VSC sodba in sklep Cpg 200/2014

Pritožba tožene stranke zoper sodbo se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.
Pritožba tožene stranke zoper sklep se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.
Tožena stranka nosi sama stroške obeh pritožbenih postopkov.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo I Pg 1440/2013 z dne 7.2.2014 izreklo: “I. Ugotovi se, da pravica tožene stranke do plačila njene terjatve do tožeče stranke v višini 8.828,11 EUR s pp iz osebnega vozila C. B. b. 1.4, reg št. CE ... ID št. ... pred plačilom terjatev drugih upnikov tožeče stranke iz tega premoženja v stečajnem postopku nad tožečo stranko, ki teče pod opr. št. St 1392/2010 pred Okrožnim sodiščem v Celju, ne obstaja. II. Tožena stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki njene stroške pravdnega postopka v znesku 1.480,00 EUR in stranskemu intervenientu stroške pravdnega postopka v znesku 14,15 EUR, obema z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.”

Z izpodbijanim sklepom I Pg 1440/2013 z dne 8. 4. 2014 pa je izreklo: “Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati še 348,00 EUR pravdnih stroškov v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.”

V obrazložitvi izpodbijanega sklepa je navedlo, da je sodišče je v ponovnem postopku dne 7. 2. 2014 s sodbo I Pg 1440/2013 ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke, ter posledično tožeči stranki priznalo in odmerilo stroške tega postopka v znesku 1.480,00 EUR. Tožeča stranka je nato z vlogo z dne 7. 3. 2014 (pravočasno) predlagala še povrnitev stroškov plačanih sodnih taks za redni postopek pred sodiščem prve stopnje in za pritožbo, ki jih sodišče pri odločitvi o stroških ni upoštevalo. Če sodišče ni odločilo o vseh zahtevkih, o katerih bi moralo odločiti s sodbo, ali ni odločilo o delu zahtevka, lahko stranka v 15 dneh od prejema sodbe predlaga pravdnemu sodišču, naj se sodba dopolni. Prepozen ali neutemeljen predlog za dopolnitev sodbe sodišče zavrže oziroma zavrne brez naroka (325. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Če se predlog za dopolnitev sodbe nanaša samo na stroške postopka, odloči o njem predsednik senata brez naroka (četrti odstavek 326. člena ZPP v zvezi s 332. členom ZPP). Pritrditi je tožeči stranki, da sodišče s sodbo I Pg 1440/2013 z dne 7. 2. 2014 ni odločilo o vseh priglašenih stroških postopka, ki jih je tožeča stranka priglasila že v stroškovniku dne 7. 2. 2014, zato je predlog za izdajo dopolnilnega sklepa o stroških pravočasen in utemeljen. Pravdni stroški so izdatki, ki nastanejo med postopkom ali zaradi postopka (prvi odstavek 151. člena ZPP), stranka, ki v pravdni ne uspe, mora nasprotni stranki povrniti stroške, sodišče pa pri odločanju o tem, kateri stroški naj se povrnejo stranki po skrbni presoji vseh okoliščin upošteva samo tiste stroške, ki so bili potrebni za pravdo (prvi odstavek 154. člena ZPP in prvi odstavek 155. člena ZPP). Tožeča stranka je priglasila in predlagala povrnitev stroškov sodnih taks v skladu z Zakonom o sodnih taksah (ZST-1) in sicer 348,00 EUR za plačano takso za tožbo (tar. št. 1111 ZST -1), kar ji je sodišče priznalo. Tožeča stranka je predlagala tudi povrnitev sodne takse za pritožbo zoper sodbo I Pg 953/2012 v višini 348,00 EUR, ki pa je ni plačala. V skladu s 155. členom ZPP pri odločanju o tem, kateri stroški naj se povrnejo stranki, upošteva sodišče samo tiste stroške, ki so bili potrebni za pravdo. O tem, kateri stroški so bili potrebni in koliko znašajo, odloči sodišče po skrbni presoji vseh okoliščin. Glede na to, da tožeča stranka sodne takse za pritožbo ni plačala, ji ta strošek ni nastal, zato ji ga sodišče ni priznalo. Tožena stranka mora tako povrniti tožeči stranki še 348,00 EUR stroškov postopka v roku 15 dni od prejema tega sklepa, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo in sklep je po svojem pooblaščencu pravočasno pritožbo vložila tožena stranka. V obeh pritožbah uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava po 338. členu zakon o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

PRITOŽBA ZOPER SODBO

Pritožba najprej navede, da je sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku spremenilo svojo odločitev glede ločitvene pravice na vozilu C. B., B. ... reg. št. ..., ID št. ..., in ugotovilo, da predmetno vozilo ni v lasti in posesti tožeče stranke, češ da je bilo prodano podjetju V. d. o. o., pri čemer pa je zaradi napačne ugotovitve dejanskega stanja nepravilno uporabilo materialno pravo.

Sodišče prve stopnje takšne dejanske ugotovitve gradi na zaslišanju prič A. G. in S. J., ki sta oba izpovedala le, da vozila niso našli pri tožeči stranki, pač pa pri družbi V. d. o. o., kateri naj bi bilo predmetno vozilo prodano, dokaz o tej prodaji pa naj bi bila kupoprodajna pogodba med tožečo stranko in družbo V. glede priloženega seznama osnovnih sredstev.

Zaslišana priča S. J. je izpovedal, da je predmetno vozilo našel pri družbi V. d. o. o., ki je odvisna družba tožeče stranke. Tudi če bi držalo, da je vozilo tam, to še ničesar ne dokazuje, zlasti pa ne pomeni, da tožeča stranka ni imela posesti nad predmetnim vozilom. Splošno znano dejstvo je, da se motorna vozila premikajo in da so sredstva tožeče stranke našli na raznih gradbiščih po celi Sloveniji, kar pa še ne pomeni, da tožeča stranka nad njimi ni imela posesti. Tožeča stranka tudi ni izkazala, da je imel posest nad predmetnim vozilom V. d. o. o. Za posest se zahteva volja in dejanska oblast nad stvarjo. Zgolj zato, ker je bilo vozilo najdeno pred poslovnimi prostori navedene družbe, to še ne izkazuje posesti nad vozilom s strani te družbe. Takšno tolmačenje bi pripeljalo do nevzdržne situacije, ko bi na primer lastniki garažnih hiš trdili, da imajo posest nad avtomobili, ki so pri njih parkirani in celo uveljavljali sodno varstvo posesti.

Oseba, ki parkira motorno vozilo v garažni hiši in gre v službo, pa zaradi tega še ne izgubi posesti nad vozilom. Naslovno sodišče je v zvezi s tem torej popolnoma zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje ter napačno uporabilo materialno pravo.

Sodišče prve stopnje samo predmetno vozilo v izpodbijani sodbi identificira z njegovo registrsko številko ter številko šasije, vendar pa odločilnih dejstev ne ugotavlja na podlagi navedenih znakov, pač glede ugotovitve dejanskega stanja brez argumentiranega pojasnila sledi navedbam tožeče stranke glede identifikacije na podlagi inventarnih številk, ki pa ni pravilna, zlasti pa takšna identifikacija sploh ni izkazana.

Pritožba pojasni, da je

enolični identifikacijski znak motornih vozil identifikacijska številka vozila (številka šasije). (1. odstavek 12. člena Uredbe o registru neposestnih zastavnih pravic in zarubljenih premičnin). Vsako spremembo, ki vpliva na spremembo podatkov v prometnem dovoljenju, je treba v 15 dneh prijaviti registracijski organizaciji. Pri tem se preveri tudi identifikacijska številka vozila, ki je predmet spremembe lastništva (4. odstavek 33. člena Zakona o motornih vozilih). Pri odjavi vozila zaradi spremembe lastništva se preveri identifikacijsko številko vozila (VIN), kot to zahteva 33. člen Zakona o motornih vozilih (4. odstavek 34. člena Pravilnika o registraciji motornih in priklopnih vozil). Vozila v cestnem prometu morajo biti označena z dvema registrskima tablicama (1. odstavek 34. člena Zakona o motornih vozilih), ki med drugim vsebujeta registrsko oznako (registrsko številko, 34. člen Zakona o motornih vozilih).

Veljavni predpisi torej nedvoumno določajo, da je enolični identifikacijski znak pri motornih vozilih številka šasije. Registrirana vozila nosijo tudi registrsko oznako. V konkretnem primeru pa je potrebno ugotoviti, da se pri seznamih, ki naj bi izkazovali prenos lastninske pravice na konkretnem vozilu, številka šasije sploh ne navaja, medtem ko je registrska oznaka celo različna od tiste, ki jo je predmetno vozilo nosilo v skladu z evidenco registriranih motornih vozil.

Iz Registra neposestnih zastavnih pravic (eRZPP) izhaja, da je na motornem vozilu osebnem vozilu C. B., B. ..., reg. št. ..., ID št. ..., vpisana zastavna pravica in prepoved odtujitve in odsvojitve. Predmetno vozilo je bilo namreč zarubljeno v izvršilnem postopku Okrajnega sodišča v Velenju, opr. št. In 38/2010, na podlagi Sklepa o izvršbi z dne 2. 3. 2010. V kolikor stečajna upraviteljica oziroma inventurna komisija nista popisala omenjenega vozila, to še ne pomeni, da tožeča strank ni lastnik predmetnega vozila oziroma da tožena stranka na tem vozilu ni pridobila ločitvene pravice.

Vozilo še vedno nosi registrsko oznako ..., saj v evidenci registriranih motornih vozil, v kateri bi sprememba registrske oznake, kot jo zatrjuje tožeča stranka, morala biti evidentirana, kakršnekoli spremembe glede na prepoved odtujitve in obremenitve niso dopustne. Vozilo ob prodaji tako ni moglo imeti drugačne registrske številke, kar bi sodišče ob upoštevanju navedenih materialnopravnih podlag moralo ugotoviti.

V seznamu, ki ga je predložila tožeča stranka kot dokaz, da je bilo vozilo prodano V. d. o. o., vozilo z identifikacijsko številko ... ali registrsko oznako ... ni navedeno. Dejstvo, da je to vozilo označeno z določeno inventarno številko, ničesar ne dokazuje, saj gre za neke arbitrarne oznake tožeče stranke. Navedba drugačne registrske oznake nasprotno dokazuje, da gre za povsem drugo vozilo. Prav tako ne gre za nikakršno ujemanje te inventarne številke s številko na preizkusnem listu ločitvenega zahtevka tožene stranke. V preizkusnem listu ločitvenega zahtevka tožene stranke, zap. št. 247, se inventarna številka ne pojavi, pač pa se navaja zgolj, da se glede osebnega vozila

C. B., B. ..., reg. št. ..., ID št. ..., ločitvena pravica prereka v celoti. Inventarna številka je sicer navedena v prilogi A40, za katero pa je potrebno ugotoviti, da se ne nanaša na ločitveni zahtevek tožene stranke, pač pa povsem tretjega upnika (G. Ž. d. o. o.).

Ker je bilo napačno ugotovljeno, da se predmetno vozilo nahaja v seznamu za prodajo, na ta seznam pa se nanaša tudi kompenzacija, je posledično napačna tudi ugotovitev, da je bila za predmetno vozilo plačana kupnina. Glede na navedeno je sodišče povsem napačno presodilo, da je tožeča stranka dokazala, da nima več lastninske pravice na predmetnem vozilu.

Predmetno motorno vozilo je torej še vedno registrirano na tožečo stranko, na njem pa je še vedno vpisan rubež in zastavna pravica v korist tožene stranke, ki je torej po javnih evidencah še vedno lastnik vozila. Tožeča stranka vozila tako ni mogla veljavno odsvojiti in obremeniti. Tožena stranka vztraja, da je tudi na tem vozilu pridobila zastavno pravico, s katero je zavarovana njena denarna terjatev, zato je upravičena do prednostnega poplačila svoje terjatve iz prodaje tega vozila.

V zvezi s tem so bile pravilne ugotovitve sodišča prve stopnje v predhodnem postopku na prvi stopnji, v sodbi I Pg 953/2012 z dne 15. 3. 2013, da so bili predmet kupoprodajne pogodbe 183n12010 rabljena oprema, sredstva in inventar, razvidni v specifikacijah v prilogah št. 1, 2 in 3, vendar se po ugotovitvi sodišča v nobeni predloženi specifikaciji ne nahaja vozilo C. B., b. ..., reg. št. ..., id. št. ... Zato se tudi kompenzacija v prilogi A41 ne more nanašati na plačilo kupnine za to vozilo po kupoprodajni pogodbi št. ... in torej po ugotovitvi sodišča kupnina za to vozijo ni bila plačana. Tožeča stranka tako ni dokazala, da nima več lastninske pravice na tem vozilu, saj vozilo ni navedeno v prilogah predložene kupoprodajne pogodbe št. .... Prav tako ni dokazala, da je bilo vozilo na kakšen drugačen način (fizično) uničeno kar bi povzročilo prenehanje zastavne in s tem ločitvene pravice. Glede na zgoraj povzeto tožeča stranka ni dokazala, da ločitvena pravica tožene stranke na vozilu C. B., b., …, reg. št. ..., id. št. ... ne obstoji.

Tožena stranka predlaga

pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi ter v celoti zavrne zahtevek tožeče stranke, tožeči stranki in stranskemu intervenientu pa naloži, da toženi stranki povrne vse pravdne stroške na prvi in drugi stopnji z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje odločbe o stroških do plačila oziroma podrejeno, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

Tožena stranka je priglasila stroške pritožbe.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba zoper sodbo ni utemeljena.

Pritožba (tudi v ponovljenem postopku znova) uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka in (znova) sploh ne pove, kakšna kršitev naj bi se sodišču prve stopnje pripetila.

Kolikor meri na bistveno kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP, potem bi bila dolžna natančno opredeliti, v čem se kaže takšna kršitev, vendar tega ne konkretizira, glede izostalih konkretnih očitkov o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka po 339.členu ZPP pa se pritožbeno sodišče seveda ne more izjasniti.

Enako velja glede morebitnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka po drugem odstavku 339. člena ZPP, na katere pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti in zopet pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožba ni zmogla konkretiziranih pritožbenih očitkov v zvezi s tem.

Drugače pa je glede bistvenih kršitev določb pravdnega postopka po drugem odstavku 339. člena ZPP, na katere pritožbeno sodišče v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti in sicer glede kršitev določb pravdnega postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11., 12. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Po izvedenem preizkusu je pritožbeno sodišče ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Pri tem je še presodilo, da ima izpodbijana sodba razloge o vseh odločilnih dejstvih in da so ti razumljivi in jasni.

Iz dejanskih in materialno pravnih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja: - da med pravdnima strankama ni sporno, da je tožena stranka na podlagi sklepa o izvršbi Okrajnega sodišča v Velenju z dne 2. 3. 2010, opr št. In 38/2010 pridobila zastavno pravico med drugim tudi na avtomobilu C. B.; - da je ta premičnina vpisana v registru zastavnih pravic na premičninah izhaja tudi iz priloge B7; - da tožeča stranka sedaj prereka obstoj ločitvene pravice tožene stranke na avtomobilu C. B., ker avtomobil ni več v njeni posesti in lasti; -da iz sklepa o preizkusu terjatev ter ločitvenih in izločitvenih pravic z dne 14. 6. 2012, opr. št. St 1392/2012, ki je postal pravnomočen s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani z dne 10. 10. 2012, opr. št. Cst 19212012 in objavljen na portalu A. 29. 10. 2012, katerega sestavni del je končni seznam preizkušenih terjatev izhaja, da je pod zaporedno številko 63 obravnavana prijava terjatev tožene stranke in prerekana ločitvena pravica; - da je v stečajnem postopku tožeče stranke izveden popis vsega premoženja, tako premičnega kot nepremičnega in stečajni dolžnik nima v svoji lasti vozila, ki je predmet pravde, saj je bilo prodano nekaj mesecev pred začetkom stečaja hčerinski družbi V. d. o. o.; - da tožeča stranka torej vozila C. B. nima več v svoji posesti, kar izhaja iz izpovedi priče S. J., da so to vozilo našli pri družbi V. d. o. o. ob popisu drugega premoženja tožeče stranke; - da se to vozilo tudi ne nahaja na popisnem listu inventurne komisije v prilogi A 26; - da je tožeča stranka predložila kupoprodajno pogodbo št. ... z dne 28. 6. 2010, ki sta jo sklenila V. d. o. o. kot kupec in V. d. d. kot prodajalec: - predmet pogodbe so rabljena oprema, sredstva in inventar razvidni v specifikacijah v prilogah št. 1, 2 in 3; - da se v prilogi št. 2 kupoprodajne pogodbe št. ... pod zaporedno št. ..., inventarna številka ... nahaja vozilo C. B., tam sicer z reg. št. ..., ki je imelo ob prodaji drugačno registrsko številko in da ujemanje inventarna številke tega vozila v prilogi h kupoprodajni pogodbi izhaja tudi iz iste inventarne številke v preizkusnem listu ločitvenega zahtevka tožene stranke; - da je s kompenzacijo v prilogi A 41 bila plačana kupnina tudi za to vozilo po kupoprodajni pogodbi št. ...; - da med pravdnima strankama ni sporno, da ima tožena stranka zastavno pravico na vozilu C. B. in da po 172. členu Stvarno pravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) zastavitelj sicer nima pravice zastavljene premičnine odtujiti ali obremeniti brez soglasja zastavnega upnika, vendar v primeru, ko krši prepoved, zastavna pravice na ugasne samodejno; - da posest predmeta zastavne pravice zaradi absolutnega značaja le-te tako ni pomembna, saj zastavna pravica bremeni stvar, ne glede na to, kdo je njen posestnik; - da je v skladu s 177. členom SPZ vzpostavljen register neposestnih zastavnih pravic in da je v ta register vpisana zastavna pravica tožene stranke ne tem vozilu na podlagi sklepa o izvršbi opr. št. In 38/2010; - da je tožeča stranka dokazala, da predmetnega vozila nima v svoji posesti in da nima več lastninske pravice na tem vozilu, saj je vozilo navedeno v prilogah predložene kupoprodajne pogodbe št. ...

Tožena stranka s pritožbenimi novotami: - da je

splošno znano dejstvo, da se motorna vozila premikajo in da so sredstva tožeče stranke našli na raznih gradbiščih po celi S., in to še ne pomeni, da tožeča stranka nad njimi ni imela posesti; - da tožeča stranka tudi ni izkazala, da je imel posest nad predmetnim vozilom V. d. o. o. in da se za posest se zahteva volja in dejanska oblast nad stvarjo in da zgolj zato, ker je bilo vozilo najdeno pred poslovnimi prostori navedene družbe, to še ne izkazuje posesti nad vozilom s strani te družbe; - da bi takšno tolmačenje pripeljalo do nevzdržne situacije, ko bi na primer lastniki garažnih hiš trdili, da imajo posest nad avtomobili, ki so pri njih parkirani in celo uveljavljali sodno varstvo posesti; - da

oseba, ki parkira motorno vozilo v garažni hiši in gre v službo, pa zaradi tega še ne izgubi posesti nad vozilom; -

da je

enolični identifikacijski znak motornih vozil identifikacijska številka vozila (številka šasije). Prvi odstavek 12. člena Uredbe o registru neposestnih zastavnih pravic in zarubljenih premičnin, vsako spremembo, ki vpliva na spremembo podatkov v prometnem dovoljenju, je treba v 15 dneh prijaviti registracijski organizaciji, pri tem se preveri tudi identifikacijska številka vozila, ki je predmet spremembe lastništva (4. odstavek 33. člena Zakona o motornih vozilih), pri odjavi vozila zaradi spremembe lastništva se preveri identifikacijsko številko vozila (VIN), kot to zahteva 33. člen Zakona o motornih vozilih (4. odstavek 34. člena Pravilnika o registraciji motornih in priklopnih vozil), da morajo vozila v cestnem prometu biti označena z dvema registrskima tablicama (1. odstavek 34. člena Zakona o motornih vozilih), ki med drugim vsebujeta registrsko oznako (registrsko številko). 34. člen Zakona o motornih vozilih in da torej veljavni predpisi torej nedvoumno določajo, da je enolični identifikacijski znak pri motornih vozilih številka šasije; - da registrirana vozila nosijo tudi registrsko oznako, v konkretnem primeru pa je potrebno ugotoviti, da se pri seznamih, ki naj bi izkazovali prenos lastninske pravice na konkretnem vozilu, številka šasije sploh ne navaja, medtem ko je registrska oznaka celo različna od tiste, ki jo je predmetno vozilo nosilo v skladu z evidenco registriranih motornih vozil; - da vozilo še vedno nosi registrsko oznako ..., saj v evidenci registriranih motornih vozil, v kateri bi sprememba registrske oznake, kot jo zatrjuje tožeča stranka, morala biti evidentirana, kakršnekoli spremembe glede na prepoved odtujitve in obremenitve niso dopustne; - da vozilo ob prodaji tako ni moglo imeti drugačne registrske številke; da v seznamu, ki ga je predložila tožeča stranka kot dokaz, da je bilo vozilo prodano V. d. o. o., vozilo z identifikacijsko številko … ali registrsko oznako ... ni navedeno in da dejstvo, da je to vozilo označeno z določeno inventarno številko, ničesar ne dokazuje, saj gre za neke arbitrarne oznake tožeče stranke; - da navedba drugačne registrske oznake nasprotno dokazuje, da gre za povsem drugo vozilo, izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, pri čemer ne pove, zakaj vseh teh navedb ni mogla podati do konca naroka pred sodiščem prve stopnje v prvotnem sojenju in zakaj jih podaja šele s pritožbo. Ker gre za pritožbene novote, jih pritožbeno sodišče ne sme upoštevati in se do njih opredeljevati (337. člen ZPP).

Pritožba zmotno meni, da je inventarna številka vozila brez pomena in arbitrarna, ker očitno spregleda, da morajo gospodarske družbe vsa opredmetena osnovna sredstva označiti z inventarnimi številkami in se po teh številkah tudi vodi evidenca teh osnovnih sredstev ter so inventurni popisi podlaga ugotavljanju stanja sredstev ob koncu poslovnega leta ter podlaga za ovrednotenje premoženja in morebitne odpise.

Tako sklicevaje tožeče na inventarno številko stranke ni brez pomena, kot želi prikazati tožena stranka in takšni označbi vzeti dokazno vrednost. Ravno s pomočjo inventarne številke

... vozila C. B., ki se nahaja na prilogi številka 2 pod zaporedno številko 90 h kupoprodajni pogodbi št …. sklenjene 28. 6. 2010 med tožečo stranko kot prodajalcem in V. d. o. o (A 39 listina) in isto inventarno številko na prijavi ločitvenega zahtevka upnika G. Ž. d. o. o. v stečaju nad tožečo stranko (A 40 listina), na katerem pa je še identifikacijska številka ...

in sklicevaje na “motorna vozila po seznamu A.”, kar pomeni, da je obravnavno vozilo bilo zastavljeno tudi v korist upnika G. Ž. d. o. o.

ter da je pri A. zavedeno z inventurno številko (177. člen SPZ), in ne na preizkusnem listu ločitvenega zahtevka tožene stranke, kot je očitno pomotno zapisalo sodišče prve stopnje, je sodišče prve stopnje po povedanem smelo ugotavljati ali je to vozilo bilo prodano in ni več predmet stečajne mase tožeče stranke. Ugotovilo je, da je temu tako in da je vozilo bilo prodano V. d. o. o. ter kupnina plačana s kompenzacijo (priloga A 41).

Glede na ugotovljeno dejansko stanje, ki ga pritožba ni uspela izpodbiti, da je tožeča stranka vozilo, ki je predmet uveljavljane ločitvene pravice po 19. členu Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju ( v nadaljevanju ZFPPIPP), prodala V. d. o. o. in da mu ga je izročila tudi v posest

, lastninska pravica na premičnini pa se pridobi z izročitvijo v posest pridobitelja (60. člen SPZ), pri čemer prodaja zastavljene premičnine ne pomeni prenehanja zastavne pravice na premičnini, je pravilen materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje, da pravica

tožene stranke do plačila njene terjatve do tožeče stranke v višini 8.828,11 EUR s pp iz osebnega vozila C. B. b. ..., reg št. … ID št. ... pred plačilom terjatev drugih upnikov tožeče stranke iz tega premoženja v stečajnem postopku nad tožečo stranko, ki teče pod opr. št. St 1392/2010 pred Okrožnim sodiščem v Celju, ne obstaja.

Po 224. členu ZFPPIPP v stečajno maso stečajnega dolžnika spadajo: 1. premoženje stečajnega dolžnika ob začetku tega postopka; 2. vse premoženje doseženo z: - unovčenjem stečajne mase,-upravljanjem stečajne mase in - izpodbijanjem pravnih dejanj stečajnega dolžnika ter 3. premoženje, doseženo z nadaljevanjem poslovanja, če stečajni dolžnik v skladu s tem zakonom nadaljuje poslovanje po začetku stečajnega postopka.

Ker vozila, ki je predmet pravde ob začetku stečajnega postopka ni bilo v stečajni masi in ker je ugotovljeno, da iz razloga, ker je bilo prodano in predano v posest kupcu (za motorna vozila velja, da se posest pridobi s simbolično izročitvijo, ko prenosnik izroči pridobitelju ključe/in ali prometno dovoljenje), potem je kljub temu, da je na vozilu tožena stranka veljavno pridobila zastavno pravico s sklepom o izvršbi, prenehala ločitvena pravica tožene stranke, saj ločitvena pravica na premoženju, ki ni del stečajne mase, ne more obstajati.

Tako je sodišče prve stopnje utemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku, s katerim je tožeča stranka prerekala obstoj ločitvene pravice skladno z drugim odstavkom 308. člena ZFPPIPP.

Tožena stranka ni izrecno izpodbijala izreka sodbe o stroških postopka, preizkus po uradni dolžnosti pa ni pokazal morebitnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

Ker tožena stranka s pritožbo zoper sodbo ni uspela, mora sama nositi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP).

PRITOŽBA ZOPER SKLEP

Pritožba navaja, da je sodišče prve stopnje naknadno izdalo še dopolnilni sklep k sodbi I Pg 1440/2013 z dne 8. 4. 2014 (izpodbijani sklep), s katerim je toženi stranki naložilo plačati tožeči stranki še 348,00 EUR pravdnih stroškov v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa je naslovno sodišče navedlo, da v sodbi ni odločilo o delu stroškov, ki jih je tožeča stranka pravočasno priglasila.

Tožena stranka je vložila pritožbo zoper izpodbijano sodbo, s katero v celoti izpodbija pravilnost navedene sodbe. Ker je nepravilna odločitev v izpodbijani sodbi, je posledično nepravilna tudi odločitev o stroških, tako tista, ki je vsebovana v izpodbijani sodbi, kakor tista, vsebovana v izpodbijanem sklepu. Tako stroški v izpodbijani sodbi kakor stroški v izpodbijanem sklepu temeljijo na določilu prvega odstavka 151. člena ZPP, v skladu s katerim mora stranka, ki v pravdi ne uspe, nasprotni stranki povrniti stroške, potrebne za pravdo. Navedena predpostavka ni podana.

Izpodbijani sklep je tako nepravilen in nezakonit, zato tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodi in izpodbijani sklep razveljavi, tožeči stranki pa naloži povračilo stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.

Tožena stranka priglaša stroške pritožbe zoper sklep.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožba zoper dopolnilni sklep glede stroškov postopka (četrti odstavek 326. člena ZPP) temelji na predpostavki tožene stranke, da je nezakonita in nepravilna izpodbijana sodba in je torej posledično nezakonit tudi izpodbijani sklep.

V pritožbenem postopku zoper sodbo se je izkazalo, da je pritožba neutemeljena in je bila kot taka zavrnjena v celoti, tudi v delu glede stroškov postopka.

Z izpodbijanim sklepom je toženi stranki naloženo še plačilo stroškov 348,00 EUR iz naslova sodne takse. Tožeča stranka je ta strošek pravočasno priglasila, sodišče prve stopnje pa o njem ni odločilo, zato je tožeča stranka upravičeno zahtevala izdajo dopolnilnega sklepa.

Pritožba, kot navedeno, sklep izpodbija zaradi tega, ker meni, da je izpodbijana sodba zmotna, ne izpodbija pa obrazloženo dejstva, da ji je s sklepom naloženo še plačilo stroška sodne takse v višini 348,00 EUR, zato je pritožbeno sodišče opravilo preizkus izpodbijanega sklepa po uradni dolžnosti, ki pa ni pokazal zmotne uporabe materialnega prava ali bistvenih kršitev določb pravdnega postopka.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP).

Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, mora sama nositi svoje stroške pritožbe zoper sklep (prvi odstavek 165. člena ZPP).