VSRS Sodba I Ips 48793/2013-373

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso v višini 1.000,00 EUR.

A.

1Okrožno sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedeno sodbo obsojenega U. P. spoznalo za krivega kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami po prvem odstavku 186. člena v zvezi z 20. členom Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Izreklo mu je kazen dve leti zapora. Po prvem odstavku 56. člena KZ-1 je obsojencu v izrečeno kazen zapora vštelo čas pridržanja in pripora. Odločilo je, da je obsojenec dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter nagrado in izdatke zagovornika po uradni dolžnosti. Višje sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo pritožbi obsojenčevega zagovornika delno ugodilo in izpodbijano sodbo v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da je obsojenemu izrečeno kazen znižalo na eno leto in dva meseca zapora, v ostalem pa je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2Zoper sodbo je vložil zahtevo za varstvo zakonitosti obsojenčev zagovornik zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitev kazenskega zakona ter kršitev ustavnih pravic po 2., 14. in 28. členu Ustave RS ter 6. členu Evropske Konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP). Predlagal je, da Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijani sodbi spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe.

3Vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP predlaga zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti. Navaja, da se bistvo njenih očitkov nanaša na domnevno ustavnopravno nedopustno identiteto kazenskopravne določbe prvega odstavka 186. člena KZ-1, na podlagi katere je bila izdana sodba in prekrškovne določbe 31. člena Zakona o proizvodnji in prometu s prepovedanimi drogami (v nadaljevanju ZPPPD). Meni, da očitki zahteve, da med dispozicijo kazenskopravne in prekrškovnopravne določbe naj ne bi bilo jasne in določne ločnice, s tem pa tudi ne podlage za razlikovanje med kaznivim dejanjem in prekrškom, kar nasprotuje ustavnemu načelu zakonitosti, s tem pa tudi širšemu načelu pravne države po 2. členu Ustave RS in poštenemu sojenju. Meni, da opisani očitki nimajo upoštevne podlage. Zakonski znaki kaznivega dejanja se nanašajo na druge kategorije storilcev, kot velja za prekrške. Podana tudi ni zatrjevana pomanjkljivost z vidika „voljne sestavine“ naklepa. Dispozicija kaznivega dejanja (razen izjemoma, če gre za posebne vrste naklepa) takih sestavin ne vsebuje, ker glede na zakonsko ureditev splošnega in posebnega dela materialnega kazenskega prava to ni potrebno. Naklep, kot pogoj kazenskopravne krivde je urejen v 25. členu KZ-1 in se (kot splošna kazenskopravna norma) uporablja za vsa kazniva dejanja oziroma za vse njihove dispozicije. Zato mora biti naklep tudi pri obravnavanem kaznivem dejanju podan, ugotovljen in v sodbi ustrezno obrazložen. Zmotno je zato stališče zahteve, ki išče naklep „v dispoziciji kaznivega dejanja“, saj se ta v skladu z zakonsko ureditvijo, tudi v konkretnem primeru, nahaja v obrazložitvi krivde, ugotovljene za kaznivo dejanje. Za končno odločitev je tudi brez pomena razlogovanje o razmerju med proizvodnjo maka oziroma konoplje za prehrambene in industrijske namene oziroma za druge namene. Iz izreka pravnomočne obsodilne sodbe namreč izhaja, da obsojenec ni gojil konoplje za take namene, torej jo je gojil „neupravičeno“, poleg tega pa še (nedovoljeno) hranil zaradi prodaje.

4Obsojenec niti njegov zagovornik se o odgovoru vrhovnega državnega tožilca, ki jima je bil vročen, nista izjavila.

B.

5Vložnik v zahtevi za varstvo zakonitosti zatrjuje, da med kaznivim dejanjem neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog po prvem odstavku 186. člena KZ-1 v delu, ki se nanaša na izvršitev kaznivega dejanja, storjenega z „neupravičeno proizvodnjo, predelavo ali neupravičenim dajanjem v promet rastlin ali substanc, ki so razvrščene kot prepovedane droge“ ter prekrškom po prvem odstavku 31. člena Zakona o proizvodnji in prometu s prepovedanimi drogami (Ur. l. RS, št. 108/99, 44/00 ZPPPD), ni jasnih ločnic, s tem pa tudi ne podlage za razlikovanje med kaznivim dejanjem in prekrškom. To omogoča arbitriranje organom oblasti, ki jim je prepuščeno, ali neko dejanje preganjajo kot kaznivo dejanje ali pa kot prekršek.

6Kaznivo dejanje po prvem odstavku 186. člena KZ-1 je med drugim podano, če kdo neupravičeno proizvaja, predeluje ali kako drugače neupravičeno daje v promet rastline ali substance, ki so razvrščene kot prepovedane droge. Po prvem odstavku 31. člena ZPPPD pa se z denarno kaznijo za prekršek kaznuje (i) posameznik, ki samostojno opravlja dejavnost, (ii) pravna oseba oziroma (iii) odgovorna oseba pravne osebe, če proizvaja oziroma da v promet prepovedane droge brez dovoljenja ministra. Z medsebojno primerjavo dispozicije obravnavanega kaznivega dejanja z dispozicijo prekrška Vrhovno sodišče ugotavlja, da gre za medsebojno povsem ločljivi kaznivi ravnanji. Zakonski znaki kaznivega dejanja po prvem odstavku 186. člena KZ-1 se namreč nanašajo na povsem druge kategorije storilcev, kot velja za prekrške. Po določbi prvega odstavka 31. člena ZPPPD se namreč z denarno kaznijo kaznuje za prekršek posameznik, ki samostojno opravlja dejavnost. Z določbama drugega in tretjega odstavka 31. člena ZPPPD pa je določeno kaznovanje pravne osebe ter njene odgovorne osebe. Iz izreka pravnomočne obsodilne sodbe ne izhaja, da je obsojenec kaznivo dejanje storil kot „posameznik, ki samostojno opravlja dejavnost“ oziroma kot „odgovorna oseba pravne osebe“. Zato zanj sploh ni mogla priti v poštev določba 31. člena ZPPPD, ter se tako v konkretnem obravnavanem primeru domnevna neskladnost med kazensko in prekrškovno podlago odgovornosti niti ne more zastaviti.

7Pritrditi je tudi razlagi Višjega sodišča pod točko 6 obrazložitve izpodbijane sodbe, da sta dispoziciji kaznivega dejanja in prekrška medsebojno ločljivi ter je v obravnavanem primeru zato zadoščeno načelu zakonitosti in s tem določnosti v kazenskem materialnem pravu. Pri tem je višje sodišče izhajalo iz določbe prvega člena ZPPPD, po kateri navedeni zakon določa pogoje, pod katerimi sta dovoljena proizvodnja in promet s prepovedanimi drogami in posest prepovedanih drog. Pravilno je ugotovilo, da je kot vsebinski pogoj določen namen, za katerega je izjemoma dopustno opravljati to dejavnost v znanstveno raziskovalne, učne namene...(prvi in drugi odstavek 7. člena in prvi odstavek 9. člena ZPPPD), kot formalni pogoj pa pridobitev dovoljenja ministra (prvi odstavek 8. člena in prvi odstavek 10. člena ZPPPD). Prekrškovna dispozicija po prvem odstavku 31. člena istega zakona pa je, kot pravilno navaja višje sodišče, izrecno omejena zgolj na tisto ravnanje posameznika, (ki samostojno opravlja dejavnost oziroma deluje kot odgovorna oseba pravne osebe), ko ta za opravljanje dejavnosti proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, ne pridobi dovoljenje ministra (formalni pogoj). Povedano drugače, za prekršek po prvem odstavku 31. člena ZPPD gre v primeru, če posameznik sicer opravlja dejavnost proizvodnje in promet s prepovedanimi drogami skladno z zakonsko (izjemoma) dopustnimi nameni (kar je sicer eden od predpogojev za pridobitev dovoljenja ministra), vendar pri tem krši pravila na način, da za opravljanje takšne dejavnosti ne pridobi dovoljenja ministra. Medtem ko dispozicija kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami po prvem odstavku 186. člena KZ-1 (tudi v delu, ki se nanaša na izvršitvena ravnanja, ki jih izpostavlja obramba) ni omejena in torej protipravno ravnanje posameznika preraste v kaznivo dejanje, ko za opravljanje te dejavnosti niso izpolnjeni niti vsebinski pogoji, to je, ko gre za proizvodnjo in promet s prepovedanimi drogami izven zakonsko predvidenih dopustnih namenov. Gre torej za protipravno ravnanje, ki ne predstavlja zgolj kršitve predpisa, ampak ima že posledice za pravno zavarovano dobrino - ogrozitev človekovega zdravja.

8Vložnik se ne strinja z navedenim stališčem višjega sodišča, po katerem je dispozicija prekrška bistveno drugačna od dispozicije kaznivega dejanja, saj se le-ta nanaša na dejavnost proizvodnje in promet s prepovedanimi drogami skladno z zakonsko (izjemoma) dopustnimi nameni (kar je eden od predpogojev za pridobitev dovoljenja ministra), za opravljanje katerih pa si posameznik ne pridobi dovoljenja ministra. Meni, da dispozicija kaznivega dejanja ne vsebuje zakonskega znaka namena, naklepa - voljne sestavine, zaradi česar posameznik proizvaja in daje v promet prepovedane droge. V skladu s sedanjo ureditvijo je za kaznivo dejanje po njegovem mnenju lahko pravnomočno obsojen tudi tisti posameznik, ki za proizvodnjo prepovedanih drog nima dovoljenja ministra, pristojnega za kmetijstvo (kršitev prvega odstavka 8. člena ZPPPD), vrtni mak oziroma konopljo pa goji za prehrambene in industrijske namene, kot to določa 10. člen ZPPPD.

9Po presoji Vrhovnega sodišča zatrjevana pomanjkljivost z vidika (voljne sestavine) naklepa, na katero se sklicuje zahteva, ni podana. Pritrditi je stališču vrhovnega državnega tožilca, da dispozicija kaznivega dejanja (razen izjemoma, če gre za posebne vrste naklepa) takih sestavin ne vsebuje, ker glede na zakonsko ureditev splošnega in posebnega dela materialnega kazenskega prava, to ni potrebno. Naklep, kot pogoj kazensko pravne krivde je urejen v 25. členu KZ-1 in se (kot splošna kazenskopravna norma) uporablja za vsa kazniva dejanja oziroma za vse njihove dispozicije. Zato mora biti tudi pri kaznivem dejanju neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami po prvem odstavku 186. člena KZ-1 naklep podan, ugotovljen in v sodbi ustrezno obrazložen, ter v konkretnem primeru tudi je v obrazložitvi krivde, ugotovljene za kaznivo dejanje.

C.

10Vrhovno sodišče je na podlagi 425. člena ZKP zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrnilo, ker je ugotovilo, da ni podana kršitev zakona, na katero se sklicuje vložnik v svoji zahtevi.

Obsojenec z zahtevo za varstvo zakonitosti ni uspel, zato je dolžan plačati sodno takso (98.a člen v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP), ki jo bo odmerilo sodišče prve stopnje v posebnem plačilnem nalogu po Zakonu o sodnih taksah.