal pooblaščencu prosilca, da bi nanje podal mnenje. Pristojni organ je dne 23. 8. 2013 po elektronski pošti prejel komentarje na posredovano. Pooblaščenec je navedel, da če bi bil prosilec vrnjen v Sirijo, bi lahko za sirske oblasti veljal kot simpatizer opozicije že samo zaradi neuspeha pri iskanju azila. Njegovo situacijo poslabšuje dejstvo, da je kurdske narodnosti. Nadalje je pooblaščenec napisal, da prosilec izhaja iz enega večjih mest v Siriji, kjer potekajo boji, je kurdske narodnosti (katere pripadniki so bili desetletja v slabi luči pred režimom in nad katerim je režim izvajal represijo) in je hkrati dezerter. Zaradi vseh teh okoliščin meni, da obstaja velika nevarnost, da bi ga sirska oblast imela za simpatizerja opozicije. Hkrati bi v očeh sirske oblasti lahko veljal za simpatizerja tudi zaradi iskanja azila v tujini. Iz primera prosilca tudi izhaja, da bi bil lahko v matični državi podvržen ponovnemu novačenju ali pa bi bil obravnavan kot dezerter. Res je, da je pred kratkim dobil državljanstvo in dokumente, a potrebno je poudariti, da dodelitev državljanstva in dokumentov Kurdom ni bila posledica spoznanja režima o kršitvah človekovih pravic, ampak bolj "podkupnina" režima, s katero so želeli pridobiti kurdsko prebivalstvo na svojo stran.

Ob upoštevanju, da mora tožena stranka v skladu s prvim odstavkom 129. člena ZMZ vse zaupne azilne podatke, ki jih prosilec poda v postopku mednarodne zaščite, varovati pred organi njegove izvorne države, ne obstaja nevarnost, da bi sirske oblasti izvedele, da je prosilec vložil prošnjo za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji. Nadalje se pristojni organ ne more strinjati s trditvijo, da je prosilec dezerter. Dezerter je namreč po vojnem in vojaškem pravu vsak pripadnik oboroženih sil, ki brez dovoljenja (samovoljno) zapusti svojo enoto ali svoj položaj. Tudi iz Slovarja slovenskega knjižnega jezika izhaja, da je dezerter tisti, ki pobegne od vojakov ali iz boja. Na tem mestu pa pristojni organ poudarja, da izmikanje vojaške obveznosti ni isto kot dezerterstvo, saj obstaja jasna razmejitev med izmikanjem vojaške obveznosti in dezerterstvom.

Za izpolnjevanje pogojev za status begunca morajo biti kumulativno podani objektivni in subjektivni pogoji, torej dejanja preganjanja in utemeljen strah pred preganjanjem, pri čemer je mogoče presojati subjektivni pogoj strahu le ob obstoju relevantnega objektivnega dejanja preganjanja oziroma grozečih dejanj in nevarnosti preganjana, na podlagi katerih obstaja tako utemeljen strah, da je oseba zapustila svoje ozemlje. Prosilec pa utemeljenega strahu pred preganjanjem ni izkazal, saj ni navedel nobenih relevantnih dejanj in okoliščin, katerih intenzivnost bi bilo mogoče šteti za preganjanje v smislu 26. člena ZMZ.

V okviru presoje subsidiarne zaščite tožena stranka povzema nekatere informacije o stanju v Siriji, med drugim, da sirske enote vlade izvajajo zračne napade z lovskimi letali in helikopterji na civiliste, mesta in soseske pod nadzorom opozicijskih enot. V napadih je bilo ubitih več kot 4.300 civilistov. Avgusta letos sta se zgodila dva napada na Damask, s kemičnim orožjem, v katerih je umrlo stotine civilistov, tudi veliko otrok. Različni strokovnjaki, ki so preverjali dejansko uporabo kemičnega orožja so ugotovili, da dokazi nedvomno kažejo, da so bile sirske vladne oborožene sile odgovorne za napad s kemičnim orožjem. Število civilnih žrtev je doseglo število 41.533, od katerih je 6.087 otrok in 4.079 žensk. Zračni napadi sirske vlade, v katerih so bili namerno in brez razlik ubiti civilisti, kažejo na sistematične in razširjene napade na civilno prebivalstvo, za katere je bilo ugotovljeno, da so zločini zoper človeštvo.

Tožnik s tožbo izpodbija odločbo samo v delu, v katerem je odločeno, da ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca, in predlaga, da sodišče samo ugotovi in odloči, da tožnik izpolnjuje pogoje za priznanje statusa begunca. Pravi, da je tožena stranka kršila 2. odstavek 207. člena ZUP, saj je v 1. točki izreka izpodbijane odločbe odločila samo o priznanju subsidiarne zaščite, ni pa v izreku odločbe odločila o zahtevku za priznanje statusa begunca. S tem je tožniku onemogočeno učinkovito sodno varstvo pravice do azila (»statusa begunca«). Nadalje v tožbi pravi, da ne drži, da tožnik ni konkretno opisal težav, ki jih je imel v Siriji kot Kurd (str. 7 zapisnika o osebnem razgovoru - ne sme uporabljati svojega jezika, streljanje na nogometni tekmi).

Iz prošnje za mednarodne zaščito in iz zapisnika o osebnem razgovoru je razvidno, da so razlogi, zaradi katerih tožnik prosi za mednarodno zaščito, sledeči: V Siriji divja državljanska vojna med vojsko predsednika Assada in uporniki, ki želijo spremembe režima. V Siriji ni vode, hrane, elektrike, tudi v tožnikovem mestu B. je pravi kaos. Vse povsod so ostrostrelci, ki streljajo na vse, kar se premika. Sirska vojska vsakega mladega fanta, ki ga srečajo na ulici, takoj vzame in ga prisili, da naj služi Assadovi vojski. To bi pomenilo, da bi moral streljati na upornike, ki so pripadniki njegovega naroda (vsi so sirski državljani). Zaradi tega ga je bilo strah hoditi po ulici. Je kurdske narodnosti in v Siriji nima nobenih pravic. So zatirana skupnost v Siriji. Če bi policija našla pri njem kakšno kurdsko knjigo, bi ga takoj aretirali. Na cesti sploh ne sme govoriti kurdsko. Vzeli so jim zemljo, hišo in jo razdelili Alaween-om. Ne morejo imeti niti premičnin. Tožnik je bil vpoklican v vojsko in ker se služenju vojaškega roka nikakor ni mogoče izogniti, je pobegnil, saj ne želi streljati na svoj narod. Po 5. alineji 2. odstavka 6. člena ZMZ dejanje preganjanja predstavlja tudi pregon ali kazen zaradi zavrnitve služenja vojaškega roka v spopadu, če bi služenje vojaškega roka vključevalo kazniva dejanja ali dejanja, ki spadajo med razloge za izključitev iz 1. odstavka 5. člena ZMZ. V zvezi z dejstvom, da bi v konkretnem primeru služenje vojaškega roka vključevalo tudi kazniva dejanja in druga dejanja, kot so opredeljena v 1. odstavku 5. člena ZMZ, niti ni potrebno izgubljati besed, saj so zločini, ki jih izvršujejo sirske oblasti, splošno znano dejstvo. To izhaja tudi iz poročil, ki jih je proučila tožena stranka: npr. Letno poročilo AI 2012, poročilo britanskega notranjega ministrstva z dne 15. 1. 2013 - točka 3.10.5; vladne enote in pridružene milice so zagrešile umore, mučenje, posilstva, prisilno razselitev, izginotja in druga nečloveška dejanja. Mnogi zločini so bili storjeni kot del razširjenih ali sistematičnih napadov na civilno prebivalstvo ter spadajo med zločine proti človeštvu.

Tožnik je v prošnji za mednarodno zaščito pojasnil, da se vpoklicu ni odzval, ker ne želi streljati na svoj narod. Glede na navedeno je jasno, da tožniku v izvorni državi grozi preganjanje zaradi njegovega političnega prepričanja. Definicija političnega prepričanja je vsebovana v 7. odstavku 27. člena ZMZ - imeti neko mnenje, stališče ali prepričanje o zadevi, povezano s potencialnimi subjekti preganjanja iz 24. člena ZMZ in z njihovo politiko in metodami.

Tožnik v izvorni državi nima pravice do ugovora vesti (prim. točko 3.10.4 poročila britanskega notranjega ministrstva z dne 15. 1. 2013), ki pa je pravica, varovana tudi z 9. členom EKČP. ESČP je tako v primeru Bayatan proti Armeniji dokončno presodilo, da je potrebno zaščititi tudi pravico do ugovora vesti vojaški dolžnosti, in jasno povedalo, da kadar je oseba zaradi ugovora vesti obsojena na zapor, gre za kršitev temeljnih človekovih pravic in svoboščin.

Tožena stranka je nepravilno ocenila, da tožnik ni izkazal splošne verodostojnosti. Tožena stranka ni upoštevala vseh treh temeljnih strukturnih elementov ocene splošne neverodostojnosti, ki so uveljavljeni tako v pravni doktrini kot v sodni praksi. Tožena stranka je namreč ocenjevala le notranjo nekonsistentnost prosilčevih izjav, ni pa preverjala zunanje (ne)konsistentnosti, ki zadevajo primerjavo prosilčevih izjav z objektivnimi informacijami o izvorni državi ali drugimi dokazi v zvezi z njegovim pobegom. Prav tako je nepravilen, pomanjkljiv in neprepričljiv zaključek tožene stranke, da ni mogoče priznati verjetnosti obstoja dogodkov, kot jih je opisal prosilec, pri čemer je iz dokazne ocene tožene stranke mogoče zaključiti le, da uradna oseba tožniku ni verjela, ni pa vključeno v presojo vprašanje, ali je prosilcu mogoče verjeti (kar je objektivni kriterij v nasprotju s subjektivnim ocenjevanjem). Tožena stranka je ravnala v nasprotju s pravili o vestni, skrbni in natančni dokazni oceni, saj je upoštevala le elemente negativne ocene verodostojnosti, ni pa upoštevala pozitivnih elementov, tj. tistih, ki tožnikove navedbe v celoti potrjujejo.

Vse nekonsistentnosti, na katerih tožena stranka gradi svojo negativno oceno splošne neverodostojnosti, so - v kolikor sploh gre za nasprotja v tožnikovih izjavah – t.i. nematerialne (nebistvene) nekonsistentnosti in na samo odločitev o utemeljenosti tožnikove prošnje za mednarodno zaščito ne morejo bistveno vplivati. Navedeno je mogoče ponazoriti na primeru očitka, da je tožnik pri podaji prve prošnje povedal, da pripada arabski narodnosti, pri podaji druge prošnje je navedel, da je kurdske narodnosti, na policiji pa, da je po narodnosti Sirec. Tu sploh ni nobene nekonsistentnosti, saj si posamezne izjave medsebojno sploh ne nasprotujejo, saj je tožnik tako pri podaji prve prošnje kot pri drugi prošnji ves čas zatrjeval, da je Kurd iz Sirije. Kako so se v obrazec prošnje podatki zapisali, sploh ni pomembno. V zvezi z očitkom glede kraja, iz katerega je tožnik odšel iz Turčije, tožena stranka tožniku niti ni dala možnosti, da morebitna neskladja oziroma nekonsistentnosti pojasni oziroma razčisti (prim odločba US RS Up-1229/2006 z dne 7. 2. 2007), zato na to dejstvo svoje odločitve že iz tega razloga ne sme opreti. Dejstvo, da je tožnik zatrjeval, da potnega lista ni odprl, še ne pomeni, da ni vedel, na katero ime se je potni list glasil, saj ga je konec koncev on naročil. Pa tudi sicer je bilo njegovo prepričanje napačno, saj se je potni list glasil na ime K.K., on pa je mislil, da se je glasil na ime J.J.

To, da si tožnik ni upal iz hiše zaradi prisotnosti ostrostrelcev, še ne pomeni, da tožnik nikoli ni šel ven iz hiše. Ocena tožene stranke je izkustveno neprepričljiva in nelogična. Drži sicer, da tožnik ni zaprosil za mednarodno zaščito takoj, ko je objektivno to bilo mogoče, vendar je pri tem potrebno upoštevati razloge, zakaj tega ni storil. Tožnik je namreč hotel na Švedsko, kjer je njegova družina. V konkretnem primeru ne more biti dvoma glede resničnosti tožnikovih izjav, da je prejel poziv v vojsko. Že tožena stranka namreč ugotavlja, da so podvrženi obveznemu vojaškemu vpoklicu vsi moški od starosti 18 let. To potrjuje tudi poročilo: Assad poziva k mobilizaciji v prvem govoru po več mesecih, z dne 6. 1. 2013 (predsednik je pozval k popolni nacionalni mobilizaciji), ter poročilo Assad novači vojakinje, ker mu zmanjkuje moških, z dne 23. 1. 2013. Ne glede na vse druge morebitne nematerialne nekonsistentnosti dvom v resničnost (bistvenega) dejstva, da je bil tožnik vpoklican v vojsko, ne more obstajati, saj so tožnikove navedbe v zvezi s tem v celoti skladne z informacijami o izvorni državi. Ni se mogoče strinjati z dokazno oceno tožene stranke, da osebi, ki je zavrnila služenje vojaškega roka, v Siriji ne grozi smrt. Tožena stranka je dokazni zaključek oprla zgolj na dejstvo, da v proučenih poročilih ni izrecno zapisano, da bi tožnika v takšnem primeru ubili. Dokazna ocena tožene stranke je torej v nasprotju z 8. členom ZUP.

Pri tem je nujno potrebno opozoriti na to, kakšen je dokazni standard v azilnem postopku, saj tožena stranka tega očitno ne upošteva. Postopek za pridobitev mednarodne zaščite temelji na ugotavljanju verjetnosti, da bi bil nekdo podvržen preganjanju ali da bi utrpel resno škodo. Ta nevarnost ne predstavlja dejanskega preteklega historičnega dogodka, temveč gre za ugotavljanje verjetnosti, da bi bila oseba podvržena temu prepovedanemu ravnanju v bodoče. To pomeni, da v postopku za mednarodno zaščito ni potrebno, da ugotovljena dejstva, informacije in okoliščine izkazujejo gotovost glede nevarnosti in utemeljenega strahu V tem postopku dejansko ne gre za dokazovanje, temveč za izkazovanje oziroma ugotavljanje verjetnosti. V azilnem postopku velja načelo, da je potrebno v dvomu vedno odločiti v korist prosilca (odločba Ustavnega sodišča RS v zadevi Up-1525/06 z dne 21. 6. 2007).

Upoštevajoč zgoraj navedena pravila je v konkretnem primeru mogoče ugotoviti, da toženi stranki ni uspelo ovreči vsakršnega dvoma, da tožnikovo življenje v primeru vrnitve v izvorno državo zaradi izogiba vpoklica ne bo ogroženo. Ne glede na zgoraj navedeno pa tožnik opozarja, da je že na podlagi proučenih poročil mogoče zaključiti, da obstaja najmanj verjetnost, da sta tožnikovo življenje in svoboda v primeru vrnitve v izvorno državo ogrožena.

Iz poročila britanskega notranjega ministrstva izhaja, da je kazen za izogibanje vpoklicu odvisna od okoliščin, od 6 mesecev do 5 let. Ob uporabi logičnega sklepanja je mogoče zaključiti, da v kolikor so ubiti dezerterji, bi bili prav gotovo ubiti tudi tisti, ki se že v začetku ne želijo vključiti v vojsko. Iz poročila britanskega notranjega ministrstva izrecno izhaja opozorilo, da če se ugotovi, da je prosilec dezerter, ali je verjetno, da bo ob povratku vpoklican v vojsko, je ustrezna podelitev azila, ker sirske oblasti te dezerterje smatrajo za nasprotnike režima.

Tožnik tudi opozarja, da je po tožnikovih podatkih tožena stranka v zadevi, ki je po dejanski in pravni podlagi enaka njegovi, v zadevi, ki se vodi pod št. 2142-25/2013/9 (1312-04), odločila povsem nasprotno, kot v obravnavani zadevi - tj. sprejela je dokazni zaključek, da osebi, ki se je izognila vpoklicu v vojsko, v primeru vrnitve v izvorno državo, grozi smrt. Spregledati pa ni mogoče niti dejstva, da je v Sloveniji veliko število prosilcev za azil iz Sirske arabske republike, ki vsi (čeprav med seboj niso povezani) zatrjujejo, da jim zaradi izognitve vpoklicu v vojsko grozi smrt.

Tožnik dodatno opozarja še na nekatera druga poročila o izvorni državi, na podlagi katerih je mogoče zaključiti, da so njegove izjave o tem, da mu v primeru vrnitve v izvorno državo grozi smrt, resnične oziroma vsaj verjetne. Med temi povzema poročilo britanskega notranjega ministrstva, operativna navodila (15. januar 2013). Tožnik kot dodaten dokaz prilaga poročilo z naslovom »ln Cold Blood: Summary Executions by Syrian Security Forces and Pro-Government Militias z dne 9. 4. 2012 (dostopen na http://www.ecoi.netllocal Iinkl213358/319556 en.html.) V priloženem poročilu je zapisano, da sirske oblasti in vojska ne ubija samo nasprotnike režima, temveč tudi civiliste, ki zanje ne predstavljajo prav nikakršne grožnje. Npr. v poročilu je izrecno zapisano: da so sirske varnostne sile ujele in usmrtile ljudi, ki so poskušali pobegniti, ko je vojska prišla v njihove kraje, ustrelili in zabodli ljudi na njihovih domovih ali usmrtili pridržane civiliste med hišno preiskavo. Glede na to, da sirske varnostne sile ubijajo civiliste, ki zanjo ne predstavljajo prav nobene grožnje, ostane vprašanje, kaj bi se zgodilo s tistimi, ki se ne podredijo njihovim ukazom (ki ne spoštujejo poziva v vojsko), zgolj še retorično.

Poročilo: »Sirija: Assad poziva k mobilizaciji v prvem govoru po več mesecih, z dne 6. 1. 2013« navaja, da se je predsednik Bashar al-Assad prvič pojavil v javnosti po več mesecih v soboto in pozval k »popolni nacionalni mobilizaciji« za boj proti upornikom, ki jih je opisal kot teroriste Al Kaide.

Poročilo: »Sirija, podatki o izvorni državi« (COI), Poročilo Službe COI, z dne 15. 8. 2012 navaja, da nekateri sirski državljani, ki so bili vrnjeni v državo potem, ko so živeli v tujini, so bili samovoljno priprti ob prihodu ali kmalu po povratku. Zaprositi za azil v tujini velja za izražanje nasprotovanja sirski vladi, zato zavrnjeni prosilci za azil tvegajo možno aretacijo. Tožnikovo življenje je še toliko bolj ogroženo, ker je sunit, saj ti - kot izhaja iz poročil - predstavljajo nasprotnike sirski oblasti. Še toliko bolj bi to veljalo za tiste, ki odklonijo služenje vojaškega roka.

Kljub temu, da že vse zgoraj navedeno zadostuje za sklep, da tožnik izpolnjuje pogoje za podelitev statusa begunca, tožnik dodaja, da te pogoje izpolnjuje tudi zaradi težav, ki jih ima kot Kurd. Kurdi so namreč v Siriji diskriminirani, kar dokazujejo poročila, ki se nahajajo v upravnem spisu.

Tožnik se sklicuje tudi na poročilo UNHCR z dne 22. 10. 2013: »International Protection Considerations with regard to people fleeing the Syrian Arab Republic, Update II«, iz katerega je mogoče zaključiti, da posameznik (z vidika intenzivnosti stopnje preganjanja) izpolnjuje pogoje za podelitev statusa begunca že na podlagi dejstva, da pripada določeni družbeni skupini - v konkretnem primeru kurdski narodnostni manjšini. Na strani 10 tožbe tožnik navaja dele tega poročila v angleščini.

Naslednje poročilo, ki ga omenja tožnik, je Poročilo Službe COI, z dne 15. 8. 2012. Po tem poročilu posebni poročevalec za sodobne oblike rasizma, rasne diskriminacije, ksenofobijo in sorodno nestrpnost, navaja: nekateri sirski državljani, ki so bili vrnjeni v državo, potem ko so živeli v tujini, so bili samovoljno priprti ob prihodu ali kmalu po povratku. Zaprositi za azil v tujini velja za izražanje nasprotovanja sirski vladi, zato so zavrnjeni prosilci za azil tvegajo možno aretacijo. /.../ Vedno huje je zaskrbljen zaradi samovoljnega pridržanja Kurdov, ko so jih na silo vrnil v Sirijo. Septembra (2009) so Khaleda Kenjo priprli v samici in ga obtožili širjenja lažnih vesti v tujini v skladu z 287. členom sirskega kazenskega zakonika, potem ko so zavrnili njegovo pritožbo na prošnjo za politični azil v Nemčiji. Podobno je bil junija Berzani Karro na silo vrnjen iz Cipra v Sirijo. Aretirali so ga na letališču v Damasku, ga priprli v samici in baje mučili. /. . ./ neuspešnim prosilcem in osebam, ki so ilegalno zapustile Sirijo po vrnitvi grozita pripor in preiskava /.../.

Poročilo: »Zatiranje kurdskega ljudstva v Siriji - Seznami imen kurdskih vojakov«, z dne 14. 5. 2010:

Ta poročila so poziv za EU, ZDA, Kanado, Avstralijo in vse druge demokratične države ter organizacije, naj ne spregledajo krute stiske kurdskega ljudstva. Zatiranje Kurdov in njihovega jezika se mora nehati enkrat za vselej. /.../ Zato pozivamo EU in druge države, naj zaščitijo kurdske mladoletnike in dezerterje ter jim podelijo politični azil na osnovi Ženevske konvencije o statusu beguncev.

Tožnik sodišču predlaga, da opravi glavno obravnavo in ponovno presodi izvedene dokaze, izvede dodatne dokaze, ki jih tožnik prilaga k tožbi, ter v zvezi s spornim vprašanjem tožnika ponovno zasliši. Predlaga, da odločbo sodišče odpravi in s sodbo odloči, da se tožniku prizna status begunca. Podredno predlaga, naj sodišče navedeno odločbo odpravi le v delu, v katerem tožniku ni bil priznan status begunca, in jo le v tem delu vrne toženi stranki v ponovno odločanje.

V odgovoru na tožbo tožena stranka pravi, da je v skladu s 34. členom ZMZ odločala v enotnem postopku, pri čemer se najprej presoja pogoje za priznanje statusa begunca.

Tožena stranka nadalje pojasnjuje, da je tako Upravno kot tudi Vrhovno sodišče v več svojih sodbah (npr. I U 1628/2012 z dne 5. 12. 2012 in I Up 40212012 z dne 13. 12. 2012) odločilo, da ZMZ ureja eno pravico do mednarodne zaščite, ki se lahko podeli v dveh oblikah, in sicer kot status begunca oziroma status subsidiarne zaščite. Ne gre torej za dve pravici (pravico do statusa begunca in pravico do subsidiarne zaščite), temveč sta to le dve obliki ene pravice, to je pravica do mednarodne zaščite. V izreku odločbe se torej ne odloči posebej o statusu begunca in tudi ne posebej o statusu subsidiarne zaščite.

Nadalje Vrhovno sodišče je v sodbi I Up 732/2011 z 28. 12. 2011 navedlo: “Zato po presoji Vrhovnega sodišča ZMZ ne daje podlage za obravnavo prošnje za mednarodno zaščito kot dveh ločenih zahtevkov, o katerih je treba odločiti z izrekom. Od tega, kakšna mednarodna zaščita (vrsta in obseg) je priznana prosilcu, pa je odvisno tudi njeno trajanje. Enako stališče je Vrhovno sodišče zavzelo v sodbi I Up 224/2011 z dne 9. 6. 2011.”

Nadalje tožena stranka pravi, da tožeča stranka v postopku mednarodne zaščite na posamezna vprašanja ni odgovarjala celovito oziroma je podajala skope odgovore. V prvem delu osebnega razgovora, ko so se vprašanja nanašala na osebne dokumente, je tožeča stranka odgovarjala zelo skopo. Ni naloga tožene stranke, da iz prosilcev "vleče" razloge za mednarodno zaščito. Tožena stranka meni, da se je z zastavljenimi vprašanji potrudila v največji možni meri, in nikakor ne misli tožeče stranke za vsako zastavljeno vprašanje pozvati, da mora odgovoriti obširno oziroma "vleči" odgovore od nje. Tudi na zelo pomembna vprašanja, glede osebnih težav zaradi kurdske narodnosti, je tožeča stranka navajala zelo posplošene odgovore. V zvezi s tem je tožnika trikrat pozvala, da naj bolj konkretno odgovori, kakšne osebne težave naj bi imel zaradi tega, ker je Kurd. Tožnik pa je navajal zgolj posplošene trditve, ki so se mu zgodile v preteklosti. Tožena stranka je na osebnem razgovoru tožečo stranko pozvala, da naj natančno opiše, kakšne težave je imela osebno zaradi svoje kurdske narodnosti, in to celo trikrat, pa je tožeča stranka zgolj zelo na splošno predstavila svoje težave, kot npr.: težko dobimo službo, ne smemo uporabljati svojega jezika na cesti niti v šoli, ne moremo študirati na šolah in univerzi itd.

Tožeča stranka zvezi s tem ni ničesar pojasnila, torej na kakšen način naj bi bila ponižana in zasmehovana, kdaj natančno ter s strani koga natančno, kako se je pri tem počutila, ali je navedena poniževanja komu prijavila itd. Na osebnem razgovoru je tožeča stranka opisala nogometno tekmo iz leta 2004. Dogodek, ki ga je opisovala tožeča stranka kot preganjanje, ki se je zgodil približno 9 let nazaj, ne more predstavljati resne ogroženosti tožeče stranke, saj tožeča stranka tudi svoje izvorne države ni zapustila zaradi tega dogodka. Če bi tožeča stranka bila ogrožena zaradi svoje kurdske narodnosti, bi lahko izvorno državo zapustila že mnogo prej in ne ravno sedaj, ko je državljanska vojna.

Tožeča stranka ne ve natančno, kdaj je imela datum vpoklica, čeprav je bila zaradi tega vabila tako živčna, da se je odločila, da bo zapustila izvorno državo. Namesto, da bi tožeča stranka navedeno resnično storila in odšla v prvo zanj varno državo, v tem primeru Turčijo, ki je od njegovega kraja oddaljena zgolj 4 do 5 kilometrov, je rajši odšla k stricu v vas N., ki je 100 kilometrov stran od kraja B. Kadar je oseba preganjanja do te mere, da ji je ogroženo življenje, bi zagotovo bil njen prvi cilj, da pride na prvo zanj varno območje. V tem primeru bi bila za tožečo stranko prva varna država Turčija. Navedeno pa tožeča stranka ni storila, saj je odšla v vas N., kjer je ostala približno dva tedna, šele na to, pa je zapustila izvorno državo. Vsa tožnikova neskladja pa je tožena stranka podrobno pojasnila v izpodbijani odločbi. Na tem mestu tožena stranka poudarja, da niti tožena stranka niti tožeča stranka nista našli informacije, iz katere bi izhajalo, da bo oseba, ki se izmika vojaški obveznosti, usmrčena, zato tožeča stranka nima podlage za takšne očitke. Tožena stranka na tem mestu tudi poudarja, da tožeča stranka ni dezerter. V informacijah o izvorni državi, ki jih je izpostavila tožeča stranka, obstaja namreč jasna razmejitev med izmikanjem vojaške obveznosti in dezerterstvom. Tožnik je v tožbi predložil tudi več informacij o izvorni državi, glede katerih pa tožena stranka opozarja na 52. člen Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). Ker tožnik v postopku izdaje upravnega akta ni predlagal v tožbi predloženih informacij o izvorni državi, čeprav bi jih lahko, tožena stranka sodišču predlaga, da omenjeni predlog obravnava kot nedovoljeno tožbeno novoto. Tožena stranka pojasnjuje, da tožnik povsem napačno razume določbe ZMZ v zvezi s tolmačenjem. Vrhovno sodišče je v sodbi št. I Up 380/2012 z dne 23. 8. 2012 glede povračila stroškov pooblaščenca navedlo, da bi tožnikov pooblaščenec, ki je vpisan v uradni seznam svetovalcev za begunce, v primeru plačila stroškov za prevode "dodatnih informacij," le-te lahko uveljavljal na podlagi 13. b člena ZMZ. Glede na navedeno jasno izhaja, da tožena stranka ni dolžna zagotoviti prevoda katerih koli informacij, ki jih želi predložiti tožnik, še posebej pa ne takšnih, ki se štejejo kot tožbena novota.

Tožba je utemeljena.

Sodišče bo tožbo utemeljilo najprej glede na argumente, ki jih je tožena stranka uporabila za zavrnitev prošnje za status begunca, in sicer po vrstnem redu, kot si sledijo v izpodbijani odločbi. V zadnjem delu obrazložitve pa bo na podlagi pravno-relevantnih okoliščin, ki so bistvene v tej zadevi in jih tožena stranka ni upoštevala na pravilen način in v zadostni meri, utemeljilo, zakaj tožnik izpolnjuje pogoje za status begunca.

Tožena stranka začenja argumentacijo z dejavnikom iz prve alineje 3. odstavka 21. člena ZMZ, ki dopolnjuje tretji kriterij za oceno (ne)verodostojnosti iz sheme, ki jo je Upravno sodišče vzpostavilo v zadevi I U 787/2012 z dne 29. 8. 2012; ta tretji kriterij je verjetnost (tretja alineja 3. odstavka 21. člena ZMZ), da so se dogodki v zvezi z zatrjevanim preganjanjem zgodili tako, kot je opisal tožnik. Za ta dejavnik je sodišče že zavzelo stališče, da ga je zakonodajalec postavil tako, da morajo biti tekom same izvedbe osebnega razgovora čim bolj dokumentirane okoliščine podajanja odgovorov s strani prosilca, zato da ta dejavnik v oceni (ne)verodostojnosti ni uporabljen na pretirano subjektiven način. V konkretnem primeru ta zahteva po dokumentiranju poteka osebnega razgovora, pri katerem se po mnenju tožene stranke tožnik ni kar najbolj potrudil, ni izpolnjena. Tožena stranka kot primer skopega odgovora navaja vprašanje v zvezi z potnim listom in se sklicuje na zapisnik osebnega razgovora z dne 20. 8. 2013 (na strani 3). Vendar pa iz tega zapisnika ne izhaja, da bi tožena stranka tožnika pri odgovoru na vprašanje o potnem listu opozorila, da pričakuje celovitejši, natančnejši ali kako drugače bolj opisen odgovor. Namesto tega je tožena stranka vprašanje postavila tako, da je tožnik lahko odgovarjal z da ali ne. Ko pa je bil (stran 4 zapisnika) vprašan, naj natančno opiše pot iz izvorne države, je očitno njegov opis zelo natančen in v okviru tega je tudi zelo natančno opisal postopek v zvezi s pripravo in uporabo (ponarejenega) potnega lista. Tudi na strani 5 je tožnik odgovarjal na vprašanja v zvezi s potnim listom in tožena stranka v zvezi s tem ne navaja, da bi bili njegovi odgovori posplošeni v tem smislu, da se tožnik ni potrudil pojasniti dejanskega stanja.

Kot drug primer splošnih odgovorov tožena stranka navaja vprašanje o tožnikovih osebnih težavah v izvorni državi zaradi tega, ker je Kurd. Tudi v zvezi s tem vprašanjem, ki je prvič dokumentirano na strani 6 zapisnika, je očitno razvidno iz zapisnika, da je tožnik nanj odgovoril obširno, deloma je govoril v prvi osebi ednine, kar se je njemu dogajalo, deloma pa v prvi osebi množine, ko je govoril za Kurde na splošno. Prvo brez drugega pri opisovanju diskriminacije ne gre, ker gre za diskriminacijo na podlagi narodnosti. V okviru tega odgovora je navedel, da so bili »izbrisani«, in sicer naj bi bil on izbrisan pred letom 2011; v prvem razredu so ga sirski otroci gledali kot drugo bitje; v kurdsko šolo ni mogel hoditi, jih ni; učitelji so bili do njega rasisti v osnovni in srednji šoli; država mu je dala ime po umrlemu bratu predsednika Bašarja Al Asada; upravna enota mu ni dovolila spremeniti imena v N. (ime kurdskega voditelja), kot si je želela njegova družina. Tožena stranka pravi, da je tožnika trikrat vprašala, kakšne so bile njegove osebne težave. Na strani 7 je tožena stranka še enkrat odprla vprašanje v zvezi s preganjanjem Kurdov. Vendar je sama začela to vprašanje z navedbo: »Navedli ste težave, ki jih imate kot Kurd.« Potem pa je nadaljevala: Kakšne konkretne težave ste vi osebno imeli zaradi tega, ker ste Kurd?« To pomeni, da vprašanje ni bilo postavljeno zaradi tega, ker je tožnik prvič posplošeno odgovoril, saj je tožena stranka v samem vprašanju priznala, da se je o splošni diskriminaciji že izrekel. Tudi tožnik je odgovor začel z: »Kot sem že povedal« /…/. Vendar pa je v tem delu razgovora opisal dogodek na nogometni tekmi, kjer je bil prisoten njegov brat. Šele na tej točki ga je uradna oseba opozorila, da mora povedati, kakšne težave je on osebno imel, ker je Kurd. Sledil je odgovor (spodaj na strani 7 zapisnika), ki je vseboval oblike diskriminacije pri uporabi jezika, dostopa do izobraževanja in zaposlitve, pridobitve lastništva na stanovanju njegovega očeta in tožnikovega državljanstva. Na tej podlagi sodišče zaključuje, da tožena stranka ni izkazala, da se tožnik ni dovolj potrudil utemeljiti svoje prošnje. Tudi na zaslišanju na glavni obravnavi ni bilo zaznati, da se tožnik ne bi trudil pojasniti okoliščin, v zvezi s katerimi so sodišče, tožena stranka ali pooblaščenka tožniku postavljali vprašanja, kar utrjuje oceno sodišča, da tožena stranka ni pravilno ocenila dejavnika iz prve alineje 3. odstavka 21. člena ZMZ, kot sestavnega dela ocene o tožnikovi (ne)verodostojnosti.

Kar zadeva drugi dejavnik iz druge alineje 3. odstavka 21. člena ZMZ, ki ravno tako podpira tretji kriterij znotraj ocene (ne)verodostojnosti, ima sodišče enako mnenje kot tožena stranka (na strani 17 izpodbijane odločbe), in sicer, da je zaradi vojnih razmer v Siriji nemogoče pričakovati od tožnika, da bi iz izvorne države pridobil kakršne koli dodatne ali nove dokaze o zatrjevanem preganjanju.

Temu v izpodbijani odločbi sledi argumentacija o notranjih nekonsistentnostih v izpovedbah tožnika, kar predstavlja prvi kriterij znotraj ocene (ne)verodostojnosti (3. alineja 3. odstavka 21. člena ZMZ). Tožena stranka pravi, da je pri podaji prve prošnje tožnik navedel, da je arabske narodnosti, pri podaji druge prošnje pa da je kurdske narodnosti, v policijskem postopku pa je dejal, da je po narodnosti Sirec. Tožena stranka je v izpodbijani odločbi upoštevala, da je na osebnem razgovoru tožnik dejal, da je prišlo do nesporazuma in da je po narodnosti Kurd, vendar pa te pojasnitve ni štela za verjetno in sprejemljivo, ker »uradna oseba zapiše podatke, katere pove prosilec sam«, poleg tega pa tožena stranka dodaja, da prosilec in pooblaščenec nista podala pripomb v samem postopku pri podaji prošnje. Sodišče se s tako oceno tožene stranke ne more strinjati. Pri prevajanju pojmov, kot so narodnost, etnična ali plemenska skupnost, namreč lahko pride do nesporazuma še posebej, ko gre za pripadnost narodu, ki nima svoje države, kot so Kurdi, ki živijo na območju več arabskih državnih skupnosti in v različnih kulturno in zgodovinsko pogojenih okoljih. Na zaslišanju na glavni obravnavi je tožnik jasno povedal, da je Kurd in tudi njegovo poznavanje razlik med Kurdi z državljanstvom in t.i. izbrisanimi Kurdi, ki ga je pokazal na glavni obravnavi (zapisnik o glavni obravnavi, str. 6 in str. 7), ne postavlja njegove narodnosti pod noben dvom. Pa tudi tožena stranka ni zavzela stališča, da tožniku ni mogoče verjeti, da je Kurd, ampak je dokazno oceno izvajala ob predpostavki, da je tožnik Kurd (na primer: stran 22 izpodbijane odločbe). Tožena stranka je tožnika na glavni obravnavi vprašala, h kateri kategoriji Kurdov spada, in je tožnik podal odgovor glede na kvalifikacijo, ki jo je predstavila tožena stranka, sam pa je obrazložil, zakaj je več skupin Kurdov, kot je to menila tožena stranka. Tožnik je tudi povsem prepričljivo pojasnil pojem »maktum« (in razliko med Kurdi tujci in tistimi, ki so »maktum« (zapisnik o glavni obravnavi, str. 7-8). Poleg tega je tožnik na osebnem razgovoru toženi stranki predlagal, naj angažira prevajalca za kurdski jezik, da se bi tožnik z njim pogovarjal v kurdskem jeziku. Tožena stranka na ta način ni preverjala tožnikove izjave, da je Kurd, in sodišče tudi meni, da za to ni bilo nobene potrebe glede na prepričljivost tožnika na glavni obravnavi. Zato sodišče drugače kot tožena stranka meni, da ni nobene neopravičljive nekonsistentnosti v izjavi tožnik glede njegove narodnosti, ki je pomembna oziroma ena od bistvenih okoliščin predmetnega spora.

Tudi drugo notranjo nekonsistentnost, ki jo je ugotovila in upoštevala tožena stranka v celoviti oceni (ne)verodostojnosti, je tožena stranka napačno izpeljala. Razliko med izjavo v prvi prošnji, po kateri je tožnik opravil 6 razredov osnovne šole in 3 leta srednje šole, in izjavo v drugi prošnji, kjer ni navedel 3 let poklicnega šolanja, je tožnik sprejemljivo pojasnil, da v drugem primeru ni bil o poklicnem šolanju nič vprašan. Na zapisniku prošnje z dne 4. 7. 2013 v rubriki poklicno izobraževanje (točka 19/B) ni nič zabeleženo, kar ne dokazuje, da je tožnik povedal drugače, kot v prvi prošnji. Tožena stranka pravi, da je uradna oseba zagotovo vprašala tožnika tudi glede nadaljnjega šolanja, vendar pa to iz zapisnika ne izhaja, saj bi v tem primeru moral biti zabeležen negativen odgovor, tako kot na primer v nekaterih drugih rubrikah prošnje (rubrike št. 20, št. 21, št. 22, št. 23). Posamezne rubrike v predmetnem zapisniku niso izpolnjene tako, da bi se dalo zanesljivo ugotoviti, na katero vprašanje je tožnik odgovoril negativno, v zvezi s katero pa sploh ni bil nič vprašan. Poleg tega trajanje šolanja ni okoliščina, ki bi bila kakor koli neposredno povezana s pogoji za mednarodno zaščito, zato ne gre za pomembno okoliščino.

Tretjo notranjo nekonsistentnost je tožena stranka našla v odgovoru tožnika, iz katerega mesta je odšel v Turčijo. Tožena stranka pravi, da bi tožnik zagotovo moral vedeti, iz katerega kraja je dejansko odšel, ko je zapustil izvorno državo. Sodišče ugotavlja, da glede tega izjave tožnika v upravnem postopku niso kontradiktorne. Na zaslišanju na glavni obravnavi je tožnik povedal, da je živel v mestu B., ki spada v provinco O., zato ni najti nobene kontradiktornosti v tem, da je tožnik v policijskem postopku navedel, da je šel v Turčijo iz (mesta) O., na osebnem razgovoru pa je dejal, da je odšel na pot iz mesta O. Ali je tožnik, ki je Kurd, potoval z avtobusom ali avtom, pri čemer tožena stranka niti ni razčiščevala, ali je šel iz B. z avtom ali avtobusom, ali iz N., kjer se je skrival en teden, preden je odšel v Turčijo, pa tudi ni bistveno v okoliščinah vojne v Siriji. Tožnik je v upravnem postopku in na zaslišanju na glavni obravnavi skladno povedal, da je na begu najprej odšel iz mesta B. v vas N. k stricu, kjer se je skrival 7 dni, in od tam, ko so prodali avto, v Turčijo, točneje je odšel iz vasi P. v Turčijo.

V tretjem in četrtem odstavku na strani 18 izpodbijane odločbe tožena stranka izpeljuje kontradiktornost tudi v tem, da je tožnik po eni strani v upravnem postopku navedel, da ni vedel, da bo dobil ponarejen potni list ter letalske karte za Kairo, po drugi strani pa je povedal, da je vnaprej plačal 3000 evrov za potni list in karto. Ob tem, da v danih okoliščinah primera sirskega begunca, ki je vojaški obveznik in Kurd, to ne more biti pomembna kontradiktornost, saj tožena stranka te kontradiktornosti ni uspela povezati z vprašanjem kurdske narodnosti tožnika, sodišče ugotavlja, da se navedeni izjavi med seboj niti ne izključujeta. Tožnik je lahko plačal 3000 EUR za letalsko karto in „ureditev“ potnega lista, pri čemer v času dogovora o tem plačilu morda res ni vedel oziroma mu noben ni povedal, da bo potoval z ponarejenim potnim listom. Očitno pa je tožnik kasneje izvedel, da ima ponarejen potni list na določeno ime, ki ni njegovo; ali ga je ob tem tudi odprl ali ne in na katero (točno) ime je bil izdan, ni bistveno glede na okoliščine, ki jih bo sodišče navedlo ob koncu te obrazložitve in so v zadevi bistvenega pomena. Kar zadeva identiteto tožnika je v zadevi pomembno, da je tožena stranka poslala osebno izkaznico tožnika Nacionalnemu forenzičnemu laboratoriju, ki je ugotovil, da je osebna izkaznica tožnika št. ... pristna in brez znakov ponarejanja.

Nadaljnji element v dokazni oceni tožene stranke, ki kaže na to, da tožena stranka v danih okoliščinah primera ni razlikovala med pomembnimi in nepomembnimi kontradiktornostmi, pa bi morala, je ugotovitev tožene stranke, da je tožnik po eni strani trdil, da si ni upal ven iz hiše, po drugi strani pa je sam povedal, da ko je (vojaški) poštar prinesel poziv za vpoklic v vojsko, ga ni bilo doma in da zato ne drži tožnikova trditev, da si ni upal ven iz hiše. Da je bilo tožnika strah zapustiti hišo, ne pomeni oziroma ni mogoče razumeti kot trditev v absolutnem smislu, da tožnik nikoli ni šel ven iz hiše, ampak da ko je šel ven iz hiše, ga je bilo vedno strah.

Tudi naslednja ugotovljena kontradiktornost (v prvem odstavku na strani 19 odločbe) je neživljenjska in tudi nepravilno izpeljana z vidika standardov dokaznega prava v azilnih zadevah. Tožena stranka šteje za neverjetno navedbo tožnika, da „sirska vojska vsakega mladega fanta, ki ga srečajo na ulici, prime in prisili, da služi Asadovi vojski“, saj tožnika niso (še) prijeli, vojna pa traja že tri leta. Tožniku namreč ni treba dokazati, da sirska vojska res vsakega mladega fanta, ki ga sreča na cesti, prisili, da se pridruži Asadovi vojski; takšno dokazno breme bi bilo v azilnem pravu namreč nemogoče izpolniti. Dovolj je, in to je tretja bistvena okoliščina v predmetni zadevi, po (prvi) okoliščini, da je tožnik Kurd in v starosti vojaške obveznosti (druga bistvena okoliščina), in sicer da se tožnikova izjava v upravnem postopku o tem, da Asadova vojska novači mlade fante na ulici, ujema z informacijami o stanju v izvorni državi. Tožnik je na zaslišanju na glavni obravnavi ponovno (enako kot v prvi in drugi prošnji, kot to ugotavlja tudi tožena stranka) povedal, da vojaška obveznost nastopi z 19 leti, tožnik pa je star 20 let in da bi ga v primeru vrnitve v svoje vrste vzela bodisi sirska vojska bodisi fundamentalistične frakcije, izjavil pa je tudi, da bi ga sirske oblasti lahko tudi likvidirale, ker ni šel služit vojske. Nevarnost, da bi tožnika, ki je vojaški obveznik, v primeru vrnitve v izvorno državo zajela sirska vojska, je realna, ker informacija iz časopisa Guardian, ki jo je uporabila tudi tožena stranka v izpodbijanem aktu, potrjuje, da je v devetnajstih mesecih do oktobra leta 2012 izginilo 28.000 Sircev, ker vladne in varnostne enote ugrabljajo ljudi z ulice, ugrabljeni pa so bodisi pogrešani, bodisi so odpeljani v sirske zapore ali tajne centre za pridržanje, kjer so žrtve mučenja. Po tej informaciji nekateri ocenjujejo, da je tako izginulih celo 80.000. Tudi UNICEF je poročal (v letu 2012), kar je tožena stranka tudi vključila v izpodbijano odločbo, o samovoljnih aretacijah celo otrok, mučenjih in spolnih zlorabah v priporu. Ker je tožena stranka pridobila in uporabila informacijo, da je predsednik Asad v začetku leta 2013 pozval k nacionalni mobilizaciji, tožnik pa je pojasnil, da so pozive za služenje vojaškega roka prejeli moški, rojeni 1994, se predmetna izjava, ki jo je tožena stranka ocenila za neverjetno, ujema z uporabljenimi informacijami o stanju v izvorni državi in zato ni nekonsistentna oziroma malo verjetna, kot je to zmotno ocenila tožena stranka. Utemeljenost strahu tožnika, da bi bil v primeru vrnitve v Sirijo tožnik zajet s strani sirske vojske, povečujeta še dve informaciji, ki ju je tožena stranka ravno tako povzela v izpodbijanem aktu, pa ju ni pravilno uporabila. To sta informacija »Zatiranje kurdskega ljudstva v Siriji – Seznam imen kurdskih vojakov« ter poročilo »Sirija: Podatki o izvorni državi (COI) Poročilo službe COI«, ki opisuje primere naklepnih umorov kurdskih vojakov, ki služijo v sirski vojski, kot sestavni del politike postopnega etničnega čiščenja zoper kurdske rekrute, ter primere samovoljnega pridržanja Kurdov, ki so se vrnili nazaj v Sirijo. V zvezi s tem avstrijska organizacija ACCORD poroča na podlagi več virov, da neuspešnim prosilcem za azil in osebam, ki so ilegalno zapustile Sirijo, po vrnitvi grozita pripor in preiskava. Iz poročil, ki jih je tožena stranka, povzela v izpodbijanem aktu, izhaja tudi realna nevarnost, da v primeru pripora priporniku, ki je Kurd, grozi mučenje.

Naslednji dejavnik v oceni (ne)verodostojnosti, ki ga je tožena stranka napačno uporabila, je okoliščina iz 4. alineje 3. odstavka 21. člena ZMZ. Gre za dejavnik, ki gradi tretji kriterij za oceno (ne)verodostojnosti, to je verjetnost, da je tožnikov strah utemeljen iz razlogov, kot jih je navajal v upravnem postopku in upravnem sporu. Tožena stranka meni, da bi moral tožnik zaprositi za azil že v Turčiji, kjer se je nahajal 2 meseca, poleg tega pa, če bi imel resničen namen ostati v Sloveniji, je ne bi samovoljno zapustil, ampak bi počakal na odločitev organa, tako pa je bil iz Švedske vrnjen na podlagi Dublinske uredbe v Slovenijo. Tožnik je v upravnem postopku in na glavni obravnavi pred sodiščem pojasnil, da je na Švedsko odšel, ker ga je brat obvestil, da je oče bolan in ga je šel obiskat. To ravnanje z vidika obravnavanja njegove prošnje v Sloveniji tožniku ni v korist, vendar pa tudi ne spreminja bistvenih – do tega mesta obravnavanih okoliščin - da je v Siriji vojna, da je tožnik vojaški obveznik, da vojska izvaja mobilizacijo formalno in na ulici in da je položaj kurdskih nabornikov, med katere spada tožnik, izrazito negotov in nevaren v sirski vojski. Enako velja tudi za okoliščino, da tožnik ni v Turčiji zaprosil za mednarodno zaščito; ker ima tožnik pravico, da v državi članici EU zaprosi za mednarodno zaščito, in tožnik je, tako kot ugotavlja tudi tožena stranka na strani 19 izpodbijane odločbe, takoj ko je videl, da je v „evropski državi“, ko je bil s policisti Republike Slovenije, zaprosil za azil.

Na podlagi do sedaj obravnavanih elementov kontradiktornosti, ki jih je po mnenju sodišča tožena stranka nepravilno ocenila, je tožena stranka na strani 20 izpodbijane odločbe zaključila, da „takšno ravnanje pomeni zavajanje pristojnega organa“ in da zato tožniku ni mogoče priznati splošne verodostojnosti. Ker je sodišče ugotovilo, da je dokazna ocena tožene stranke v do sedaj navedenih elementih nepravilna, tožniku tudi ni mogoče očitati splošne neverodostojnosti v smislu 5. alineje 3. odstavka 21. člena ZMZ.

V nadaljevanju izpodbijane odločbe, na straneh od 20 do zadnjega odstavka na strani 22, se tožena stranka ukvarja z vprašanjem, v katero kategorijo Kurdov spada tožnik, da bi na tej podlagi ocenila, ali je tožnik diskriminiran kot Kurd v smislu dejanj preganjanja iz 26. člena ZMZ. Vendar pa v danih okoliščinah primera notranjega oboroženega spopada v Siriji za presojo statusa begunca ni bistveno, ali je tožnik diskriminiran, ker je Kurd, neodvisno od dejstva, da v Siriji velja formalna mobilizacija moških, ki so vojaški obvezniki, in da prihaja do novačenja v sirsko vojsko tudi na ulici, in da so kurdski vojaški obvezniki in znotraj tega še posebej zavrnjeni prosilci za azil, ki se niso odzvali vojaški obveznosti, ko so bili za to izpolnjeni pogoji, v izrazito nevarnem položaju. To so bistvene okoliščine nevarnosti, ki realno grozijo tožniku v konkretnem primeru, ne pa diskriminacija Kurdov glede šolanja, zaposlitve, pridobitve lastnine, uporabe jezika na ulici – neodvisno od vojaške mobilizacije v Siriji. Tožena stranka je torej dokazno oceno glede diskriminacije Kurdov do zadnjega odstavka na strani 22 izpodbijane odločbe usmerila v manj bistvene okoliščine. Šele v zadnjem odstavku na strani 22 do 3. odstavka na strani 26 odločbe tožena stranka pride do bistvenih okoliščin spora, vendar pa, kot bo razvidno iz nadaljevanju, tudi v tem delu izpodbijane odločbe tožena stranka bistvenih okoliščin ne obravnava na pravilen in zakonit način. Te bistvene okoliščine spora se namreč vežejo na vpoklic v sirsko vojsko in tveganje oziroma utemeljen strah tožnika, da bi moral kot pripadnik vojske izvrševati kazniva dejanja zoper civilno prebivalstvo v smislu 1. odstavka 5. člena ZMZ, ali da bi bil podvržen priporu oziroma pridržanju kot zavrnjeni prosilec za azil in Kurd, ki se je izognil vojaški mobilizaciji, zaradi česar bi mu realno grozilo nehumano ravnanje ali mučenje glede na uporabljena poročila o stanju v izvorni državi, bodisi da bi bil znotraj sirske vojske preganjan, mučen, ubit, ker je Kurd, kar je tudi dokumentirano v poročilih, ki jih je v odločbo povzela tožena stranka.

Ta del obrazložitve pa tožena stranka začenja z ugotovitvijo o naslednji kontradiktornosti tožnika in sicer, da je tožnik podajal kontradiktorne izjave glede datuma vpoklica, saj je enkrat zatrdil, da ne ve, drugič pa, da bi se moral v vojski zglasiti takoj. V okoliščinah, ko citirana poročila potrjujejo, da je predsednik Asad v začetku leta 2013 pozval k vojaški mobilizaciji, ko poročila pričajo, da sirska vojska zapolnjuje svoje vrste tudi z ženskami in da se dogajajo ugrabitve na ulicah tudi zaradi rekrutacije, ko ni sporno, da je tožnik vojaški obveznik, ker je starejši od 19 let in da ni Kurd brez državljanstva, za katere je tožena stranka na podlagi poročila britanskega notranjega ministrstva z dne 15. 1. 2013 (str. 23 odločbe) ugotovila, da jim ni treba služiti vojske, tožnik pa je na zaslišanju na glavni obravnavi povedal tudi pet imen znancev oziroma sorodnikov, ki so bili že vzeti v vojsko, in so bili vsi Kurdi (od katerih so trije že padli), sploh ni bistveno, ali je tožnik poziv za služenje vojske že dobil, ali ne in ga je samo pričakoval. Zato nekonsistentnost, na katero se je oprla tožena stranka, da bi moral tožnik poznati čas, ko bi se moral zglasiti v vojski, ni bistvena. Tudi tisto edino zaznavno neskladje tožnika, ki se je razkrilo na zaslišanju tožnika na glavni obravnavi, ko je dejal, da pisma (poziva v vojsko) ni videl, prebrala ga je tožnikova sestra, ker je mama nepismena, mama pa naj bi pismo strgala pred njegovim prihodom domov, med tem ko naj bi po zapisu tožene stranke v izpodbijanem aktu tožnik na osebnem razgovoru navedel, da ko je prišel domov, je pismo odprl in videl, da ga sirska vojska vabi k služenju vojaškega roka, ne odtehta okoliščin, ki govorijo za podelitev statusa begunca. Na zaslišanju na glavni obravnavi je to neskladje tožnik pojasnil zgolj s tem, da ni izjavil, da je osebno dobil vabilo za vpoklic, kar drži po obeh variantah, vendar je kljub temu razlika v obeh izjavah zaznavna. Ta nekonsistentnost, kot že rečeno, po presoji sodišča izgubi pomen ob upoštevanju naslednjega dokaza, ki ga je sodišče najprej izvedlo na glavni obravnavi, to pa je Poročilo UNHCR z dne 22. 10. 2013: »Mnenje o mednarodni zaščiti ljudi, ki bežijo iz Sirije (Posodobljena različica II)«. Gre za poročilo, ki do tega upravnega spora Upravnemu sodišču še ni bilo predočeno v zadevah beguncev iz Sirije in gre v tem smislu za novo relevantno dejstvo v tovrstnih zadevah. To poročilo UNHCR pa je bilo izdano 3 dni pred izdajo izpodbijanega akta. Sodišče je izvedlo ta dokaz z branjem relevantnih odlomkov poročila UNHCR, na katerega tožena stranka na glavni obravnavi ni imela pripomb. Na strani 4 v prvem odstavku poročila UNHCR je navedeno, da se povečuje zaskrbljenost zaradi povečanja dinamike konflikta, ki vključuje uporabo kemičnega orožja zoper civiliste. To poročilo potrjuje navedbe v drugih, starejših poročilih o stanju v izvorni državi, ki jih je v izpodbijano odločbo povzela, a jih tožena stranka ni upoštevala v luči določila 5. alineje 2. odstavka 26. člena ZMZ. Tudi tožena stranka je namreč na strani 11 odločbe povzela poročilo Human Rights Watch, da se dogajajo nezakoniti letalski napadi, ki ubijajo številne civiliste in sejejo uničenje, strah in razselitev in da gre za napade na bolnice, pekarne, ki so sicer zavarovane po mednarodnem humanitarnem pravu. Da se v spopadih izvajajo zločini zoper civilno prebivalstvo, je razvidno tudi iz poročila »Aktivisti: 6000 ubitih marca v Siriji« (str. 11 izpodbijane odločbe). Tudi poročilo UNICEF iz meseca februarja 2012 izkazuje dejanja samovoljnih aretacij otrok, mučenj in spolnih zlorab v priporu. Ob tem je pomembno, da je tožena stranka na strani 24 izpodbijane odločbe povzela tudi poročilo Human Rights Watch, ki temelji na pričevanjih dezerterjev, ki jim je uspelo pobegniti; ti so povedali o številnih primerih usmrtitev vojakov in protestnikov po hitrem postopku, ki niso hoteli sodelovati v grozodejstvih. Zgoraj navedena poročila torej izkazujejo v zadostni meri, da ima tožnik utemeljen strah pred preganjanjem, do katerega bi verjetno prišlo v primeru vrnitve v Sirijo, kjer bi bil mobiliziran v sirsko vojsko in bi bil preganjan na podlagi političnega prepričanja, ki tožnika odvrača od streljanja proti pripadnikom svojega naroda ali civilnemu prebivalstvu. Gre za dejanje preganjanja iz 5. alineje 2. odstavka 26. člena ZMZ.

Iz poročila UNHCR z dne 22. oktobra 2013 (str. 8, odst. 14), ki ga je sodišče kot dokaz izvedlo na glavni obravnavi, izhaja tudi stališče, da »večina Sircev, ki prosijo za mednarodno stališče, verjetno izpolnjujejo pogoje za status begunca, ker imajo utemeljen strah v povezavi z eno izmed predpisanih podlag za preganjanje. Za večino civilistov, ki bežijo iz Sirije, ta povezava sloni na dejanski ali percipirani posredni ali neposredni povezavi z eno od sprtih strani. Za to, da nekdo pridobi status begunca, ni potrebno, da bi bilo dejanje preganjanja usmerjeno na posameznika. Osebe so lahko preganjane zaradi prepričanja, da imajo neko politično stališče v sporu, ker živijo v določeni vasi, soseščini, ali ker pripadajo določeni etnični skupnosti ali verski skupnosti.« Zato je v predmetni zadevi ključno, da je tožnik Kurd.

Vendar pa omenjeni pravni vidik o tem, kako drugi subjekti preganjanja percipirajo tožnika oziroma njegove politično prepričanje, ki ga UNHCR izpeljuje na podlagi interpretacije Ženevske konvencije o statusu beguncev, ni edini pravno-relevantni vidik, ki varuje tožnika pred preganjanjem. Po določilu prve alineje prvega odstavka 26. člena ZMZ morajo biti dejanja preganjanja dovolj resne narave ali dovolj ponavljajoča, da predstavljajo hudo kršitev človekovih temeljnih pravic, »zlasti« pravic, ki so absolutno zaščitene po Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju: EKČP). To pa pomeni, da če gre za hudo kršitev človekove pravice bodisi zaradi njene narave ali ponavljanja kršitve, dejanje preganjanja lahko pomeni tudi kršitev temeljne človekove pravice, ki ni absolutno zaščitena. Glede na to, da je Sodišče EU med take kršitve pravice kot dejanja preganjanja zaradi kaznovanja v zakonodaji že štelo kršitev pravice do zasebnosti (iz 8. člena EKČP oziroma 7. člena Listine EU o temeljnih pravicah), ko gre za uresničevanje identitete v zvezi z spolno usmerjenostjo (sodba SEU v zadevi C- 199/12 do C-201/12, X, Y in Z, z dne 7. novembra 2013), pa tudi kršitev pravice do verske svobode iz 10. člena Listine EU o temeljnih pravicah oziroma 9. člena EKČP (sodba SEU v zadevi C-71/11 in C-99/11, Y in Z z dne 5. 9. 2012, odst. 57-58), ki tudi ni absolutna pravica, Upravno sodišče nima podlage za interpretacijo, da kaznovanje tožnika v konkretnem primeru, ker se je izognil vojaškemu vpoklicu in ker v vojski noče streljati na svoj narod (Kurde), ne more spadati v okvir pravno zavarovane nacionalne in osebnostne identitete tožnika v smislu 8. člena EKČP. V zadevi X, Y in Z je namreč SEU priznalo, da v okvir dejanj preganjanja iz Kvalifikacijske direktive, ki je v ZMZ preneseno v prvi alineji prvega odstavka 26. člena ZMZ, spada tudi kršitev neabsolutne pravice iz 8. člena EKČP oziroma 7. člena Listine EU o temeljnih pravicah pod pogojem, da je kršitev »dovolj huda« (ibid. odst. 53). Vendar je SEU pri tem obseg varstva beguncev omejilo s tem, ko je navedlo, da »zgolj obstoj zakonodaje«, s katero se kaznuje homoseksualna dejanja, ni mogoče šteti za dejanje preganjanja v smislu člena 9(1) Direktive (ibid. odst. 55). To pomeni, da enako tudi zgolj obstoj zakonodaje v Siriji, ki tistim, ki se izmikajo služenju vojaškega roka, pravno-formalno grozi z od 6 mesecev do 5 let zaporne kazni, sama po sebi še ne pomeni preganjanja. SEU namreč nadaljuje: zaporna kazen pa lahko pomeni preganjanje v smislu člena 9(1) Direktive, »če se dejansko uporablja v izvorni državi« (ibid. odst. 56). To pomeni, da mora nacionalni organ ugotoviti, ali takšna kaznovalna zakonodaja obstaja in kakšen je način njenega izvajanja (ibid. odst. 58). V konkretnem primeru je tožena stranka načeloma sprejela, da tožniku grozi zaporna kazen od 6 mescev do 5 let, vendar je pavšalno podvomila, kako bi lahko sirska vojaška in policijska služba imeli evidenco o tem, kdo se je izognil vojaški službi in kdo ne. Poročila, ki jih je tožena stranka uporabila v izpodbijani odločbi, kažejo, da se dogaja zapiranje in kaznovanje tistih, ki se izmikajo vojaški službi, oziroma, ki imajo v percepciji vojaške službe zaradi raznih osebnih okoliščin, med katere spada tudi kurdska nacionalnost, zelo verjetno nasprotno politično prepričanje od sirske vojske in so zato politični nasprotniki sirskega vojaškega režima. In končno, tako kot SEU v sodbi v zadevi X, Y in Z ne zahteva od prosilcev za mednarodno zaščito, da z večjo vzdržnostjo prikrijejo svojo spolno identiteto (ibid. odst. 71 in 76); tako je treba tudi v tem upravnem sporu upoštevati, da tožnik niti ne more prikriti svoje nacionalne identitete in prepričanja, ki ga razumljivo odvrača, da bi v vojski streljal na pripadnike svojega naroda, kar je večkrat poudaril v upravnem postopku in v upravnem sporu. V tej zvezi pooblaščenka tožnika v tožbi utemeljeno opozarja na sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) v zadevi Bayatyan v. Armenia z dne 7. 7. 2011. Gre za precedenčno sodbo Velikega senata ESČP, ki je spremenila dotedanjo prakso nadzornih organov EKČP. V tej zadevi je bil pritožnik pripadnik jehove priče in mu je bila izrečena zaporna kazen zaradi odklanjanja služenju vojaškega roka v trajanju enega leta in pol (ibid. odst. 33). ESČP je ugotovilo kršitev pravice do ugovora vesti iz 9. člena EKČP, ker je štelo, da je nasprotovanje služenju vojaškega roka motivirano z resnim in nepremostljivim konfliktom med obveznostjo služiti vojaški rok in osebno vestjo pritožnika ali njegovega globokega in iskrenega religioznega ali drugega prepričanja (ibid. odst. 110-111). Čeprav v primeru tožnika v tem upravnem sporu ne gre za versko prepričanje, pa je bistveno glede na sodbo ESČP v zadevi Bayatyan, da je tožnik v upravnem postopku povedal in na zaslišanju na glavni obravnavi izkazal tudi iskreno in resno prepričanje, da bi bilo njegovo obvezno sodelovanje v sirski vojski v nepremostljivem konfliktu z njegovim prepričanjem, da se ne more boriti proti pripadnikom svojega naroda.

Nadalje, iz Operativnih navodil britanskega notranjega ministrstva iz meseca januarja 2013, ki ga je tožena stranka večkrat omenjala v odločbi, izhaja, da tožniku zaradi izmikanja vojski grozi kazen od 6 mesecev do 5 let zapora. Ker je tožnik Kurd, bi to pomenilo zelo veliko nevarnost, da bi bil v zaporu mučen zaradi narodnostne pripadnosti. Na strani 9, pod točko 16 poročila UNHCR z dne 22. oktobra 2013, UNHCR navaja, da v skupine, ki so podvržene tveganju, spadajo med drugim tudi tisti, ki so se izognili vojaški službi in Kurdi. Kurdi so v teh rizičnih skupinah omenjeni pod točkama III. in VI poročila UNHCR.

Na tej podlagi sodišče ocenjuje, da ima tožnik utemeljen strah pred preganjanjem tudi samo na podlagi narodne pripadnosti neodvisno od dejanja preganjanja iz 5. alineje 2. odstavka 26. člena ZMZ.

Na strani 23 tožena stranka navaja še nekatere nekonsistentnosti v izpovedbi tožnika, in sicer ne razume, zakaj je tožnik raje odšel k stricu v vas N., ki je 100 kilometrov stran od kraja B., in ne takoj proti turški meji, ki je samo 4-5 kilometrov stran od njegovega doma. V povezavi s tem tožena stranka sama ugotavlja, da bi tožnik lahko »predvideval vpoklic v vojsko, saj je sirski režim v zvezi s tem sprejel ukrep in omejil potovanja moškim starim od 18 do 42 let, kar omogoča lažje novačenje moških za vojsko«. Tožena stranka to dejstvo opira na članek Davida Endersa v reviji Christian Science Monitor (opomba 3 izpodbijanega akta na strani 23). Sklepanje tožene stranke je pretirano enostransko. Dejstvo, da je tožnik najprej odšel k sorodniku in ne takoj čez mejo v Turčijo, lahko kaže na to, da tožnik niti ni imel pogojev takoj zapustiti Sirije čez zaprto sirsko-turško mejo, ampak je moral iti po pomoč k sorodniku v N., kjer je čakal na organiziran prehod čez mejo; povedal je namreč, da je Sirijo zapustil šele potem, ko so prodali osebni avto in je dobil denar za pot. Sodišče ne vidi v tem nobene nekonsistentnosti. Naslednja navedba tožene stranke, da vojaška služba ne more vedeti, kdo je služil vojaški rok in kdo ne, pa je pavšalna, in ob ukrepih, ki jih je ugotovila sama tožena stranka in merijo na učinkovito novačenje vojaških rekrutov, izgubi vsakršno relevantnost. Na strani 25 odločbe, v prvem odstavku, tožena stranka tudi pravi, da iz nobene informacije na izhaja, da bi osebo, ki je zavrnila služenje vojaškega roka, kar ustrelili. Ugotovitev te okoliščine ni nujno potrebna za priznanje statusa begunca. Dovolj je, kar sprejema tudi tožena stranka, da bi tožnik zaradi izogibanja vojaški službi dobil zaporno kazen in ker je Kurd, je verjetnost, da bi bil mučen ali celo ubit v zaporu zadostna za priznanje statusa begunca.

Ker tožena stranka ni uporabila določila 5. alineje 2. odstavka 26. člena ZMZ in je to vplivalo na uporabo določila 2. odstavka 2. člena ZMZ v zvezi z 3. alinejo prvega odstavka 27. člena ZMZ, v okviru česar je tudi napravila nepravilno dokazno oceno glede (ne)verodostojnosti tožnika v zvezi z 3. odstavkom 21. člena ZMZ in je nepravilno ugotovila dejansko stanje, je sodišče tožbi ugodilo, izpodbijani akt odpravilo in samo odločilo o stvari na podlagi 1. odstavka 65. člena ZUS-1 v zvezi z 5. odstavkom 65. člena in 1. odstavkom 7. člena ZUS-1, tako da je tožniku priznalo status begunca.